Filmska recenzija: Voznik

Kjer kriminalka sreča videospot

Voznik, na pol ironičen akcioner o roparskem podvigu, je glasbeni film na čisto drugačen način od lanske sladkobnosti Dežele La La. Čeprav se naslanja na skoraj vse znane motive in prijeme kultnih filmov o ropih iz devetdesetih, je po duši film milenijske generacije. Če ste že odjadrali prek horizonta dvajsetih, se boste ob njem počutili stari. iPod kot artefakt neke minule dobe?

05. september 2017 ob 13:20
Ljubljana - MMC RTV SLO
Ansel Elgort je Baby, molčečni voznik avtomobila za pobeg pri bančnih in poštnih ropih, ki nosi sončna očala v temi in iz ušes nikoli ne sname slušalk svojega iPoda. Foto: Kolosej / Con film

Peti celovečerec Edwarda Wrighta, ki je obenem njegov prvi samostojni scenaristično-režijski projekt, je bil posnet v Atlanti; Britanec si je izbral vseameriški milje obedovalnic (dinerjev) in ogromnih parkirišč. Obenem je tudi prvi njegov film, ki ni predvsem komedija (čeprav je, roko na srce, v resnejših trenutkih manj posrečen).

Ansel Elgort je Baby, molčečni voznik avtomobila za pobeg pri bančnih in poštnih ropih, ki nosi sončna očala v temi in iz ušes nikoli ne sname slušalk svojega iPoda (zanj je ta napravica verjetno retro - kot vinilka za štiridesetletnika). Glasbo neprestano posluša zato, da preglasi brnenje kroničnega tinitusa, posledice hude prometne nesreče v otroštvu. Tinitus je tudi priročen "izgovor" za Wrighta, da Voznika skoraj utopi v glasbeni podlagi - glasba ima tako veliko vlogo, da nekateri o filmu pišejo kot o muzikalu, čeprav v njem skoraj ni petja. Muzikal sicer ni, je pa Voznik šolski primer tega, kaj pomeni mešanje zvoka (poslušajte samo, kako brezhibno se glasba prepleta z drugimi šumi, zvočnimi učinki in dialogi filma). Wrightova uporaba glasbe ni samo spretna, ampak je ključnega pomena za izkušnjo filma, ki je bolj celostna, v več čutov uperjena izkušnja od povprečnega obiska kinodvorane.

Baby je samo ena od barabic v zločinskem naboru organizatorja "Doca" (Kevin Spacey se očitno zabava v vlogi hladnega, preračunljivega zločinskega veleuma, čeprav smo ga v različicah istega lika videli že večkrat). Baby je sicer naravni talent za volanom, a Doc je tisti, ki načrtuje vse rope. Ker nikoli ne uporabi popolnoma iste ekipe za več kot en podvig, dobimo priložnost za več zabavnih epizodnih vlogic (ja, tisto je bil res Flea iz Red Hot Chili Peppersov). V redni rotaciji pri Docu so Baby, Buddy (Jon Hamm) in njegova žena Darling (Eiza González) ter Bats (Jamie Foxx).

Hamm in Foxx ubogega naslovnega junaka bolj ali manj zasenčita. Hammov lik ima dovolj počasen razvojni lok, da nas proti koncu preseneti, kako globoko na temno stran je zdrsnil, Foxx pa je sijajen kot psihopatski Bats, ki Babyju od prvega trenutka naprej ne zaupa. Ni popolnoma jasno, ali je zadrogiran ali preprosto nor, a njegova paranoja in impulzivnost v tek poženeta kaotično tretje dejanje. Ko se njegov lik nenadoma poslovi, za njim ostane praznina, ki je drugi ne morejo čisto zapolniti.

Ansel Elgort, menda sekssimbol trenutne najstniške generacije (njihov Leonardo v Titaniku?), je več kot soliden v akcijskih prizorih, še posebej v pregonu po ulicah Atlante. Vseeno pa lepotec nima prezence, ki bi lahko konkurirala vsaj zmačkanemu, zaraščenemu Hammu, kaj šele Foxxu v vrhunski formi. To je še toliko bolj očitno, ker je lik "voznika" najbrž zavestna referenca na anonimnega protagonista filma Drive Nicolasa Windinga Refna. A to, da je Ryan Gosling lahko karizmatičen v usnjenem jopiču in praktično brez besed, še ne pomeni, da lahko vsak mlajši epigon prekopira njegov recept z enakim uspehom. Elgort je preobremenjen s stereotipnimi, izpetimi filmskimi upodobitvami "kulskosti", Wright pa je svojemu protagonistu preveč naklonjen, da bi ga lahko obravnaval z ironijo ali kakršno koli distanco. Dripca, ki snema in sempla svoje pogovore na avdiokasetah in se na prvi pogled zaljubi v natakarico, obravnava, kot da je tragični junak ruskega romana. (Seveda je nekaj resnično žalostnega na tem, da Baby dobesedno ne more začeti bežati pred zasledovalci, dokler ne najde primerne pesmi za podlago, a Wright te njegove psihološke "bergle" ne razišče podrobneje.)

Najbrž je treba omeniti tudi Wrightovo ravnodušnost do ženskih likov. Seveda ni nič narobe s tem, da je zgodbo zgradil okrog moškega protagonista, a edini dve ženski, ki pa sta v zgodbi, ne dobita nobenega razvojnega loka ali vsaj tridimenzionalnega značaja. Poleg prej omenjene Darling je tu še Debbie (Lilly James), zasanjana natakarica, v katero se Baby zaljubi. Debbie je samo to, kar pomeni Babyju: najprej objekt poželenja (ki je sicer zelo, zelo podoben njegovi mami), proti koncu pa motivacija za protagonistovo spreobrnitev in željo po poštenem življenju.

Voznik, ki popglasbo uporabi kot temelj, na katerem zgradi svoje akcijske prizore, teče kot dobro naoljena, hiperkinetična mašinerija - koreografirani niso samo pregoni, pač pa vsak najmanjši gib, vključno z znakovno govorico, ki jo Baby uporablja v komunikaciji s svojim ostarelim skrbnikom. Ta stiliziranost je v ostrem kontrastu z brutalnim nasiljem v sklepnih sekvencah, do te mere, da se pojavi sum, da je Wright zajadral v parodijo. Voznik je kepa kinetične, evforične energije, ki od gledalca ne terja pretiranega čustvenega vložka ali globokega razmisleka. Quentin Tarantino za milenijsko generacijo, stična točka med kriminalko in glasbenim videospotom.

Ocena: 3+; piše Ana Jurc


V vsakem prizoru, v katerem ni glasbe, boste v ozadju začutili rahlo, a vztrajno in monotono zvenenje - to naj bi bil zvok Babyjevega tinitusa. Foto: Kolosej / Con film
Jamie Foxx je sijajen kot psihopatski Bats, ki Babyju od prvega trenutka naprej ne zaupa. Ni popolnoma jasno, ali je zadrogiran ali preprosto nor, a njegova paranoja in impulzivnost v tek poženeta kaotično tretje dejanje. Foto: Kolosej / Con film
Na začetku zgodbe Babyja čaka "samo še en posel" za zloveščega Doca, preden bo njegov dolg odplačan in fant prost. Kar je seveda filmski jezik za "vse bo šlo k vragu". Foto: Kolosej / Con film
Elgort je preobremenjen s stereotipnimi, izpetimi filmskimi upodobitvami "kulskosti", Wright pa je svojemu protagonistu preveč naklonjen, da bi ga lahko obravnaval z ironijo ali kakršno koli distanco. Foto: Kolosej / Con film

Beremo


Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Filmska recenzija: Družinica

Filmska recenzija: Snežak

Filmska recenzija: Iztrebljevalec 2049