Hlapci v SNG Drami: Večno aktualne večne teme

Recenzija predstave

Cankarjevi Hlapci v režiji Janeza Pipana se ne odmikajo od svoje klasične predloge, z veliko natančnostjo razdelajo "večno aktualne" Cankarjeve teme in jih s skoraj bolečo jasnostjo postavijo pred gledalce.

26. september 2017 ob 08:34
Ljubljana - MMC RTV SLO
Hlapce so prvič uprizorili šele po Cankarjevi smrti leta 1919. Najprej v Trstu, nato v Zagrebu in 11. decembra še v Ljubljani, na odru današnje Drame. Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Cankar je s Hlapci ustvaril besedilo, ki z nizanjem prizorov in jasno vaško motiviko že od vseh začetkov postavlja ogledalo slovenskemu ljudstvu in že na prvi pogled izpostavlja konflikt med liberalnim in konservativnim. Temu osnovnemu modelu sledita tudi Pipanova režija in dramaturgija Mojce Kranjc, le da omenjene teme – politični pragmatizem, koristoljubje, zlorabe, manipulacije, obračanje po vetru ter boj proti vsemu naštetemu – iz kolektivnega prestavlja v subjektivno in jih predstavlja skozi psihologijo posameznih likov. Pipanova uprizoritev prinaša Cankarja z njegovim polnim jezikom (lektor Jože Faganel), mračnim hrepenenjem, buditeljstvom, pesimističnim optimizom, prinaša posodobljenega Cankarja, pri čemer se (za)zdi, da posodabljanja ne potrebuje, saj se izkaže za trdno zasidranega v večno aktualno.

Intervju z režiserjem Janezom Pipanom:

"Narod, ki si je nekoč sodbo pisal sam, danes vse raje piše sodbe drugim"


Z nekaj dodanimi odlomki iz Cankarjevih spisov in esejev režija podpre kritiko naroda, jo razgrne v vseh z leti dodanimi pomeni ter združi siceršnje pripovedno nizanje dogodkov, tako da ponudi polnokrvno izhodišče dramskim likom. Pri tem celoto tvorijo vsi segmenti predstave; od nevsiljive glasbene podlage Alda Kumarja, izdelane črno-bele kostumografije Lea Kulaša in premišljene scenografije Sanje Jurce Avci, ki z jarkom (iz katerega vstajamo in padamo) loči oder na dva dela, kar rešuje vizure, hkrati pa posamezniku (ko je to potrebno) odkazuje njegovo mesto. Iz monotone črne sivine, združene pod eno streho, izpod katere veje zaprt duh ptičjih hišic, izstopa le rdeč podstavek malega govorniškega odra, ki ga v ključnem trenutku (Jermanov govor pred vaščani/ljudstvom) zamenja gostilniška miza in tako govorniški podest sameva v kotu, kot da ne bi bilo več prostora za govore, ampak le še za medsebojna spotikanja in osebna razmišljanja.

Pipanova režija v Hlapcih ne išče očiščenja ali pomlajenja, temveč zgodbe posameznih likov, ki obstanejo na lastni premici, kot na primer Lojzka Nine Ivanišin, katere prikrita ljubezen ostane zgolj prikrita. Komar Bojana Emeršiča na prvi pogled temelji na komiki, kar pa v sebi skriva grožnjo večnega pragmatizma, za trenutek morda poblisknjenega s kančkom dvoma o lastnih dejanjih, kar pa ne prepreči aktivnega spora z nekdanjim prijateljem. Kot so Komarjeva načela leteča, so trdna načela Hvastje Jureta Zrneca, medtem ko je Jernej Šugman preudarjen, vase in predvsem v oblast prepričan Župnik, ki "sebi skopo reže", čeprav njegova stas in moč pričata o nasprotnem.

Vsi liki seveda vodijo k Jermanu, ki ga Marko Mandić precizno razdela kot intelektualca, zavezanega ideji, pa še tu se zaveda, da "za mučenca nima veselja, za junaka pa ne daru", kar že v osnovi spodmaje temelje njegovega "posla – iz hlapcev napraviti ljudi". Mandićev Jerman je človek ideje, v vsakem koraku igralsko premišljen, njegova resignacija pa je plasirana kot del junakove osebnosti in obupa nad samim seboj (in narodom) ter v končni fazi zadeta z materino usodo, ki pritiska nanj z zgolj nekaj odrskimi vstopi Petre Govc. In če pri Jermanu začutimo samo idejo, pri njegovem soborcu Kalandru Aljaža Jovanovića v veselju do življenja začutimo morebitno udejanje te ideje, pri vseh drugih članih učiteljskega zbora (Pia Zemljič, Barbara Cerar, Tadej Toš) pa uklanjanje oblasti, čeprav s slabim priokusom.

Pipanova režija Hlapcev natančno razdela vsak posamezen lik, si vzame čas tudi za natakarico, vsak trenutek uprizoritve je premišljen, kar se brez dvoma strne v enovito celoto z jasnim predznakom Cankarjevega duha, oblečenega v (pre)lepe kostume, podanega tako, "da naturi tako rekoč ogledalo drži", kot svetuje Hamlet v uvodnem citatu. Trenutno aktualna uprizoritev Hlapcev se ne odmika od klasične podlage besedila, poudarja vse njegove odlike, s svojo formo pa nagovarja predvsem nekoliko starejše občinstvo.


Cankarjeve Hlapce je vladajoča zavest od začetka odklanjala. Pisatelj, čigar stoletnico smrti bomo slavili prihodnje leto, je dramo napisal leta 1909. Izšla je leto pozneje in v hipu povzročila škandal in ogorčene odmeve, cenzura pa je prepovedala njeno uprizoritev. Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Cankarjevo besedilo je zahtevalo angažma skoraj celotnega ansambla Drame. Poleg Mandića in Emeršiča bodo med drugimi na odru stali Jernej Šugman, Tadej Toš, Jurij Zrnec, Nina Ivanišin, Pia Zemljič in Barbara Cerar ter številni študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Hlapce so v Drami nazadnje uprizorili leta 1995 v režiji Mileta Koruna. Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Film


V pričakovanju 100. obletnice Ingmarja Bergmana, za katerega je bilo snemanje filmov "instinkt, potreba"

Kako trguješ na ulici, če nisi del siceršnjih ekonomskih razmerij

Obamov uradni portret bo najbrž spoj estetike hiphopa in renesanse

Za obuditev nekdanjega shajališča Kočevcev skrbi peč svetovno priznane oblikovalke