Kolektivna plesna telesa: plesno pleme, organizem, skupnost

Premislek o prvih predstavah CoFestivala
Nika Arhar|21.09.2017 ob 21:01
Ljubljana - MMC RTV SLO
Avstrijska koreografinja Doris Uhlich je s predstavo Bum teles odprla letošnji CoFestival, tako kot s predstavo Več kot goli CoFestival 2015. Takrat se je ukvarjala z vprašanjem družbenega in političnega vidika golega telesa, zdaj jo je namesto materialnosti telesa zanimala njegova energija: "Telo je v neprestanem kontaktu in energetski izmenjavi s svetom." Foto: Nada Žgank

Prve predstave letošnjega CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, so v ospredje postavile različne oblike plesne skupnosti oziroma kolektivnih plesnih teles.

Vprašanje skupnosti v različnih razsežnostih sicer ostaja osrednje jedro programske in organizacijske usmeritve CoFestivala, ki poteka pod vodstvom Dragane Alfirević, Gorana Bogdanovskega, Mitje Bravharja, Dejana Srhoja, Roka Vevarja in Jasmine Založnik. Ekipa svoje kolektivno delo kontinuirano vzpostavlja v širši kontekst potrebe po mišljenju in prakticiranju skupnosti ter ta fenomen razpira tudi prek vabljenih predstav. Letos je tem namenjen tematski sklop Corpus in njegova negotova telesa, ki poudarja množino različnih uobličenj teles(a), predvsem pa njegove negotove, nastajajoče in nedokončane podobe. Ta fokus se jasno navezuje na etično artikulacijo pristopa do telesa, ki poziva k resenzibilizaciji, tako v zmožnosti občutenja telesa kot njegovih odnosov, da bi jim podarili trajanje in jih izvili iz njihove določenosti, nevtraliziranosti. "Verjamemo, da je prihodnost sodobnega plesa v skupinskem telesu: kar mora sodobni ples rehabilitirati, je možnost telesnega odnosa in njegove prezence, ne reprezentacije," zapiše ekipa v festivalski pozdrav.

Seveda ne bi bilo pošteno, da to osebno angažiranost misli razumemo kot optiko, skozi katero merimo predstave, prej gre za dodatek, ki ga lahko pripnemo umestitvi same tematike oziroma interesa za obravnavo skupnosti skozi kolektivna plesna telesa. Ta so se v predstavah Bum Teles Doris Uhlich, Elvedon Christosa Papadopoulosa in Chorus Žigana Krajnčana, Gašperja Kunška in Jana Krmelja manifestirala na različne načine in z različnimi izhodišči, tudi z različnimi razmerji med skupnim in individualnim, kar pa jih morda druži, je prav neulovljivost telesnih identitet, v nekaterih primerih celo njihova nepomembnost. V vseh gre predvsem za delo s telesom, ki gledalcu ponuja izmuzljivost teles in mu v tem prepušča odprte navezave.

Avstrijska koreografinja Doris Uhlich v predstavi Bum teles (Boom Bodies) osem plesalcev podvrže enournemu pulzirajočemu ritmu elektronske glasbe DJ-a Borisa Kopeiniga. Njegov techno je gonilo, ki telesom ne dovoli predaha. Serija enostavnih in repetitivnih gibov v navzven usmerjeni energični koreografiji telesa postavi v nedoločljivo vmesnost; prostor in z njim telesa prežema glasen beat, ki jih žene v frenetičen odziv, neustavljivo gibanje, kot sodobno urbano pleme v artikulaciji nekega izvornega, nujnega plesnega gona. Uhlich to skupinsko telo gibanja zažene na podlagi vibracije zvočnega in gibalnega »buma«, iz izhodišča energije, ki naj preseže strah in tesnobo oziroma vsa tista stanja, ki imobilizirajo, fiksirajo strukture, identitete in podobe. To je tudi bistvena razlika s predstavoVeč kot goli (More than naked), ki je odprla CoFestival pred dvema letoma in v kateri je z 18 golimi telesi raziskovala materialnost in konkretnost telesa, s čimer je izpostavila prav moč in energijo samega telesa in telesa v odnosu z drugimi telesi, s katerimi tvori in zavibrira skupnost. Glede na dolgoletna koreografska raziskovanja telesa, Uhlich v Bumu teles ostaja na pol poti; konkretnost situacije uhaja v družbeni kod urbanega partija, v koreografski izpeljavi idejnega predloga se aktivacijski potencial tega skorajda adrenalinskega izliva izteče v praznjenje in izgorevanje energije.

Pulziranje ritmične energije uokviri tudi plesni organizem grškega koreografa Christosa Papadopoulosa, a na popolnoma drugačen način. Minimalistično vibrirajoče osciliranje šestih teles v prav takšni zvočni krajini mikrooscilativne repeticije in razpršeni svetlobi deluje kot geometrično urejen organizem, struktura mnoštva, ki individualnost posameznikov zabrisuje v fluidno nihajočo celoto. Gre za natančno zastavljeno in dosledno izpeljano koreografsko idejo, za katero je Papadopoulos navdih našel v romanu Virginie Woolf Valovi, iz katerega izhaja tudi naslov predstave, Elvedon kot neobstoječi, mitični prostor. A tu ne gre za tematski prenos, temveč "prevajanje" pisave iz enega medija v drugega. Pisateljičin neprekinjeni tok zavesti, ki teče kot slap, ustvarja specifičen in stalen ritem valov ter v ospredje postavlja tudi pojem časa, trajanja in minevanja. Podobno tudi nihanje Papadopoulosovega organizma skozi variiranje enostavnega kinetičnega materiala, z repeticijami in s trajanjem, ki je podarjen tej neustavljivi vibraciji, ustvarja nov, magični prostor, ki se z občutkom valovanja odlepi od materialnosti in gledalca popelje v nekakšno meditativno stanje izpraznjenega oziroma od realnosti odlepljenega uma.

Skupnost in kolektivno plesno telo so neposredno naslovili tudi Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj v predstavi Chorus, ki je nastala kot rezultat projekta Kulturni evro in bila premierno izvedena v okviru dveh zaporednih plesnih festivalov, Spider/Pajek in CoFestival. Navidezno enotno izhodišče o delovanju in možnosti skupnosti se v predstavi izrazi v dvojnem in ne vedno ujemajočem se približevanju. Po eni strani avtorje vznemirja ideja fluidne podobe kolektivnega telesa, organizem chorusa z dinamiko inherentnih silnic, na drugi ravni pa se ta idejni zasnutek bije s povsem konkretnim plesnim raziskovanjem pojavov znotraj skupnosti – komunikacije, stika, bližine, individualnega odmika in nasploh razmerij med (plesnimi) telesi. Tudi to je chorus, zbor sodobnega časa; zdi se le, da v predstavi srečamo dve različni smeri premisleka in dve usmeritvi raziskovanja, kaj skupnost je. V nekoliko mistični zatemnjeni atmosferi predstavo uvede in konča skupnost kot neko novo kolektivno utelešenje vseh šestih teles, njihovih stikov in praznin, enigmatična amorfna gmota, ki jo dopolnjuje tudi glasba kot zvočno telo s svojim poudarjajoče izpadlim ritmom. Vmes se telo "razpusti" v gibalno inventivno razgibanih prizorih in živahnejših ritmih različnih prepoznavnih skupinskih dinamik z individualnimi izstopi in delitvami ter rekonfiguracijami skupine. Čeprav ta razkol kaže predvsem potrebo po jasnejši in dramaturško celostno utemeljeni kompoziciji in strukturi dela, pa napotuje tudi na temeljno napetost med telesi. Individualnost telesa se v pozornosti in občutljivosti do drugega in do celote v monstruozni gibljivi skulpturi sicer ohranja, se pa posamezno telo nedvomno prilagodi in giblje drugače kot v samoti. Ni pa nujno, kot kaže tudi predstava, da s tem izgine tudi njegova prisotnost in senzibilnost.


Grški koreograf Christos Papadopoulos je z Elvedonom ustvaril hipnotično valovanje plesnega organizma, ki se razteza v trajanju. Minimalistično in strogo strukturirano predstavo, ki od plesalcev zahteva, da postanejo del nihajočega organizma, ki ga ustvarjajo z mikrooscilacijami telesnih delov, je med najboljših 20 izbrala tudi evropska plesna mreža Aerowaves. Foto: Nada Žgank
Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj so v Chorusu raziskovali tako fluiden organizem kolektivnega telesa kot individualne silnice in razmerja skupinske dinamike. Foto: Urška Boljkovac/Arhiv Kino Šiška

Ocenjujemo