Jezikovni spletovalec: Če moraš kaj narediti, to še ne pomeni, da to tudi lahko ...

Treba je znati z zagatami z morati, moči in marati
Andrej Salobir, R. D.|01.02.2017 ob 06:20
Ljubljana - MMC RTV SLO
Čeprav se ti glagoli podobno spregajo, se vendarle razlikujejo - pomensko in oblikovno. Foto: MMC RTV SLO

Če moraš kaj narediti, to še ne pomeni, da to tudi lahko; in če česa ne zmoreš, to še ne pomeni, da ti tega ni treba. Edino, kar je res treba, tudi če tega ne maramo preveč, pa so tako ali tako samo (?) "davki in smrt".

V slovenskem jeziku se najpogosteje uporabljajo glagoli, ki označujejo stanje, posedovanje in nujnost, to so glagoli stanja oz. obstajanja (npr. "Tukaj sem!"), posedovanja oz. imetja (npr. "Sestra ima hišo") in nujnosti ("Morate se učiti!"), torej glagoli biti, imeti in morati. Pogosta sta tudi iti (npr. "Lansko poletje nismo šli na morje") in dati (npr. "Dajta že, no, mir!") idr.

Kot kaže, Slovenci precej pogosto in v vseh časih čutimo obveznost ali nujo, tj. da nekaj moramo storiti: "Moram plačati položnice" in "Spat bo moral zgodaj" ali "Podaljšati sem morala zavarovanje". Pri zanikanju pa se pogosto dogaja, da kar sledimo obliki: "Nisem ti morala pomagati" ali celo "Nisem ti mogla pomagati" namesto edinega ustreznega "Ni mi bilo treba pomagati." Poznamo pa tudi vsaj še dve neknjižni, pogovorni različici, ki se odsvetujeta, in sicer "Ne rabiš mi pomagati" ali še manj "Ne potrebuješ mi pomagati".

Obliki glagola morati in moči, npr. moram ‒ ne morem, mora ‒ ne more, moramo ‒ ne moremo itd. se v sedanjiku in (ne)zanikani obliki resda razlikujeta zgolj v eni črki, a je pomenska razlika precejšnja. Namesto morem pa se v sedanjiku in tudi v drugih časih najpogosteje pojavlja kar "Lahko ti pomagam" namesto "Morem ti pomagati", pri čemer oboje pomeni, da ima posameznik možnost ali zmožnost, da pomaga. Lahko bi sicer polemizirali in zamenjavo upravičevali z namerno rabo drugega neustreznega glagola ‒ kakor da bi težili k izražanju svobode vsaj pri izbiri besed in torej k izogibanju dolžnosti. Najverjetneje pa gre samo za dva zelo podobna si glagola, ki ju ali zaradi nepozornosti ali zaradi nepoznavanja rabimo neustrezno. Tako npr. lahko slišimo "Mogla bi napisati poročilo", s čimer pravzaprav izražamo obvezo, torej bi bilo ustrezno "Morala bi napisati poročilo".

Omenjena glagola sta naklonska izraza, ki vezano skupaj z nedoločnikom tvorita povedek stavka, denimo "V roku 16 dni je morala v celoti plačati polovični znesek globe" ali "Znesek je mogla plačati v celoti" ali prav tako ustrezno s polnopomenskim glagolom "Znesek je lahko plačala v celoti". V prvem primeru glagol morati izraža obveznost in nujnost, ker je na podlagi zakona od posameznika tako zahtevano; v drugem primeru pa glagol moči izraža posameznikovo sposobnost, da znesek plača v roku in ne prosi za obročno plačilo celotne globe npr. zaradi materialnega stanja.

V preteklem in prihodnjem času ter v pogojni obliki se morati spremeni v sem/bom/bi morala oz. moral, medtem ko se zanika z besedo treba, npr.: "Ni mi bilo treba v celoti plačati …" Glagol moči, ki se uporablja z besedico lahko, pa ima pri zanikanju v pretekliku obliko nisem mogla oz. mogel plačati; v prihodnjiku ne bom mogla oz. mogel poravnati in v pogojni obliki ne bi mogla oz. mogel plačati.

Glagol morati se torej ne zanika z ne, ampak v nikalnici v vseh časih dobi za koga precej nenavadno in težko obliko ni treba: "Zjutraj ni (bilo) treba zgodaj vstati", pri čemer ima beseda treba samo eno obliko, se torej ne sprega, ker ni glagol, in se na noben način ne spreminja, npr. v nekaj, kar sploh ni pravilna slovenska beseda, npr. trebali ali neknjižno pogovorno rabili.

Težave pri omenjenih glagolih se pogosto ne zaznajo v govoru oz. v pogovornem ali narečnem jeziku, ko govorimo o sebi v prvi osebi, saj tukaj pogosto prihaja do vokalne redukcije (opuščanja samoglasnikov, npr. moram, morem → morm oz. morn) ali do nerazločnega govorjenja. Slišimo npr. "To morn takoj narediti", pri čemer bi lahko šlo za en ali drugi glagol.

Torej, če povzamemo: preprosto uporabljajmo lahko ‒ namesto sicer ustreznega, a neobičajnega, morem, in ustrezen in običajen ne morem (ali v pretekliku nisem mogel oz. mogla), ko izražamo zmožnost; in moram ter ni mi treba, ko izražamo nujnost.


Še nekaj primerov za osvežitev spomina. Foto: MMC RTV SLO
Na glagola moči in morati moramo v knjižnem jeziku paziti predvsem zato, ker je njuna raba v pogovornem jeziku drugačna in zato včasih lahko nejasna. Foto: MMC RTV SLO
Pogovorni jezik je bolj sproščen - to pomeni, da so ločnice med zvrstmi tu manj izrazite, izrazi pa krepkejši, manj je pravil ... manj je torej ne-smeš-ev. Tudi zanikani "smeti" izraža obvezo. V zadnjem primeru pa se jasno vidi, kako se lahko interpretira ti kot splošni osebek. Foto: MMC RTV SLO

Jezikovni spletovalec