Jezikovni spletovalec: Kako neki se lahko zgodi, da se kaj polije kar samo?

Trpnik, zlasti s "se", vedno znova buri duhove
Andrej Salobir, R. D.|19.04.2017 ob 06:09
Ljubljana - MMC RTV SLO
Trpnik je lahko prav pripraven pri izmikanju ... to začutijo že otroci! Foto: MMC RTV SLO

Slovenske glagolske oblike so večinoma zložene (Polil boš!), redkeje nezložene (Pazi! Polivaš!) ‒ te imajo lahko ob sebi tudi morfem "se" …

Kadar se nam vršilec dejanja zdi nepomemben oz. dejanje povzroči kaj zunanjega, tudi v slovenskem jeziku lahko uporabimo trpnik ‒ čeprav se ta pogosto odsvetuje. Tako se vsaj (na)učimo v šoli, ko že dobro vemo, da se nekaj ne polije kar samo od sebe. Ampak, ali znamo to tudi ustrezno izraziti?

"Polilo se je" se lahko pove tudi brez neprehodnost izražajočega morfema se (Lahko povem, da sem polil mleko). Se je kot slovnična oblika lahko tudi zaimek (Na sliki se ni prepoznal.) ali morfem ob glagolu, ki lahko izraža tudi trpnost (Taka stvar se ne pove.), ali eden od čistih glagolskih morfemov (Rodil se je leta 1800.) itd.

Morfem neprehodnosti se (Polilo se je.) sicer ne izraža prave trpnosti, vendar jo govorec želi vsiliti. Naši najmlajši pogosto rečejo npr. "Razbilo se je." Kaj neki se je razbilo? Tisto? Ono? Kar nekaj srednjega spola … ‒ in to kar samo od sebe?!

Govorec v splošnem osebku in glagolu v 3. os. ed. morda od strahu res lahko otrpne, vendar otroci pri tovrstnem poročanju sami sebe (ne)namenoma izvzamejo iz dogajanja, četudi so edini vršilec oz. storilec. Namesto da bi s preprosto osebno glagolsko obliko povedali, kaj so storili, povejo, kaj se jim je zgodilo: "Polil sem mleko." ali "Razbil sem okno." Morda se tovrstnega jezikovnega vzorca priučijo oz. ga slišijo v svojem govornem okolju. Besedica se se na podoben brezosebni način pogosto, a slogovno neustrezno, rabi v javnih občilih, npr. "Išče se pomočnika …" ali "Razpisuje se …" namesto "Iščemo pomočnika …"

Ko se srednješolec prepozno vstane in zamudi k pouku, sledi: "Zaspal sem se." Če učitelj njegovo zamudo pokomentira, da je sam sebe zelo težko zaspal, veliki večini zaspanetov in drugih nadobudnežev ni več nič jasno, izjeme sicer debelo gledajo ‒ morda pa se kdo le prebudi … Če se že česa ne nauči: "Oprostite, zaspal sem."

Slovenska slovnica in pravopis tudi glede besed, kot je se, dajeta možnost izbire in dovoljujeta obe obliki, tako da najdemo še več primerov, kjer se lahko nastopa ali pa tudi ne, npr. "Vlak je iztiril." in "Vlak se je iztiril." Veliko jezikovne pedagoške potrpežljivosti je potrebne, da učeči se tega pojava ne razumejo kot pravopisno nedoslednost, ampak kot možnost izbire. Razlago med drugim najdemo v povezavi z glagolsko prehodnostjo in trpnostjo, o čemer smo že pisali. Tako "se je iztiril" spada med neprehodne glagole, ki jih uporabljamo, ko ni neposrednega krivca, kot v primeru iztirjenja, oz. ko se želimo izogniti omembi izvrševalca, kot je to storil otrok, ki je polil mleko. V rabi se torej dogaja, da se se zaradi t. i. jezikovne gospodarnosti dejansko izgubi in tako zveni naravneje, če ga kar izpustimo: sem se jokal → sem jokal, se je smučala → je smučala ali se je odpeljal → je odpeljal in včasih se jokam → včasih jokam. Nekateri slavisti so v 60. letih že opozarjali na pomensko razliko npr. med drsati se in drsati. Medtem ko Jože Toporišič pomena izenačuje (jokati se - jokati), se sodobno slovaropisje nagiba k razločevanju pomenov na osnovi posebnih stvarnih pomenskih odtenkov.

Prosti glagolski morfem se se torej uporablja ob glagolih, pri čemer nekateri dejansko ne morejo brez njega, npr. bati se, kujati se, prilizovati se, kesati se ali smejati se (npr. Bojim se grmenja in ne Bojim grmenja.) Besede, kot je se, predstavljajo težavo predvsem Neslovanom, ki se slovenščine učijo kot tujega jezika. Tujka iz Šrilanke pravzaprav res ne more vedeti, kdaj naj ta se uporabi: "Bala sem, da mi ne bo šlo." Kot posebej ekspresivno izražanje potrebe po kofeinu ali spancu pa Slovani radi rečemo tudi "Kava se mi pije. " in "Spi se mi.", celo "Lušta se mi …", kar je v nasprotju z "Moj otrok ni ničesar naučil.", uporabljanega pri naših priseljenih južnih sosedih, slovnično ustrezno. Kot kaže, je besedica se jezikovno precej neotipljiva in izmuzljiva, zato se v ustvarjeni jezikovni negotovosti pogosto zgodi, da se uporablja ali prepogosto ali skoraj ne. V teh primerih se je tovrstne glagolske zveze s se treba preprosto naučiti.

Za nas, Slovence, pa bodi dovolj že, da s pletjem morfemskega plevela, ki se je v rabi precej razrasel, skušamo tvorno izboljšati svoj slog. Se je namreč odveč tudi v primeru, ko želimo koga v kaj oz. o čem prepričati ali mu kaj razložiti: "Gre se zato, da …" namesto "Gre za to, da …". Gre se namreč za to, da se kam pride, in konec koncev gre tudi za to, da je treba bolj paziti na morfem se. Tako uporabljajmo npr. "Malo sedite, gospa.", namesto pogosto slišanega ekspresivnega "Malo se dol usedite, gospa".


Kakor pri mleku moramo biti pozorni pri rabi morfema "se" - kakor nam mleko lahko hitro skipi ali ga polijemo, tako s "se" lahko spremenimo pomen izrečenega. Foto: BoBo
Trpnik ni nenadomestljiv - pravzaprav je celo navadneje reči "Zaspan sem" (stanje), "Pil bi kavo" (tvorni pogojnik) ali "Prija mi kava" ter "Sanjam o čokoladi" (tvorni povednik). Foto: MMC RTV SLO
Morfem "se" je včasih obvezen del glagola, saj je pomen brez njega drugačen; včasih pa razlik med različicami (še) ni. Foto: MMC RTV SLO
Kot rečeno, treba je paziti, kdaj je morfem "se" nujen, kdaj je njegova raba fakultativna, kdaj pa sploh odveč, saj nas lahko zmede pri razumevanju prehodnosti. Foto: MMC RTV SLO
Prehodnost je zelo pomembna lastnost glagolov. Foto: MMC RTV SLO

Jezikovni spletovalec