Jezikovni spletovalec: Mogoče bo pa letos bolje!

Je vse mogoče ali je vse možno?
Andrej Salobir, R. D.|03.01.2018 ob 06:27
Ljubljana - MMC RTV SLO
Povedkovnik se zdi precej podoben členku, vendar včasih preseneti. Foto: MMC RTV SLO

V govoru uporabljamo tako mogoče kot možno, včasih se z zamenjavo ene z drugo lahko izognemo neželenemu ponavljanju lahko pa tudi zelo natančno pogledamo v filozofski pomen resničnosti stvari.

Po božično-novoletnih praznikih se morda komu zdi kot po krajšem, precej burnem, vojnem obdobju – počivanje in zatišje, kot da bi sveže oprana odeja prekrila brezglavo lansko veseljačenje in ihtave poti brez pravih občutkov. V prej zmedenih in begajočih mislih se namreč zdaj pojavijo jasnejši občutki za stvari, ki v prihodnosti so ali niso mogoče, ali spoznanje, kaj je in kaj ni možno. V tem času pogosto razmišljamo v razsežnostih obeh povedkovnikov, tako možno kot mogoče. Tudi uporabljamo ju izmenjujoče, kajti razlika med njima se na prvi pogled zdi nepomembna, ali pa rabimo kar tistega, za katerega mislimo, da je ustreznejši ‒ pogosto je to mogoče.

Možno ali mogoče?
V raznih priporočilih za boljšo rabo jezika se med drugim omenja raba besed možno in mogoče. Po zgledu velikokrat priporočenega nadomeščanja povedkovnika možno z mogoče se preganjajo tudi pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno, npr. "možne plohe" postanejo "mogoče plohe", kar jezikoslovci dojemajo kot neustrezno, filozofi pa prav nasprotno. Torej je mogoče možno tudi, da problem teh dveh besed ni nujno rešljiv samo na slovnični ravni nemalokrat površne rabe jezika?

Povedkovnik ‒ čudo božje ali bog ne daj, da se ga omenja v razredu, ker lahko kdo omedli …
Povedkovnik
ni predmet oz. orodje, s katerim kaj naredimo ‒ čeprav se sliši kot "peskovnik" ali "rokovnik" … V slovenskem jezikovnem strukturalizmu ga je mogoče opredeliti ali kot posebno besedno vrsto, denimo kot pridevniško besedo, prislov ali glagol, ali kot možen stranski stavčni člen, recimo povedkovo določilo, morebiti celo kot členek ... Pogosto pa drži tudi, da ga v celoti ni mogoče kar tako doumeti, kakor ga tudi ni možno na enostaven način razložiti. Enostavno povedano pa je to beseda (ali več besed) desno ali levo od pomožnega glagola.

Povedkovnik se najpogosteje uporablja v povedni rabi, recimo "To darilo mi je všeč." in "Ni bil ves trud zaman.". Slovenska slovnica navaja več vrst povedkovniških zvez, denimo časovne, npr. "Mraz bo." ali naklonske, npr. "Kar tiho je.", tudi medmetne, npr. "On pa horuk v jok!", kjer medmeti nastopajo v vlogi povedka. Velikokrat so povedkovniki osebni s smiselnim osebkom, recimo "Lahko greš." ali "Rada berem."

Možni in mogoči ter nemogoči in vsemogoči pomenski odtenki
Če natančneje pogledamo v SSKJ, vidimo, da mogoče in možno sopomensko izražata možnost, da se kaj uresniči ali da se s predmetom kaj zgodi, napis na neki čokoladi denimo pravi: "Možni so sledovi oreščkov." Slovar se v nekaterih primerih omejuje samo na eno od obeh možnosti, denimo v zvezi z bi, kjer izražamo obzirno željo oz. zapoved: "Mogoče bi se vsi pomaknili za sedež naprej.", in kjer načeloma ne moremo uporabiti druge oblike, ne da bi spremenili namen povedanega, kot to naredimo z vprašanjem: "Bi bilo možno, da se vsi pomaknemo …?" Kot pa smo omenili že prej, obstaja upravičen dvom, da v običajnem govoru, ki ne upošteva ontološke ravni jezika, zagata med možno in mogoče sploh ni rešljiva.

Brezglavi purizem in strahospoštovanje do "mogoče"
Zdi se, da "možnih izidov" res ni mogoče kar prevesti v "mogoče izide". S slovničnega vidika tukaj ne moremo enakopravno zamenjevati možno in mogoče, kot to lahko storimo v primeru "možno je, da ga ne bo", saj lahko rečemo tudi "mogoče je, da ga ne bo" ‒ v primeru z izidi "možen" namreč ni v povedkovniški rabi, ampak pridevniški.

Ko začnemo na osnovi nekega prepričanja odstranjevati vse možno po spisku in to enoznačno nadomeščati z mogoče, se nam to najprej zazdi nekoliko starinsko, zatem pa se lahko upravičeno začnemo spraševati o ustreznosti takega početja. Na to nas opozori že občutek, da pomeni naših besedil dobijo drugo konotacijo ‒ zato je s težnjo "od možno k mogoče" dobro biti previden.

Zgodovina "pričkanja" glede možno in mogoče
Slovenski literarni zgodovinarji in slovaropisci so sprva zagovarjali enakopravno rabo omenjenih besed. Fran Levec ju denimo tako navaja pri glagolu moči, Anton Breznik in Fran Ramovš pa ju celo enačita. S prvim povojnim pravopisom se nato začne dajati prednost mogočemu in začne se usmerjati od možen k mogoč.

Janez Gradišnik v svojem jezikovnem brusu omenja Maksa Pleteršnika, ki meni, da je beseda mogoč prvotna, in res jo etimološko gledano zasledujemo že od 16. stoletja, medtem ko smo možen dobili šele z 19. stoletjem 'po drugih slovanskih jezikih', kot lahko preberemo tudi v etimološkem slovarju.

Drugi južnoslovanski jeziki poznajo moguće, torej je tudi slovenski mogoče del skupne slovanske dediščine. Po drugi strani pa mogoče nima nič večje povezave s srbščino in hrvaščino kot možno, če besedo samo primerjamo z može oz. ne može.

Kaj se tu res dogaja?
Kakorkoli že, pravopisni priročniki usmerjajo k mogoč, kar je tudi skladno s pogostostjo rabe te besede. Pridevnik mogoč kot prilastek, npr. "mogoč izid", je v rabi zelo omejen na zborni jezik, po drugi strani pa je v pogovornem jeziku "možen" tudi v povedni rabi. Načeloma res vedno slišimo "Možne so nevihte" in domala nikoli "Mogoče so nevihte". Tradicionalno oz. zgodovinsko nadnaravne okoliščine, na katere nimamo neposrednega vpliva, npr. na vreme, kar hitro postanejo mogoče, saj Bog v jeziku ni vsemožen, ampak tradicionalno vsemogoč. "Tradicionalno" pa lektorji v vseh položajih dajejo prednost besedi mogoč, se pa te norme rahljajo.

Dandanes lahko slišimo tudi ontološko razlago nastale jezikovne zagate. Šlo bi naj za dva različna pomena na podlagi razlike med verjetno možnostjo samo po sebi (nekaj je možno, da se zgodi) in nujnostjo posega od zunaj (nekaj je mogoče narediti). Tudi metafizični duh božansko vsemogočnega, v okviru katerega sodobne generacije ne razmišljajo več, vse bolj izpodrivajo logični principi mišljenja, ki zahtevajo, da lastnosti stvari niso protislovne ali neresnične, torej so možne. Tudi doktor Nenad Miščević, filozof, v učbeniku za gimnazije pravi, da je tisto, kar se lahko zgodi, ampak se ni zgodilo, zgolj možno. Dogodek, kot je jutrišnje padanje dežja, je samo možen, ni pa še dejanski. Če razmišljamo o realizmu glede na možnost, potem bi stavek "Mogoče je, da dežuje" kot Leibniz razumeli, da obstaja situacija, v kateri dežuje. Po drugi strani pa bi izjavo "Možno je, da dežuje" razumeli kot resnično, če v nekem možnem svetu dežuje.

Morda lahko sklenemo, da obstaja raven jezika, pri kateri je razlika med možen in mogoč stvar občutka in lahko le-ti brez skrbi izmenjujemo, in neka druga višja raven, pri kateri tega ne moremo pričakovati. Ker pa v rabi jezika uporabniki radi sledimo pragmatičnemu, torej tistemu, kar ne ustvarja dodatne zmede v že tako zmedenem pred- in ponovoletnem času, je morda res najenostavneje tako možno kot mogoče uporabljati sopomensko.


V rabi se opaža težnja po ločeni rabi pridevnikov možen in mogoč, odvisno od vloge v stavku. Foto: MMC RTV SLO
Da se izognemu ponavljanju, stavke pogosto zasukamo malo drugače. Foto: MMC RTV SLO
Slovar razlaga več pomenskih odtenkov besede mogoč. Foto: MMC RTV SLO
Povedkovnik je besedna vrsta, povedkovo določilo pa je drugotni stavčni člen, v vlogi katerega se pogosto pojavlja tudi povedkovnik. Foto: MMC RTV SLO
Manjšo stopnjo prepričanosti izražamo z več prislovi: mogoče, morda, baje ... Pri pridevnikih smo malo bolj omejeni, vendar je še vedno nekaj izbire. Foto: EPA
Med besedami, ki se najpogosteje omenjajo v vlogi povedkovnika, so všeč, žal, zaman ipd. Foto: BoBo
Povedkovnik je zaradi svoje protejske narave v šoli omenjen le kot zanimivost. Foto: Pixabay

Jezikovni spletovalec






Več novic