Jezikovni spletovalec: Pišemo božič ali Božič ali BOŽIČ?

Po številu imen in priimkov se dandanes zdi, da je v razredu res 40 (m)učencev …
Andrej Salobir, R. D.|13.12.2017 ob 08:04
Ljubljana - MMC RTV SLO
Včasih so osebna imena zelooo zapletena - tako priimek kot rojstno ime sta lahko iz več delov. Foto: MMC

Še zmeraj kdo znova, kot že kdaj prej, nekje sredi decembra ugotovi, da se BOŽIČ in NOVO LETO po veljavnem pravopisu ne pišeta z veliko začetnico ‒ pa tudi če je božič njegov najljubši praznik.

Na podlagi mestoma kompromisne in na videz nedosledne teorije, ki se vsake toliko časa lahko tudi precej spremeni, se pisci ob veliki začetnici dobro zavedamo, da je tudi zapis z malo lahko prav toliko neustrezen kot z veliko. Omenjena problematika se v voščilih nemalokrat rešuje tako, da se uporabijo same velike tiskane črke.

Ko so hoteli ločiti Janeza ene hiše od Janeza druge, so nastala hišna imena in priimki.
Majhni otroci svoje ime najprej napišejo s samimi velikimi tiskanimi črkami, malo večji pa že vedo, da se prva črka imena zapiše z veliko začetnico. Presenetljivo pa je, da se pozneje tega znanja dosledno ne upošteva niti v sedmem razredu niti v zadnjem letniku srednje šole ‒ pa še odrasli se kdaj spozabimo.

Z veliko pišemo osebna lastna imena, ki jih dobimo ob rojstvu, torej rojstna oz. pri kristjanih krstna imena. Osnovni namen je razločevanje in identifikacija, denimo Franc, ki je poleg Janeza najpogostejše slovensko moško enostavno ime, medtem ko sta Marija in Ana najpogostejši ženski imeni. Pogosta so sestavljena imena, denimo Ana Marija, Tadeja Valentina ali Anton Tomaž in Maks Lan, obstajajo pa tudi zložena imena (Anamarija) in vse pogostejši sestavljeni dvojni priimki, ki jih otroci "podedujejo" kot niz priimkov svojih staršev.

Z veliko pišemo tudi veroslovna in bajeslovna imena, kot sta Marija in Jožef, Sveti duh (Sveti Duh), Stvarnik ali Živa, poganska boginja, in Hefajst, grški bog ognja in kovaštva. Tako zapisujemo tudi prebivalska imena, denimo Celjan in Belokranjec ali Južnoameričan in Sodomljan, ter živalska imena, kot sta kužek Snupi ali jelenček Rudolf.

"Še pišete Božičku in dedku Mrazu?"
V decembrskem času otroci radoživo pričakujejo Božička, ki nam v krščanskem okolju prinaša darila. Tega prijaznega možiclja po pravopisu uvrščamo med bajeslovna bitja in zapisujemo z veliko začetnico. Podobno velja za Dedka Mraza oz. dedka Mraza, pri čemer obče ime kot del zveze z lastnim, torej dedek, lahko zapišemo tudi z malo. Tudi Miklavža pišemo z veliko, ampak pazimo pri sv. Nikolaju!

Občni del v stalnih zvezah z lastnim imenom pišemo z malo, torej stari Grki, primorski in koroški Slovenci. Pazljivost je priporočljiva pri Beneških Slovencih, kar pravopis navaja kot posebnost, ki se utemeljuje s poimenovanjem prebivalcev geografsko in zgodovinsko obravnavane pokrajine, tj. Beneške Slovenije. Če pa mislimo Slovenca, ki živi v Benetkah, potem je ta beneški Slovenec ‒ podobno tudi ameriški Slovenec.

Mala začetnica in pika! – Ne, velika!
Z malo začetnico zapisujemo pripadnike ver (katoličan), gibanj (anarhist), društev in strank (socialist), filozofskih šol (nihilist), upravnih organov (parlamentarec) in drugih skupin (viharnik). Dobro je paziti pri poimenovanju Jud, ki v skladu s pravopisom z veliko označuje pripadnika naroda, medtem ko jud z malo označuje pripadnika judovske vere. Praksa kaže, da rabe tudi v kontekstu ne gre dosledno pomensko razlikovati, zato se oboje pogosto piše kar z veliko.

Poimenovanje Praznikov in kaj imajo prazniki s Praznino?
Stvarna imena so denimo naslovi knjig, filmov, umetniških stvaritev, imena organizacij, blagovnih znamk ali ustanov itd. Sem spadajo tudi prazniki, ki jih danes zapisujemo z malo začetnico, z veliko pa samo v primerih, ko gre za svojilne pridevnike na -ov/ev ali -in. Z veliko pišemo torej Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova sobota in Silvestrov večer, z malo pa božič, novo leto, svečnica in velika noč, pa tudi posamostaljene praznike, recimo valentinovo, martinovo, štefanovo ali silvestrovo itd.

Ljudje živimo v mestu ‒ na trgu ‒ na vasi (na vesci) ‒ na selu …
Zemljepisna lastna imena so lahko enobesedna, denimo Ptuj, ali večbesedna, recimo Slovenske Konjice. Pri tem so lahko ena in druga ali naselbinska, denimo Portorož ali Slovenska Bistrica, ali nenaselbinska, recimo Ljubljanica ali Šmarna gora.

Pri naselbinskih imenih pišemo vse sestavine z veliko začetnico, razen neprvih predlogov in samostalnikov trg, vas, mesto, selo in naselje ter pomanjševalnic slednjih, kot sta selce in zaselek, torej Murska Sobota, Črni Vrh nad Idrijo, ampak Novo mesto in Glavni trg ali Nova vas. Prvo sestavino nenaselbinskih imen, tj. držav, pokrajin, četrti, voda, vzpetin, dolin, celin in nebesnih teles, zapisujemo z veliko, neprve pa z malo, če niso lastno ime, npr. Babji zob, ampak Julijske Alpe. Večbesedna zemljepisna imena lahko tudi krajšamo, npr. Ljubljansko barje v Barje ali Goriška brda v Brda itd.

V rabi prihaja do neskladnosti s teorijo, denimo v pojasnilih o teritorialnih spremembah naselij, kjer lahko zasledimo, da se naselje Gorenje selce pravopisno popravi v Gorenje Selce. Tudi krajevne table v mnogih primerih pričajo o veliki začetnici.

Je Slovenija del Srednje Evrope ali južne Srednje Evrope … ali je že Zahodni Balkan?
Države prištevamo k nenaselbinskim imenom ‒ "Kako," poreče kdo, "ali v Sloveniji ljudje ne živijo? " Kakor koli, takšno ime je tudi denimo Severna Amerika, pri severni Franciji ali vzhodni Sloveniji pa moramo paziti, saj to nista uradni poimenovanji za splošno uveljavljena zemljepisna in politična območja, kot to velja za Srednjo Evropo in Južno Ameriko ali Bližnji vzhod, gre le za poimenovanje dela držav glede na strani neba.

Toliko zmede in zbrke zaradi velikih in malih!
Tako kot tista s ´ki-ko-ker-da-če …´ in vejico, dodatno zmedo ustvarjajo pravila, ki so preveč preprosta in okleščena posebnosti in izjem ter zato držijo samo za določene primere. Eno takih je tudi, da se besede na -ski, -ški ali -ško pišejo z malo, denimo nemški jezik, mariborsko Pohorje, francoska prestolnica, prekmurska gibanica, dunajski zrezek itd. To sicer drži, ampak kaj hitro najdemo veliko protiprimerov, recimo Kaspijsko jezero, Ljubljansko gospodarsko razstavišče, Primorska ali Slovaška itd., ki se nedvomno pišejo z veliko in za katere veljajo druga pravila.

Pa lep preostanek decembra in prijazne adventne nedelje! Tudi če jih boste preživeli med knjigami ob študiju renesanse, v Piranskem zalivu ali na Židovski ulici.


Vile, škrati, duhovi, besi in demoni ... Navadno jih upodabljamo kot človeku podobna bitja, ki imajo vsako svoje ime, ki velja le zanje, zato jih po pravici pišemo z veliko, npt. muza Kaliopa. Kadar pa je bitje edino svoje vrste, je že to dovolj za pisanje z veliko: Zlatorog naj bi namreč živel le v Julijcih. Foto: MMC
Nekdaj so bili pravopisci zelo strogi in so poudarjali, da je edino pravilno lepa Vida. Foto: MMC
Pripadnike takšne ali drugačne interesne skupine pišemo z malo. Foto: MMC
Krajevna imena nam pogosto delajo težave, čeprav je pravilo zelo preprosto: če stvarna beseda poimenuje neko vrsto naselja, se v naselbinskih imenih piše z malo. Zagodejo pa nam jo lahko besede, ki so hkrati obče besede in lastna imena. Foto: MMC
Velika začetnica lahko spremeni pomen. Foto: MMC

Jezikovni spletovalec






Več novic