Jezikovni spletovalec: Prevzete, a ne prevzetne besede

Gremo gledat Shakespearja oz. Shakespeara ali Šekspira?
Andrej Salobir, R. D.|24.05.2017 ob 06:40
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nekaj izbranih primerov podomačitev. Seveda je spisek mnogo mnogo daljši, o čemer se prepričamo že z ošvrkom kakega atlasa. Foto: MMC RTV SLO

Domala na vsakem koraku na nas prežijo različne nedomače besede ‒ najpogosteje iz angleščine.

Kaj hitro lahko opazimo denimo napis za bar, ki ima v imenu npr. še besedo gondola. Ob pijači ponujajo tudi toast, in ko sedemo za mizo, slovenski proizvajalec mineralne vode promovira njeno classic različico.

Podomačevanje tujega nam ni tuje
Besede so k nam nekoč prihajale predvsem iz nemščine, danes pa najpogosteje iz angleščine. Uporabniki novo besedo sčasoma uspemo ukrotiti oz. jo bolj ali manj udomačimo. To lahko naredimo v izgovoru, npr. München, kjer zaradi črk, ki jih slovenska abeceda ne pozna, oz. glasov v slovenskem knjižnem jeziku, izgovarjamo različno, tudi z ü, mnogi pa se temu raje izognejo in rečejo kar [minhən]. Podomačujemo lahko tudi v zapisu, saj Petrarca zapisujemo kot 'Petrarka', ali v besedotvorju, denimo Bordeaux pregibamo npr. kot 'bordeaujski' in celo 'bordojski'. Končna oblika neke besede je torej rezultat sistemske pravilnosti in pogostosti oz. razširjenosti rabe. Ne dolgo tega smo se še delali francoze in pisali npr. buffet, danes pa bife; podobno se nam zdi še nenavadno pisati velnes, čeprav je tudi ta oblika, poleg wellness, že standardizirana.

Prevzet(n)e besede
Prevzemanje besed ima različne stopnje podomačevanja ‒ popolno, delno ali nobeno. Izposojenke (tudi sposojenke) so popolnoma prevzete oz. poslovenjene občne besede, npr. kultura, pica ali kokakola. Delno poslovenjene občne besede so tujke, ki jih slovenimo v izgovoru in oblikoslovno, a ne v zapisu, npr. jazz. Lastna imena so lahko popolnoma podomačena (npr. Luter) ali deloma podomačena, potem so polcitatna (npr. Shakespeare → Shakespeara ali Skahespearja). Poznamo pa tudi citatne besede (npr. first lady).

Večino občnih besed slovenimo v vseh pogledih. Izjeme pri zapisovanju so tuji glasbeni izrazi, npr. pianissimo oz. zelo tiho, ali manj rabljeni izrazi, kot je npr. izraz za dobo ob koncu stoletja, tj. fin de siècle, ali faux pas oz. dejanje, ki je v nasprotju z družbenimi normami, tudi spodrsljaj oz. napaka. Sčasoma pa v skladu z domačim izgovorom tudi tovrstne prevzamejo pisavo in tako v SSKJ-ju najdemo npr. kurikulum (učni program)ali folksvagen (nemški osebni avtomobil tovarne Volkswagen).

Avtentičnost vs. purizem
Pri pisnih podobah imen bitij je primerno, če smo pri njih posebej pazljivi oz. spoštljivi, zato jih običajno sploh ne spreminjamo. Tudi Kajetan Gantar, filolog in prevajalec, je v zvezi z lastnimi imeni govoril o t. i. nedotakljivosti človekovega imena, ki naj bi v vseh primerih ostalo nespremenjeno. Kljub temu pa podomačujemo grško-rimska osebna imena in tista, prevzeta še prek latinščine, kot je npr. Euripides → Evripid. Podomačujemo tudi imena vladarskih družin, npr. Burboni (Bourbon); svetnikov in papežev, npr. Frančišek Asiški (Francesco d'Assisi); druga tuja imena in priimke ter prebivalce, npr. Jože (Joseph), Karmen (Carmen) ali Švajger (Schweiger) ter Parižan (Parisien).

Zapis zemljepisnih imen
Številna tuja in prevzeta zemljepisna imena danes v slovenščini zasledimo npr. v dveh različicah, tj. kot podomačena in kot polcitatna, pri čemer ima prednost tista, ki se rabi pogosteje (npr. Edinburg in Edinbourg). Dublet oz. dvojnic je veliko, včasih se pojavi namreč kar cela vrsta zapisanih različic. Veliko enobesednih zemljepisnih imen, kot je Massachusetts, obliko ohrani, kljub temu pa slovenščina ponuja svoja podomačena imena, npr. Teksas, Korzika, Kilimanaro, Lizbona, Čikago ali Hradčani. Potem so tu še kraji z domačimi poimenovanji, ki so povezani s slovensko zgodovino in kulturo, npr. Dunaj (Wien), Benetke (Venezia), Oglej (Aquileia) ali Peking (Beijing), pri čemer v poštnem prometu priporočljivo uporabljajmo mednarodna poimenovanja.

Pri večbesednih zemljepisnih imenih prevajamo njihove občne sestavine, tj. ali ime v celoti ali pa le njene občne dele, npr. Nova Zelandija. V nekaterih posebnih primerih pa teh občnih sestavin ne prevajamo, npr. New York, ne pa 'Novi York', kot so iz Nieuw Amsterdam mesto preimenovali Angleži, pri čemer je drugi del poimenovan po vojvodi Yorka, ali Downing Street in ne 'Ulica Downing', poimenovana po gospodu Downingu.

Piši, kot govoriš
Zaradi nenavadnih zapisov tujih imen se lahko pojavijo težave, predvsem ko se kdo prvič sreča z določeno pisno podobo nekega imena, npr. Berkeley [bərkli], univerza v Berkleyju v Kaliforniji, ali Leicester [lester], nogometni klub iz Leicestra, ali ime znanega smučarskega skakalca Zniszczoła [zniščou̯]. Pisna in govorna podoba nekaterih imen namreč na videz nimata skorajda nobene povezave, ampak je beseda nemalokrat za koga zapisana v nerazpoznavnem zaporedju črk. To zagato so zelo enostavno rešili Srbi na podlagi pravil znanega gospoda s fesom, reformatorja srbskega knjižnega jezika, Vuka Stefanovića Karadžića, ki je učil, naj se piše kar tako, kot se izgovori. Slovenci pa se sicer še vedno trudimo biti nekako čim bolj evropejski in s tem bolj ali manj zvesti izvirniku, zatorej nas včasih zapisi, kot so npr. Viljem Šekspir ali Đovani Bokačo, prav osupnejo.

Izgovarjava in zapis prevzetih besed se v slovenskem jeziku ne spreminjata kar naključno, ampak po določenih pravilih. V tujini je stanje bolj dramatično, saj nekatere IT-naprave niti nimajo č-ja ali ž-ja, in se npr. č zgolj po oblikovni plati spremeni v c. Posledica je neustrezna izgovorjava, zaradi česar smo lahko včasih slišali govoriti o 'Krizaju' namesto Križaju. In ne nazadnje, če bi bil Shakespeare Slovenec, bi se mu kaj hitro lahko zgodilo, da bi ga na kakšnem tujem letališču na letalo klicali kot gospoda 'Sekspira'.


Starogrški in predvsem latinski citati še danes veljajo za prestižno jezikovno začimbo, ki je s slovenščino v nekakšnem sozvočju. Foto: MMC RTV SLO
Antična imena po slovensko Bronislave Aubelj je vademekum vsakega, ki se pogosteje srečuje z dediščino starega veka. Foto: MMC RTV SLO
Slovenski klasični filologi in v zgodovinskem jezikoslovju podkovani pravopisci so v pravopisu iz leta 1962 zelo nadrobno obravnavali rabo imen iz grško-rimskega sveta. Danes si prej kot s pravili pomagamo s priročniki o antiki, ki jih odlikuje bogastvo primerov. npr. s Slovarjem grške in rimske mitologije. Foto: MMC RTV SLO
V zadnjem času se mnenja krešejo okoli pravila o podomačevanju imen iz nelatiničnih pisav. Pravilo izvira iz obdobja, ko smo imena prevzemali še iz več jezikov, zlasti pa iz nemščine. Tedaj tudi še ni bilo enotnega mednarodnega sistema za prečrkovanje v latinico, kot je današnji pinjin za kitajščino. Foto: MMC RTV SLO
Kar nekaj slovenskih priimkov izvira iz nemščine ... Foto: MMC RTV SLO
Ljudske sposojenke iz nemščine veljajo za barbarizme, ki se jih je treba ogibati. Od tod tudi izraz popačenke, čeprav bi lahko tudi za druge prevzete besede trdili, da smo jih s ponašenjem popačili. Razlog za takšno označbo je političen, pojavil se je po 1848 hkrati z zahtevami po širši rabi slovenščine v javnosti. Foto: MMC RTV SLO

Jezikovni spletovalec