Jezikovni spletovalec

Jezikovni spletovalec: Slovenska dvojina je danes frapantna zgolj zaradi oblik, kot je "jimadvema" ali "miedve"

Slovenska dvojina - živi fosil ali monstruozna spaka?
Andrej Salobir, R. D.|14.02.2018 ob 06:34
Ljubljana - MMC RTV SLO
Ni nujno, da besedi, ki sta si podobni, spadata v isto besedno družino; po drugi strani pa tematsko polje združuje na zelo raznolike besede. Foto: MMC

Dvojina kot posebnost slovenskega jezika je bila od nekdaj obravnavana kot oblikoslovna začimba v slovnici.

Slovensko dvojino, to redko slovnično število, je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja raziskoval Lucien Tesnière, francoski jezikoslovec. Deloval je kot dopisni član SAZU-ja, preučeval predvsem slovensko dvojino in kaj hitro opazil nenavadno razliko med dvojino v slovenskem knjižnem jeziku ter dejanskimi dvojinskimi oblikami živega govora svojih slušateljev. Oblikovala sta se torej dva ločena sistema, in sicer dvojinski knjižni in dvojinski narečni. Slovenska dvojina je bila za Tesnièra še "un anachronisme frappant" in tudi danes je treba biti pri rabi le-te pozoren. Tesnière je tudi avtor atlasa Dvojinske oblike v slovenščini, kjer s kartami nazorno prikaže razširjenost slovenske dvojine. Na področju raziskovanja dvojine v slovenskih narečjih je danes znan tudi Marc L. Greenberg, jezikoslovec ameriškega rodu, poročen s Slovenko, sicer tudi predavatelj dialektologije na slovenskih univerzah.

Dvojini ni para
V jeziku najdemo oblike, ki dvojino kot slovnično število utrjujejo. Fant in dekle običajno tvorita npr. "par" ali ljubkovalno "parček", številni tekmovalni športi se igrajo "v paru" oz. "v dvojicah", vzgojitelji in učitelji pa morajo kdaj tudi kričati, naj se otroci postavijo "po dva in dva". Ljudje se torej "poparčkajo" in "parijo", redkeje in zgolj izjemoma "poparijo".

Koren besede je namreč res isti, tj. par-, kar še nič ne pove, saj gre namreč vsaj za dve popolnoma različni besedni družini iz različnih tematskih polj: eno, vezano na par- kot dvojico, to je npr. partnerka; in drugo na par- kot agregatno stanje vode, tj. parnik. Pogosto tudi "nastopamo v tandemu", kakor poimenujemo kolo z dvema sedežema, nameščenima drug za drugega, oz. dvosedežno kolo, načeloma pa s tem želimo izraziti skupaj nastopajočo dvojico oz. par.

Za neustrezne dvojinske sklonske oblike so pogosto krivi dajalnik in mestnik ali orodnik
Dvojinske oblike nekaterih samostalnikov so kar nekako problematične – zaradi redko ustrezne rabe lahko za koga zvenijo tudi tuje, pogosto so tudi preprosto daljše in teže izgovorljive. Precej nenavadne so recimo lahko dvojinske oblike za dajalnik, mestnik in orodnik. Če se npr. ustavimo ob samostalniku uho, se ta v imenovalniku dvojine s podaljšano osnovo glasi "ušesi", v dajalniku pa "ušesoma" … Konec koncev, kdo pa še danes reče "k ušesoma sem si prislonil slušalke" ‒ ko misli naglavne slušalke za poslušanje glasbe? V tem in podobnih primerih seveda mnogo raje in brez vsakega pomisleka uporabljamo množino, tj. "k ušesom" ‒ čeprav nimamo treh … ušes, še manj pa "uh". Morda bi nekateri rekli celo, da bolj naravno kot "ušesoma" zveni denimo nekaj kot "ušesava" … Na podoben način lahko zveni tuje tudi "mestoma", "učiteljicama", med tema dvema "skrajnostma" ali "nevarnostma" ali pod visokima "javoroma" in pred dvema "stoletjema" ‒ in pa seveda npr. "z gospema".

Posebna oblika za dvojino v slovenskem jeziku ni povsod prisotna, saj slovenska dvojina ni povsem samosvoja, to pomeni, da so nekatere oblike enake množinskim. Rodilniški obliki samostalnikov v dvojini in množini sta sicer načeloma enaki, npr. dveh in treh "velikih zidov", prav tako mestniški obliki, kjer se na koncu pojavlja značilen -h, ki se v izgovorjavi zaradi svoje manjše zvočnosti včasih ne sliši in se zato pogosto kar izgubi, npr. o dveh in treh "velikih zidovih".

Razlikujejo pa se dajalniške oblike, čeprav v dvojini prevzamejo obliko orodnika, npr. "novima stvarema" in "z novima stvarema", medtem ko sta množinski obliki drugačni in se tudi razlikujeta od dvojinskih, torej "novim stvarem" in "z novimi stvarmi".

Zamenjava dvojine za množino je povsem ustrezna
V celoti je ustrezno in tudi prav rabiti množino za parne dele telesa, oblačil in podobnega, recimo "Pogledala ga je z zaljubljenimi očmi.", saj vemo, da ima omenjeno dekle le dve očesi. Raba dvojine je v tem primeru zaznamovana, medtem ko je množina nevtralna. Uporabljamo jo za poimenovanje parov z enako funkcijo, recimo "zavihajmo rokave" ali "dotaknimo se podplatov". Tudi če "imamo dvojčke", to še ne pomeni, da imamo množico otrok večkratnika dve, ampak dva otroka, ki sta dvojčka.

Svobodna dvojina v časopisnih naslovih
Tudi izrazna podobnost besed, ki so popolnoma enake, le da so nekatere v ednini, druge pa v dvojini, lahko zmede, posebej če ne beremo neposredno z razumevanjem konteksta. T. i. svobodna dvojina se pogosto rabi v časopisnih naslovih, kjer deluje dvoumno, saj predstavlja izziv v ugibanju, ko bralcu pušča vsaj dve odprti možnosti za razlago pomena. Na ta način se hoče pritegniti pozornost javnosti, pojasnilo pa je tako ali tako pozneje v besedilu. Naslov "usodna strela v domačem stanovanju" lahko npr. pomeni ali vremenski pojav strele, ki je udarila v stanovanje, ali pa dva strela orožja, ki sta bila razlog za smrt neke osebe.

Ali dejansko obstaja nekaj kot ženska dvojina?
Ženske imamo tudi svoje zaimke, to je npr. imenovalniški zaimek midve, tudi medve in me, pri čemer imajo nekatere od teh posebne oblike tudi v nekaterih neimenovalniških sklonih. Na podlagi tega je verjetno v glagolski spregatvi pri knjižnih sedanjiških dvojinskih oblikah prišlo do olajšanja napetosti med spoloma in do končnice -ve (npr. slišive) namesto knjižne -va (npr. slišiva) torej je glagol prevzel obliko iz zaimka midve, npr. "Vidive se v petek.". Morda pa gre le za ostanke te oblike iz starejših slovnic, ko je bila ženska oblika na -ve še dopuščena kot ustrezna. Dve osebi ženskega spola premoreta posebno knjižno končnico v zaimku, a to ne velja za glagol, kjer so vse knjižne končnice moškega spola. Če gre za žensko in moško osebo ali za dve moški, prevlada moški spol, recimo midva (Tina in Tine) "se imava rada" ali midva (Tine in Tomaž) "greva domov", pa tudi midve (Tina in Nastja) vas "pozdravljava". V narečju lahko slišimo, denimo, tudi "vas lepo pozdravljavi", na Dolenjskem lahko slišimo tudi "sva zmenjene, ob devetih se dobive.". Seveda so še vedno slišati narečne oblike "grema" in "imama", pa tudi hiperkorektni "imasta" … kjer pa težava ni več povezana s spolom.

Narečna pluralizacija dvojine
Že Tesnière je ugotovil, da Slovenci v narečjih dvojino popačimo, nepravilno dvojino je namreč slišati tudi v oblikah, kot sta "dve sklece" namesto dve skleci ali "dva moštva" namesto dve moštvi ‒ zato je govor tudi o izginjanju dvojine, vendar tovrstne spremembe, kot kaže, ne omajajo položaja slovenske dvojine, vsaj njene funkcije ne. Da v neknjižnem jeziku nemalokrat uporabimo množino namesto dvojine, četudi obliko za njo imamo, kaže tudi, da sta v sobi npr. "dve mačke", nekdo ima "dva vprašanja", včasih je treba počakati "dve minute" ali doživeti kaj pred "dvemi leti".

Prešeren je resda uporabljal t. i. arhaično in nepravilno dvojino, kot je denimo "dveh očesov" ‒ danes česa takega ne slišimo več, mi imamo raje "dveh ok" ali "dveh učk", namesto "dvojih oči".


V slovenščini sicer imamo dvojino, a jo tako cenimo, da jo uporabljamo samo ob posebnih priložnostih ... Foto: MMC
Oči, očesa, oka - trije različni pomeni in kopica zanimivih oblik. Uho v množini komaj kaj zaostaja. Foto: MMC
V knjižnem jeziku težimo k rabi posebnih dvojinskih zaimkov brez dodatkov z "dva", v narečjih in pogovornem jeziku sploh pa najdemo vse mogoče ... Foto: MMC

Jezikovni spletovalec






Več rezultatov iskanja