Prva knjiga o pogumnih avtoricah, ki so pred 120 leti poskrbele za mali novinarski čudež

Ob obletnici izida prvega ženskega časopisa Slovenka
Maja Kač|30.12.2017 ob 14:51
Ljubljana - MMC RTV SLO
Knjiga o Slovenki ne zaznamuje le 120-letnice prvega izida časopisa, ampak se hkrati poklanja prodornim ženskam, ki so konec 19. stoletja orale ledino in spreminjale družbo. Foto: Založba Beletrina

Težko je razumeti, kako slabo je v slovenski javnosti poznana zgodba o Slovenki, prvem slovenskem ženskem časopisu in "pravem malem novinarskem čudežu" na prelomu 19. in 20. stoletja. Med bralci se ji je uspelo obdržati pet let, kar se morda ne zdi dolgo obdobje, a je bila kljub temu v več pogledih prelomna in je odločilno vplivala na takratno družbo, predvsem pa na percepcijo vloge žensk v javnem življenju.

Pa še marsikaj drugega je prinesla Slovenka oziroma peščica prodornih žensk, pa tudi moških sodelavcev, ki so prepričani o nujnosti ženske emancipacije s časopisom Slovenka orali ledino in spreminjali družbo. Časopis je izšel v Trstu, kjer je bilo - v nasprotju s konservativnejšima Kranjsko in Štajersko - intelektualno okolje posebej odprto in naklonjeno takšnim podvigom.

Medtem ko je v Trstu oziroma med tržaškimi avtorji tudi danes poglavje o časopisu Slovenka razmeroma dobro poznano, pa ostaja neznanka v slovenski javnosti. Vedenje in zavest o tem skuša zato razširiti prva knjiga o Slovenki, ki je izšla v sodelovanju Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Beletrine. Knjigo z besedili sedmih avtoric je uredila zgodovinarka Marta Verginella, ki svojo raziskovalno pozornost tudi sicer usmerja tako v tržaško preteklost kot v proučevanje vloge žensk v zgodovini. Kot pravi Verginella, so se vse sodelujoče avtorice s temo Slovenke ukvarjale že v preteklosti, ker pa niso želele, da njihova spoznanja ostanejo spregledana, se je porodila ideja, da jih povežejo v knjižno celoto.

Prvi korak k formiranju celovitega ženskega časopisja
Slovenka
, prvi slovenski ženski tiskani medij v takratnem slovensko govorečem delu Avstro-Ogrske, ki je izhajal med letoma 1897 in 1902, je bila na več ravneh prelomen prispevek. Večkrat se omenja kot vadnica ženskega leposlovnega pisanja, saj so v njej med drugim objavljale Zofka Kveder, Karla Ponikvar Grmek, Elvira Dolinar, Vida Jeraj in Kristina Šuler. Vendar kot poudarja Marta Verginella, je bila v resnici veliko več kot to. "Bila je poskus oblikovanja prvega celovitega ženskega časopisa."

Rušenje tabujev tedanje družbe
S temami, ki jih je obravnavala, je rušila tabuje (tedanje) družbe in dvojno spolno moralo. Kot je v knjigi zapisala Marta Verginella, je časopis "odločno nasprotoval prevladujoči ideologiji, ki je s pomočjo medicinskih študij in evgenike dokazovala šibkost ženskega telesa in tako opravičevala zamejitev ženske prisotnosti in delovanja zgolj na zasebno sfero". Bralke in bralci so lahko v Slovenki prebirale prispevke o pravici do splava, o kontracepciji, o spolnosti pred poroko, detomorih in odpravi celibata med učiteljicami. In čeprav podatek, da je po petih letih nehala izhajati, pokaže, da je bil krog istomislečih avtoric majhen, intelektualna feministična avantgarda pa omejena na majhen krog, je po besedah Marte Verginella ta vendarle obstajala in pomembno je, da se je pojavila.

Ženska emancipacija nujna za razvoj slovenske družbe
Tretja stvar, ki jo povzamemo iz zgodbe o Slovenki, je izjemno pomembno moško in žensko intelektualno zavezništvo, ki ga po besedah Marte Verginella pozneje težko najdemo v slovenski zgodovini. Sotrudniki in tisti, ki so verjeli v ta časopis, se pravi takratni mladoslovenci, so se zavedali, kako pomemben je bil ta emancipatorni moment slovenske ženske za slovensko družbo, če je želela prekiniti svoje zamudništvo in se premakniti z roba Evrope, razlaga zgodovinarka. Z žensko problematiko so se spoprijeli tudi moški sodelavci Slovenke, vendar pa zaradi stigmatizacije številni med njimi niso želeli razkriti svoje identitete, ampak objavljali pod psevdonimom. V 19. stoletju je modernizacija družbe zelo počasi pronicala, šlo je za zelo elitni krog, pojasni Verginella. "Še danes se na moškega, ki se proglasi za feminista, čudno gleda. Kako je bilo šele takrat."

Odprtost tržaške družbe in narodnostna prizadevanja
Svobodomiselni Trst je bil idealen prostor za klitje in uresničitev idej avtoric časopisa z gonilnima silama, urednicama Marico Nadlišek Bartol in Ivanko Anžič Klemenčič na čelu. Tudi manjšine, denimo judovska skupnost v Trstu in Gorici, so bile zelo odprte za izobraževanje deklet. Čeprav so bile torej v tem tretjem najpomembnejšem avstrijskem mestu slovenske izobraženske vrste po številu skromnejše kot tiste v Ljubljani in brez intelektualne tradicije, pa so bile zato bolj svobodomiselnega duha. Kozmopolitansko okolje Trsta je sprejelo pobudo teh glavnih akterk tega prvega ženskega časopisnega poglavja in vanj so bili pripravljeni tudi vlagati.

Predvsem narodnost je bila tista, ki je po besedah urednice knjige ženskam omogočila vstop v javno areno, saj so bile prepoznane kot pomembne podpornice naroda. In tudi v tem pogledu je bil Trst ugodno okolje, saj je bilo na obrobju več prostora za takšna narodna gibanja, zato so tudi intelektualke iz kranjskih šol, kjer takšnega gibanja niso podpirali v tej meri, prišle v tržaško okolje.

Nova urednica, novo poglavje in počasen zaton
V tem pogledu je zgovoren podatek, da je Slovenka s temami, ki jih je odpirala, na najburnejše odzive naletela v Ljubljani. Kot pove zgodovinarka in ena izmed sodelujočih avtoric Irena Selišnik, konservativno okolje Kranjske Slovenki, med drugim prvemu časopisu, ki je zahteval volilno pravico za ženske, ni bilo naklonjeno. Irena Selišnik se je v svojem besedilu posvetila Ivanki Anžič Klemenčič, drugi urednici časopisa, ki je skušala stopiti s Slovenko še korak dlje in si jo je zamislila kot moderen, avantgardni politični časopis. Ukinila je vsebine o modi in gospodinjstvu, v ospredje pa postavila bolj feministične teme. Vendar Ivanka Anžič Klemenčič je bila očitno pred svojim časom, bralkam pa so bile njene teme preveč radikalne, kar je privedlo tudi do zatona Slovenke.

Svoj estetski čut je Slovenki prispevala ena ključnih figur slovenskega likovnega prizorišča tistega časa, najuspešnejša slovenska slikarka Ivana Kobilca, ki je oblikovala glavo. Likovno podobo prve knjige o Slovenki pa so zaupali ilustratorki Samiri Kentrić, ki je leto začela z Zofko Kveder (ilustrirala je biografijo o pisateljici Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder), s Slovenko pa sklepa svoje srečanje s slovenskim feminizmom ob prelomu stoletja. Lično knjigo je oblikovala v duhu secesijskih estetskih teženj na prelomu stoletja, na naslovnico pa postavila udarno podobo, ki bralca takoj na začetku opomni na velikansko zapuščino protagonistk, ki so pred dobrim stoletjem naredile ta gromozanski korak – v nošo učiteljice oblečeno žensko figuro, ki namesto z lopato ledino prekopava s peresom. V njej so ujeti moč in pogum avtoric ter njihovo spoznanje, da se je treba lotiti dela, ki ga sicer nihče drug ne bo opravil.

Poleg omenjenih avtoric so besedila za knjigo Slovenka. Prvi ženski časopis (1897-1902) prispevale še druge strokovnjakinje s področij literarne in kulturne zgodovine ter študij spolov: Katja Mihurko Poniž piše o prispevku Zofke Kveder, Vita Žerjal Pavlin o Slovenkinih pesnicah, Petra Testen o moških podpornikih in sodelavcih Slovenke, Ana Cergol Paradiž se je posvetila feminističnim nazorom v časopisu, Urška Strle pa stikom Slovenke s tujino.



Na obrobju je bilo več prostora, za voditelje tamkajšnjega narodnega gibanja pa je bilo žensko delovanje še kako primerno in hkrati odločilno. Pomislimo samo, da so v Trstu službo v slovenskih zasebnih šolah večkrat našle tiste izobraženke, ki so bile izključene iz šol na Kranjskem ali Štajerskem, kjer niso sprejemali liberalnega ravnanja.

Marta Verginella


Narodnost je bila tista, ki omogoči vstop žensk v javno areno. Prepoznane so kot pomembne podpornice naroda.

Marta Verginella


Prva urednica Slovenke je bila Marica Nadlišek Bartol, intelektualka velikega formata, ki je vzpostavila mrežo odnosov, v kateri so bili navzoči vsi slovenski intelektualci tistega časa. Foto: dLib
Naslovnica prve številke časopisa Slovenka. Foto: dLib
Odlomek uvodnega članka prve številke Slovenke, ki ga je podpisala prva urednica časopisa Marica Nadlišek Bartol. Foto: dLib
Časopis Slovenka je prvič izšel leta 1897 in je izhajal do leta 1902. Na fotografiji odlomek iz uvodnega članka prve številke. Foto: dLib
Knjigo, ki jo na naslovnici krasi ženska v učiteljski opravi s peresom namesto lopate v rokah, je likovno opremila Samira Kentrić. Foto: dLib

Dnevnik






Več novic