Razstave

V Slovenijo se je vrnil dragoceni Slavinski misal, knjižni spomenik prvega reda

V Ljubljani predstavili dragoceni rokopis iz leta 1481
Maja Kač|12.09.2018 ob 16:37
Ljubljana - MMC RTV SLO
V NUK-u v pridobitvi vidijo tudi poklon prednikom, ki so nedvomno le z veliko truda in odrekanja zbrali 5 zlatnikov in 7 soldov, da so za svojo cerkev priskrbeli bogoslužno knjigo, ki je po kakovosti izdelave in estetski vrednosti presegala svoje utilitarne naloge. Foto: NUK

Pred 36 leti je ugledna londonska dražbena hiša Sotheby's na prodaj ponujala dragocen srednjeveški rokopis, ki so ga pred več kot 500 leti uporabljali v Slávini pri Postojni. Knjige, ki je pomemben spomenik slovenske kulturne zgodovine, tedaj NUK zaradi previsoke cene ni mogel odkupiti, zato pa jim je to uspelo letos in tako se je avgusta dragoceno delo po dolgih letih vrnilo domov.

Rokopisno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice so po skupnih prizadevanjih z ministrstvom za kulturo končno uspeli dopolniti z novim srednjeveškim delom, t. i. Slávinskim misalom, ki so ga leta 1481 izdelali za Cerkev sv. Danijela v Zalogu v župniji Slávina pri Postojni. Rokopis je bil odkupljen za 63.000 evrov.

Kako izjemna je takšna pridobitev, med drugim pove podatek, da se je iz srednjega veka ohranilo le od 2 do 5 odstotkov vseh rokopisov, zato si ni težko predstavljati, da je prav gradiva iz tega obdobja v rokopisni zbirki NUK-a v primerjavi z drugimi rokopisi precej manj. Dobrih 120 kodeksov jih šteje, pa še ta zbirka temelji na gradivu, ki je v knjižnico prišlo iz ukinjenih meditativnih samostanov v času Jožefa II. Nove kose je danes izredno težko dobiti, pove mag. Marijan Rupert, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK-a, zaradi česar so misala toliko bolj veseli.

Za 5 zlatnikov in 7 soldov
Zgodba rokopisa se je najverjetneje začela spomladi leta 1481, ko je nekaj gospodov iz Zaloga sedlo na konje in jo odpeketalo proti Nürnbergu, je svojo predstavitev izjemnega dela začela ddr. Nataša Golob, osrednja poznavalka rokopisov in knjižnega slikarstva pri nas in tudi avtorica strokovnega poročila o rokopisu. V nemško mesto so jo mahnili, da bi se dogovorili o velikosti pisave, tipu inicial, črnila in drugih podrobnosti rokopisa, ki so ga naročali. Kot nam pove kolofon na koncu knjige, so kodeks kupili še istega leta, na god sv. Katarine, torej 25. novembra, za Cerkev sv. Danijela v Zalogu, ko je bil vikar v Slávini Aleš Dornik. Za delo so plačali 5 zlatnikov in 7 soldov, plačali pa so jih v prisotnosti "verodostojnih oseb" Primoža Stora in Mateja, Gašperjevega sina iz Zaloga.

Na prvi pogled trivialen zapis, ki pa nam danes pove marsikaj, zato dajejo zapisane besede rokopisu dodatno vrednost. Srednjeveških kodeksov, ki vsebujejo toliko podatkov o svojem nastanku, času in kraju izdelave, pa tudi o naročniku in plačilu, se je v srednjeevropskem prostoru ohranilo razmeroma malo. Kar pomeni, da je 5 dukatov in 7 soldov dragocen podatek iz gospodarske zgodovine. Za en cekin in pol je bilo mogoče dobiti 10 pergamentnih pol, zatem pa je bilo treba plačati seveda še tistega, ki je pergament zbrusil, tistega, ki je naredil zrcalo, samo črnilo, pigmente in pa seveda izdelavo samega knjižnega okrasa, razloži Nataša Golob.

Kdo sta bila prepisovalec in knjižni slikar?
Poznamo tudi ime prepisovalca, saj je omenjen na zadnjem numeriranem foliju rokopisa. To je bil Franciscus Premig, priimek, ki ga najdemo med nürnberškimi zlatarji, kar bi lahko pomenilo, da je bil v sorodstveni zvezi s to zlatarsko družino. Knjižni slikar je sicer anonimen, ker pa je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom, ga poznamo pod imenom Stuchsov mojster. Iluminator, ki je Slávinski misal opremil s sedmimi inicialami in drugim slikarskim okrasom, sicer pa njegovo delo poznamo tudi iz brevirja, ki ga hranijo v Mariboru, in nekaj inkunabul iz Kamnika, je po besedah Nataše Golob kvalitetno slikal knjižno dekoracijo, nekoliko bolj neroden pa je bil pri upodabljanju figur.

Mesec dni dela
Slikarski delež slávinskega rokopisa presega podeželske misale, saj gre za misal s konceptom, poudarja Nataša Golob. Napisan je v knjižni gotici, če sklepa po številu strani med dvema dnevnicama, pa ocenjuje, da ga je Premig verjetno prepisal v od 16 do 20 delovnih dneh, se pravi kakšnem mesecu dni.

Aleš, Primož, Matej in Gašper
Rokopis je pomemben tudi zato, ker so v njem zapisana slovenska osebna in ledinska imena, zaradi česar je spomenik razvoja slovenskega jezika. Prevečkrat pozabimo, da se je iz srednjega veka ohranilo kar nekaj zapisov slovenskih imen, že iz obdobja med letoma 800 in 1000, ne le v Brižinskih spomenikih, pač pa tudi drugod (med najbolj znamenitimi je morda Čedajski evangeliar). In tudi v poznejših stoletjih so se plemiči, kot so grofje Celjski, ukvarjali tudi s slovenščino. "Slovenščina je bogata in ima dolg spomin," opozori Nataša Golob. Kot pravi, se je sicer slovenskih besedil iz časa do 1550 ohranilo malo, vendar dovolj, da lahko rečemo, da je bila slovenščina v gospodarskem, bogoslužnem in administrativnem pogledu popolnoma zrel jezik. Vsak čas ima svoja merila, je spomnila, in priznajmo si, da tudi naše slovenščine ne bi bilo brez vse te dediščine, kakršen je slávinski kodeks, ki ga je označila za spomenik prve vrste.

Ne kateri koli misal, točno takšno knjigo hočemo!
V vsebinskem pogledu je posebnost rokopisa v tem, da je kot redek ohranjen primer misala po obredju oglejskega patriarhata, saj so po prepovedi starejše liturgične tradicije na tridentinskem koncilu iz cerkva pod oglejsko pristojnostjo umaknili večino liturgičnih knjig oglejskega obredja, tudi pomemben spomenik tovrstne zgodovine slovenskih krajev. Obenem pa ne gre za misal običajnega oglejskega obredja, ampak je prirejen bogoslužnim potrebam Cerkve sv. Danijela v Zalogu, kar pomeni, da kupci niso kupili dela, ki je bilo slučajno naprodaj, pač pa so dali prepisati tiste dele, ki jim bodo prišli prav v njihovi cerkvi.

Predstavljamo si lahko, da denarja za knjigo ni bilo lahko zbrati in je bilo potrebne precej zavzetosti, spomni ravnateljica NUK-a Martina Rozman Salobir, ki vrnitev knjige v Slovenijo vidi tudi kot poklon njihovemu trudu.

Minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, Tone Peršak je uvodoma spomnil, da je misal eden tistih dragocenih gradiv, ki nas spomni, da je bilo tudi obdobje srednjega veka, ki si ga laiki predstavljajo kot obdobje barbarstva, zelo bogato in polno pomembnih spomenikov in dokumentov. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik, ki je podobno kot minister dejala, da ni lepšega kot mandat zaključiti s takšnim dogodkom, pa je med drugim poudarila, kako pomembno je, da se tovrstni dokumenti vrnejo v domovino. Verjame, da bo v prihodnje država za odkup tako pomembnih spomenikov namenjala več sredstev. "Želeli bi si sistemsko urejene odkupe in da bi bilo tem stvarem namenjenega več denarja, če se zavedamo tega, da nas kultura nadgrajuje," pravi.

Med tistimi, ki so v preteklih letih misalu poskušali slediti in so si prizadevali za njegovo vrnitev iz tujine, je tudi mag. Janko Boštjančič, sicer direktor Parka vojaške zgodovine Pivka, ki se iz fantovskih let spominja, kako so se odrasli pogovarjali o tem, da se je misal pojavil na dražbi v Londonu. Kaj se je dogajalo z misalom po izdelavi leta 1481 do trenutka, ko se je 1982 pojavil na dražbi, pravzaprav ni znano. K Sotheby's je prišel iz zbirke anonimne gospe, tam pa ga je nato kupil antikvariat v Connecticutu. Zatem je prišel v ugledno zasebno zbirko rokopisov in inkunabul Bergendal v Torontu. O tem so poročali slovenski časopisi, ko pa se je pisanje o rokopisu poleglo, se je zdelo, da je za vselej izgubljen, pravi Boštjančič in dodaja: "Vendar v Slávini zavest o tej dediščini po novici o dražbi ni nikoli zamrla."

Rokopis vsebuje 78 pergamentnih listov oziroma folijev velikosti 293 x 202 mm. Vezan je v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom, ki so okrepljene s kovinskimi vogalniki, sredi vsake platnice je štirioglata kovinska rozeta. Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Odločitev o nakupu rokopisa je bila sprejeta in jo je ministrstvo za kulturo podprlo na osnovi poglobljenih poročil Nataše Golob in dr. Jedert Vodopivec Tomažič, ki potrjujeta dobro ohranjenost kodeksa, kakovostno restavracijo in njegov izjemni pomen za slovensko kulturo.


Posebni misal oglejskega obredja za Cerkev sv. Danijela v Zalogu je bil izdelan leta 1481 v Nürnbergu. Foto: BoBo
Rokopis v latinskem kolofonu omenja datum nakupa, ceno kodeksa in slovenska osebna in ledinska imena, povezana z nakupom, s čimer predstavlja pomemben dokument gospodarske zgodovine ter spomenik razvoja slovenskega jezika. Foto: BoBo
Latinski misal, ki so ga kot mašno knjigo nekoč uporabljali duhovniki v Cerkvi sv. Danijela v Zalogu, je v strokovnih krogih znan tudi kot Slávinski misal, saj je bil rokopis naročen in izdelan za Cerkev sv. Danijela v Zalogu v župniji Slávina. Foto: BoBo
Ko se je bil Slávinski misal kot del slovenske kulturne dediščine leta 1982 pojavil v prodajnem katalogu dražbene hiše Sotheby's v Londonu, se je zanj potegovala tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, saj so podatki v katalogu delo nedvoumno povezovali s slovenskim ozemljem in slovensko kulturno dediščino. Foto: NUK
Rokopis je vezan v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom. Foto: BoBo
Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Foto: NUK
Slikarsko okrasje in sedem inicial je delo dobrega knjižnega slikarja, ki ga poznamo pod imenom Stuchsov mojster, ker je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom. Foto: NUK

Razstave






Več rezultatov iskanja