Ben Okri: Cesta sestradanih

KUD Police Dubove, Vnanje Gorice, 2016
Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)|06.10.2017 ob 20:13
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
V Veliki Britaniji in Združenih državah so ob izidu Cesto sestradanih kovali v nebo, nigerijski kritiki pa so roman označili za klišejskega, oponašajočega magični realizem latinskoameriških piscev. Foto: Reuters

Roman Cesta sestradanih velja za klasično literarno delo, kritiki ga primerjajo z romani, kot sta Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza ali Polnočni otroci Salmana Rushdija. Izšel je leta 1991 in zanj je nigerijski pisatelj Ben Okri prejel Bookerjevo nagrado, paradoksalno pa je, da si je z njim nakopal tako oboževalce kot kritike.

V Veliki Britaniji in Združenih državah so roman kovali v nebo, nigerijski kritiki pa so ga označili za klišejskega, oponašajočega magični realizem latinskoameriških piscev. Eden glavnih očitkov romanu je, da naj ne bi imel organske povezave med jezikom in dogodkom. Opisi neverjetnega, ki se pojavijo v vsakem odstavku, naj bi bili vključeni v pripoved kot samonanašalna fantastika. Nigerijski založniki so šli v zavračanju Okrijevega najslavnejšega dela precej daleč, na primer z besedami: »Komisijo za podeljevanje Bookerjeve nagrade morda vznemirjajo knjige, v katerih spijo duhovi po drevesih, toda ‘mi vidimo duhove po drevesih vsak dan’«. Tistega, kar očitno vznemirja zahodne bralce, ne bi smeli apriorno razumeti kot kvalitetno literaturo, in še več, tuji okusi za eksotično utegnejo popačiti nigerijsko pisanje.

Po drugi strani naj bi bilo problematično pisanje o otroku-duhu, ki se navezuje na nigerijsko – jorubsko tradicijo. Če verjamemo kritikam nigerijskih založnikov, pristanemo na literaturo o sodobni problematiki, katere pa naj roman Cesta sestradanih ne bi tematiziral. Roman v predstavljanju potovanj abikujskega otroka (otroka-duha) iz sveta živih v svet mrtvih in nasprotno, negira naravne in fizične zakone, ki vladajo v vsakdanjem svetu. Verjetno nihče v nigerijski romaneskni tradiciji ne pooseblja tolikšne fascinacije nad lastno deželo in hkrati distance do nje kot ravno Ben Okri. O magičnem je pisal že pisatelj Amos Tutuola v romanu Pivec palmovega vina (1952), toda pri njem ni opaziti distance do magične realnosti.

Bistveno za Okrijev roman je (so)obstoj dveh kodov: naravnega in nadnaravnega. V Cesti sestradanih najdemo na desetine primerov, ko se racionalna razlaga dogodka prepleta z iracionalnim verovanjem. Edino, kar pripovedovalec skuša pojasniti, so razlogi, čemu je hotel biti narojen v ta svet: eden izmed njih je, da je želel izkusiti paradoksalnost stvari in spremembe v človekovem življenju. Ko smo soočeni s prelivanjem svetov, naletimo na molk pripovedovalca. In tudi ko abikujski otrok zaspi in se znajde v materinih oziroma očetovih sanjah, pozneje, po prebujenju, ni nenavadno, če mati vpraša svojega otroka, kaj je počel v njenih sanjah.

Sanjski svet v romanu Cesta sestradanih ni predstavljen kot nekaj skrivostnega, temveč kot resničnosti enakovredna resničnost. Sanje so v romanu bistvenega pomena, niso pa njegova edina resničnost. Pisatelj svoje junake, predvsem dečkovo mater, preveč vztrajno potiska na družbeno dno, da bi v tem videli zgolj igračkanje ali celo samonanašalnost, kot trdijo nigerijski kritiki, ki od svojih piscev zahtevajo odslikavanje družbene empirije. Ne dopuščajo možnosti, ki jo je "izrabil" izseljenski pisatelj, da se o tej isti empiriji piše na način na primer parodije. Poleg tega se Cesta sestradanih ne le prek lika matere, pač pa tudi prek očetovih nagovorov beračem navezuje na realistično podlago.

Očetov lik na primer odgovarja na vprašanje, v čem je bistvo sinove abikujske narave: gre res za samonamensko narojevanje v svet živih ali se pri tem odslikavajo globlji (družbeni) vzorci? Očetov pogled v delovanje sveta morda ni odrešujoč, toda prek njega uvidimo namen sinove abikujske narave. Če ne bi imel zmožnosti očetu slediti v cikličnih sanjah, ne bi razumeli, da je tudi "naš" narod abikujski in da se ves čas narojeva. Zgodovina je namreč cikličen proces, poln kaosa, in dokler ne bomo z vso odgovornostjo sprejeli svoje usode, se ne bo nič spremenilo. Zatrti bodo še vedno zatirani, izkoriščevalci bodo še naprej snovali svet po svoji podobi.


Literarno klasiko nigerijskega pisatelja je poslovenil Urban Belina. Foto: KUD Police Dubove
Zgodovina je namreč cikličen proces, poln kaosa, in dokler ne bomo z vso odgovornostjo sprejeli svoje usode, se ne bo nič spremenilo. Foto: Reuters

Ocenjujemo