Prva svetovna vojna

Boris A. Novak: "Pisanje epa je bil največji psihofizični napor mojega življenja"

Intervju s Prešernovim nagrajencem
Lejla Švabič|08.02.2018 ob 06:22
Ljubljana - MMC RTV SLO
Boris A. Novak, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, prevajalec, predavatelj, literarni teoretik in urednik, se je rodil leta 1953 v Beogradu. Po končani Šubičevi gimnaziji je študiral primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1978 in doktoriral leta 1996. Delal je kot dramaturg v SNG Drami v Ljubljani (1980-86), nato je bil vrsto let urednik literarne revije za otroke Kurirček in 1991-96 urednik literarnega programa za otroke v založbi DZS. Med politično gonjo po izidu sporne 57. številke (1987) je opravljal dolžnost urednika Nove revije. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

"Prehodil sem paradoksalno pesniško pot: od eksperimentiranja z jezikom do klasičnih pesniških oblik, od brezosebnega ‘lirskega subjekta’ do izpovedne lirike," zapiše Boris A. Novak v spremni besedi k eni svojih zbirk.

Že tako bogatemu opusu je dodal še ep v treh delih Vrata nepovrata, obudil zvrst, ki velja za preživeto, in letos tudi zanj prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Novak je o pisanju epa razmišljal že več kot 20 let, saj je že dolgo čutil potrebo po tem, da bi celoto svoje izkušnje strnil v besedilo, ki bi bilo tako kot ep pesniško celovito. Prvič je začutil, da je to mogoče, ko je pisal Malo osebno mitologijo, kjer je sprevidel, da je mogoče v pesniški jezik vpeljati tudi razsežnosti govorice, ki niso značilne za poezijo, kot so določeni stvarni podatki, biografije, vsakdanji dogodki, ki se nato povežejo s pesniško avro. Pravi, da sprva ni nameraval napisati tako obsežnega besedila, kot je njegov tridelni ep Vrata nepovrata, ki obsega več kot 40 000 verzov; na začetku je načrtoval približno 7000 verzov. "Šlo je za največji napor mojega življenja; ne le v umetniškem smislu, tudi intelektualnem, čustvenem in celo fizičnem smislu. Pisanje epa je, od teh prazačetkov, trajalo približno 25 let, od tega deset let zelo intenzivnega dela."

Vendar pa so se že zgodaj "začele pesmi in fragmenti grupirati v tri skupine" in nastal je ep, prepreden s tipičnimi pesnikovimi jezikovnimi domislicami, kar je pravzaprav že sam naslovVrata nepovrata, saj beseda 'nepovrata' v sebi pomensko in fonetično vsebuje tudi besedo 'vrata' ter že v naslovu razpira osrednjo tematiko. Po zglede se je lahko vračal le v daljno zgodovino, k Homerju ali Danteju, ustavljal pa se je tudi v srednjem veku. In ker je ep v slovenski književnosti – ta se je oblikovala ob liriki – precej omejena in obrobna zvrst, je to pomenilo, da je moral Novak izumiti tudi poseben jezik, v katerega je skozi pripovedovanje zgodb ujel različne plasti življenjske izkušnje. Njegov ep verjetno najbolje udejanji njegovo misel, da je tisto, kar je v poeziji najbolj osebno, obenem tudi najbolj univerzalno in se dotakne src največ ljudi.

Pesnik, dramatik in prevajalec, ki je prav tako publicist, angažiran javni intelektualec, literarni znanstvenik in univerzitetni predavatelj, slovensko literarno in, širše, kulturno krajino pomembno oblikuje že 40 let. "Čeprav je na oder slovenske poezije stopil še v času, ko se je pesmi pri nas pisalo in bralo predvsem v skladu z idejno-estetskimi postulati radikalnega, poznega modernizma, je prav z Novakom slovenska poezija našla sladostrasten, tenkočuten in zastrašujoče okreten, imaginativno nebrzdan, pa po potrebi oblikovno tudi discipliniran, prepoznavno individualen glas, ki jo je v pomembni meri pomagal usmeriti na novo pot," je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisal Goran Dekleva.

Pred kulturnim praznikom in podelitvijo Prešernovih nagrad smo se z letošnjim lavreatom pogovarjali tudi o zvenu, ki pomeni, in pomenu, ki zveni, njegovem pedagoškem delu, dolgotrajnem procesu pisanje epa in pomenu zgodbe. Vabljeni k branju intervjuja.


Verjetno je to absolutno preširoko in preveč splošno vprašanje, pa vseeno; zakaj pesnik pesni?
Zmeraj sem imel občutek, da sem s poezijo samega sebe rešil. Začel sem pisati pesmi v obdobju hudih pubertetniških težav, in ko sem se dotaknil dna teh težav, me je razsvetlila misel, da bi bil pesnik in da bo poezija razrešila vse te težave. Kar se seveda ni zgodilo. (nasmešek) Res pa je, da mi je bila ta misel v velikansko olajšanje in sem potem nekaj časa po Ljubljani hodil, kot da bi lebdel nad tlemi. Zdelo se mi je, da je ves svet ožarjen z neko posebno svetlobo, da je vsako bitje, vsaka stvar čudež, tako da sem ob vstopu v poezijo umetnost doživel kot čudežno.

Zanimivo pa je, da nekaj časa nisem čutil potrebe, da bi svoj novo pridobljeni status pesnika dokazoval s pesmimi, z besedami. (smeh) Zadoščal mi je ta očarani pogled na svet.

Torej ste bili najprej pesnik, ki pravzaprav ni pisal?
Najprej sem bil pesnik s pogledom na svet, ki je bil čudežen. Ko pa sem se bahal naokrog, da sem pesnik, me je urednik Mladinca, šolskega glasila Šubičeve gimnazije, poznejši nevrolog David B. Vodušek, tik pred novoletnimi prazniki leta 1969–70 povabil, naj prispevam pesmi za naslednjo številko. S tem me je spravil v veliko zadrego. Iskreno povedano, sem bil tudi malce užaljen, da moram dokazovati, da sem pesnik s tako banalnimi stvarmi, kot so besede (smeh). Sem pa takrat napisal svoje prve pesmi, ki so bile seveda zanič, in sem tako začel svojo dolgo pot pesnika tudi z besedami.

Med vami in besedami je neka posebna vez?
Seveda je. Besede so zame živa bitja in tudi slovenščino čutim kot zelo poseben jezik. Vsak jezik kaže vesolje na svoj in samosvoj način, ima svojo resnico, svojo gostoto. Tistega, kar se da na krasen način povedati v enem jeziku, se ne da povedati v drugih jezikih, kar še posebej velja za poezijo. Slovenščina je za poezijo izjemno pripravna, ne samo zaradi bogatega slovarja čustvenih izrazov, ampak tudi zaradi izjemnih možnosti ritmičnega bogastva in zvočnosti.

V predstavi v Mali drami, ki je nastala na podlagi Jesihovega besedila Grenki sadeži pravice, med drugim pravijo, da ne glede na to, v katerem jeziku govoriš, si še vedno isti človek. Se strinjate s tem?
Ne. Jaz sem po odraščanju dvojezičen; starši so bili Slovenci, odraščal sem v Beogradu, kjer sem hodil v srbsko šolo. Doma smo imeli veliko slovenskih knjig – mimogrede, stare knjižne police, izrezljane iz češnjevega lesa, mi še zmeraj dobro služijo. Začetki mojega pisanja so bili pravzaprav vezani na srbščino in zgodbe. Je pa zelo pomenljivo, da je v trenutku, ko sem se odločil za poezijo, to samodejno pomenilo, da bom pisal v slovenščini. Proze, z izjemo pravljic, pozneje nisem več pisal, kar si razlagam s tem, da je bila zame proza zmeraj tesno povezana s srbskim jezikom. Srbščina je izjemno bogat jezik in nadvse primeren za pisanje v prozi, tudi zaradi bogastva časov in širokega slovarja za čutno opisovanje sveta.

Prevajal sem iz več drugih jezikov, prevajal sem tudi svoje pesmi v angleščino, tako da imam intezivno izkušnjo z razlikami med jeziki.

In tudi razlikami, ki se pojavijo z razmišljanjem v drugih jezikih.
Seveda. Jezik zmeraj soustvarja našo podobo sveta. To pomeni, da ljudje, ki se izražajo na primer v angleščini kot svojem maternem jeziku, ne doživljajo sveta na povsem enak način kot Kitajci ali pa Slovenci.

Že vaši najbolj zgodnji začetki, tudi vaša sicer pozneje izdana zbirka Definicije, kažejo na vaše poznejše geslo "Naj zven besede pomeni in pomen zveni.".
To geslo je zame ključno. Izraža mojo obsesijo z zvočnostjo pesniškega jezika, ki se je začela v okrožju avantgardistične poezije z začetka 70. let. Pripadal sem tretjemu valu avantgarde; po Šalamunu in skupini OHO ter nato skupini 441/442/443 oziroma Gledališču Pupilije Ferkeverk, kar je bil drugi val, smo prišli mi, zbrani v skupini Nomenklatura. Nomenklatura je bila najprej pesniška skupina, ki smo jo oblikovali štirje mladi pesniki: z viške gimnazije Milan Kleč in poznejši zgodovinar Jure Perovšek, s Šubičeve gimnazije pa Igor Likar in jaz. Pozneje so se pridružili še pesnika Vladimir Memon in Andrej Rozman - Roza, dramatik Ivo Prijatelj, pisateljica Brina Švigelj (zdaj sijajno piše v francoščini pod imenom Brina Svit), nekaj let starejši in izkušeni esejist Aleksander Zorn ter številni drugi. V letih 1973–75 smo izdali tri številke literarne priloge tednika Mladina, dokler nas niso politično odstavili. Po drugi strani je bila to eksperimentalna gledališka skupina, kjer smo raziskovali razmerja med različnimi umetnostmi. S skladateljem Borom Turelom sva raziskovala razmerja med zvokom in besedo, nato pa smo skupaj z režiserjem Igorjem Likarjem to razširili v gledališki prostor. V letih 1973–78 je sodelovala cela vrsta dragocenih in lepih ljudi; naj naštejem le nekatere: pisatelj in violončelist Vladimir Kovačič, s svojo prvo scenografijo slikarka Ejti Štih, kitarist Jerko Novak, igralke Olga Kacjan, Bara Levstik in Maja Boh ter igralca Aleš Valič in Metod Pevec, plesalki Jasna Knez in Jana Borštnar, filozofinja Maja Milčinski in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, sociologa Vito Flaker in Andrej Škerlep, arhitekt Miloš Florjančič, fotograf Dušan Arzenšek, novinar Dušan Rogelj itd.

Verjetno prav zven narekuje stroge pesniške oblike, ki jim sledite in jih nato rahljate z igrivostjo jezika?
Zvočnost pesniškega jezika se mi je odprla ob avantgardističnih eksperimentih, ki so pogosto temeljili na ponavljanju besed, potem pa sem odkril, da najglobljo zvočnost omogočajo klasične pesniške oblike. Zato sem se najprej usmeril v praktično, nato pa tudi v teoretično raziskovanje teh oblik, v analize zakladnic pesniških form, kakor so se razvile v različnih nacionalnih književnostih.

Prepričan sem, da je za pesniški jezik ključen zven, predvsem seveda ritem, ter da svet, kakršnega izraža sonet, ni povsem enak svetu, kakršnega izražajo druge oblike ali zvrsti, recimo balade. Gre za čustveno-pomenski material, ki ga omogočajo različne pesniške oblike in ki ni povsem izrekljiv z drugimi literarnimi oblikami. Zato obžalujem, da je ta zakladnica pesniških oblik v današnji poeziji bolj ali manj pozabljena. Pri svojem delu – tako pesnikovanju kot pedagoškem – delovanju se trudim, da bi uveljavil mnoge oblike, ki pred tem še niso zaživele na njivi slovenskega jezika. Nekaj pa sem si jih pri tem raziskovanju tudi sam izmislil.

Ko sva ravno pri pedagoškem delu; zdi se mi, da je v okviru študija Primerjalne književnosti več praktičnih predmetov kot nekoč. Med drugim so na urniku tudi kreativno pisanje, literarni prevod, kritika.
Ko sem kot bruc sedel pri prvih predavanjih Primerjalne književnosti, so nam profesorji rekli, da naj se tisti, ki smo se na ta študij vpisali zato, da bi pisali pesmi, kar takoj izpišemo, ker gre na tem oddelku za literarno teorijo in zgodovino. Kljub temu se je izkazalo, da so naši profesorji – ustanovitelj Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec in še živeči in nadvse aktivni patriarh naše vede Janko Kos, poleg njih pa tudi moj mentor pri doktoratu Evald Koren in Lado Kralj, ki nam je predaval o eksperimentalnem gledališču in je prinašal najbolj sveže informacije s tega področja – v slovenski literarni prostor zanesli prepih, tako da so se na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo porajale cele generacije pesnikov, pisateljev, kritikov, literarnih zgodovinarjev itd.

Sam sem vesel, da se je v zadnjem obdobju ta teoretična naravnanost oddelka razširila. Po eni strani je to koristno za prihodnje profesorje na srednjih šolah, po drugi strani pa za vse tiste, ki pišejo sámo literaturo ali pa o njej. Seveda nikogar ni mogoče naučiti pisati pesmi, je pa to izjemno dragocena izkušnja, s pomočjo katere se študentje lahko naučijo nekaterih tehnik. Lahko se kaj naučijo o značajih pesniških oblik, najpomembnejša vrednost seminarja pa je, da lahko razvijejo sposobnost samoocenjevanja, ki je pri pisanju ključnega pomena. Podobno je tudi pri seminarju iz literarnega prevoda, kjer študentje dobijo izjemno dragoceno izkušnjo za razumevanje književnosti prek lastnega prevajanja. Ko poskušamo prevesti literarno delo, mu pridemo pod kožo.

Kako študentje danes gledajo na verzologijo? Ko ste bili vi bruc, ste izhajali iz avantgardističnega prepričanja, da je verz že preživet.
Ne glede nato, da sem bil takrat avantgardist, sem Ocvirkova predavanja poslušal z nekim nenavadnim interesom. Pozneje, ko sem sam začel raziskovati te in podobne pojave pesniškega jezika, sem ugotovil, da velika večina njegovih ugotovitev drži. Šlo je za zelo solidno osnovo, ki sem jo pozneje razvijal v drugih smereh.

Danes pa je problematičen sam družbeni položaj poezije. Gre za globalen problem, ki pa je povezan tudi s krizo izobraževalnega sistema. Danes se otroci ne igrajo več na igriščih, ne prepevajo več izštevank, ki poleg uspavank pomenijo prvo šolo ritmiziranega govora. V osnovnih in srednjih šolah je poezija porinjena na rob, v imenu permisivne vzgoje se otrokom ni več treba učiti pesmi na pamet. Seveda sem tudi sam kot šolar trpel, ko sem se moral naučiti kakšno pesem na pamet. Danes pa vidim, da je bilo to nadvse koristno, ker so mi na ta način v trajnem spominu ostali dragoceni in lepi verzi, predvsem pa sem na ta način osvojil – kot je to analiziral že Paul Valéry – kompleksne načine izražanja, ki jih drugače ne bi tako zlahka obvladal. Ključen problem, ki ga opažam pri današnjih brucih, je, da nekateri ne slišijo več verznega ritma. Ta primanjkljaj je mogoče kompenzirati, vendar je to zadnje starostno obdobje, ko se še lahko odprejo čaru poezije; če to zamudijo, nikoli ne bodo imeli posluha za pesniško besedo.

Kot pravite, je prav zato pomembno otrokom že zgodaj v otroštvu predstaviti rimano besedo.
Za predšolske otroke je značilno, da imajo izrazito veselje do ritma, rim, do igranja z besedami. Njihov jezik še ni fiksiran, tako da se besede prelivajo in dobivajo nenavadne oblike, kar je podobno pesniškemu odnosu do jezika. V prvih razredih osnovne šole to veselje do jezika, najbrž zaradi pritiska neke bolj racionalne šolske pameti, malce uplahne ... Ponovno se prebudi v adolescenci, nato pri mnogih ljudeh žal za vselej zamre. Ljubitelji književnosti in predvsem pišoči pa pravzaprav živimo od tega, da smo še zmeraj otroci in se igramo z besedami.

Poleg tega, da ste pesnik, ste tudi znanstvenik. Nekoč ste dejali, da literarni znanstvenik dobesedno hrani pesnika, ki bi sicer umrl od lakote. Verjetno pa gre ta simbioza tudi v obratni smeri?
Absolutno. Verjamem, da tisto, kar je najbolj dragoceno v mojem poučevanju, izvira iz moje lastne prakse in izkušenj, ki mi pomagajo pri problemih pesniškega jezika in prevodoslovja.

Od kod vam sapa za ep dolg več kot 40 000 verzov?
Prvotno nisem nameraval napisati tako obsežnega besedila. Sem pa že od zgodnjih faz svojega pesniškega razvoja čutil potrebo po daljših pesniških besedilih. Najprej so bile to lirske pesnitve v zbirkah Hči spomina in Tisoč in en stih, potem sonetni venci, ki tudi učinkujejo kot pesnitve s širšim zamahom in pogledom na svet. Nato pa sem začutil potrebo, da svojo izkušnjo sveta in predvsem spominske razsežnosti upesnim v formi, ki bi bila obenem pripovedno epska in intimno lirska. Ni naključje, da je bila ta potreba povezana s smrtjo obeh staršev; po smrti očeta sem prvič začutil, da bi zgodbe iz rodbinskega spomina, ki sem jih prej izrazil predvsem v dramski obliki, v dramski kroniki Vojaki zgodovine, prelil tudi v pesniško obliko. To mi je končno uspelo z zbirko MOM, kar je okrajšava za Mala osebna mitologija (2008). V tej zbirki sem odkril, da je mogoče v verze poleg metaforičnega bogastva, zvena, vizije, vključiti tudi pripovedne elemente, zgodbe, celo stvarne podatke. Jezik te pesniške zbirke mi je odprl možnost pisanja epa.

V tem obdobju je umrla tudi moja mati, kar je zelo poglobilo mojo čustveno potrebo, da bi s pesniško besedo oživil svoje starše, pa tudi druge sorodnike, prednike, mrtve prijatelje. Od takrat naprej sem ta ep zelo intenzivno pisal. Šlo je za največji napor mojega življenja; ne le v umetniškem smislu, tudi intelektualnem, čustvenem in celo fizičnem smislu. Pisanje epa je, od teh prazačetkov, trajalo približno 25 let, od tega deset let zelo intenzivnega dela.

Sprva sem bil prepričan, da bi bil kot umetnik popolnoma izpolnjen, če bi mi uspelo napisati kakšnih 7000 verzov. Nato so se mi zelo hitro začele pesmi in fragmenti grupirati v tri skupine, iz katerih so potem nastali trije deli epa: Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš.

V prvem delu epa Zemljevidi domotožja po različnih zemljevidih potujete z različnimi prevoznimi sredstvi ...
Ja. Zemljevidi domotožja so zastavljeni po prostorskem principu: kot ogromen atlas spomina, geografija prostorov, kjer sem živel sam, kjer so živeli moji predniki ali pa drugi liki, ki so zame pomembni. Sprehajam se od kraja do kraja, od morij, rek, gora, mest, vasi, ulic, različnih hiš, vrtov, raznih umetniških institucij, gledališč, koncertnih dvoran, šol, do vojaških zaporov, bolnišnic in seveda pokopališč. Med vsemi temi kraji se premikam z različnimi prevoznimi sredstvi; s tistimi, ki so bila značilna za staro epiko, se pravi z ladjami, in konji, pa tudi s kolesi, avtomobili in vlaki. Prva pesem je o otroških vozičkih, stopajo in nastopajo tudi škornji, konča pa se s sodobnimi prevoznimi sredstvi, kot so letala, in z metafizičnimi prevoznimi sredstvi, kot so svetloba, knjige, domišljija, glasba.

Pri tem pa je za vas pomembna tudi zgodba.
Zgodbo imam za prevozno sredstvo, s katerim se lahko s svetlobno hitrostjo prestavimo na drug konec sveta ali pa 10 000 let nazaj v času ali pa v prihodnost. Zame je zgodba najvišja kategorija, skozi katero doživljamo svet. Ne toliko skozi zgodovinopisje, ki govori o množicah, o zakonitostih razvoja. Sam sem prepričan, da se bolj identificiramo z zgodbami in skozi zgodbe razumemo, od kod smo prišli, kaj smo, kam gremo. Jaz samega sebe razumem kot 'zgodbovinarja', zame je pomembna zgodovina skozi pripovedovanje zgodb.

Ste z epom želeli presekati težnje sodobnega časa, kjer je vse bolj cenjena hiperproduktivnost, po drugi strani pa mora biti vse opravljeno zelo hitro in je vse zelo instantno?
Zato je bil potreben močan ritem, ker si je neritmizirano besedilo precej teže zapomniti oziroma v manjših količinah.

Največji izziv pisanja epa je bilo lovljenje izkušnje sodobnega časa s tem prastarim ritmom epske poezije. Na začetku sem dolgo pisal metrično pravilne verze, potem pa sem začutil, da zvenijo preveč umetno in da se ne dotaknejo narave našega časa na avtentičen način. Klasično pravilne verze dantejevskih tercin sem zato ohranil za lirske lege, refleksivne pesmi, sicer sem pa ritem, tudi širino verza, iz pesmi v pesem prilagajal različnim temam, likom, situacijam, obdobju dogajanja. Tudi grafično sem zelo poživil verze, se poigral z oblikami črk. Tako sem dosegel raznovrstnost pisave, tudi ritem, značilen za 20. stoletje in začetek 21. stoletja.

Upam, da mi je s pripovedovanjem zgodb v verzih, tem prastarim umetniškim sredstvom, uspelo zajeti izkušnjo današnjega človeka. Moj glas se je pri tem razcepil na stotine različnih glasov, ki so bili potrebni za tisoče likov in situacij.

V ep, za katerega velja, da se dogaja na polju javnega, ste vnesli izrazito intimnost, zasebnost zgodb, ki ženejo junake naprej.
To je ena od ključnih značilnosti. V Vratih nepovrata so seveda tudi prizori, značilni za homersko epiko: bitke, zmage, porazi, pravzaprav moški, patriarhalni, vojščaški svet z vsem svojim nihilizmom. Vendar je obenem ključna intima. Zame je bilo zelo pomembno, da resnico zgodovine uprizorim tudi skozi oči žrtev v tradicionalni epiki – otrok, žensk in starejših.

Zelo sem trudil, da bi resnico velikih dogodkov prikazal skozi drobne stvari: skozi plašč, ki potuje med ljudmi, ki se imajo radi in potem po smrti ostane kot ljub spomin, v katerega se preživeli zagrinjajo. Gre za plašč, ki je povezoval mojega očeta s stricem Leom, ki ga je gestapo mučil in ustrelil, strica Lea pa je ta plašč povezoval z njegovo zaročenko, igralko Mileno Godino, ki ji je plašč podaril pri njunem razhodu. Pozneje mi je pisala, da ta plašč nosi že celo življenje. To so lepe zgodbe.

Skrajno stisko obleganja Sarajeva, lakoto ljudi, ki so nekaj let preživeli v neprenehnem bombardiranju, sem prikazal skozi zgodbo mila, ki potuje iz rok v roke. Na ta način sem bolj prikazal vzdušje obleganega mesta, kakor če bi uporabljal velike besede, obtožbe. Zdi se mi, da tovrstne podobe učinkujejo pesniško močneje, da to drobno milo postane simbol medsebojne človeške solidarnosti; milo postane milost v časih skrajne stiske in pomanjkanja.

Drobne stvari, vzete iz vsakdanjega življenja, so bralcu tudi dostopnejše.
S temi drobni stvarmi se identificiramo. Ta ep sem gradil na seriji navidezno drobnih stvari, kjer pa male zgodbe nenadoma postanejo velike, ker kažejo resnico sveta in časa.

V tej knjigi upesnjujem predvsem za 20. stoletje, 1. in 2. svetovno vojno; gre za grozljive in tragične zgodbe, ki pa jih, upam, ozemljim tudi s humorjem in ironijo, ki počlovečita to infernalno grozo.

Če ste v prvi knjigi potovali od duše do duše, v tretji knjigi epa vsem tem dušam nudite bivališča.
Tretja knjiga epa, Bivališča duš, je daleč najobsežnejša, tudi najbolj nenavadna; narativni okvir je potovanje z ladjo na sever, kjer se izkaže, da ladja tovori ves spomin človeškega rodu in vse duše. Ta ladja je modelirana po vzoru Dantejeve Božanske komedije; v podpalubju je neke vrste pekel, zgodovina človeštva, kakor se kaže predvsem skozi zgodbe, ki zadevajo mene ali sem se nad njimi navduševal kot otrok – od mitoloških zgodb o nastanku sveta, prek homerskih epov, kjer se zgodbe o beguncih iz Troje prelijejo v čolne, s katerimi današnji begunci bežijo pred vojnami na Bližnjem vzhodu in se spoprijemajo s strašnimi preizkušnjami in tudi tragičnimi izidi svojega bega in hrepenenja po boljšem življenju.

V nadpalubju ladje pa sem v vsakem nadstropju zgradil posebne prostore spominov, ki so namenjeni umetnosti; na primer umetnostna galerija, koncertni in gledališki oder. V tretjem delu epa sem vsem tem dušam na tem nadpalubju omogočil, da so tisto, kar bi bile, če ne bi bilo vojn in tragične zgodovine. Na ta način v koncertni dvorani La musica mai perduta (Nikoli izgubljena glasba) simfonični okester igra skladbe mojega strica Lea, ki so vse izginile pri bombardiranju Ljubljane leta 1945. Tako na oder pripeljem tudi svojo mater, ki je študirala petje, ampak je svojo pevsko kariero opustila zaradi nas otrok, kar danes čutim kot retrogradno krivdo pred njo. Zato sem jo pripeljal na ta oder.

Zanimivo je, da smo ljudje zelo nagnjeni k raziskovanju preteklosti, tudi lastne preteklosti. Verjetno bi lahko trdili, da je bila to tudi ena izmed motivacij pri pisanju vašega epa?
Od nekdaj sem zelo rad poslušal zgodbe staršev, sorodnikov, ki so bili vsi po vrsti izvrstni pripovedovalci. Zgodbe sem si zapomnil, čeprav jih kot otrok nisem razumel. Bile pa so pomemben vir pisanja tega epa. Skozi proces pisanja sem marsikaj bolje razumel, določene stvari, ki so se mi zdele prej jasne, pa so se mi nenadoma zazdele bolj enigmatične. Predvsem sem se s temi ljubimi dušami skozi leta zelo intenzivno pogovarjal, se z njimi smejal, tudi prepiral. Ko sem končno dokončal ta ep, je bilo zame to neznansko olajšanje, ker sem se bal, da utegne ostati nedokončan. Po drugi pa je bila ob teh občutkih ponosa in olajšanja tudi nostalgija po že prehojeni poti, po reševanju številnih problemov. Ob tem pa tudi neko ponovno slovo z ljubimi dušami. To me je zelo prizadelo. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se s tem boril in na novo žaloval.

Ste pa vsem tem dušam prav skozi ep ponudili neko novo bivanje.
To je bil moj namen, da jim vrnem dostojanstvo spomina in imena.

Spomin je zame centralna kategorija, tudi ena mojih prvih zbirk nosi naslov Hči spomina, kar je referenca na grško mitologijo, kjer so muze hčere Zeusa in boginje spomina Mnemozine, kar kaže tudi na to, da pripovedovanje zgodb izvira iz spomina in da spomin prenaša naprej.

O nastanku mitov in prvih epov francoski teoretik Marcel Detienne v Iznajdbi mitologije pravi, da si te zgodbe zapisujejo tisti, ki so zadnji imeli še živ stik s predniki, junaki. Praviloma gre za tretjo generacijo, generacijo vnukov, kar dejansko sovpada z mojo izkušnjo. Pripovedovanje teh zgodb čutim kot svoj dolg do svojih staršev, prednikov in kot zadnji trenutek, ko sem to še lahko naredil. V teh dolgih letih pisanja me je vedno znova zelo razžalostilo, če sta umrla gospa ali gospod, ki sem ju v epu upesnil.

Vaš ep se ukvarja s prehajanji iz generacije v generacijo, pri čemer pa prehajajo tudi travme; če sva bolj konkretna, otroci izbrisanih verjetno še danes čutijo posledice, otroci današnjih beguncev bodo njihove izkušnje nosili s seboj celo življenje.
Te travme se prenašajo, kot vidimo tudi pri dediščini 2. svetovne vojne. Sam sem se kot potomec partizanske družine v epu trudil, da bi artikuliral tudi grozo povojnih pobojev. Imam občutek, da so te pesmi med najmočnejšimi v epu. In imam tudi občutek, da ne bi imel moralne pravice pisati tega epa, če bi ga zastavil enostransko. Tako bi ep izgubil velik del svoje moči in prepričljivosti.

Podobno je tudi z drugimi zgodovinskimi dogodki. Izbrisani, ki ste jih omenili, imajo zame poseben pomen, ker sem se angažiral za njihove pravice in tesno sodeloval z Aleksandrom Todorovićem, ustanoviteljem Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije. Zato se me je njegova smrt zelo dotaknila. V tretjem delu epa sem v podpalubju v dramsko-pesniški obliki uprizoril tudi izbrisane, tako da v telekonferenci princev teme hudiči različnih profilov poročajo satanu o svojih uspehih in načrtujejo nove akcije. Todorović pride na Upravno enoto prijavit rojstvo svoje hčerke in tega kot izbrisani ne more narediti. Kar se je zares zgodilo.

Vesel sem, če bralci najdejo stik z mojim epom, kajti danes ni samoumevno, da bi koga zanimal tak špeh, še posebej, če gre za verze. Zame je tudi zelo pomembno, da ep berem na krajih, ki jih upesnjujem; v Mariboru, Celju, Kočevju, Trstu. Odzivi tamkajšnjih občinstev so bili zelo pozitivni. Imel sem občutek, kot da pozabljene zgodbe vračam tistim skupnostim, kjer so se te zgodbe zgodile. To je pravzaprav ena izmed tradicionalnih funkcij epa, ki za druge literarne zvrsti ni tako značilna. Ti kraji so zame sveti (tudi in posebej tisti, ki so zaznamovani s tragedijami), zato sem čutil potrebo, da prav tam preberem te zgodbe. Upam, da vsebuje moj ep univerzalno sporočilo in vrednost, ima pa tudi neko posebno vrednost za kraje, ki so v njem upesnjeni. Pri pisanju sem vztrajal pri verodostojnih imenih krajev, ljudi, ker se mi je zdelo, da izžarevajo posebno energijo. Prav to mi je paradoksalno omogočalo največjo izrazno svobodo. Ta postopek je sicer lahko tudi nevaren, ker je lahko kdo užaljen ali pa se čuti kako drugače prikrajšanega. Upam pa, da česa podobnega nisem zagrešil.

In še za konec; ker je to intervju ob prejetju Prešernove nagrade, za katero vam čestitam, ne moreva mimo tega, da se na stanje umetnikov in kulture opomni samo 8. februarja, vse druge dni pa je to stanje bolj kot ne na stranskem tiru.
Se popolnoma strinjam. Politična sfera naše dežele oddela dolg do kulture 8. februarja. Takrat na vse pretege lajna hvalnico, kako da je kultura pomembna, in si na ta način izbori pravico do nekulturnega življenja za naslednjih 364 dni. Resnica je popolnoma obratna: kljub vsem deklariranim vrednotam je kultura porinjena na rob. Žalostno je, da vrsta sijajnih umetnic in umetnikov, umetniških skupin in zavodov ne dobi ustreznih subvencij ali pa so te celo ukinjene. Vse kaže, da bo letošnja Prešernova proslava zaznamovana tudi s temi problemi. Popolnoma razumem, da bodo prizadeti kolegi in kolegice to priložnost izkoristili za proteste. In prav je tako!


Ta ep sem gradil na seriji navidezno drobnih stvari, kjer pa male zgodbe nenadoma postanejo velike, ker kažejo resnico sveta in časa.

Boris A. Novak


Vesel sem, če bralci najdejo stik z mojim epom, kajti danes ni samoumevno, da bi koga zanimal tak špeh, še posebej, če gre za verze.

Boris A. Novak


(...) Dobro smo porabili učno uro: // tri mitraljeze smo usmerili na slovenski parlament ... / ... - Takoj je z živo silo prirohnela Milica! / Za njo pa Marica! Zaprta Šubičeva ulica! ...

Vrata nepovrata (Zemljevidi domotožja)


Natančno se spominjam: prvega septembra / leta tisoč devetsto devetinšestdeset / sem postal pesnik. Od žarečega stèbra // svetlobe v telesu sem lebdel, profet / brez vere in Boga, brez smotra in Ideje, / le pričevalec živih čudežev: magnet // Skrivnosti je privlačil in razmikal meje, / prav vsaka, tudi najbolj nepomembna stvar / je bila znamenje, nad mano so se veje // šibile od navzočnosti. Obsedel me je čar / sobivanja s stvarmi in bitji. Bil sem Pesnik, (...)

Vrata nepovrata (Zemljevidi domotožja)


Je tisti, ki sprašuje Ko sem ja?, isti kakor ta, / ki sprašuje Kdo sem jaz? // Who am I? // Qui suis-je? // Wer bin ich?

Vrata Nepovrata (Zemljevidi domotožja)


Na pragu vrat / Nepovrata / sem neskončno bogat, // neskončno srečen, / da v tem trenutku nisem sam, / srečen, da sem s teboj, Mo, // da sem prav s tabo, medtem ko zrem v zvezdni tram / in slišim tvojo spečo sapo ...

Vrata nepovrata (Čas očetov)


V zadnjih letih, ko sem se privadil klasičnim oblekam / in naposled postal gospod tovariš, kar si je moj oče / ta modrec od zapornika, ta dobri zvitež od človeka, // zame zmeraj želel, pa me začenja mučiti nov sum: / kaj pa, če mi je oče svetoval obleči kavbojke / le zato, da bi preslepil sodnikov ostri nos in um, // da bi mi nadel karnevalsko krinko neškodljive igre? / Me je poslal oblečenega v hipijevski kostum / ovce, da bi uspaval krvoželjne, zmeraj lačne tigre? // Je vsaka obleka // le kostum // In kaj je pravzaprav pogum?

Vrata nepovrata (Čas očetov)


Strašen je čas očetov. Čas maršev in povelj, / kasarn in strelskih jarkov, stroge discipline / in divjih puntov, čas vojaško trdih postelj // in samovolje Vodij, čas, ki častí Spomine / in vse tako imenovane izdajalce / izbriše iz analov ... in enako mine // kot vsak drug čas ...

Boris A. Novak (Čas očetov)


... Ni zgodbe. Le črepinje. Iz njih sestavljam raj / rojstva in kraj smrti, vmes pa zgodbo vélike strasti. / Nikoli ne bom znal priklicati nazaj // resnične Leove bolečine, ko mu je kri / lila izpod izrutih nohtov. A mu bom narisal, prav zato, / klaviaturo z belimi in črnimi tipkami, // da nanjo, v gluhi noči pred eksekucijo, / s krvavečimi prsti zaigra klavirski izvleček / Pete Beethovnove simfonije ...

Vrata nepovrata (Čas očetov)


- Čigava so okostja, me vpraša Dante. / - Vsakogaršnja. Slovenska, nemška in italijanska. / - To je torej množična grobnica za Italijane. // Prebada me njegov pogled, da zajecljam: Neznanska / je krivda za zločine, kdor koli jih je že storil. / Tu je grobišče vseh, pogrez za talce vseh vojska, // do nespoznavnosti pomešanih v teh prostorih / pod zemljo, daleč od oči svetlobe.

Vrata nepovrata (Čas očetov)


(...) pšeničnih las, zdaj vidnih le jeziku, / so se smejale najbolj začudene oči / na šoli, nenavadne, le njej lastne // besede, kretnje hitre, čudno hlastne, / kot da jo venomer nekdo lovi, / kot da se gre otroško igro Ni te, // dekle iz čiste, še otroške čutnosti, / vilinsko bitje, / ki pod prsti brž skopni ... / Nenehno skrivanje je bil njen ritem. // Ubogala je le en zakon - beg. / Bila je val; jaz sem ostajal, pusti breg ...

Vrata nepovrata (Bivališča duš)


Vesolje je odmev brez dna, ogromna resonančna škatla. / Na odru tisočerih terapevtskih svečnikov temnejša gnezda / zvené z modrikastim sijajem: so še zmeraj tam? Kdaj je kaplja // luči zvenela ovenela črna luknja, teža grozdja? / Čeprav ne slišimo, je kozmos zvok, in valovanje / vsega vidnega le prevod nevidnega glasu. Kam gresta // zvok in tišina? Drug v drugega. Visoko v brezdanje / prostore odzveneva slednji zven ...

Vrata nepovrata (Bivališča duš)


Poleg obsežnega pesniškega opusa (med njegovimi zbirkami je najti Stihožitje, Hči spomina, 1001 stih, Mojster nespečnosti, Oblike srca (pesmarica pesniških oblik), Alba, Satje ...) piše tudi dramatiko, poezijo za otroke, otroške pravljice in prevaja iz številnih jezikov. Od leta 2007 je tudi redni profesor na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Poleg obsežnega pesniškega opusa (med njegovimi zbirkami je najti Stihožitje, Hči spomina, 1001 stih, Mojster nespečnosti, Oblike srca (pesmarica pesniških oblik), Alba, Satje, ...) piše tudi dramatiko, poezijo za otroke, otroške pravljice in prevaja iz številnih jezikov. Od leta 2007 je tudi redni profesor na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Od nekdaj sem zelo rad poslušal zgodbe staršev, sorodnikov, ki so bili vsi po vrsti izvrstni pripovedovalci. Zgodbe sem si zapomnil, čeprav jih kot otrok nisem razumel. Bile pa so pomemben vir pisanja tega epa," razlaga Boris A. Novak. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Poleg obsežnega pesniškega opusa (med njegovimi zbirkami je najti Stihožitje, Hči spomina, 1001 stih, Mojster nespečnosti, Oblike srca (pesmarica pesniških oblik), Alba, Satje, ...) piše tudi dramatiko, poezijo za otroke, otroške pravljice in prevaja iz številnih jezikov. Od leta 2007 je tudi redni profesor na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Prepričan sem, da je za pesniški jezik ključen zven, predvsem seveda ritem, ter da svet, kakršnega izraža sonet, ni povsem enak svetu, kakršnega izražajo druge oblike ali zvrsti, recimo balade." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Največji izziv pisanja epa je bilo lovljenje izkušnje sodobnega časa s tem prastarim ritmom epske poezije. Na začetku sem dolgo pisal metrično pravilne verze, potem pa sem začutil, da zvenijo preveč umetno in da se ne dotaknejo narave našega časa na avtentičen način." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Sam sem se kot potomec partizanske družine v epu trudil, da bi artikuliral tudi grozo povojnih pobojev. Imam občutek, da so te pesmi med najmočnejšimi v epu. In imam tudi občutek, da ne bi imel moralne pravice pisati tega epa, če bi ga zastavil enostransko." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Prvotno nisem nameraval napisati tako obsežnega besedila. Sem pa že od zgodnjih faz svojega pesniškega razvoja čutil potrebo po daljših pesniških besedilih." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Danes se otroci ne igrajo več na igriščih, ne prepevajo več izštevank, ki poleg uspavank pomenijo prvo šolo ritmiziranega govora." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Ep je prav gotovo najstarejši način pripovedovanja zgodb, ki je nastal že pred izumom pisave. Nekatere osnovne značilnosti epa so povezane s tem, da so si morali prvi pesniki, pripovedovalci, rapsodi zapomniti tisoče verzov." Boris A. Novak Foto: BoBo
"Predvsem sem se s temi ljubimi dušami skozi leta zelo intenzivno pogovarjal, se z njimi smejal, tudi prepiral." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Najbolj epska je druga knjiga, Čas očetov, čeprav tudi v njej način pripovedovanja ne poteka linearno, ampak v spiralah, in se včasih isti dogodki osvetlijo skozi izkušnje različnih akterjev, tako da pridobijo različne interpretacije različne zorne kote, večpomenskost." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Žalostno je, da vrsta sijajnih umetnic in umetnikov, umetniških skupin in zavodov ne dobi ustreznih subvencij ali pa so te celo ukinjene." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Predvsem sem se s temi ljubimi dušami skozi leta zelo intenzivno pogovarjal, se z njimi smejal, tudi prepiral." Boris A. Novak Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Lani je v preddverju Narodne galerije potekalo javno branje epa, nekakšen maratonski literarni večer, tik ob Robbovem vodnjaku, ki ga je povezoval Boris A. Novak. Poslušalcem pa je ponudil tudi razlago ali komentar dolečnih delov epa. Foto: BoBo

Prva svetovna vojna






Več rezultatov iskanja