Slovenski mali Berlin – zgodba o nastajanju meje

Razstava Začasna meja : Življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947)

Dobri dve leti od konca druge svetovne vojne pa do dneva, ki ga praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini, sta slabo znano obdobje, ko je na robu naše domovine nastalo krizno žarišče, napoved hladne vojne, in ko so mnogi ljudje doživeli kulturni šok, obenem pa se tudi po več letih prvič najedli in nasmejali. O življenju v tem posebnem trenutku govori nova razstava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

11. september 2017 ob 06:24
Ljubljana - MMC RTV SLO
Prehajanje med cono A in cono B je bilo mogoče zgolj s posebnimi izkaznicami, poleg tega so v conah smeli živeti le ljudje, ki so tam živeli že pred oblikovanjem con: priseljevanje ni bilo dovoljeno. Foto: Muzej Novejše zgodovine

"Eden je bil vojak, ki je 's pogledom kar začaral'. Drugi se je pojavil, 'oblečen kot indijski princ […] Bil je tako lep, da vsakič, ko grem mimo tiste hiše, se spomnim nanj'. Tretji je bil Indijec s turbanom na glavi: 'Bil je na ovinku med Caffe teatrom in hranilnico, stal je na lesenem bobnu in urejal promet, ki ga dejansko sploh toliko ni bilo.'"

To je delček pričevanj, ki sta jih že pred leti zbrala dr. Kaja Širok, direktorica Muzeja za novejšo zgodovino in avtorica razstave Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945—1947), ter njen italijanski kolega Alessandro Cattunar in ki so bila citirana tudi že v članku Kaje Širok "Amerikani v Gorici" - zavezniška vojaška uprava med spomini in zgodovino iz leta 2009. Širokovo s temo povezuje tudi osebna izkušnja. Je Solkanka. Na novo vrisana zahodna meja je razdelila tudi njeno družino. Živ spomin na zaveznike pa se je v družini ohranil tudi s teto, ki se je poročila z ameriškim vojakom, članom enot zavezniške vojaške uprave v coni A. "Zame je bila teta več kot dedek Mraz," mi po vodenju razstave zaupa Širokova in doda, da ji je "ameriška teta" kot otroku pošiljala oblekice z naborki, nekako v slogu Hišice iz Prerije.

Trieste Girls, kamor zahajajo dekleta, ki so se poročila z zavezniškimi vojaki
V zborniku, ki spremlja razstavo, beremo, da je bilo število porok med dekleti iz cone A in britanskimi ali ameriškimi vojaki presenetljivo. In da je bilo 60 odstotkov zakonov srečnih, dolgih in trdnih. Po drugi strani pa, kot opozori Širokova, niso vse ženske našle Amerike, ki so jo iskale, in šele po poroki je "marsikatera ugotovila, da je bil fant, v katerega se je zaljubila in se z njim poročila, ko je slekel vojaško suknjo, popolnoma drugačen od tistega vojaka, v katerega se je zagledala". Še vedno pa menda v Trstu deluje klub Trieste Girls, ki povezuje ženske, ki so se kot dekleta poročile z zavezniškimi vojaki.

Na pričevanja, kakršna so navedena zgoraj, naletimo v vseh prostorih razstave, saj tokrat v središču ni vojaško-politična analiza ali interpretacija tega precej slabo poznanega poglavja iz naše zgodovine, ampak predvsem prikaz, kako je dveletno sobivanje domačega italijansko-slovenskega prebivalstva z zavezniškimi vojaki na območju med Morganovo linijo ter staro mejo med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo zaznamovalo ljudi.


Cona A, ampak katera cona A?
Kako slabo poznamo ta čas, se je izkazalo že na vodenju pred odprtjem, kjer je bilo slišati nekaj priznanj novinarjev, da so mislili, da je bila cona A zgolj ena, in to tista znotraj Svobodnega tržaškega ozemlja (1947—1954), katerega oblikovanje pa je šele sledilo mirovni pogodbi z Italijo, ki je tu obravnavano cono A odpravila in vzpostavila večji del naše današnje zahodne meje, kar vsakega 15. septembra praznujemo kot vrnitev Primorske k domovini.

Preden se vrnem k sami razstavi in 'tisti t pravi' coni A, naj še pojasnim, zakaj se razstava ogiba sodbam in interpretacijam. Kot pojasni Širokova, obstajajo namreč vsaj štiri 'resnice' oziroma legitimne interpretacije tega obdobja, in sicer jugoslovanska, italijanska, britanska in ameriška. In to mnoštvo interpretacij dogajanja proti koncu vojne in neposredno po njej ponazori že na primeru osvobajanja Trsta in širše Primorske. Po jugoslovanski interpretaciji so Trst osvobodili partizani, po italijanski so ga ti le na novo okupirali; nekateri pričevalci navajajo, da so najprej zagledali partizane, drugi, da zaveznike, katerim pa da so pot utirali partizani. Lahko bi še nadaljevali …

Dogajanje v dveh letih začasne meje, to je v dveh letih razmejitve ozemlja med omenjeno staro zahodno avstro-ogrsko mejo na eni ter rapalsko mejo na drugi strani na cono A pod zavezniško vojaško upravo (južni del do Krasa so upravljali Britanci, severni Američani) ter cono B pod jugoslovansko vojaško upravo za Slovensko primorje, Istro in Reko (z ukazom maršala Tita je bila ustanovljena 25. junija 1945) je mogoče razumeti zgolj na ozadju postopnega formiranja in utrjevanja hladnovojne konstelacije dveh blokov, zaradi česar so o zadevi pozneje govorili kot o malem Berlinu. Rešitev mejnega vprašanja pa je poleg interesov velesil določalo tudi to, da gre tu za ozemlje mešanega prebivalstva, katerega identiteta ni bila vedno enoznačna in se je lahko tudi spreminjala od člana do člana iste družine. Na to opozori tudi vstopna soba razstave o življenju na območju mešanja narodov, katere vizualna dominanta je sijajna slika Rapallo Toneta Kralja, ekspresivna alegorija učinka rapalske meje.

Kratek historiat nastanka cone A in cone B
Prvega maja 1945 so jugoslovanske enote dosegle Trst, Gorico in Sočo. To je bila uresničitev prvenstvene naloge slovenskega 9. korpusa in IV. jugoslovanske armade od konca aprila 1945. Vseeno je treba omeniti, kot v zborniku zapiše zgodovinarka Nevenka Troha, ki je o več vidikih dogajanja na mejnem območju do vzpostavitve dokončne meje pisala tudi drugod in v znanstveni monografiji Politika slovensko-italijanskega bratstva: Slovansko-italijanska antifašistična unija v coni A Julijske krajine v času od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe (1998), da je bila zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in tudi Koroškem delo jugoslovanskih in anglo-ameriških enot, pri katerem pa so pomemben delež prispevali tudi slovenski partizani. In že drugega maja, torej le dan za Jugoslovani, so v Trst in Gorico, pa tudi na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, prišli zahodni zavezniki. In tam so tudi ostali, obenem pa zahtevali umik jugoslovanskih enot.

Devetega maja, torej na dan, ki danes velja za konec druge svetovne vojne v Evropi, je predsednik Tito v depeši IV. armadi zapisal: "Te kraje smo osvobodili, ker etnično pripadajo naši domovini." (Citirano po: Širok) Vseeno je na koncu novo jugoslovansko vodstvo moralo kloniti. Zavezniki so zapretili z uporabo oborožene sile, če se Jugoslovani ne bi umaknili in jim omogočili nadzora nad ozemljem, s katerim bi lahko Trst prometno prek Gorice povezali z Avstrijo.

Začasno nikogaršnje ozemlje
Mesec dni po citirani Titovi depeši je bil v Beogradu podpisan sporazum, ki je vseboval sedem točk in med drugim določal razdelitev ozemlja na cono A in cono B ter umik jugoslovanskih čet, z izjemo 2.000 mož, iz cone A. Linija med obema ozemljema je bila poimenovana po generalu Williamu D. Morganu in zahodno od nje je zavezniška vojska prevzela oblast 12. junija. Dokončni sporazum, ki naj bi urejal oblastne razmere v obeh conah do podpisa mirovne pogodbe z Italijo, je bil podpisan 20. junija v Devinu. V skladu s tem naj bi zavezniki svojo cono upravljali v sodelovanju z že obstoječimi strukturami oblasti, ki jih je na območju v povojnem obdobju organizirala jugoslovanska oblast, vendar so potem dejansko uveljavili t. i. direct rule oziroma neposredno oblast in so torej prevzeli vse pristojnosti in odgovornosti na področju krajevne uprave.

Nova ureditev je izzvala tudi demonstracije, ob tem pa je zanimivo, da so celo nekateri oficirji maršalu Haroldu Alexandru predlagali mešan sistem uprave: da bi se na pretežno kmečkem slovenskem podeželju ohranili narodnoosvobodilni odbori kot nosilci krajevne oblasti, v pretežno italijanskih mestih pa bi uporabili staro italijansko (fašistično ureditev) izpred 8. septembra 1943. Alexander je predlog zavrnil.

Že tedaj se je začelo nakazovati, da prednostni boj proti fašizmu zamenjuje prednostno zadrževanje širjenje komunizma. To se je med drugim kazalo v tem, da so pri izbiri članov civilne policije (t. i. čerini) kmalu začeli opuščati kriterij neomadeževanosti s fašizmom in komunizmom in začeli skozi prste gledati nekdanjim simpatizerjem ali sodelavcem fašističnega režima. Tudi oficirji zavezniških enot so v svojih spominih poudarjali, da je njihova naloga postala branjenje območja pred "vpadi" komunizma, pomemben moment zavezniške vojaške uprave pa je postalo tudi ohranjanje idealov (ameriške) svobode in demokracije pred komunistično nevarnostjo. Vojne je bilo uradno konec, a vojna se je tu nadaljevala, tudi z žrtvami med obmejnim streljanjem, jugoslovanskimi deportacijami in z v več neutemeljenimi obračuni z domnevno kompromitiranimi osebami (v času t. i. 40-dnevne jugoslovanske oblasti pred umikom jugoslovanskih enot v skladu z Beograjskim sporazumom), pa tudi z nasilnim zatiranjem demonstrantov v korist jugoslovanskim ambicijam (najznamenitejši je bil Škedenjski incident).

Pokroviteljski odnos zaveznikov
Glede na zavezniški odnos do Jugoslovanov in njihovih aspiracij glede oblikovanja prihodnjega družbenega sistema velja omeniti še vrsto pejorativnih opisov domačega slovanskega prebivalstva. Kot piše Širokova, v arhivskem gradivu izstopa "podoba lokalnih projugoslovansko usmerjenih prebivalcev kot ubogega in neumnega krdela gorjanov, ki dela to, kar od njega zahteva jugoslovansko vodstvo. Opisani so kot zaslepljeni in slepo verujoči v obljube komunističnih organizacij, nesposobni svobodnega razmišljanja in povsem podvrženi izkoriščanju interesov vodstva iz cone B."

Na mikroravni so bili odnosi med stranema zapletenejši in o tem tudi govori velik del razstave. Na steni v drugi sobi, katere tema so zavezniki in njihova uprava, zagledamo oglasni plakat za Coca-Colo. Ja, Američani, ki so sicer skoraj vso svojo oskrbo prejemali iz ZDA, so imeli v Čedadu neodvisno tovarno, ki je izdelovala Coca-Colo, pa tovarno sladoleda v Gorici, s pivom pa jih je oskrbovala tovarna iz Pedavena. In omemba teh dobrin, simbolov potrošniške družbe, je indic tega, zakaj se je spomin na zavezniške vojake tako dolgo ohranil v tem obmejnem območju.

Preden se vrnemo k rešitvi mejnega vprašanja in k političnemu sklepu obstoja, se še nekoliko ozrimo naokoli po tej in naslednji sobi s spomini na to obdobje. Vidimo ameriške vojake, sloneč ob avtomobilih. Da so bili videti kot filmski igralci, predvsem kot Clark Gable, so se spominjale ženske; da so celo kadili kot filmski igralci (kadili so menda ves čas), da so bili preprosto sijajni … Zapornica na fotografiji, ki ločuje coni A in B, prehod med katerima je bil dovoljen zgolj s posebno izkaznico (mimogrede, v conah so smeli živeti le ljudje, ki so tam živeli že poprej, selitev vanje ni bila mogoča), je bila tako tudi zapornica, ki je vodila do stika s sijajnim Hollywoodom ali vsaj njegovo iluzijo. Recimo …


Vsi so iskali stik z zavezniki
Omenila sem že dokumente o vzvišenem pogledu na slovanski živelj. A vendar so tako rekoč interesi in potrebe preprečevali domačinom, da bi zaveznikom obrnili hrbet ali zgolj nekako poskusili prestati prehodno obdobje z določeno mero nonšalance. "Je pa vse prebivalstvo takrat iskalo neki stik z zavezniki, bodisi skozi črni trg bodisi skozi prodajo določenih dobrin," pravi Širokova, "tudi z izmenjavo: znane so zgodbe, kako so domačini na kraškem območju iskali in menjali z angleškimi vojaki gumbe. Pri Američanih so to zgodbe kapotov, plaščev iz odej, ki so jih imeli s sabo ameriški vojaki."

Socialna stiska na tem območju je bila namreč ogromna. To posebej dobro prikazujejo fotografije tržaškega fotografa Maria Magajne. Tu velja omeniti tudi to, da je Kaja Širok na razstavo namenoma uvrstila fotografske dokumente tako jugoslovanskih fotografov (iz fonda zbirke Foto Slovenija) kot tudi Tržačana Magajne in nekaj fotografij iz zbirke agencije Getty Images, torej ameriški pogled na začasno obmejno območje. Izkazalo se je, da prikazujejo različno interpretacijo istih dogodkov. Posebej zanimiva je zato vključitev dveh fotografij ameriškega fotografa Nata Farbmana, ki ju Širokova pospremi s komentarjem: "Dejansko nam pokaže neko podobo jugoslovanskega vojaka, ki je nismo navajeni. Ne nazadnje se nam zdi precej sovjetska. Mogoče pa, da je Fartman celo sam iskal vojaka, ki je deloval veliko bolj kot hrust ali pa stereotipno navezan na sovjetski prostor."

Resnična revščina in zatekanje v 'rdeči kot'
Dominantni v tem prostoru sta sicer fotografiji, ki prikazujeta trgovanje, ob njiju pa med drugim vidimo tako imenovan Trench-Art ali umetnost iz jarkov, torej spominke, ki so jih z namenom prodaje zaveznikom iz materiala na bojnih poljih oblikovali domačini. "Iz zgodb in tudi fotografij izhaja resnična revščina območja. In ta izraz bel kruh ima svoj pomen. Prebivalci v resnici prvič vidijo bel kruh, pričevalci so bili takrat večinoma otroci. Prvič okusijo čokoladno mleko, prvič dobijo v roke in okusijo čokolado," razloži avtorica razstave. "In ravno čokolada je tudi spomin na to, kako so ljudje hitro klonili. Imamo zgodbe predvsem ženskega prebivalstva, ko neka gospa razlaga, da za košček čokolade so bile ženske pripravljene narediti vse."

In zato niti niso bile nujno v kazenskopravnem prekršku, bi lahko zapisali. Na to opozori rdeči 'kotiček' v muzeju s plakatoma, ki namigujeta na nevarnost prostitucije oziroma na to, da z dekletom v posteljo odneseš še kakšno mikroskopsko majceno bitje. Ampak to so bila zgolj opozorila; ne aluzije na prepoved. V Italiji je bila namreč tedaj (in tudi še del petdesetih let) prostitucija legalna. Na javnih hišah so že bili znaki, ki so prepovedovali (ali naj bi prepovedovali) vstop vojakom: prekrižani krogi. Vendar pa to zaleglo ni.

Dve tretjini Neapeljčank s spolnimi boleznimi
Kaja Širok je razsežnost prostitucije, v katero sta ženske proti koncu vojne gnala draginja in pomanjkanje, ponazorila na primeru sicer razvpito revnega Neaplja. Tam naj bi po podatkih nekega zdravnika vsaj enkrat v življenju spolno bolezen preboleli dve tretjini žensk. Sifilis je bil v vzponu. Gonoreja tudi. Kar se tiče zavezniških enot, ki so red in mir vzdrževale v tem nenavadnem vmesnem obdobju, ki je bil mir brez miru oziroma nadaljevanje drugačne vojne po uradnem koncu vojne, je ekscese in (občasni) razvrat pogojevala še neka okoliščina. Kaja Širok pove: "Vojaki, ki so služili vojaški rok v vojni, se avgusta, najpozneje septembra 1945, vrnejo domov. In pridejo novi vojaki. Na tem območju se stacionira 88. divizija, tako imenovani Blue Devils, znani modri vragi, ki so kadili non-stop, pili kot žolne, žvečili in iskali stik z marsikaterimi ženskami tako v okviru ponudbe javnih hiš kot tudi v privatnem življenju." In kot ve vsak vojskovodja: bolan vojak je slab ali nikakršen vojak; zato tudi groza oficirjev pred to lahkotnostjo sprejemanja prostitucije.

Nedostopni Britanci, radoživi Američani
Z anekdotičnimi zapisi, tudi takšnimi v slogu najtršega slovenskega socialnega realizma, kot jih razberemo s prizorov Maria Magajne, npr. prizori gretja ob ognju, otrok ob božiču, ki čakajo na majhna darila, ali pa otrok, ki iščejo hrano po smeteh; po drugi strani pa tudi z zapisi o radosti in iluziji miru, ki so jo prinesli Američani, bi popisali še mnogo strani. Iz spominov o zavezniških vojakih, ki so vendarle središčna tema razstave, pa je treba omeniti vsaj še razliko med Britanci in Američani, ki očitno je bila velika. Na to opominjajo pričevalci: "Vsi nakazujejo to razliko med dojemanjem Američana kot zavezniškega vojaka in Angleža kot zavezniškega vojaka. Velikokrat je angleški vojak še celo kolonialni vojak." Od tod tudi tisti očarani zapisi o prvem pogledu na Indijca, ki je kot kralj; pa na turban; na temno polt …

A ni šlo zgolj za eksotiko, kot v nadaljevanju pojasni Širokova: "Za Angleže pravijo, da so bili nedostopni, brutalni in tudi zverinski, ker so v času pretepov kar fino obračunali s prebivalci. Predvsem pa je ta nedostopnost tista, po kateri se jih prebivalci spomnijo. In tu opazimo veliko razliko v primeri s spomini na Amerikane, kot jim pravijo. Amerikani so prinesli čokolado, limonado, prinesli so neko radost v območje, drugačno življenje, neko radost. Spomnijo se, da so bili tako lepi kot filmski igralci, cigarete so kadili tudi tako kot filmski igralci in predvsem so se radi zabavali, radi so popivali. Na neki način se je s prihodom Amerikancev tudi sam teritorij obnašal, kot da je vojne konec, v resnici pa vojne sploh ni bilo še konec."

Čas z gesli popisanih hiš in velikih manifestacij
To, da mir ni bil zares mir in da se oblikujeta napetost in potencialna osnova vojne na novih osnovah, so najbolj očitno pokazale demonstracije med obiskom mednarodne komisije spomladi 1946, ki naj bi ugotovila dejansko narodnostno pripadnost prebivalstva na tem tedaj še nikogaršnjem ozemlju in tako izdelala gradivo za odločanje o meji. Demonstracije so potekale vsak dan; pri tem je zanimivo, da so menda Slovenci večinoma demonstrirali čez dan, italijanski meščani pa da so prišli šele proti večeru. Hiše slovenskega prebivalstva pa so bile popisane s tistimi slavnimi grafiti "Živel Trst, živela Jugoslavija", "Reka, Trst, Gorica, naša pravica", "Hočemo priključitev k Jugoslaviji" ter s šablonami narisanimi zvezdami in drugimi simboli.

Manifestacije so seveda bile tudi organizirana propaganda in nekateri ljudje so se jih udeleževali, da bi se zavarovali in da ne bi postali žrtve očitkov, da se med vojno niso dovolj angažirali za jugoslovansko stvar. In manifestacije so bile tudi, kot v zborniku piše Marko Klavora, socialni performans, ki je vključeval spektakel in zabavo za mladino, nošenje obvezne ikonografije, pa tudi elemente, kot so narodne noše, vile in grablje, ki naj bi pogum tedanjih Slovencev primerjale s pogumom udeležencev tolminskega kmečkega punta leta 1713.

Kakor koli, bile so tudi žrtve manifestacij. "Manifestacije so bile brutalne. Kot so pripovedovali v pričevanjih, so več bežali kot manifestirali," povzema pogovore, ki jih je posnela s pričami, Kaja Širok, "Domačini so nanje metali črnilo, olje in druge tekočine, civilna policija, tako imenovani čerini, pa so jih s hidranti podili domov. Ljudje so hodili naokoli s kolci, z različnim hladnim orožjem in se na ta način tudi branili. Lahko rečemo, da je v času, ko je vojne že bilo konec, neki drugi tip vojne v teh prostorih še vedno potekal in cilj je bil jasen. Vsaka stran je ta prostor želela zase. Vendar, ko govorimo o tako multikulturnih območjih, kjer je bilo prisotnih več identitet, je bil o jasno, da so se vse te zgodbe hitro sprevrgle v družinske tragedije."

Churchillov govor o železni zavesi po sredi Evrope
Po drugi strani pa je proces oblikovanja meje ni puščal dvomov: tu se je oblikovala nova ideološka fronta. Zanimivo je časovno sovpadanje: mednarodna komisija je na razdeljeno območje prispela marca 1946. In prav 5. marca 1946 je imel Winston Churchill v ZDA, na kolidžu Westminster v Fultonu v zvezni državi Misuri tisti prelomni govor, v katerem je omenil, da Evropo začenja deliti železna zavesa. Konkretno: "Od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino razpela železna zavesa."

Boj proti fašizmu in nacizmu ter njunih prežitkov je prešel v ozadje. Boj s komunizmom oziroma zadrževanje le-tega je prešel v ospredje. Na mirovni konferenci – tako pravijo zgodovinopisni viri – je zmagal francoski predlog razmejitvene črte; Jugoslaviji naj bi bil naklonjen zgolj sovjetski (to je vendarle bilo še pred afero in sporom z informbirojem), Italijanom pa naj bi bili najbolj naklonjeni Američani. Kakor koli, mirovna pogodba z Italijo, sprejeta februarja 1947, je postala pravnomočna septembra 1947 in coni A in B sta prenehali obstajati; nastali pa sta novi, znotraj Svobodnega tržaškega ozemlja. Ja, meja še vedno ni bila določena v vseh posameznostih; vse do leta 1954, a to je druga zgodba. Tudi tam, kjer je bila, pa z njo ni bil zares zadovoljen nihče. A ljudje so našli pot do sožitja in nekega modusa vivendi. In tudi osnovo za nov vzpon, na kar nakaže druga likovna dominanta razstave, slika Toneta Kralja gradnje Nove Gorice, ki kot okvir sklene razstavo.

Zgodba o letih 1945—47 pa je predvsem ozadje zanimive antropološke študije, pa tudi politično-zgodovinsko dejstvo o tem, kako hitro velike ideologije in interesi velesil na glavo postavijo smernice prejšnjih dogovorov v mednarodni politiki, tako pa brezbrižno presekajo intimne vezi mnogo družin in skupnosti. In prav to sijajno uspe razstavi, da prikaže učinek velike politike na usode ljudi in njihov vsakdan.

/*citati, ki niso citati dr. Kaje Širok, so vzeti iz zbornika, ki je izšel ob razstavi.


V moji vasi so bili stacionirani tisti z dolgimi turbani. Bili so temnopolti in kosmati, kot jih vidiš na televiziji. Pokazali so nam, kako se namesti turban na glavo. So pa radi pogledali za mladimi dekleti, tako da so starejši ljudje vedno šli z nami do Branika k maši [...] Z znaki so nam stalno nakazovali, kaj bi radi, in nam nekaj govorili v angleškem jeziku. Jasno nam je bilo, da je to bila grda beseda.

Pričevalka M. Fabjan, roj. 1929


[...] in se pojavi ta, in oblečen kot indijski princ. Bil je vojak pri Angležih. Ne vem, ali je bil ramadan ali kaj, ne bi vam znala povedati. Povem vam samo, da sem bila očarana, opazovala sem ga v tej civilni opravi. Verjetno se je dobil z ostalimi, saj je bilo tam veliko Indijcev. Bil je tako lep, da vsakič, ko grem mimo tiste hiše, se spomnim nanj!

Pričevalka A. Devetak, roj. 1926


Tam smo bili zato, da bi Tita držali zunaj tega območja; tako smo bili pogosto vpleteni v tamkajšnje nacionalne in ideološke konflikte med komunizmom in demokracijo. Obe vpleteni strani sta se borili za to, da bi to regijo pridobili na svojo stran železne zavese. Kljub temu da je bilo vojne uradno konec, so lokalni partizani, vsi komunisti (nosili so rdeče rute), zavrnili mir in v gorah nadaljevali z bojem. Njihov cilj je bila podpora maršalu Titu v njegovi nameri, da bi to ozemlje, ki je med drugim obsegalo tudi Trst ter Pulo, priključil k Jugoslaviji; bila je to nadvse težavna situacija. Moja enota se je premaknila v strateško mesto v samem centru regije, Gorizio ali Gorico, kot so jo imenovali Slovani.

Pričevanje vojaka Bena Cummingsa


Kapetan v poročilu z naslovom Howls from the Communists komuniste razvrsti v tri skupine. Prva vključuje preudarne in po moči hlepeče posameznike, ki stremijo samo za tem, da imajo moč in si polnijo žepe. Ti so voditelji. Drugi so izvrševalci želja prvih, njihovi vdani delavci, ki ali ližejo njihove škornje ali po naročilu ropajo, ugrabljajo, pobijajo. Nimajo zadržkov pokončati tistih, ki se ne strinjajo z njihovo politiko. Tretja skupina, ki jo tvori večina, so neumni reveži, ki so tako zabiti, da ne razumejo, da ju prvi dve skupini izkoriščata. Verjamejo v vse, kar jim vodje govorijo, nejasen jim je odgovor, kdaj se bo vsa ta obljubljena rožnata prihodnost tudi uresničila.

Kapetan Clarke Painter, okrožni poverjenik za območje Kobarida, je komuniste razdelil v tri skupine


Vse prebivalstvo je takrat iskalo neki stik z zavezniki, bodisi skozi črni trg bodisi skozi prodajo določenih dobrin. Tudi z izmenjavo. Znane so zgodbe, kako so domačini na kraškem območju iskali in menjali z angleškimi vojaki gumbe. Pri Američanih so to zgodbe kapotov, plaščev iz odej, ki so jih imeli s sabo ameriški vojaki.

Kaja Širok


V Trstu še vedno obstaja klub Trieste Girls, za vse punce, ki so se omožile z zavezniškimi vojaki. Odnos med vojaki in ženskami je bil verjetno med najbolj kompleksnimi. Nekatere so iskale vir preživetja, nekatere moža. Kot pove neka gospa v pričevanjih, pa niso vse dobile Amerike, ki so jo iskale. Marsikatera je potem ugotovila, da je bil fant, v katerega se je zaljubila in se z njim poročila, ko je slekel vojaško suknjo, popolnoma drugačen od tistega vojaka, v katerega se je zagledala.

Kaja Širok


Zgodba ni enoznačna, da imamo samo en italijanski in en slovenski tabor. Znotraj italijanskega tabora imamo še ideološko naravnana dva tabora, kot tudi na slovenskem delu. V prvem obdobju je prevladala ideološka komponenta, v času obiska mednarodne komisije vedno bolj prevlada nacionalna komponenta. In tudi tisti, ki so bili za bratstvo in enotnost med narodi, na primer, v času obiska komisije demonstrirajo na nacionalni ravni, ni pa to neka stalnica, ki jo lahko potegnemo za vse prebivalstvo.

Kaja Širok


[...] Smo hodili dosti, jaz sem se skozi udeleževal, skozi, še preveč sem se udeleževal. Sem bil patriot, nisem bil nacist. Jaz sem bil vedno za partizanščino, samo jaz sem čuval svojo familijo, da mi katerega ne pobijejo, nisem hotel pobegniti, zato. In, to smo hodili gor kričat, jaz nisem kričal, žene so kričale, ojej, kakšno je šlo, potem takoj po vojni so bile, ko je bilo zasedeno tukaj. [...]

Pričevanje udeleženca manifestacij Ivana


Manifestacije so bile brutalne, kot so rekli v pričevanjih, več so bežali kot manifestirali. Domačini so nanje metali črnilo, olje in druge tekočine, civilna policija, tako imenovani čerini, pa so jih s hidranti podili domov. Ljudje so hodili naokoli s kolci, z različnim hladnim orožjem in se na ta način tudi branili. Lahko rečemo, da je v času, ko je vojne že bilo konec, neki drugi tip vojne v teh prostorih še vedno potekal in cilj je bil jasen. Vsaka stran je ta prostor želela zase. Vendar, ko govorimo o tako multikulturnih območjih, kjer je bilo med prebivalstvom prisotnih več identitet, je bilo jasno, da so se te zgodbe hitro sprevrgle v družinske tragedije.

Kaja Širok


Spominjam se spektakla več sto starejših in žensk srednjih let, ki so se od časa do časa pojavile pred zgradbo, v črnem od glave do peta, kot v uniformah ... Te dame so v določenem trenutku končale svoje proteste, pobrale košare in šale in takoj izginile s prizorišča. Bil je čas, sem prepričan, ko so začele razmišljati o večerji.

Spomin višjega civilnega oficirja Alfreda Connorja Bowmana v Trstu


Niso šli vsi na kamionih, je šla tudi kolona peš, ane. Je, kdo ve kako, se ne spominjam, da bi kaj oni, oni nam niso prav vzklikali, da bi nam odgovarjali, ker oni so se verjetno bolj bali nas. Ker dol v Gorici enkrat, se spomnim, je vprašala ena ženska tam, a bodo prišli tudi v Gorico partizani: "Seveda," sem rekla, "povsod bodo zdaj," sem rekla, "bodo partizani tukaj, Italijani bodo šli." [smeh] Verjetno jo je skrbelo.

Pričevanje udeleženke manifestacij Rozike


Spomladi leta 1946 je mednarodna razmejitvena komisija prišla na območje začasne uprave, da bi ugotovila narodnostno pripadnost prebivalstva, kar naj bi bila osnova za odločanje o prihodnji meji. Foto: Muzej novejše zgodovine
Kmalu se je izkazalo, da staro fronto boja proti nacizmu in fašizmu zamejuje fronta boja proti širjenju komunizma. Zato je tudi zaveznikom vedno bolj šlo za to, da se promovirajo zahodni način življenja in ameriška svoboda ter demokracija. Foto: Muzej novejše zgodovine
Socialna stiska prebivalstva je bila velika. Zato se je hitro razvil črni trg in menjava dobrin med zavezniki in domačini. Posebej priljubljene so bile odeje ameriških vojakov, iz katerih so šivali plašče, tako imenovane kapote. Foto: Muzej novejše zgodovine
Manifestacije za priključitev ozemlja Jugoslaviji so bile tudi del nove propagande in politične vzgoje mladih. Dan pred njimi so prišli 'oglasniki' in napovedali, da se bo naslednji dan manifestiralo na določenem kraju. Foto: Muzej novejše zgodovine
Manifestacije, ki so vrhunec dosegle v času obiska mednarodne komisije, niso bile vedno mirne. Demonstranti so bili pogosto žrtve "lokalcev" in prišlo je tudi do incidentov s smrtnim izidom. Foto: Muzej novejše zgodovine
Domačini so v iskanju dodatnega zaslužka izkoristili tudi ostanke na bojiščih. Iz čelad in druge vojaške opreme so izdelovali spominke, tako imenovan 'trench-art' ali umetnost iz bojnih jarkov, in jih prodajali zavezniškim vojakom. Foto: Muzej novejše zgodovine
Svojo voljo so slovenski prebivalci izražali tudi z napisi na fasadah ter s šablonami narisanimi zvezdami in stiliziranimi podobami predsednika Tita. Foto: Muzej novejše zgodovine

Film


V pričakovanju 100. obletnice Ingmarja Bergmana, za katerega je bilo snemanje filmov "instinkt, potreba"

Kako trguješ na ulici, če nisi del siceršnjih ekonomskih razmerij

Obamov uradni portret bo najbrž spoj estetike hiphopa in renesanse

Za obuditev nekdanjega shajališča Kočevcev skrbi peč svetovno priznane oblikovalke