Gledamo

Nataša Velikonja: Preveč vljudna

KD Hiša poezije, Ljubljana 2017
Marko Elsner Grošelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)|13.02.2018 ob 12:03
Ljubljana - MMC RTV SLO
"Besedilo bralca brez diha potegne vase in ga ne izpusti do konca, do zadnje strani. Začetna osuplost, morda celo rahel dvom o slogu in izrečenem, zbadajoča negotovost, kam nas vse to vodi, izginejo, obda nas dobro utečen, naoljen, usmerjeno razkrivajoč besedni tok. Kar prepriča, je totalna iskrenost, neskropulozno izjavljanje, prizadetost brez meja, nalaganje pasusov v valovih, nadaljevanje strani brez predaha, podžiganje še večjega ognja in strasti, da smo nenadoma skorajda brezumno ujeti." Foto: KD Hiša poezije

Pred menoj je najbolj izzivalna knjiga leta 2017, ki se ji na noben način ne morem upreti. Govorim o pesniški knjigi Preveč vljudna Nataše Velikonja. Besedilo bralca brez diha potegne vase in ga ne izpusti do konca, do zadnje strani.

Začetna osuplost, morda celo rahel dvom o slogu in izrečenem, zbadajoča negotovost, kam nas vse to vodi, izginejo, obda nas dobro utečen, naoljen, usmerjeno razkrivajoč besedni tok. Kar prepriča, je totalna iskrenost, neskropulozno izjavljanje, prizadetost brez meja, nalaganje pasusov v valovih, nadaljevanje strani brez predaha, podžiganje še večjega ognja in strasti, da smo nenadoma skorajda brezumno ujeti.

Besedilo je brezobzirno, brezkompromisno in resnično, prizadeti jaz postavljen nasproti zadahu, intrigam, manipulaciji posameznih osebkov, zoper lokalno sceno in vse scene podobnih afinitet, na široko odprto je brez preračunavanja, ker ne želi biti všečno, ampak zvesto samemu sebi, ostro razgalja povprečje in hkrati resnično živi pripovedovano. Temu verjamem bolj kot Visoki pesmi; ker prihaja z dvojnega dna, kjer ni dna, je še huje, je še globlje. Bolečina duše, ki je ostala brez vsakršnih iluzij, je spregledala temeljni načrt zla, delovanje in ravnanje oportunizma, sprenevedanje in skrivanje za nenehnimi izgovori, ki jih krije institucija, ki je hkrati varuh ugleda in prestižnih položajev.

Seveda Nataša Velikonja v tem besedilu govori o lezbični oziroma homoseksualni sceni. Pa vendar ne gre samo za to, ampak za vse scene in za vse omejene lokalitete v družbeni stvarnosti, kjer se združujejo po vesti in nevesti različne osebe, ki trdovratno branijo pridobljeni položaj, hkrati pa se v svoji briljantno manipulativni karizmi vedejo nadvse poniglavo ali pa povsem izgubljeno, otročje, nedoraslo pokvarjeno, zapleteni v nekakšne anekdote o Kerouacu in Burroughsu, v nekakšne besedne kode, ki jih še sami ne razumejo prav dobro. Tudi drugi so, takšen, ki prevaja Passolinija, zaprisežen antifašist, ki posluša zapriseženega antisemita Wagnerja, dinastijski poverjevalci, ki »požirajo, požirajo, požirajo«, vse sorte mrčes, ki se zbira v gostilni in paberkuje, modruje, natolcuje … Nataša Velikonja piše:

»... davno preden se je kot glavna literarna pripoved te potlačene vukojebine začela ustvarjati debilna mešanica sfantaziranosti in lastne dolgočasnosti in iz nje izpeljanega niča, ki ga vsi ti pomešani in povezani predstavljajo kot pomensko nabito izkušnjo tujosti, in nekih besednih kod, tja nametanih, da prekrijejo vso to elementarno neznanje in elementarno nezmožnost dojemanja in elementarno neverodostojnost, davno preden je oni mladi debil zapecal hčer partizanskih herojev, ko si je torej zapecal možnost in nato vsa leta pisal debilne pesmi o ničemer in postal literarni vzornik za novo generacijo literarnih debilov, ki torej ne piše o ničemer, sploh pa ne o eksplicitnem klozetu svojega literarnega vzornika, pa niti o gostilničarki ne, četudi ta ves čas vrešči, naj že vendar vsi skupaj utihnejo, ...«

Pesnica ugotavlja, »da se ne tvori ama prav nič, povsem anemičen prostor«, »droben mrčes«, večna sedanjost prikritega, nevidnega terorja v »nekem kužnem, mrtvem stoletju«. Vse je nateg in manipulacija sveta, v katerem igrajo glavno vlogo povsem stranski ljudje, tako rekoč statisti statistov, ta bolezen se kot simptomatičnost anamneze širi čez še živo tkivo odmirajočega telesa. Ne želim, nočem postati žrtev tega natega vsepričujoče ljubezni, se upira pesnica, »ne pogleduj k vsem tistim svetlobam na koncu tunelov, ne hodi tja, ne približuj se in ne pridružuj kot nek debilen civilizant ... kajti tale doba je bodisi anticivilizacija bodisi njen katalizator«.

V eni sami dolgi, hlastajoči povedi pripovedi Preveč vljudna je mogoče zaznati vsa čustvena razpoloženja, vsa nihanja in pritiske, ki letijo z vseh strani, od obžalovanja do jeze in posmeha, vendar to samo pripomore k zavidljivemu tempu podob, situacij in stanj, v katera je vržen bralec, kot bi se nenadoma znašel sredi vrtinca neznatnih premikov, majhnih, toda ostrih sprememb naglašanja in tona, zaostritve in popuščanja, pa spet v eni sapi vzpostavljenih vzporednih razmerij, ponovitev in nenehnega vdora stvarnosti, ki grozi, da se bo razpočila v grenek zmazek.

Lahko bi pomislili, da gre zgolj za obračunavanje izigrane nezadovoljnice z neko družbeno skupino, a ni čisto tako. Gre za resno in zavzeto razkrivanje običajnemu bralcu skritih podpomenov, ki jih največkrat prezremo, čeprav jih slišimo in vidimo v poročanju novinarjev na zaslonih v svojih domovih, vendar jih ne znamo med seboj povezati in smo omejeni na točno tisto sporočeno, nemara v povsem drugem kontekstu. Pa vendar so to drobci informacij, ki obvisijo v zraku in kužijo brezbrižni malomeščanski in ruralni svet.

Nataša Velikonja se je v knjigi Preveč vljudna odločila povedati vse, ničesar zamolčati. To je bilo njeno izhodišče, iz katerega so vzniknili kljubovanje, upor, celo gnus nad spoznanjem, v kakšnem okolju se je znašla, v kakšno okolje je vpeta, navsezadnje je od tega okolja odvisna, saj prizna, da ji dolguje avtorski honorar, s katerim bi lahko preživela, tako pa, ker ne bo nikoli izplačan, z različnimi izgovori samo podaljšuje njeno agonijo. Ne preostane ji drugega, kot pisati o tem, s tem samo sebe razbremenjuje in očiščuje, bralcu pa omogoča pogled v vzvode moči in oblasti, v zakone in mernike/merilnike uspešnosti: »... društvo prevajalcev upošteva samo prevajalski opus in imam najnižje število doseženih točk, in potem zavrnjena literarna štipendija, in ona reče, javna agencija za knjigo upošteva samo literarni opus ...«

Začarani krog eksistence se samo poglablja in vedno več je zaprtih vrat. Je potem kaj čudnega, če se avtorica, in še mnogi drugi, ki ne želijo popustiti, sprašujejo, ali je sploh mogoče povedati manj napadalno, olepšati vso stvar in zato napisati manj resnično? Na tej točki sem povsem razgaljen, nobene možnosti ni, da bi se ognil temu kriku, da bi se obrnil stran, zazehal ali v maniri vseenosti spil še eno steklenico piva, kot jo nekateri v knjigi Preveč vljudna.

Usmerjena energija tega pisanja, od daleč spominjajoča na Bernhardovo neprekinjeno pripovedovanje, kot laser natančno izrisujoč tok zavesti, ki ne popusti do konca, vse do roba zmogljivosti in naprej k odprtemu robu nadaljevanja, ko se zdi, da je med robovoma zanihala pesniška figura, tisti manko na koncu stavka, ki ne prinaša pike sklepnega dejanja. Nataša Velikonja vendarle pove naslednje: »… nisem živela v kajži in nisem hotela prispevati k provincialni mitologiji in nisem hotela pristati ne med vami in ne med nami in ne smem pozabiti, ne smem pozabiti, ne smem pozabiti, da je bilo moje kulturno izhodišče, in tu mislim na otroštvo, na neprimerljivo višji ravni, a jaz znova in znova zastavljam svoj debilni mimohod tako, da sem potem vse dneve in noči v tem provincialnem dogajanju, med temi tatinskimi krvoločnimi vljudnimi potlačenimi debili, ki me zanikajo, pustijo čakati, mešetarijo, zvijačijo, zamolčujejo, lažejo, izključujejo, zanikajo, zanikajo, o čemer se mi še sanja ne ...«

Z vednostjo izgube, predajajoč se zgolj zraku, ki je še redkejši, še prozornejši, ni več mogoče ustaviti padanja. V tej dolgi povedi knjige Preveč vljudna, ki se širi in oži, kot bi dihal s pesničinim srčnim utripom, se dvigamo in spuščamo kot po reki in upamo, da bomo prispeli živi na cilj. Ampak tega cilja nikoli ne doživimo, ker se nam nenehno odmika. Ta reka, ta povodenj pisave nam postavlja eno samo vprašanje: »Mar ne veš, da sploh ni več ljudi?«


Nataša Velikonja se je v knjigi Preveč vljudna odločila povedati vse, ničesar zamolčati. To je bilo njeno izhodišče, iz katerega so vzniknili kljubovanje, upor, celo gnus nad spoznanjem, v kakšnem okolju se je znašla, v kakšno okolje je vpeta, navsezadnje je od tega okolja odvisna, saj prizna, da ji dolguje avtorski honorar, s katerim bi lahko preživela, tako pa, ker ne bo nikoli izplačan, z različnimi izgovori samo podaljšuje njeno agonijo.


Gledamo






Več rezultatov iskanja