Artbeaters: Life Compass On!

Samozaložba, 2016

Izberi življenje, izberi dober jazz, izberi Life Compass On! Kajti … ni ga čez dober jazz! Toda, kaj je to dober jazz? Na drugem albumu ljubljanske postave Artbeaters ga je v izobilju – sije, utripa, "špona", koprni po virtuoznosti, odpelje te celo do Visa. Od tam te tudi vrne.

02. februar 2017 ob 17:22
Ljubljana - MMC RTV SLO
Na drugem albumu ljubljanske postave Artbeaters je jazza v izobilju –sije, utripa, "špona", koprni po virtuoznosti, odpelje te celo do Visa. Foto: Promocijsko gradivo

Izberi Facebook, Twitter, Instagram in upaj, da bo komu kje zanj mar. Za sodoben fuzijski jazz gre, pa tudi za delujoč kompas.

Ni razlogov, da bi se k poslušanju albuma Life Compass On! kaj posebej obotavljal. Kvintet preverjeno nabildanih muzikov bo stregel le najboljše. Figuralika je dopadljiva, aranžmaji so standardizirani, prehodi med posameznimi solažami ljubki, unisonski deli izpiljenih partitur so izvedeni bleščeče. Načrt, struktura, tekstura, fasada, ornamentika in končna podoba nizke hiše z dvokapnico, privozom spredaj in vrtom zadaj, s psom na desni in golfom pred garažo, so kot z reklamnega plakata. Super. Avtorji in izvajalci, pa tudi podizvajalci, so lahko pohvaljeni. Dodamo še pentljo in stvar lahko postane sanjski dar.

Artbeaters, nemara najboljša slovenska jazzovska zasedba, in njihov fusion-jazz načeloma ne bi smel imeti opozicije. A jo vendarle imata.

Album odpre za uvodno dovolj dinamična in cinematična skladba Eladorayda. Dinamika le-te je dopadljiva, priprava na poslušalsko avanturo izzveni nadvse lepo, privlačno, uspešno. Zdaj se bo začelo.

Toda nadaljevanje je spet preveč korektno. Zato magnet kar naenkrat ne deluje več. Songu Driftin’ On Vis v tehničnem smislu ne manjka prav nič, toda zdi se, da je vsa motivika, ki jo namiguje naslov, pozabljena že po prvih nekaj deset taktih. Namesto opisa čarobnega in s čustvi nasičenega sproščenega cikcakanja, ki ga navadno ponuja poznopoletna ležernost adrijanskega bivanja, smo soočeni z rutinsko regato fortissimo, ki ji bo sledila še ena podobna, le da bo cilj naslednje Krf. Naj bo regata, če že ne biciklistična tura. Violina in kitara ponudita solažo tudi klavirju. Toda komplet vseeno ne razkrije posebnega ali mamljivega faktorja. Zaključna funkyjevska pozicija nas namesto k navihanemu komižanskemu privezu pahne v - surov EPP. Naslednja Golden Wings skriva podobno pripovedno temperaturo. Kitarist Marko Čepak resnično odigra za pohvalo. Toda komad je tedaj že del – davno del – Metheny-matineje, ki ji nato do konca albuma ne ubežimo več.

Dokaj nerodna se mi zdi tudi fraza sredi naslovne kompozicije, ki namesto v smer prepoznavnega avtorskega pečata zavije proti otožnosti, ki ji je lahko referenčen le spomin na vonj iz ponarodelega filma Cvetje v jeseni, v slabšem primeru pa kar ne komercialo, ki jo je simbolizirala kvazikraljica avtogenotrenirancev še s konca osemdesetih, to je tistega kičastega keltskega chill-outa Irke Enye.

Artbeaters v treh skladbah, ki sledijo naslovni, spet ponudijo malenkost premalo. Violinist Peter Ugrin, pianist in klaviaturist Aleš Ogrin ter Marko Čepak so tudi pri izvedbi teh kompozicij malodane preveč nastrojeni. Slišano daje vtis, da so tudi kot kolegovi korepetitorji nepremično zazrti v partiturno polo. Enota Sailor izpostavi dopadljiv osrednji motiv. A namesto da bi ta vzcvetel in bi ga sproščeno, tantrično poneslo nekam v daljave, mu z dodatkom hipervirtuoznosti vrat zavije prav vsak od trojice iz artbeatovske prve bojne linije. Zagrizen trud in perfektna natančnost iz umetnine pogosto izrivata kisik. Ali drugače: težko presenetiš druge, če ne presenetiš najprej sebe.

Eruptivni finale dela Life Compass On! spet zmaga v predvidljivosti. Tako tudi song Drama on The Dancefloor ne izkoristi ponujene pozicije. Flirt ne izstopi, moderno zveneč fuzijski jazz ne uspe posijati v kakšni seksapilni barvi.

Morda so Artbeaters preveč resen in jazzovski igri predan kombo, ki pozablja, da je bil Pat Metheny na začetku svoje kariere tudi ECM-ovec in torej prej na hipijski kot pa na strani improvizatorskih tehnokratov. Tako pričujoči album po tiho pričakovanega, če ne kar zaželenega hipsterskega transcendentnega trenutka, ki sta ga v jazzovsko naracijo v zadnjih dveh desetletjih zanesla, na primer, Skandinavca Bugge Wesseltoft in že pokojni Esbjorn Svensson, nima. Kje je potem šele temeljno dobrovoljno zeitgeistno jazzovsko nekompliciranje tipa Nemcev Grandbrothers ali Angležev GoGo Penguin?

Prekmurska zasedba DžeZZva se v tem oziru izkaže kot precej bolj iznajdljiva in sproščena. To dokazuje tudi njihov lanski koncertni album. Zadnji projekt Žana Tetičkoviča bi bil po težnji oklepati se že pred štirimi desetletji prebranih vzorcev pogojno lahko primerljiv z Life Compass On! Toda delo mariborskega bobnarja in komponista ali našega najbolj obetavnega jazzista je, verjamem, le preambula k njegovim še precej bolj zanimivim in kompleksnim zvočnim gradnjam.

Za Artbeaters pa upam, da je njihov drugi album Life Compass On! zadnji v kratkem nizu zaključenih celournih del, ki bend še zadržuje v kotu bistroja z živo muz’ko. Bržčas je pričujoča etapa nujna za ustvarjalni razvoj kvinteta, ki ga zaenkrat še načenja trema pred, prav res, lastno tremo ali pač nekaj zelo podobnega.

Izberi življenje, izberi dober jazz, bodi pozoren na Artbeaters! Naj tretji album izide že letos ali pa naj bodo nosilci naslednjega šopa albumov kar Ugrin, Čepak in Ogrin, toda ti vsak posebej oziroma kot solisti ob spremljavi Artbeaters. Mogoče pa bi ta terapevtska metoda pomagala, da bo potem marsikomu marsikje še kako mar.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic


Fotogalerija:
Figuralika je dopadljiva, aranžmaji so standardizirani, prehodi med posameznimi solažami ljubki, unisonski deli izpiljenih partitur so izvedeni bleščeče. Foto: Promocijsko gradivo

Poslušamo


Smaal Tokk - “Sindrom druge plošče”

Šuljo - “Scrap Metal”

Poslušamo: Bjørn Torske & Prins Thomas - Square One

Poslušamo: Ryuichi Sakamoto - async