Poslušamo - Raiven: Magenta

Samozaložba, 2017
Raiven: Magenta (Samozaložba, 2017) Foto: Promocijsko gradivo

Prvi album pevke, avtorice in harfistke je dragocena posebnost. Za slovenske razmere pa sploh. Raiven deluje hladno, zamišljeno in intelektualno. Njena pojavnost spomni na leta naglega vzpona rockerjev Siddharta.

Tudi psevdokafkizmov iz njihovih verzov sprva ni nihče dobro razumel, kaj prida presnega ali funky navdiha tudi niso ponudili, raje kot na ljubko-seksi pa tako Siddharta kot tudi Raiven napeljujeta na germanski sadomazohizem. Slovenskemu okusu je iz te profane perspektive ponujena posebna vrsta zadovoljstva. A kar je pri vsem najpomembnejše, je dejstvo, da se je že ob prvih refrenih Raiveninih songov začutilo, da gre za nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar lahko na mah razglasimo za privlačen eksot, nekaj, kar je domačo konkurenco prehitelo v neverjetno elegantnem manevru. To je v resnici pomenilo, da gre za glasbeno teksturo, kako poldrugo desetletje za zahodnimi ali globalnimi trendovskimi zapovedmi.

Kratek niz avtoričinih starejših skladb ali četrtina njenega debitantskega albuma so uspešnice, s katerimi si je Raiven, s pravim imenom Sara Briški Cirman, odpirala vrata na glasbeno prizorišče. Vpadljiva nastopa na dveh zaporednih Emah sta pevko nemudoma uvrstila med slovensko popelito. Tam pa, kot vemo, niti ni posebne gneče. Lahko bi se celo potrdilo, da je v to premierno ligo poleg zvedave zasedbe Muff uvrščati še kogar koli drugega skoraj nespodobno. Liamere so bili izrazno za stopnjo ali dve bolj artistični. Na žalost ta izjemna zasedba - edina iz Slovenije, ki je imela tudi nastavek za preboj na zahodni trg - ne obstaja več. Naveza Gušti & Polona je šla že v pozabo, o Leeloojamais pa kaj dosti tudi ni slišati. Tabu in King Foo so v osnovi bolj kot na pop naslonjeni na rock, Neishin opus pa je že občutno skrenil v predvidljivo baladarstvo.

Starejša Raivenina songa Jadra (2014) in Bežim (2015) z Magente izstopata zaradi precej drugačne produkcijske termike. V besedilu prvega se za kanec še čuti tudi slovensko poetično povprečje, to je omemba bodisi oblakov bodisi vetra - dveh še vedno najpogostejših slovenskih popevkarskih motivov. Raiven se je v songih, posnetih pozneje, od podobnih pastirsko-samotarskih postulatov na srečo oddaljila. Zdaj je v ospredju rožnat samorog in drugi bolj “smart” ali pač duhovno-hipsterski opisi.

Hkrati pa je tudi dinamika v jedru štirih zelo zanimivo izvedenih Raiveninih malodane antiuspešnic - Breakdown, Daleč stran, Povej in Firezone - mehka, prijetna, dopadljiva, čemur bi še zlasti ljubitelji sanjavega nu-soula najbrž takoj pritrdili.

Ekspresivni lok, ki omenjene songe povezuje z enoto Črno Bel je smiseln. Še posebej zato, ker Črno Bel (popevka je bila prvič predstavljena februarja lani oziroma na Emi 2016) mestoma spomni na peščico hitov ruskega dua t.A.T.u., ki je potrditev svoje ekskluzivnosti prav podobno nerodno iskal na Evroviziji (še vedno edinega spektakelskega vodila za širše celinsko promocijo pop ustvarjanja, ki ni britansko-irskega oziroma skandinavskega porekla).

Časi, ko se je v mainstreamovske šlagerje dodajalo kar še malo drum’n’bass ritmike, so zdaj oddaljeni res že 15 let.

Medtem ko je skladba Zažarim (Ema 2017) spet malček t.A.T.u.-jevska, pa sta nesporni bleščici Magente odlični pesmi Sijaj in Nov planet. Obe zaznavno nasičeni s coldplayevskim optimizmom, ki se razlega v čudovito zloženih refrenih. Pri prvem gre za kombinacijo kitare in vokala, pri drugem za odličen večvokalni relief.

A še zlasti pri teh dveh se stvari nemara lahko zapletejo, če vemo, da je najtesnejši Raivenin sodelavec Tadej Košir, član zasedbe Muff. Vzporednica, ki se ob tem dejstvu nemudoma vzpostavi, sili k vprašanju, ali je Raiven v resnici B-Muff? Primerjavi vokalov Raiven in Senidah, pevke priljubljenih Muffov, pa prednost z vidika značajskosti za zdaj veliko prej namenijo Senidah.

Magenta je za Raiven šele prvi album in že ta je več kot soliden, glasbeno in pojavnostno. Brez dvoma je jasno, da bo mlada pevka težje zapravila kot pa nadgradila do zdaj ustvarjeno in priborjeno. Ob tem torej verjamem, da lahko na njenih prihodnjih albumih pričakujemo še več vokalnih bravur in še bolj domiselne in sodobne zvočne vrtince. Še več. Upam, da je Raiven glasnica tako pričakovane nove slovenske popevkarske renesanse. Kako ponosni bi bili, če bi bila domača glasbena scena znova spet kul, kaj?

Za zdaj Magento toplo priporočam in kličem “Živela Raiven”!

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic


Magenta je za Raiven šele prvi album in že ta je več kot soliden, glasbeno in pojavnostno. Brez dvoma je jasno, da bo mlada pevka težje zapravila kot pa nadgradila do zdaj ustvarjeno in priborjeno.


Sara Briški Cirman, ki ustvarja pod umetniškim imenom Raiven, je prvenec Magenta izdala v samozaložbi. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
"Pri ustvarjanju glasbe se nismo ozirali na to, kako bo ta zvenelo v živo. Za zdaj nam je še vse pesmi uspelo dobro "zapakirati" tudi na odru, tako da me to ne skrbi. Poleg tega ne maram tega nazadnjaškega razmišljanja, ki ga ima veliko glasbenikov, da je treba vsa glasbila odigrati v živo. V tujini je to že popolnoma normalno, tukaj pa nas je čas že malo povozil," je v nedavnem intervjuju za MMC povedala Raiven. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

Poslušamo