Poslušamo: Sandra Erpe - Sinonim za mojo mladost

(Dallas, 2017)
"Erpetovi za zdaj lahko napovedujem le, da bo čez leta v najboljšem primeru ujela le Neishino senco." Foto: Dallas

Nenavaden naslov obeta, razkriti vsebini uspe prepričati, a sproža pomisleke. Zdi se, da je albumska predstavitev kantavtoričinega notranjega sveta dosledna in dovolj iskrena, da ji gre verjeti.

Toda. Sinonim je vendarle samo korak ali dva stran od povprečnega slovenskega feminilnega kantavtorstva. Tako Erpetovi za zdaj lahko napovem le, da bo čez leta v najboljšem primeru ujela le Neishino senco.

Zagnanost in samoprepričanje Sandro Erpe dvigujeta, dvigujeta visoko nad krajino, kjer oblake, vetrove in rožice ter druge pastoralne motive objokuje večina lepo rečeno neizživetih in tako pridnih ustvarjalnih diletantk, ki se izdajajo za slovenske glasbenice. Te utrjujejo že kar mučno podobo ženske v klasični podalpski socialni mreži - pridna in odločna, pa še malce umetniška povrhu, kajne, iiiii. Nekoč so take odličnjakinje izdajale pesniške zbirke, danes ob spremljavi soseda, ki je kitarist, izdajajo glasbene albume.

Tako idealen paket za poletni nastop pred lokalno samopostrežno in nato, ko se bo shladilo, še v bližnji knjižnici pridobi pentljo, razvoj slovenske popularnoglasbene scene pa nov korak vzvratno. A in še to, seveda. Sledi tudi videospot, posnet na Tromostovju, v izvirnejših primerih pa že kar v Tivoliju ali pač na sredi Kettejevega drevoreda.

Erpetova oddaja drugačno energijo. Vsekakor ni težko ugotoviti, da je - v primerjavi s prej opisanimi - zelo pri stvari. Reklo bi se, da ima potencial. Kot skladateljica prav gotovo, kot interpretka enako. Njen študiozen pogled in odločen nagib proti mikrofonu le še dopolnjujeta tak vtis. A če bi resni popevkarici vsaj za hip uspelo izstopiti iz lastnega kokona, se potruditi razumeti izraz, na primer kolegic Raiven ali Lorde, ter popoldne ali dve preživeti v družbi vaškega posebneža s tisto čudno koreninasto pričesko, bi to njeni nadaljnji glasbeni poti, prepričan sem, zelo koristilo. Kam jo njen založnik lahko vpiše v kratek tečaj smejanja?

Res je, kar pevka z dolenjskim naglasom zatrjuje v uvodni skladbi, naslovljeni Himna propadli ljubezni. "To ni balada," ponavlja Erpetova, čeprav je komad še za baladne standarde močno pod vtisom ritmične zavore. Takoj je jasno, da bo tudi v nadaljevanju govor o čustvih, o izgubljeni ljubezni, da bo zvok mehak in nežen ter obenem, ajs, neinovativen in zato zelo dolgočasen. Pevkin glas je sicer očarljiv, a kaj ko je ta brez vpadljive globine. Kot kompenzacijo za manko pevske karizme 24-letna študentka primerjalne književnosti uporabi, saj vemo, kaj: “Ooooo-ooo-OOO-OOO-ooo-uouo.”*

Skladba Ljubimki je torej trojna balada, kajti ta je res počasna. Avtorica tu še bolj poudarjeno izpostavi verze, ki se ne rimajo. Nemalo poslušalcev bo to zmotilo. Nekateri pa bi ob tem lahko prepoznali celo zametek iskrega šansonjerskega delikta. Sam soglašam s temi drugimi.

Ljubimki je naslednja. Začetni akord je podoben uvodu v legendarno skladbo What Am I Edie Brickell - a le če bi njegovemu vinilu namenili dvakrat počasnejše obrate in dodali producentovo ležernost. Kaj je pri gradnji te pesmi in navsezadnje celotnega albuma zaviralo sicer odličnega in zelo izkušenega studijskega maga Zmaga Šmona, ostaja skrivnost. Ljubka tekstovna navezava na razpad indie-popdvojca Gušti & Polona se mi zdi zelo posrečena. Ta hkrati odkriva, da se je Sandra Erpe napajala pri najnaprednejšem izviru domačega popa tega stoletja. In to je dobro.

Protimaterialistični naboj pesmi Odisej bi kljub zelo igrivemu refrenu lahko pustil še bolj poudarjeno sled. Paranoja je tista! Lepa skladenjska kombinacija na srednje pospešeni ritmični osnovi z moderno zvenečim dodatkom. Če bi vzporedno plastično kitarsko brenkajoče strunjenje nadomestilo kaj bolj sofisticiranega, bi najbrž res dobili pravo uspešnico.

Preostanek albuma (Pusti mi Ljubljano, Ščepec iluzije, naslovna in Tropski dež) je skoraj zrcalna slika prvega dela celote, ki ji poslušalca kaj posebej ne uspe vznemiriti. Pa čeprav Sinonim za mojo mladost Sandrinega bobnarja zaposli bolj kot vse prej slišano skupaj.

Prvi album je pač tak. Avtor in izvajalec želita občinstvo na mah prepričati oziroma svoj edini prav v poslušalčevo zavest pogosto izvoziti kar malo na silo. Naslednji album Sandre Epre bo odločno boljši, bolj bo sproščen, veliko bolj bo tudi slogovno členjen. Žensko različico Balladera si slovenska glasba zdaj pa res že zasluži. Verjamem tudi, da bo pevki založba Dallas pri tem v pomoč. Naj bo tako. Držimo pesti.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic


Prvi album je pač tak. Avtor in izvajalec želita občinstvo na mah prepričati oziroma svoj edini prav v poslušalčevo zavest pogosto izvoziti kar malo na silo. Naslednji album Sandre Epre bo odločno boljši, bolj bo sproščen, veliko bolj bo tudi slogovno členjen.


Ocenjujemo