Poslušamo: Taša - Panta Rei

(Celinka, 2017)

Prijetna za poslušanje, prav res. Nežna, mehka in kljub slogovni hiperkorektnosti dovolj barvita, da poslušalke in poslušalce predrami in prevzame. Nekoč Nataša, zdaj Taša, v resnici pa skladateljica Nataša V. Trseglav je po dolgoletnem čakanju na pravi trenutek nedavno uradno pridobila naziv glasbena zvezdnica.

25. avgust 2017 ob 10:56
Ljubljana - MMC RTV SLO
Včasih se mi zdi, da bi prvi Tašin albumski sveženj lahko uporabil kot odgovor na tujčevo vprašanje, kakšno je življene v tvoji deželi? "Easy." Foto: Celinka

Naj kar ostane tako glamurozno. Taša je recording artist, bi se reklo na Angleškem. Založba Celinka je njen domicil. Pričakovano. Celinka je malodane sinonim za ljubko-hudomušnost slovenskega malomeščanskega popevkarstva ali, kot mu pravijo nekateri, rodnogrudno različico infantilnega srednjeevropskega šansonjerstva. Tudi delo Panta Rei je v povprečju taiste oblike. Načeloma bi preračunljivo neznatni odkloni od zdravega allegra morali zadostiti izvajalkino narativno ambicijo in s tem tudi okus ciljne skupine, ki sestoji, takole čez palec, pretežno iz mladih mamic.

Toda nekateri songi na Panta Rei so prav šik. Čarobna cesta je dovolj pogumno urezana popevka, ki bi v rockovski preobleki zlahka postala poletni hit himničnih proporcev. Baladna z naslovom Nežnost je sicer popolnoma drugačna, a tudi ta vsebuje veliko več zvokovne širine, kot jo v njenem uvodu začrta vonj po newageavskih uspešnicah pianistke Suzanne Ciani; še tistih iz kataloga založniške znamke Private Music. Elektronski drobir, ki ga je čeznjo natrosila kot klaviaturistka, je zelo dopadljiv. Nežnost je tudi kot del Panta Rei neznansko univerzalna.

Kot zelo dobro ocenjujem tudi naslovno skladbo. Ta je sicer preveč nedolžna za festivalsko rabo, je pa kljub karakterni konservativnosti strukturno dovolj pregibna in zato zanimiva.

Idealna za vizitko 1. programa nacionalnega radia je nedvomno tudi hitrejša, igriva z naslovom Vedno znova.

Kdaj pa kdaj, Nora misel in še zlasti Zapleši z mano so pač preveč očitne izposojenke iz, cinik bi dodal, prvih desetih kaset Romane Krajnčan.

Najsi bo pomen fraze Panta Rei še tako resen in vreden krepkega filozofiranja, je Tašin album enakega naziva zelo domač - brezčasna romantična domačnost pa je pravzaprav ena sama nostalgija.

Včasih se mi zdi, da bi prvi Tašin albumski sveženj lahko uporabil kot odgovor na tujčevo vprašanje, kakšno je življenje v tvoji deželi? "Easy."


Najsi bo pomen fraze Panta Rei še tako resen in vreden krepkega filozofiranja, je Tašin album enakega naziva zelo domač - brezčasna romantična domačnost pa je pravzaprav ena sama nostalgija.


Matjaž Ambrožič (@matjazambrozic)

Ocenjujemo


Mesto žensk z uprizoritvami o materinstvu, ženskah, spolu in hoji

Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Filmska recenzija: Družinica

Filmska recenzija: Snežak