Smaal Tokk - “Sindrom druge plošče”

Celinka, 2017
Matjaž Ambrožič, @matjazambrozic|21.09.2017 ob 16:06
Ljubljana - MMC RTV SLO
Ocenjevanje novega albuma Smaal Tokka je najpreprostejša stvar na svetu. Zakaj? Ker na delu z naslovom Sindrom druge plošče, razen drobcev, ki imajo s Smaal Tokkom bore malo skupnega, ni česa ocenjevati. Foto: false

Na razstavi političnih karikatur iz obdobja nekdanje države se mi je v spomin utrla le ena. Stane Dolanc, nekdanji jugoslovanski multiminister, med drugim tudi prvi policist, je bil upodobljen kot govorec; za govorniškim pultom, najbrž pred dvorano somišljenikov. V rokah je imel krajec dolgega traku, vijočega se v globino za njim.

Ta je predstavljal odvit zvitek kuhinjskih brisač ali pač toaletnega papirja. Simboliziral je besedičenje v prazno. V oblačku nad prepoznavno zabuhlim obrazom, prislonjenim na ovalno postavo, je bilo zapisano: "Drugovi, bit ću kratak!" Se pravi: "Tovariši, kratek bom."

V socializmu so partijski vodje v svoji vladarski blaznosti razdirali utopične politološke in sociološke orehe ter sredice in lupine teh nato znova sestavljali v maratonske govore. Danes se njihove samoupravljavske teorije, ki so jih nato natisnili tudi v številnih knjigah, nikomur ne zdijo več niti zabavne. Verjamem, da jih tudi zgodovinarji ne prebirajo več.

Ocenjevanje novega albuma Smaal Tokka je najpreprostejša stvar na svetu. Zakaj? Ker na delu z naslovom Sindrom druge plošče, razen drobcev, ki imajo s Smaal Tokkom bore malo skupnega, ni česa ocenjevati. Namreč prav vse, kar nam amatersko-dramski lik, ki je zamišljen kot hibrid med kmečkim razumevanjem raperja in komikom na vaških veselicah, odpredava ali odpridiga, je dosledno puhlo in skrajno brez pomena.

“Slovenija je ena lepa dežela, lepa kakor sonce, lepa kot Marija, lepa kot frizura od predsednika,” prepeva ena izmed spremljevalnih vokalistk v skladbi Domoljubna.

Res je. Smaal Tokk ima skupino, pa čeprav glasba na pričujočem delu nima niti dostojne oblike, kaj šele, da bi premogla kanec (zanimivega) značaja.

Parodist se v svojih govorih pretežno pritožuje nad sistemom in njegovimi vzvodi. Ti pojmovni sklopi pritičejo položnicam, službi ali šlušbi, brezposelnosti itd. Marsikdo bi lahko takoj potrdil, da Smaal Tokk karikira raperje, ki se okrog klišejev vrtijo kot mačke okrog pregretega whiskasa. Res se.

Toda ironija je ta, da Smaal Tokk zelo hitro pozabi, da je kreatura, ki je ustvarjena zato, da parodira. V vsakdanja bremena malega človeka se zaganja siloviteje in bolj predano, kot se teh lotevata veterana z rdečima nosovoma v bifeju ob lokalni samopostrežni. Smisel njegovega obstoja v trenutku izpuhti. Tokku tako preostane le še dolančevsko onaniranje, in to v ortodoksni primorščini. V tej se zdi tako zelo imeniten - a najbrž le samemu sebi. Humorja je komaj za drobtino, a je še ta tako razočarljivo bukov.
Slon in Sadež s svojo legendarno Fantastičnih 5, v kateri sesuvata deške skupine, sta za Tokkovo kapaciteto boleča nedosegljivost oziroma znanstvena fantastika.

Radmila je res edini komad, ki malenkostno zdrami. Oda ženi je načeloma lahko le pohvalna. A če se spomnimo na Tokkovo osnovno parodistično misijo, je tudi Radmila kričeča mimobežnica - popevka bi bila tako lahko razumljena celo kot neokusen šovinizem.
V izteku pesmi Radmila se po zgledu Brandforda Marsalisa iz Stingove zimzelene Englishman In New York s sopranosaksofonom izkaže Klemen Kotar. Kratek instrumental Interludij v EUR-molu je še en element, kjer zablesti Kotar, tokrat kot bariton saksofonist.

A težava dela Sindrom druge plošče je v resnici nekje drugje.
Prevladujoč dejavnik Smaal Tokkovega strela mimo je v izbiri medija. Izraz, ki ga ponuja Tokk, je spoken word oziroma so to prozni monologi ob glasbeni podlagi. Če imajo ti pesniško težo ali umetelno narativno ambicijo, so še kako primerni za diskografsko enoto. Tokkovi niso taki, zato je Sindrom druge plošče kot glasbeni album pač zmazek. Kot smiseln zvočni sveženj bi bil kvečjemu zadosten, če bi bil govorno-glasbeni korpus satiričnega televizijskega šova. Nekdanja pokrajinska TV-uspešnica TV Poper, križan s kabaretnim tipom televizijske spletke, z več glasbe kot izvirnik - to so Smaal Tokkove mokre sanje, predvidevam.

Če pa že, pa celoti res manjkajo trije ali štirje vsaj petminutni odmori ali prav toliko dolgi odmerki tišine. Ti bi nedvomno ublažili fizični napor, ki ga je poslušalcu namenil Smaal Tokk.

Dame in gospodje, upam, da sem bil dovolj kratek: "Tu je blu tu, prou uno na hard, a."


Poslušamo