Dunajčanka, v kateri je Ivan Vurnik videl potencial, da mu bo pomagala vzpostaviti slovenski narodni slog

Razstava Helena Vurnik: slikarka in oblikovalka
Polona Balantič|23.09.2017 ob 06:17
Ljubljana - MMC RTV SLO
Mladi arhitekt Ivan Vurnik je na Dunaju pridobival znanje, našel pa je tudi sodelavko za uresničitev načrta, razvoj slovenskega narodnega sloga. Foto: Narodna galerija/iz osebnega albuma družine Vurnik

Helena Kottler Vurnik, ki je Ljubljano poživila z živopisno secesijo, prinesla duha Gustava Klimta, zavestno in skoraj tragično z vlakom kot s časovnim strojem skočila s svetovljanskega Dunaja v gorenjsko provinco, z odličnim dizajnom 'obdarila' duhovščino, a do konca življenja ostala bolj kot ne anonimna sodelavka svojega moža, arhitekta Ivana Vurnika, je dobila veliko razstavo.

"Ženske naj bi svoje umetnine poklanjale prijateljem in sorodnikom, ne pa z njimi konkurirale na trgu." Tega ni zapisal kakšen moški. To je zapisala ženska, novinarka Karoline Murau v prvi monografiji o avstrijskih umetnicah. V katalogu ob razstavi Helena Vurnik – slikarka in oblikovalka avtor razstave Andrej Smrekar pojasni tedanji pogled na žensko, ki se želi preizkusiti v lepih umetnostih: "Ženske naj bi svoje umetnine poklanjale prijateljem in sorodnikom, ne pa z njimi konkurirale na trgu. Asimetrična spolna distinkcija "Kunstübende Frau" vs. "Künstler" (slikajoča ženska/umetnik), ki jo je ustvarilo 19. stoletje, je bila še vedno izjemno vitalna." Monografija, v kateri gospa Murau "'ženski umetnosti' ni pripisala z moškimi enakovrednih ambicij in dosega", je izšla leta 1895. Helena Vurnik je bila tedaj najstnica. Imela je 13 let in obiskovala meščansko šolo, po njej pa šolo za klavir ter šolo za risanje in akvareliranje, pač – tako Smrekar – "v skladu s predstavami dobro stoječih meščanskih družin v 19. stoletju, v katerih je ženska ob skrbi za družino morala kdaj pa kdaj kaj zaigrati, zapeti, narisati in narisano izvesti".

Umetnica razstavlja le, če jo povabi moški kolega
Vseeno pa je prelom iz 19. v 20. stoletje napovedal tudi postopen prelom v pojmovanju ženske kot umetnice. In razmišljanje Helene Vurnik tudi oznanja novo ambicijo in samozavest deklet. Helena, rojena pravniku Moritzu Kottlerju in poljski (verjetno) Judinji iz Galicije Bronislavi, je odkrito težila h karieri akademske slikarke in za to izkoristila nove izobraževalne možnosti. Prav v njeni mladosti se kot neke vrste alternativa klasični likovni akademiji, ki se je vse do študijskega leta 1920/21 branila sprejemati ženske, pojavila tako imenovana Damenakademie, damska akademija oziroma šola s polnim imenom Kunstschule für Frauen und Mädchen. Ženke pa prav tako dolgo niso mogle biti polnopravne članice umetniških organizacij; so jih pa moški umetniki občasno vabili, da so razstavljale z njimi. Te pokroviteljske geste je bila deležna tudi Helena, ki sta ji mentorja z damske akademije pomagala razstaviti svoja dela v Künstlerhausu. Vse v povezavi s Heleninim izobraževanjem ni jasno, iz obdobja, ko je na Dunaju poskušala zastaviti svojo kariero, je znano še, da je po koncu šolanja s štipendijo odpotovala v Italijo in vse tam ustvarjene slike prodala ter da je bila nekaj časa zaposlena kot ilustratorka pri časopisu Wiener Illustrierte Extrablatt.

Pomanjkljiva izobrazba je Heleno pestila celotno ustvarjalno obdobje. Potrditev tega je tudi najveličastnejše delo Vurnikove Marijino oznanjenje (1915), naslikano za zasebno kapelo tržaškega škofa. Ko vstopite na razstave, jo zagledate na levi strani. Ko sem dan pred odprtjem obiskala razstavo, ki še ni bila dokončno postavljena, je bila tam sicer še praznina. Slika je iz Italije prišla tik pred zdajci, in sicer zaradi zapletenih italijanskih birokratskih procedur, ki so pogoj za začasni 'izvoz' slike, vključno z zahtevo po zavarovanju slike pred morebitnima vojno (!) in terorizmom. Ampak to je druga zgodba … Slika zdaj tam je. In obenem je to tudi dober uvod v Helenino ustvarjanje na Slovenskem, saj je Vurnik načrte za kapelo koprsko-tržaškega škofa izdelal še pred poroko s Heleno, ona jih je s slikami dopolnila.

Slike velikega formata kot bolj ali manj posrečene sestavljanke motivov
In če se podrobno zazrete v veliki format merila 186 krat 171 cm, morda tudi vas kaj zmoti. Denimo rahlo nenavadno postavljena desna dlan Marije. "Pri večfiguralnih slikah, denimo pri sv. Katarini, lahko vidimo, kako to plenarno zastavljeno kompozicijo nekako naplasti od ozadja prek sodnikov, mize, njene postave do nazadnje roke," nas v velikoformatno slikanje Helene Vurnik uvede Smrekar. "Vidimo, da gre za neko sestavljanko. Izidor Cankar bi to verjetno akomodiral znotraj tendence nazaj k spiritualnemu slikarstvu, k neki zgodovinski ponovitvi duha starokrščanskega slikarstva, ampak v njej najdemo tudi kakšno nerodnost. Mene moti roka sv. Katarine, ki je nekako prilepljena na telo. Je pa to včasih opaziti celo pri Sternenu pri njegovih zgodnjih slikah."

Prav ta način dela Helene Vurnik in njene neskončne študije so bili tudi v ozadju njenega pogostega boja z roki in tudi zamujanja z izvedbo naročil. Smrekar nadaljuje: "Pri Heleni Vurnik izrazito vidimo koncentracijo na glavah, rokah ali pa stopalih in pa telesih. Te stvari naštudiramo vsako posebej in potem to skupaj sestavimo in pri tem lepljenju se včasih tudi malo spodrsne. Pri drugih slikah toliko figur niti ne najdemo več (na sliki sv. Katarine so štiri, op. P. B.) in to je tista omejitev najbrž, ki jo je stopnja izobrazbe prinesla. Ker Komponierschule je bila stvar zaključka in specialke, to je bila pa tista stopnja, na katero ženske pred prvo svetovno vojno sploh niso imele vstopa."

Koliko je Helena bila samostojna umetnica
Resnica je tudi, da Helena Vurnik za slikanje velikih formatov niti ni imela veliko priložnosti. Selitev z možem Ivanom Vurnikom, arhitektom, je prekinila njene ambicije in jo s svetovljanskega Dunaja visoke secesije vrgla v provinco dvojne monarhije tik pred njenim razpadom, kjer tudi ni imela nobene socialne mreže. Vse to zagotovo ni pomagalo njeni očitni melanholični naravi, ki se v poznejših letih razkriva kot 'tožeča' in pesimistična. Iz ambiciozne mlade umetnice je doživela tipično usodo umetnic svojega obdobja. "Ženske ustvarjalke konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bile v glavnem vedno v ozadju, še posebej če so bile v partnerstvu z umetnikom, so bile običajno sopotnice, sodelavke, pomočnice. In enako se je zgodilo Heleni Vurnik," pove Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije. "Še danes je njeno delo težko ločiti od dela njenega moža arhitekta in še vedno ostaja odprto vprašanje, koliko je bila Helena Vurnik po selitvi v naše kraje samostojna umetnica. Izkazalo se je - prav na podlagi raziskav, ki so bile opravljene za to razstavo -, da so nekatera dela, ki smo jih povezovali z njo, dela njenega moža. Tako da bodo verjetno šele nova dejstva in arhivski podatki razkrili, koliko so to bila njena dela, še posebej v primerih cerkvene umetnosti."

Časovni stroj na Kranjsko
Še bolj 'plastično' Helenino usodo ponazori Smrekar: "Ko pa sede na vlak 22. 2. 1915 in se odpelje v Radovljico, sede tudi na časovni stroj, ki jo je 100 let nazaj zapeljal v neko okolje, v katerem umetnostno institucijo še vedno obvladuje star mecenski sistem. In Vurnika sta dobivala naročila predvsem od Cerkve. Po drugi plati pa se začenja ukvarjati z izrazito dekorativnimi, oblikovalskimi nalogami." In še: "Vidimo, da je Helena ves čas po tej umetniški ravni in da njena umetnost ves čas nekako dopolnjuje Ivanovo delo, kar je meni padlo v oči pri prebiranju korespondence, je tudi to, da je Helenino delo tisto, ki pride za povrh in tudi ni plačano. Pri Karlinovi kapeli (za škofa Antona Karlina v Trstu, op. P. B.) so stroški dosegli mejo in Ivan ponudi, da bo Helena naredila tabernakeljska vratca za petino cene. Potem ko denarja popolnoma zmanjka in se je začela tudi že vojna, pa pravi, da bosta slike naredila zastonj, ampak slike so spet Helenino delo."

Nekoliko sarkastično bi lahko pripisali, da je Ivan vse skupaj dobro načrtoval. V Heleni naj bi namreč že na Dunaju ugledal umetniški potencial, ki ga lahko izrabi za to, kar je videl kot svoje poslanstvo: ustvariti narodni slog. Vurnik je bil že na Dunaju povezan z narodnobuditeljskimi krogi, predvsem s posamezniki, ki so prihajali iz klera, česar posledica so bila številna naročila iz župnišč, kot neke vrste prokurist pa je zanj agiral tudi skladatelj, obenem pa tudi duhovnik in cerkveni dostojanstvenik France Kimovec.

Marija s slovansko trobojnico na glavi
"To je prva slovenska madona," me Smrekar opozori na zgoraj že omenjeno tržaško Oznanjenje. In res, Marija v pokleku pred angelom nosi turban v barvah trobojnice. Na delo za slovensko stvar v vrstah duhovščine opozorijo tudi sijajni primerki redko opažene kulturne dediščine: mašni plašči. Po Heleni zasnovi so med drugim izdelali tudi komplet ornatov za slavnostno zlato mašo in 25 let škofovanja škofa Antona Bonaventure Jegliča, za katere je Helena leta 1938 prejela zlato medaljo na mednarodni razstavi v Berlinu, kamor so poslali beri dveh desetletij oblikovanja v okviru nove države. Na osnovi iz platna je Helena predvidela bogato okrasje v rdeči, modri in slovesni zlati barvi in ta ornamentika se je navezovala tudi na emancipacijske dogodke preteklih let in Jegličevo vlogo pri Majniški deklaraciji.

Po depojih slovenskih župnišč
Nekatere od drugih mašnih plaščev je pred pozabo in pogubo rešila prav razstava. Andrej Smrekar se je namreč med dolgimi pripravami in študijem za razstavo podal na pravo raziskovalno misijo po Sloveniji. To je dejansko bilo tudi nujno za nastanek razstave. Čeprav je Ivan Vurnik zapuščino svoje žene v Narodni galeriji 'deponiral' že dve leti po njeni smrti, to je leta 1964, gradivo dolgo ni bilo evidentirano in vključeno v stalno zbirko, prvi pregled pa je tudi razkril, da je preveč siromašno, da bi lahko iz njega nastala velika razstava in celovita predstavitev opusa Helene Vurnik. Na podlagi registrov šolskih sester v Mariboru, ki so bile glavne vezilje mašnih plaščev, je evidentiral Helenina dela v nekaterih župnijah.

Ko jih je obiskal, v nekaterih sploh niso vedeli, kaj hranijo. "Pri lastnikih v cerkvi je težko pričakovati, da bodo duhovniki, ki svoje mandate preživljajo na različnih župnijah, natančno vedeli, kaj imajo v predalih," pove Smrekar, "ti mašni plašči in druga obredna oprema niso popisani in redko najdemo človeka, ki lahko prepozna Vurnikovo delo. Zato smo se tukaj oprli predvsem na bogato fotografsko dokumentacijo, ki jo hranijo šolske sestre v Mariboru. Kot primer naj povem, da sem na osnovi te dokumentacije v Kranju poizvedel po velumu, ki sem ga našel v dokumentaciji, v Kranju so potrdili, da ga imajo. Ko sem šel tja, smo pa našli še enega najlepših Vurnikovih plaščev s simboli evangelistov in velum, ki je zraven spadal v komplet." Ob robu odprtja razstave mi je kolega, umetnostni zgodovinar, zaupal oceno, da je s Heleninim prispevkom k oblikovanju mašnih plaščev primerljiv le prispevek Staneta Kregarja. Kot zanimivost pa sem izvedela tudi, da naj bi bili zgodnji Kregarjevi plašči v slogu nenavadno podobni Heleninim.

Cenena industrija cerkvene opreme na Poljskem
Smrekar se zavzema, da bi mašne plašče z umetniško vrednostjo župnije predale muzejem. Ob tem opozori na nekatere skoraj bizarne poskuse restavriranja mašnih plaščev, ko so niti, tudi zlate, odstranili in nato izvirni vzorec prenesli na popolnoma neustrezno, denimo bleščeče in ceneno blago. Cenenost je vdrla tudi v Cerkev. Mojstrske vezilje so postale rariteta, tudi v Mariboru jih ni več, oziroma je ostala le še peščica starih redovnic, ki tudi ne bi več zmogle zahtevnega dela. Tako se je razbohotilo naročanje cenene cerkvene opreme, večinoma izdelane na Poljskem. To je tam cela industrija.

Osrednji eksponat je oltar, ki so ga preveč vneto čistili
Mašni plašči pri vhodu so nekakšen špalir, ki nas usmeri k osrednjemu eksponatu, oltarju ali krilnemu tabernaklju (imena variirajo) štirih evangelistov iz cerkve sv. Petra v Radovljici, torej Vurnikovem rojstnem kraju. Pred postavitvijo v galeriji so ga dva meseca restavrirali, to je predvsem čistili medenino in izdelovali nadomestne steklene imitacije kamnov na tabernaklju, ki so jih ljudje, misleč, da gre za prave drage ali poldrage kamne, pač pokradli. "Izpulili so jih dobesedno iz vrat tabernaklja, skupaj s srebrnimi ležišči," pove Vlado Fras, ki je vodil restavratorski postopek na Restavratorskem centru, "in to je bil problem, ker je bilo treba dobiti identične kamne, kot so bili izvirni. Dobil smo dokumentacijo na SAZU-ju, ki je bila iz časa, ko je manjkalo samo deset kamnov. V nadaljevanju smo potem sklepali, kateri kamni bi še lahko manjkali, na podlagi Stare zaveze. Ti kamni namreč predstavljajo judovska plemena in na plošči na svojih prsih jih nosi veliki duhovnik."

Glavno delo je bilo čiščenje medenine, ki, če ni zaščitena z lakom, začne skoraj nemudoma temneti. Tri dekleta so opravila veliko delo, ki so ga verjetno delno povzročili tudi preveč vneti verniki. V preteklosti so namreč cerkveno opremo pogosto čistili tudi s kisom in tako zdrgnili stran lak; v nekaterih primerih so zagrizeni udeleženci čistilih akcij s kipov in cerkvene opreme zdrgnili celo pozlato …

Resnični Radovljičani kot svetopisemske osebe
Oltar torej spet stoji. Njegova krona je kurioziteta, napis Jahve v hebrejščini. To je za naše okolje izredno nenavadno in je morda povezano z verjetno judovskim poreklom Helenine matere. "Helena Vurnik se je s tem oltarjem pokazala v vsem svojem slikarskem dometu. To mislim, da je Helena Vurnik zmogla. Oltar je nastal neposredno po dveh semestrih dunajske akademije, kamor se je leta 1927 vrnila. Ne vemo natančno, zakaj. (Pri 45 letih, op. P. B.) se je vrnila k akademskemu risanju po modelu. Mene je presenetila ta nasprotna svetloba, ki jo pri figurah uporablja, ki je nisem mogel popolnoma osmislit, zdaj si tudi težko predstavljam originalno lokacijo, kjer je to bil tabernakelj glavnega oltarja. In zdi se mi, da lahko ta svetloba potem konkurira blesku medenine, ki obdaja slike in s katero je oblečena celotna oltarna kompozicija," o oltarju razmišlja Smrekar.

Zanimivo pa je tudi to, da so štirje evangelisti portretne upodobitve resničnih Radovljičanov, evangelist Janez pa je kar Ivan Vurnik. "Jaz mislim, da je to posledica postopne reorientacije akademije v zadnji tretjini 19 stoletja, ki v času, ko Helena študira – sicer ne na akademiji, ampak na alternativni ženski instituciji -, popolnoma obvladala akademijo kot institucijo; naturalistična estetika torej, ki zmeraj predpostavlja model in tu se potem postavi vprašanje izbire modelov. V Heleninem primeru so bili to najpogosteje najbližji družinski člani ali pa prijatelji someščani. In s tem se srečujemo tudi pri Groharju recimo. Grohar je modele za Srce Jezusovo za ljubljansko stolnico poiskal v Trnovem in so tudi bili identificirani. To je torej bil normalen pristop k izvedbi umetniškega dela," pove Smrekar, ki tudi pove, da pa je v primeru znanega mozaika na šempetrski cerkvi v Ljubljani za model uporabila svojega sina Nika. Tedaj je imel Niko 16 let. V zvezi z njim je Heleno nenehno pestila slaba vest, češ da je slaba mati, ker je tako stara (ko se je Niko rodil, je Helena že praznovala 40 rojstni dan) in bo zato verjetno kmalu umrla in ga zapustila. No, zgodilo se je drugače. Nika so kot člana dijaških ilegalcev 12. aprila 1942 ubili pred Moderno galerijo. To je zaznamovano na stebru, družinsko tragedijo Vurnikov pa je v epski in kultni prizor v filmu Sedmina prevedel režiser Matjaž Klopčič.


Iskriva ilustratorka
Helena je dolgo žalovala za Nikom in njen dnevnik je pravzaprav tudi pogovor z njim; že pred Nikovo smrtjo najdemo v dnevniku zapise, v katerih Niku ona sama pripoveduje, kaj se mu je zgodilo; izraža tudi skrb, kako se bo znašel v življenju s svojim značajem, saj je menda kazal nagnjenje h koleričnosti. Helenine tožbe so bile povezane tudi z delom. Kot poudari Smrekar, je nekaj avtobiografske note najti le v manjših delih, tudi v vinjetah in ilustracijah, med katerimi Smrekar izpostavi tiste za revijo Dom in svet, pri likovni opremi katere je sodeloval tudi Ivan, sicer sam odličen risar: "Razlika med temi ilustracijami je, da je Vurnik nekoliko pesimistično usmerjen s svojim pogledom, Helena pa premore neko politično ironijo, ki morda cilja na povzročitelje vojne ali pa konkretno na carsko Rusijo, saj se te vinjete v letu 1918 nanašajo na dogodke okoli oktobrske revolucije in na carsko Rusijo pred revolucijo in po njej."

Delo, samo naročeno ter vedno eno in isto delo
Sicer pa je imela malo možnosti za izraz domišljije in iskrivosti duha, za katerega se zdi, da ga je v mladosti in na Dunaju imela veliko; kot tudi zagona. To njeno preobrazbo subtilno ponazori njen dnevniški vnos, tudi tokrat naslovljen na Nika: "Najti lepo človeško dušo je najvišji smisel življenja. Premišljevala sem, kako sem srečala tvojega očka, ki je to bil – a kmalu sem spoznala trdoto, čeprav si tega nisem hotela priznati. Težave, pritiski, neosnovani očitki ob najmanjših razlogih. Samo delo, naročeno delo. Zahteve po nezanimivih stvareh. Kolikor bolj sem se oddaljevala od svojih staršev, toliko močnejše in neobvladljivo je bilo hrepenenje. In potem si prišel ti!"

Smrekar nas napoti še na en vidik njenega nezadovoljstva: "V svojih dnevnikih iz poznejših let življenja tudi toži, da jo ves čas pritiskajo naročila, neke obveznosti, ki imajo roke, ki so vedno eni in isti. In res, od Tržaške kapele naprej se ukvarjamo ves čas s podobami evangelistov, oznanjenji, preroki … Ampak to so bolj ali manj figure istega reda in to ponavljanje ji je šlo na živce. Hkrati pa ni videti, ni razbrati v njenem opusu ene odločnosti, da bi tudi zase kaj naredila. To pride do izraza kvečjemu v katerih majhnih stvareh, kot so intimni akvareli, za katere se zdi, da dobijo neki avtobiografski pomen."

Da ji ne bi naredili krivice
Tudi zato je bilo ob odločitvi za veliko razstavo, na kateri velika dela ne smejo izostati, nekoliko zadrege: "Mene je bilo predvsem strah, da bomo Heleni napravili krivico s postavitvijo teh velikih formatov v razstavišču, ker so predvideni za pogled z večjih razdalj. Tako da v razstavišču pri močnejši svetlobi začenjamo videti stvari, ki nas motijo, ki jih distanca izravna. Mislim, da v tem primeru takšne težave ne bo." Helena Vurnik ni dosegla vrhunskosti, primerljive denimo z Ivano Kobilca, ni pa zato obstranska oseba v slovenski umetnosti. Tudi če njena kompozicija nekoliko peša, tudi če je njen avtorski prispevek k arhitekturnim in oblikovalskim podvigom Ivana Vurnika nedorečen in čeprav v njuno razmerje ni za seboj dokončno pustilo tistega odnosa 'Kunstübende Frau vs Künstler', pa gre vendar za prispevek k nekaj našim pomembnim kulturnim spomenikom. Lahko bi jih bilo še več; znano je, da je načrtovala poslikave za bolnico na Golniku, ki pa jih niso izvedli. Načrtovala je tudi še več slik velikega formata za Karlinovo kapelo, a je na koncu bilo izvedeno le Oznanjenje. Če bi živela danes, bi verjetno z Ivanom imela skupen biro, ki bi jasno bil biro obeh; tedaj anonimnost njenega prispevka pač ni odstopala od norme. Zato je razstava na neki način tudi poklon eni izmed umetnic, ki se jim je godila krivica. Če bi ostala na Dunaju, bi se njena kariera verjetno obrnila drugače. Vseeno pa je lahko danes ponosna na to, da je prav njena poslikava tista, ki jo starši najprej pokažejo otrokom, če jim želijo povedati, kaj je to (pozna) secesija: Tista rožnata stavba na Miklošičevi seveda. Čeprav čista secesija to seveda ni.

In kot da bi se tega zavedali tudi v Narodni galeriji, kjer je Andreju Smrekarju uspelo postaviti razstavo, ki je pregledna, ki celovito predstavi Helenino življenje, z večjimi objekti pa pridobi tudi nekaj potrebnega monumentalnega momenta. Obenem pa morda spodbudi še kakšno raziskavo na prvi pogled ne preveč atraktivno dediščino, ki pa lahko vendar rezultira v imenitni razstavi in tudi v novih biografskih študijah zapostavljenih umetnikov.



Ženske ustvarjalke konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bile v glavnem vedno v ozadju, še posebej če so bile v partnerstvu z umetnikom, so bile običajno sopotnice, sodelavke, pomočnice. In enako se je zgodilo Heleni Vurnik. Še danes je njeno delo težko ločiti od dela njenega moža arhitekta in še vedno ostaja odprto vprašanje, koliko je bila Helena Vurnik po selitvi v naše kraje samostojna umetnica. Izkazalo se je - prav na podlagi raziskav, ki so bile opravljene za to razstavo -, da so nekatera dela, ki smo jih povezovali z njo, dela njenega moža. Tako da bodo verjetno šele nova dejstva in arhivski podatki razkrili, koliko so to bila njena dela še posebej v primerih cerkvene umetnosti.

Barbara Jaki


Mene je bilo predvsem strah, da bomo Heleni napravili krivico s postavitvijo teh velikih formatov v razstavišču, ker so predvideni za pogled z večjih razdalj. Tako da v razstavišču pri močnejši svetlobi začenjamo videti stvari, ki nas motijo, ki jih distanca izravna. Mislim, da v tem primeru takšne težave ne bo.

Andrej Smrekar


Namreč zelo pogosto se dogaja, da plašče obnavljajo, da to vezenino prešijejo na novo podlago, in to so po pravilu zelo nesrečne rešitve, ker danes ne dobimo več takih materialov in nove kombinacije potem vzamejo avtentičnost tem predmetom. Zato se zavzemam, da ti predmeti končajo pod posebnim varstvom in da jih vzamemo tudi iz uporabe.

Andrej Smrekar


Končna rešitev izhaja iz študije narodne noše in neke očitno prijateljice Franje Dežmanove, v svoji končni rešitvi pa dobi moderen izraz. Arhitekti govorijo o vplivu češkega rondokubizma, ampak pri nas ta dosežek predstavlja tisto, kar v Avstriji predstavljajo Klimt, secesija in Wiener Werkstätte.

Andrej Smrekar


Nacionalna zavest, ki jo gojijo v tem krogu, se kaže na različne načine. V zapuščini Franceta recimo najdemo fotografijo njega in Jakoba Aljaža v narodni noši recimo. In Vurnik sam poudari, da je spoznal, da je treba samo trdo delati in služiti Bogu in narodu. Tako da je to kulturno delo motivirano v tej smeri in se v tej smeri tudi nadaljuje.

Andrej Smrekar o vzdušju v narodnozavednem krogu Slovencev na Dunaju


Helena Vurnik se je s tem oltarjem pokazala v vsem svojem slikarskem dometu. To mislim da je Helena Vurnik zmogla.

dr. Andrej Smrekar


V preteklosti so domačini čistili ta tabernakelj in oltar, ne vemo sicer, s čim, lahko pa si predstavljamo, da so v vodo dodali tudi nekaj kisa. V glavnem so s tem drgnjenjem odstranili lake in medenina je začela patinirati. Odstranjevanje teh nečistoč in patine je bilo pa bistveno in poglavitno pri celem posegu. Brez tega ne bi tako rekoč naredili nič.

Vlado Fras


Vidimo, da je Helena ves čas po tej umetniški ravni in da njena umetnost ves čas nekako dopolnjuje Ivanovo delo, kar je meni padlo v oči pri prebiranju korespondence, je tudi to, da je Helenino delo tisto, ki pride za povrh in tudi ni plačano. Pri Karlinovi kapeli (za škofa Antona Karlina v Trstu, op. P. B.) so stroški dosegli mejo in Ivan ponudi, da bo Helena naredila tabernakeljska vratca za petino cene. Potem ko denarja popolnoma zmanjka in se je začela tudi že vojna, pa pravi, da bosta slike naredila zastonj, ampak slike so spet Helenino delo.

Andrej Smrekar


Najti lepo človeško dušo je najvišji smisel življenja. Premišljevala sem, kako sem srečala tvojega očka, ki je to bil – a kmalu sem spoznala trdoto, čeprav si tega nisem hotela priznati. Težave, pritiski, neosnovani očitki ob najmanjših razlogih. Samo delo, naročeno delo. Zahteve po nezanimivih stvareh. Kolikor bolj sem se oddaljevala od svojih staršev, toliko močnejše in neobvladljivo je bilo hrepenenje.

iz dnevnika Helene Vurnik


Zadnje delo na razstavo je prispelo zadnji dan pred odprtjem. Gre za veliko sliko Marijinega oznanjenja iz Trsta, ki je verjetno tudi najočarljivejše velikoformatno slikarsko delo Helene Vurnik. Foto: RTV SLO
Marija na tržaškem oznanjenju ima turban s slovenskimi narodnimi barvami, kar je bil tudi namig na to, da je bil koprsko-tržaški škof Anton Karlin del narodnobuditeljskega klera. Foto: RTV SLO
Vožnja z vlakom s svetovljanskega Dunaja pozne secesije v Radovljico je bila za Heleno kot vožnja s časovnim strojem. Foto: Narodna galerija/iz osebnega albuma družine Vurnik
Mašni plašči in žalni plašč za stolnico tvorijo nekakšen monumentalni špalir kot vhod na razstavo. Foto: RTV SLO
Poslikave na Zadružni gospodarski banki so vrhunec narodnega sloga, katerega razvoj je Vurnik načrtoval že na Dunaju. Poslikave pa je v ljubljanskem kontekstu mogoče primerjati s pomenom poslikav Gustava Klimta na secesijskem Dunaju. Foto: Narodna galerija
Osrednji eksponat na razstavi je oltar oziroma krilni tabernakelj (pojavljajo se različna poimenovanja) iz cerkve sv. Petra v Radovljici. Foto: Narodna galerija
Tako je restavratorski center izgledal ob začetku čiščenja oltarja štirih evangelistov. Foto: ZVKDS
Tako je krilni tabernakelj izgledal na izvirni lokaciji, preden so ga odpeljali v restavratorski center. Foto: RTV SLO
Ko je Helena postala Ivanova sodelavka oziroma pomočnica v izpolnjevajanju njegovih naročil, je svojo kariero akadameske slikarke, ki je bila njen cilj, postavila na stran. Foto: Narodna galerija/iz osebnega albuma družine Vurnik
Najbolj avtobiografska in osebnoizpovedna dela Helene Vurnik so majhnega formata, pogosto akvareli. Foto: RTV SLO

Drugo