Pasji boji kot eksponat: Guggenheimov muzej umaknil sporne umetnine

Afera okrog razstave sodobne kitajske umetnosti
A. J.|27.09.2017 ob 14:17
New York - MMC RTV SLO
Predsednik organizacije PETA je v ponedeljek izjavil, da bi "samo moteni posamezniki" lahko uživali ob gledanju Psov, ki se drug drugega ne morejo dotakniti, Ameriško združenje pesjakov pa je opozorilo, da "pasji boji sploh ne bi smeli biti uprizarjani, sploh pa ne kot umetnost". Foto: EPA

Guggenheimov muzej v New Yorku je še pred odprtjem težko pričakovane razstave kitajske konceptualne umetnosti klonil pod plazom kritik in iz postavitve umaknil tri dela, vključno z osrednjim eksponatom.

Na manhattanski muzej so s kritikami pritisnili predvsem borci za pravice živali, ki so jih zmotila nekatera dela, načrtovana za razstavo Art and China After 1989: Theater of the World (Umetnost in Kitajska po letu 1989: Gledališče sveta). Pretekli konec tedna so bili pred muzejem shodi protestnikov, na spletu pa je že več kot pol milijona podpisov zbrala tudi peticija, ki poziva k "razstavam brez krutosti" v Guggenheimovem muzeju.

Od 150 del, kolikor so jih kuratorji vključili v razstavo, gre v večini primerov za eksperimentalno umetnost; številna so tudi šokantna, saj (tudi z uporabo žvali) preizprašujejo koncept oblasti in opozarjajo na krutost človeške rase. Kljub temu so se za sporna izkazala tri dela: Psi, ki se drug drugega ne morejo dotakniti, Gledališče sveta in Študijski primer prenosa.

Psi, ki se drug drugega ne morejo dotakniti je posnetek "performansa", v katerem se štirje pari besnih pitbulov skušajo napasti, a se ne morejo, ker so privezani na tekoči trak. Študijski primer prenosa je posnetek prašičev, ki se parita pred občinstvom. Gledališče sveta, ključni eksponat, po katerem ima razstava tudi ime, vključuje na stotine živih žuželk in kuščarjev, ki se gnetejo v svetlobi stropne žarnice.

Samocenzura zaradi groženj z nasiljem
Pri muzeju so v izjavo za javnost zapisali, da bodo dela odstranili "iz skrbi za varnost svojega osebja, obiskovalcev in sodelujočih umetnikov".

"Čeprav so bila ta dela že razstavljana v muzejih po Evropi, Aziji in ZDA, smo v Guggenheimovem muzeju odločitev prisiljeni sprejeti zaradi večkratnih groženj z nasiljem. Kot institucija, ki hoče zastopati mnoštvo glasov, smo zgroženi nad tem, da moramo cenzurirati umetniška dela. Svoboda izražanja je bila za Guggenheimov muzej od nekdaj ključnega pomena."

Ker so bile kritike razstave na spletu vse glasnejše, so pri Guggenheimu še prejšnji teden - takrat odločeni, da postavitve ne bodo spreminjali - ljudi pozvali, naj premislijo, kaj performans "morda pove o družbenih okoliščinah globalizacije in kompleksni naravi sveta, ki si ga delimo".

A odpor je po tem samo še naraščal. Predsednica organizacije PETA je v ponedeljek izjavila, da bi "samo moteni posamezniki" lahko uživali ob gledanju Psov, ki se drug drugega ne morejo dotakniti, Ameriško združenje pesjakov pa je opozorilo, da "pasji boji sploh ne bi smeli biti uprizarjani, sploh pa ne kot umetnost".

Sporna dela sloves spremlja že dalj časa
Huang Yong Ping
ima z nasprotovanjem javnosti svojemu delu že izkušnje. Avtor Gledališča sveta je instalacijo že pred desetimi leti raje umaknil z razstave v Vancouvru, kot da bi ustregel zahtevam borcev za pravice živali, da naj ne uporabi živih škorpijonov in tarantel.

Zakonca Peng Yu in Sun Yuan odločno zanikata, da bi njuno delo Psi, ki se drug drugega ne morejo dotakniti pomenilo krutost do živali. "Ti psi so po naravi bojeviti," je Pengova lani izjavila v nekem intervjuju. Zdaj pravi, da o polemiki noče več govoriti, poroča New York Times, poudarja pa, da je pse pred nastopom in po njem v performansu pregledal veterinar.

Instalacijo Študijski primer prenosa je newyorški muzej nameraval vključiti samo v obliki videoposnetka originalnega performansa, ki je v živo potekal v Pekingu. Prašiča sta potiskana z žlobudravščino - kombinacijo izmišljenih angleških besed in kitajskih pismenk -, obiskovalci pa naj bi ob pogledu nanju razmišljali o odnosu med Zahodom in Kitajsko. Avtor instalacije je Šu Bing.

Ne morejo zmagati
Seveda pa obstaja tudi druga plat medalje. Številni umetniki in muzealci Guggenheimovo odločitev razumejo kot umetniško kapitulacijo pred vse večjo politično občutljivostjo, ki jo pomagajo podpihovati družbena omrežja. "Ko umetniška ustanova ne more uveljaviti svoje pravice svobode govora, je to tragedija za sodobno družbo," je za New York Times komentiral slavni kitajski aktivist Aj Vejvej. "Siljenje k umiku posameznih del kaže slabo razumevanje ne samo pravic živali, ampak tudi pravic ljudi."

“Muzeji so tu zato, da predstavljajo kompleksna, izzivalna, provokativna dela," je prepričan Tom Eccles, direktor Centra za kuratorske študije na univerzi Bard. "Srhljiva posledica bo, da bodo odslej muzeji skušali postavljati razstave, ki ne bodo užalile nikogar."

Predsednica organizacije PETA Ingrid Newkirk je Guggenheimovo odločitev za umik "gnusne krutosti, ki je zamaskirana v umetnost", javno pohvalila: "Kitajska nima zakonov, ki bi varovali živali, zato bo ta gesta morda pomagala deželi in njenim umetnikom razumeti, da živali niso rekviziti in da si zaslužijo spoštovanje."

Tako ali tako neizvirna umetnost?
Sarah Cohen, umetnostna zgodovinarka z Univerze v Albanyju, se ob vsem skupaj sprašuje predvsem, zakaj so bila dela sploh vključena v razstavo. "Kustosi sami očitno niso preveč globoko razmislili o tem, kako problematično je, da ljudje živalim vsiljujejo določena vedenja. Prav tako pomislili, da je uporaba prašičev, da bi ljudi 'poučili' o njihovih kulturnih predsodkih, že zlajnana strategija - stara približno toliko kot praksa plešočih medvedov v cirkusih. Če je za umetniško poanto potrebna eksploatacija živali, je to, po mojem mnenju, pač slaba umetnost."


Kustosi sami očitno niso preveč globoko razmislili o tem, kako problematično je, da ljudje živalim vsiljujejo določena vedenja. Prav tako niso pomislili, da je uporaba prašičev, da bi ljudi 'poučili' o njihovih kulturnih predsodkih, že zlajnana strategija - stara približno toliko kot praksa plešočih medvedov v cirkusih. Če je za umetniško poanto potrebna eksploatacija živali, je to, po mojem mnenju, pač slaba umetnost.

Sarah Cohen (Univerza v Albanyju)


Instalacijo Študijski primer prenosa je newyorški muzej nameraval vključiti samo v obliki videoposnetka originalnega performansa, ki je v živo potekal v Pekingu. Prašiča sta potiskana z žlobudravščino - kombinacijo izmišljenih angleških besed in kitajskih pismenk -, obiskovalci pa naj bi ob pogledu nanju razmišljali o odnosu med Zahodom in Kitajsko. Avtor instalacije je Šu Bing.
Seveda pa obstaja tudi druga plat medalje. Številni umetniki in muzealci Guggenheimovo odločitev razumejo kot umetniško kapitulacijo pred vse večjo politično občutljivostjo, ki jo pomagajo podpihovati družbena omrežja. "Ko umetniška ustanova ne more uveljaviti svoje pravice svobode govora, je to tragedija za sodobno družbo," je za New York Times komentiral slavni kitajski aktivist Aj Vejvej. "Siljenje k umiku posameznih del kaže slabo razumevanje ne samo pravic živali, ampak tudi pravic ljudi." Foto: EPA
Razstava Umetnost in Kitajska po letu 1989: Gledališče sveta bo na ogled med 6. oktobrom in januarjem prihodnjega leta. Foto: Guggenheimov muzej

Razstave