Zgodbe in pričevanja

Sto let od začetka ene najbolj krvavih soških bitk

Četrt milijona mrtvih in ranjenih vojakov v slabem mesecu
Rok Omahen|20.08.2017 ob 16:14
Ljubljana - MMC RTV SLO
V enajsti soški bitki sta vojskujoči strani našteli več kot četrt milijona mrtvih in ranjenih. Foto: Rok Omahen

Ob vsej impresivni vojaški tehniki, ki navdušuje najrazličnejše ljudi za obdobje prve svetovne vojne, lahko kaj hitro pozabimo na številne žrtve, ki se ne štejejo zgolj v sto tisočih, temveč v milijonih.

Nesmiselna morija svetovnih razsežnosti, ki se je v zgodovino zapisala kot (prva) svetovna vojna, na Zahodu tudi kot velika vojna, je za vedno spremenila ne le potek državnih meja, ampak mnogo, mnogo več.

Ogromno število nagrobnikov, med katerimi je mnogo takih, ki jih je zob časa že močno načel, pričajo o izgubljenih, največkrat mladih življenjih. O fantih, ki jim je bila odvzeta mladost, v zameno pa so dobili življenje v človeka nevrednih razmerah, v blatnih rovih na prvih frontnih položajih. Težke razmere so bile tako na vzhodnem kot tudi na zahodnem bojišču. Na soški fronti, ki je bila del širšega jugozahodnega bojišča, pa so boji potekali tudi v visokogorju, kar je že tako zahtevne razmere le še poslabšalo.

Vsi ti nagrobniki, številni neoznačeni grobovi in preštevilne kostnice, posejane po vsej dolžini soške fronte, pripovedujejo isto žalostno zgodbo.
.

Več o vstopu Italije v prvo svetovno vojno in bojih na soški fronti pa lahko preberete v prispevku "Sto let, odkar so soško fronto stresli prvi boji", v dveh delih:
.
Sto let, odkar so soško fronto stresli prvi boji
.
Sto let, odkar so soško fronto stresli prvi boji – 2. del


.
"Utrgane roke, noge, pa tudi glave so bili kar pogost pojav"
Vsa privlačnost te silne vojaške tehnike pa se razblini kot milni mehurček, ki ga nežna otroška roka poskuša ujeti, in vse, kar ostane za njim, je praznina. Oglušujoč hrup topovskega obstreljevanja zamenja tišina, ki jo povzroči bližnja eksplozija granate, ki za nekaj trenutkov vzame sluh tistim nesrečnikom, ki so bili naključno v bližini. Začasna izguba sluha je seveda še najmanj, kar se lahko zgodi vojaku na fronti. Nemalokrat je granato razneslo sredi rova ali pa kaverne, med vojaki; in takrat so poleg kamenja leteli na vse strani tudi deli teles. Utrgane roke, noge, pa tudi glave so bili kar pogost pojav. Z malo "sreče", če si dovolimo uporabiti to besedo, je smrt nastopila hitro. Številni pa so tovrstna obstreljevanja preživeli. Preživeli, zgolj da bi nekaj ur ali dni pozneje v neznosnih bolečinah v improviziranih poljskih bolnišnicah umrli. Umrli sami, daleč stran od bližnjih ljubljenih oseb, čeprav v istem prostoru s številnimi drugimi nesrečniki, ki so že izdihnili svojo poslednjo sapo ali pa bodo to storili zdaj, zdaj. Nenadoma veliki topovi, ki so vzbujali strahospoštovanje, niso več videti tako privlačni.

Sto let po teh dogodkih je spomin na grozodejstva v določeni meri že zbledel, saj se suhoparne uradne statistike, ki so poročale o več deset tisoč mrtvih vojakih, niso posvečale posameznim družinskim tragedijam, ki jih je smrt bližnjega na bojišču prinesla svojcem. To je sicer bilo obdobje prvih letalskih asov, ki so se zapisali v zgodovino, kot je bil recimo Nemec Manfred von Richthofen, bolj znan pod vzdevkom rdeči baron. Nemčija pa ni bila edina, ki je imela "rdečega barona", saj je bil pod tem vzdevkom znan tudi avstro-ogrski pilot in poznejši poveljnik celotnega avstrijskega letalstva na soški fronti, stotnik Godwin von Brumowski, ki se je tudi osebno spoznal z nemškim rdečim baronom. Ne smemo pozabiti na "tržaškega orla" Gottfrieda von Banfielda, ki je bil zaradi svojih vojaških zaslug sprejet v plemiški stan, ali pa na poročnika Gustava Klasinga, ki si je mesto v zgodovini zagotovil s sestrelitvijo italijanskega zrakoplova Città di Ferrara.
.

"Grmenje topov s soške fronte se sliši noter na Zgornjo Bavarsko, kar se doslej še v nobeni bitki ni zgodilo."


.
Najbolj krvava bitka soške fronte
Enajsta soška bitka velja za najbolj krvavo med vsemi (dvanajstimi) soškimi ofenzivami. Ta neslaven rekord si je prislužila zaradi izjemnih izgub človeških življenj (tako na italijanski kot tudi na avstro-ogrski strani) v obdobju slabega meseca dni.

Mnogo črnila je bilo že prelitega na temo soške fronte in tudi prav je tako. Tovrstna grozodejstva bi morala predvsem v današnjem času, ko se zdi, da se je svet zopet znašel na razpotju, odzvanjati v javnosti kot trajen opomin in v opozorilo novim rodovom in predvsem voditeljem, ki imajo oblast pošiljati vojake v cvetu svoje mladosti v skoraj gotovo smrt. Res, ogromno stvari se je spremenilo v zadnjih stotih letih, nekatere pa so ostale skoraj enake. Daleč stran od dosega krogel in granat, v varnem zavetju zaledja, so državniki spremljali zmage in poraze svojih vojska in šteli padle v tisočih in deset tisočih. Tragedija posameznika je lahko kaj hitro postala zgolj statistika. Poglejmo si zdaj malo natančneje dogodke, ki so se v zgodovino zapisali kot 11. soška bitka.
.

"Umrl je na rani, dobljeni v deseti soški bitki, 19-letni dobri mladenič Matevž Krek iz Bačne nad Škofjo Loko."
.
"Padel je junaške smrti zadet od sovražne krogle na laškem bojišču v Tirolah dne 24. maja 1917 Alojzij Škerjanec, vojak cesarjevičevega 17. pešpolka, posestnika sin, doma iz Šmarce pri Kamniku. Star je bil 19 let. Pokopan je na divizijskem pokopališču na tuji zemlji."


.
Uradna poročila, pa naj je šlo za avstro-ogrska, italijanska, francoska ali pa nemška, seveda še zdaleč niso prikazovala trpljenja vojakov na fronti, kar je do neke mere tudi pričakovano in razumljivo. V osmrtnicah, ki jih je glede na število padlih vojakov razmeroma malo, ne bomo našli zapisa, ki bi pod vprašaj postavljal smisel vojne. Smrt na bojišču je bila lahko predstavljena zgolj junaško. Pomembno je bilo obdržati čim višjo raven morale pri civilnem prebivalstvu, pa tudi med vojaštvom, za kar so, če je bilo potrebno, poskrbeli tudi državni cenzorji. Poleg "junaške smrti na bojišču" se kot glavni vzrok smrti pojavijo tudi različne nesreče tako na fronti kot tudi v zaledju ter samomori, ki so bili glede na razmere v določeni meri tudi pričakovani.

Prebivalstvo je bilo prek dnevnega časopisja o dogodkih na fronti precej dobro poučeno, saj so bile prve strani časopisov praviloma namenjene uradnim poročilom s fronte. Pri prebiranju tovrstnih zapisov moramo vseeno imeti v mislih čas, v katerem so bili zapisani, in namen, zato je potrebna tudi določena stopnja kritičnosti in na trenutke dvoma.
.

"V nedeljo zvečer, 19. VIII. vsled sovražnih granat, ki so padle v Trst, je umrla tudi Angela Brtoncelj, rojena dne 14. maja 1900 v Jesenicah in bivajoča v Škednju (Ferriere) št. 1234 [del Trsta, op. a.], služkinja. Dne 21. t. m. je imela pogreb z drugimi vred in je bila pokopana v Škednju."


.
Tudi zadnje strani časopisov (v našem primeru smo se omejili na časopis Slovenec, ki je bil osnovan kot osrednje glasilo slovenskega političnega katolicizma, in na časopis Slovenski narod kot osrednji časopis liberalnega tabora), kjer so bili praviloma različni mali oglasi, so dale vedeti, da je vojna v polnem razmahu. Številne osmrtnice so pripovedovale svojo zgodbo.

Koliko žrtev je vzela posamezna soška bitka, je dokaj težavno natančno opredeliti in je v veliki meri odvisno od tega, čigave podatke gledamo. Razlike med avstro-ogrskimi, nemškimi, italijanskimi, pa tudi drugimi poročili se razlikujejo v deset tisočih, enako je pri številu topov in druge mehanizacije. Tako je tudi v primeru italijanskega poraza v dvanajsti soški bitki. Italijanski avtorji ocenjujejo moč njihove armade na bojišču na okoli 1.300 topov, medtem ko se konservativne slovenske, pa tudi avstrijske ocene gibljejo okoli 2.200 topov, pa vse do 3.300. Enako je glede vojakov, ki so se udeležili posamezne bitke (razlike so v sto tisočih), in seveda tudi v žrtvah. Izraz "žrtev" praviloma predstavlja število ubitih vojakov, pogosto pa so všteti tudi ranjeni vojaki (ki so zaradi narave svojih poškodb nezmožni za vojaško službo ali pa so zgolj za nekaj časa odsotni z bojišča), redkeje, ne pa izjemoma, so med žrtve (izgube) prišteti tudi vojni ujetniki in pogrešani vojaki.
.

"Padel je na italijanskem bojišču 23-letni Ivan Hribar, doma iz Hrostka pri Banovcu, fara Sv. Križ pri Kostanjevici. Služil je pri lovskem bataljonu in se dve leti boril na laški [italijanski, op. a.] fronti, 12. junija letos mu je sovražna granata odnesla glavo. Rajni je bil vseskozi vrl, vzoren mladenič in žalujejo po njem vsi, ki so ga poznali."
.
"Junaške smrti je padel dne 27. jul. na soški fronti jedva 19 letni Fran Černetič iz Kostanjevice, ki je posloval pred vpoklicem kot brivski pomočnik v
Krškem."
.
"Nadporočnik Fr. Garbas padel. Na goriškem bojišču je padel poveljnik nekega voj. delavskega oddelka nadporočnik v rez., carinski revident [nadzornik, op. a.] g. Fran Garbas. Zadela ga je bomba laškega letalca. Njegov sluga g. Iv. Černe (Možina) iz Ljubljane ga je pravočasno svaril, naj se umakne. Dočim so vsi drugi skočili na varno, je g. Garbas ostal zunaj in bil zadet. V par trenotkih je bil mrtev. Vsak, kdor je pokojnika poznal, iskreno obžaluje smrt vrlega poštenjaka in ljubeznjivega družabnika. Bog tolaži starše!"


.
Uvod v najbolj krvavo bitko soške fronte
Osvojiti prvo mesto oziroma zmagati v nečem je običajno uspeh, med bolj neslavnimi rekordi, na katere še zdaleč ne moremo biti ponosni, pa je število žrtev v enajsti soški bitki. Pred začetkom te slab mesec dni trajajoče bitke, ki se je okronala kot najbolj krvava bitka v dve leti in pol trajajočih bojih na soški fronti, pa je potekala deseta soška bitka, ki je bila tako po dolžini (slab mesec dni) kot tudi po številu izgub precej primerljiva z naslednjo, predzadnjo bitko, ki je potekala na soški fronti. Avstro-ogrski vojski na soški fronti je poveljeval takratni generalpolkovnik in poznejši feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna.

12. maja 1917 se je oglasilo dva tisoč tristo italijanskih topov, ki so na območju od Tolmina do morja začeli silovito obstreljevanje, ki je trajalo nekaj dni. Italijanom je do začetka junija 1917 uspelo prodreti nekaj kilometrov proti vzhodu, nato pa so Borojevićeve čete odgovorile s protinapadom, s katerim so izničile italijanske dosežke. Velikim izgubam navkljub je deseta soška bitka za avstro-ogrsko stran predstavljala pomembno strateško zmago. Branilci so imeli 76.000 žrtev, od tega jih je bilo mrtvih in ranjenih 53.000, vendar vseeno precej manj kot na strani italijanskih napadalcev, ki so utrpeli zelo hude izgube. Številčno največja italijanska vojska glede na predhodne soške bitke je imela 159.000 žrtev, od tega je bilo mrtvih in ranjenih kar 132.000 vojakov. To je približno toliko mrtvih in ranjenih vojakov, kot imata v današnjem času prebivalcev mesti Maribor in Celje skupaj.
.

"Kdo ve kaj? Svojo družino išče korporal Peter Marinič, c. kr. črnovojniška stražna stotnija v Celju, baraka št. 8. Mariničevi so stanovali v Šmartnu na Balah št. 167, občina Kojsko v goriških Brdih. O svoji ženi in 4 otrocih Marinič že dve leti nič ne ve. Kdor bi kaj vedel, naj mu sporoči. Ostali pa so najbrže doma in so jih zajeli Italijani. V tem slučaju bi se trebalo obrniti na pristojno poizvedovalno mesto, ki more dobiti stik z Mariničevimi, ako so ostali doma."
.
"Ranjen je bil dne 12. avg. 1917. na planoti pred Asiagom strelec Hinko Zimmermann, doma iz ljutomerskega okraja. Ko je odhajal, zaklical je svojemu tovarišu: `Janez, maščuj me o prvi priliki, sicer se pa bodem tudi še sam, ko se povrnem´."
.
"Ujet je bil dne 19. t. m. na soški fronti 20 letni Fran Jeras iz Ljubljane, po poklicu zasebni uradnik."


.

Priprave na novo bitko že potekajo
Morija za nekaj kvadratnih kilometrov ozemlja je trajala do 5. junija. Neuspešen poskus preboja avstro-ogrskih obrambnih položajev, pa tudi neuspešen naskok na Trst sta italijanskemu generalštabu povzročila kar precej preglavic. Za deseto soško bitko je italijanska stran pripeljala na bojišče do tedaj nezaznano število vojakov, ki pa je bilo preseženo v enajsti soški bitki, v kateri so Italijani želeli dokončno obračunati s trdovratnim nasprotnikom na vzhodu in zlomiti monarhijo s prebojem fronte ob Soči. V ta namen so po celotni fronti namestili kar tri tisoč šesto topov in več kot pol milijona vojakov, natančneje šesto tisoč. 17. avgusta 1917 so italijanski topovi zagrmeli, že naslednji dan pa je šla v boj italijanska pehota, ki je v prvih dneh enajste soške bitke dosegla nekaj uspehov.

Že 18. avgusta je pet italijanskih divizij prekoračilo Sočo na območju med Doblarjem in Desklami in nadaljevalo v smeri vzhoda proti osrednjem delu Banjške planote, kjer so avstro-ogrske čete prisilili v umik na rezervne položaje in pozneje zasedli tudi te. Tudi dodatne Borojevićeve okrepitve niso zaustavile italijanskega napredovanja na Banjšicah, zato se je po posvetovanju s svojimi štabnimi častniki odločil za taktični umik v notranjost. S tem je želel razpotegniti italijanske oskrbovalne poti, saj je bila oskrba z vodo v poletnem času zaradi neugodnih kraških hidroloških razmer na Banjški planoti še toliko težja. Premik v notranjost je tudi onemogočal delovanje italijanskega topništva, saj so imeli topovi omejen doseg, Borojević pa je tudi pridobil nekaj dragocenega časa za utrditev nove obrambne linije, ker je vedel, da Italijani na izpraznjena območja napredujejo zelo previdno in počasi. V protinapadih je avstro-ogrskim enotam sicer uspelo zavzeti nekaj izgubljenega ozemlja, Italijani pa so dosegli pomembno strateško prednost z zavzetjem Banjške planote, toda ob izjemno velikih izgubah. Mrtvih, ranjenih in ujetih je bilo v slabem mesecu dni, kolikor so trajali spopadi, na italijanski strani 166.000, na avstro-ogrski pa 110.000. Obe strani skupaj sta našteli okoli 276.000 mrtvih in ranjenih, kar je približno toliko, kot ima danes prebivalcev Ljubljana, oziroma petkrat toliko, kot jih je imela Ljubljana v letu 1910.
.

"Smrti ni samo na bojišču. Žalostna usoda je zadela mladega vojaka Jakoba Majcen iz Logarovec. Po večmesečnem bojevanju se je z veselimi upi podal na kratek dopust, a doma mu je kruta smrt prestrigla nit življenja, katera mu je na bojišču tolikokrat prizanesla. Kopajočega v vaškem potoku ga je prijel krč in je nesrečno utonil. Dne 3. avgusta bi se moral zopet vrniti na bojišče in ravno ta dan so ponesli tovariši-vojaki njegovo truplo k večnemu počitku. Bil je zvest narodnjak."
.
"Samomor praporščaka. Na Šancah nad Šiško so našli mrtvo truplo praporščaka v rez. 57. pp. [pešpolku, op. a.] Oščadola Kočtopar in Prerave [moravski polk, op. a.]; pognal si je bil v glavo strel iz revolverja."
.
"Huda nesreča je zadela občespoštovano rodbino nadzornika in načelnika obratnih uradov c. kr. državne železnice g. Viktorja Hrašovca. Žrtev vojnih naporov, ki so na bojiščih in doma uničili toliko mladih življenj je postal njegov nadepolni sin stud. iur. [študent prava, op. a.] c. kr. nadporočnik v rezervi g. Ivan Viktor Hrašovec. Dobili so včeraj mrtvega, končal si je mlado življenje s strelom. Za mladega, 23 let starega moža, bilo je preveč vojnega napora. Pokojnik je bil za svoje delovanje za cesarja in domovino odlikovan z obema signum laudis [vojaška zaslužna medalja, op. a.], z zaslužnim križcem III. razreda in Karlovim četnim križcem. Ob britki izgubi spremlja rodbino g. nadzornika splošno sožalje."


.

Začetek enajste soške bitke na cesarjev rojstni dan
Časopis Slovenec je konec meseca avgusta 1917 svojim bralcem predstavil potek bojev v prvem tednu enajste soške bitke. Opis dogodkov je kar natančen, z izjemo avstro-ogrskih izgub, ki v zapisu niso omenjene. Tudi sicer se izgube domače vojske niso omenjale, v redkih primerih, ko pa so jih, pa je bilo običajno poudarjeno, da je sovražnik utrpel še večje izgube. Enajsta soška bitka se je začela prav na trideseti rojstni dan cesarja Karla (17. avgusta), dan pozneje, ko so topovske granate še vedno z vso silovitostjo padale po bojišču, pa bi rojstni dan praznoval pokojni cesar Franc Jožef I., ki je umrl slabo leti dni prej.

"Na cesarjev rojstni dan je začela enajsta soška bitka, ki naj bi konečno odločila usodo Trsta. Od Bovca do morja je bobnel sovražnik iz tisoč topov z naraščajočo silo ne samo na prve postojanke, ampak tudi na ozemlje daleč za njimi. Ponoči je bila vsa bojna črta v plamenih izstrelkov najrazličnejših kalibrov. A to še ni bilo dovolj. Dne 18. t. m. ob 6. uri 30 minut zjutraj je pošiljal sovražnik najtežje kalibre na zadnje črte in nameravana skrivališča naših čet, med tem ko so bili najsprednejši jarki v ognju min, tega najstrašnejšega modernega orožja. Ta topovska predpriprava, ki je trajala do 19. t. m. zvečer, je spremenila vse naše utrdbe v lijasto polje. Proti večeru je pognal sovražnik prve mase v napad proti našim prednjim postojankam, njegova artiljerija je držala pod zapornim ognjem plinovih granat in šrapnelov naše zadnje črte in rezervne postojanke. Na odprtem polju so čakale naše čete sovražni sunek. V ročnem metežu, ki je trajal do jutra, se je posrečilo sovražnikom vdreti v našo prvo postojanko. Takojšnji protinapad hrabrih čet jih je vrgel nazaj v njihova vzhodišča z najtežjimi izgubami zanje. Ponavljajoči se napadi na višine severno Kostanjevice so trajali ves dan, a so bili vsi odbiti. Ko je hotel proti večeru sovražnik ponoviti napad s popolnoma svežimi silami, je bil njegov poizkus po našem topništvu že v kali zadušen. Uspeh dnevu so si priborile naše čete proti ogromni premoči sovražnika. Zajeli smo 26 častnikov in 706 mož. Italijani so pognali proti ozkemu odseku Selo-Fajti hrib nad 14.000 mož v boj v enem dnevu s popolnim neuspehom. Bojišče pokrivajo nešteta trupla, V noči na 20. t. m. je italijansko topništvo obdelovalo z menjajočo silo naše črte. Gorski strelski polk št. 1 je s protinapadom vrgel sovražnika iz osvojenih postojank južno reke Vipave. Proti jutru so se ponovili sovražni napadi na celi fronti. Posebno ljuti boji so se razvili na višinskih postojankah severno Kostanjevice s popolnim našim uspehom. Opoldne 20. t. m. je nastal bojni odmor. Le obojestransko topništvo je opoldne delovalo. Zvečer so se napadi v velikih masah ponovili na celi planoti. Najhujše je divjal boj za višine severno Kostanjevice, pri Selu in na Grmadi. Razvaline Sela je obdržal sovražnik po neizmernih izgubah, povsod drugod pa se je njegov naval zrušil ob neomajnem odporu naših čet. Noč je pehotno delovanje prekinila, ne da bi omejila sovražni ogenj s plinovimi izstrelki. Dne 21. t. m. zjutraj se je borba iznova začela. V globokih valovih, ki so dosegli ponekod tudi 700 metrov, so naskakovali Italijani naše postojanke. Proti poldnevu se jim je posrečilo vdreti v razvaline Kostanjevice, a so bili vrženi s takojšnjim protinapadom nazaj. Kljub temu je sovražnik pošiljal vedno nove čete v boj, ki je bil vroč posebno južno od kote 464, kjer so vdrli Italijani v našo prvo postojanko, ki je bila po strašnem ognju spremenjena v granatne lijake, a naše čete so jih zopet vrgle nazaj. Ob 9. uri zvečer se je svežim sovražnim silam zopet posrečilo vdreti na višino 378, kjer so bile s protinapadom, ki je trajal do polnoči, zopet pognane nazaj. Na severnem pobočju Krasa sta gorska polka strelcev 1. in 2. vzdržala vse številne napade laške premoči. Nne [Dne, tiskarska napaka, op. a.] 22. dopoldne je vse napade, ki jih je poizkušal sovražnik, zadušilo že naše topništvo. Le južno od Kostanjevice je prišlo do krvavega meteža, v katerega je poseglo tudi preko 30 Capronijev [italijanski bombniki, op. a.]. Toda zopet je bil sovražnik poražen in decimiran in se je umaknil v lastne izhodne postojanke […]

.

"Padel je v enajsti soški bitki nadporočnik v rez. Rajko Haring."
.
"Smrt na bojišču. Dne 18. t. m. ob 8. uri zjutraj je ob Sv. Marku pri Gorici kot žrtev italijanskega obstreljevanja na bojišču obležal Milan Ženko, stotnik neke havbične baterije. Svoj čas je bil pokojnik kot poročnik služil pri domačem 17. peh. [pehotnem, op. a.] pešpolku, ob početku vojske pa so ga premestili k havbični bateriji. Ob njej, ki ji je služil z vso vdano zvestobo slovenskega vojaka, ga je v ljuti borbi za domačo zemljo ugrabila častna smrt. Komaj 30 let star, je bil pokojnik odlikovan z vojaškim križcem za zasluge z meči, dvakrat s srebrno vojaško svetinjo za zasluge z meči, z bronasto svetinjo ter s Karlovim vojnim križcem. Častništvo in moštvo, ki je služilo pod Ženkovim poveljstvom, iskreno žaluje ob izgubi. Kajti pokojnik ni bil samo odličen poveljnik, ampak tudi resnično spoštovanje in vso ljubezen uživajoč vojni tovariš. Rodom Ljubljančan, bo najbrž našel zasluženi pokoj na ljubljanskem dvoru miru in sprave. Začasno so ga zagrebli ob fronti."
.
"Za domovino je padel na bojišču v severni Italiji desetnik Lenart Bizjak, doma iz Podbrda ob Bači."


.
[…] Opoldne je brez vsake artiljerijske predpriprave ponovil svoje napade na višine 464, 363 in 378, kjer je bil ponovno odbit. Popoldne je znova pričel bobneči ogenj na vso našo črto in iznova so navalili Italijani z ogromno premočjo na naše postojanke. Višina 378 je neprestano menjala gospodarja. Proti večeru je sovražnik zopet vdrl v Kostanjevico, odkoder je bil po trdem boju moža z možem vržen nazaj. Tudi ponoči boji niso ponehali. Do 3. ure zjutraj je divjala borba za obkolitev Grmade. Napad za napadom se je razbil ob brezprimerni hrabrosti naših čet, ko so višino 378 zopet iztrgali sovražniku, ki se je nato poražen umaknil. Naslednje jutro je otvorilo sovražno topništvo zopet težak ogenj, ki se je dopoldne zgostil do brezprimernega bobnenja. Laški letalci so zaledje obmetavali z bombami. Po tem strašnem ognju, ki je trajal do 4. popoldne, je povzel sovražnik znova napade proti višinam s severnemu pobočju in proti odseku južno Kostanjevice. Tudi ti napadi so se zrušili po krvavem boju in uspeh dneva je venčal naše čete. Po tem zadnjem obupnem poizkusu je privoščil Cadorna [Luigi Cadorna je bil do poraza v dvanajsti soški bitki načelnik generalštaba italijanske vojske, op. a.] svojim izkrvavelim četam odmor, ki je razun [razen, op. a.] par sunkov kroti koritu [proti Koritu, tiskarska napaka; vas Korita na Krasu ležijo jugozahodno od Kostanjevice, op. a.], trajal do danes ponoči, ko je italijansko topništvo zopet pričelo bruhati iz tisočerih topov. S tem je bil prvi del enajste soške bitke končan.

Italijanska armada je doživela nov poraz. Po napadu na vso soško fronto od Bovca do morja, se je njen glavni naval osredotočil na odseku Deskle-Vrh in Fajti hrib-Grmada, s prozornim namenom, da si pribori dohod na Banjško planoto, kar bi utrdilo njene nevzdržljive postojanke pri Gorici in omajalo našo fronto na Krasu, kjer so hoteli z obrežja preko Štivana in Medje vasi, s severa pa preko Kostanjevice obkoliti Grmado, preko katere pelje pot v Trst. Toda zaman! Vsi strašni navali laške premoči so se ustavili ob železnotrdnem odporu Boroevičeve armade. Vse naše čete raznih polkov, naše topništvo in tehnični oddelki so v teh štirih dneh soške bitke delali čudeže, doprinesli žrtve, ki jih ni momogoče [mogoče, tiskarska napaka, op. a.] pojmiti in to proti 10—12 kratni premoči in artiljerijskem ognju, kakor ga doslej še ni razvil Italijan. Na ozkem odseku Kostanjevica-Fajti hrib smo zajeli 70 častnikov in nad 1700 mož, ki so pripadali 33 različnim polkom. Na ta ozki del je torej navalil sovražnik 65.000 mož v štirih dneh, ne da bi nam iztrgal le eno ped zemlje! Duh moštva je sijajen. Od najvišjega častnika do najnižjega prostaka [navadni vojak, op. a.] zro vsi z neomajnem zaupanjem v bodoče dni z zavestjo, da bi nov naval laške armade, ki je zbrala na Krasu skoro polovico vseh svojih sil, le njen nov poraz."

Poštni golobje
"Italijanska artilerija je uničila brzojavno zvezo med fronto in poveljstvi. V strašnem zapornem ognju pa je bilo vendar treba vzdrževati neko zvezo. Vporabljali so se poštni golobje, ki so se izborno obnesli, čeprav je moral eden ali drugi naravno umreti junaške smrti." Golobe pismonoše so sicer dokaj uspešno uporabljali tudi v drugi svetovni vojni, več o tem pa v prispevku Pernati heroji druge svetovne vojne.

Italijanska napadalna taktika
Prebivalstvo v zaledju je bilo prek dnevnega časopisja dobro obveščeno ne le o poteku bojev na fronti, ampak tudi o drugih sorodnih temah, kakršna je bila tudi predstavitev italijanske napadalne tehnike.

"Italijani izvajajo sedaj enako taktiko kot Francozi in Angleži na zapadu in kakor Brusilov in Kornilov [ruska generala, op. a.] na severovzhodu. Postopanje ententinih armad [antanta je bila zveza Anglije, Francije in Rusije, op. a.] je danes enotno. V načelu se da morda najkrajše izraziti z navodilom novega italijanskega reglementa [predpis, pravilo, op. a.], ki je izšel tekom vojne: `Izgube ne smejo ostrašiti, marveč je treba boj razsipno netiti.´ Neposredno pred napadom so tudi prostori za izhodno postojanko navadno 600 do 1000 m globoko dobesedno natlačeni z ljudmi. Pri napadu stopi potem osebna kakovost vojaka zelo v ozadje. Zagozden v množico, od zadaj takorekoč potiskan naprej, pomeznik [posameznik, op. a.] ne more drugega nego drviti naprej. Napadalni valovi slede drug drugemu v ozkih, okroglo 50 m širokih presledkih. Naloga prve napadalne stopnje je `attaco travolgente´ — sovražnika v vihri podreti. Kakor hitro mogoče, mora priti do sovražnih brambnih naprav in jih brez oddiha prekoračiti. Druga stopnja (protezione — zaščita) mora zasesti posebno važna opirališča in tako zavarovati krilo in hrbet prve stopnje ter preprečiti sovražne protinapade. Tretjo stopnjo tvorijo izbrani oddelki, ki imajo nalogo predor na obeh krilih razširiti; zbirati morajo tudi strojne puške in ujetnike ter preprečiti škodljive akcije proti prodirajočim četam iz ozadja. Četrto stopnjo (polizia) tvorijo kraljevi karabinierji, ki so oboroženi s strojnimi puškami, pa tudi s palicami, da vzpodbujajo zaostajalce in jih tirajo naprej. V ostalem morajo podpirati tretjo stopnjo v izvrševanju njenih nalog. Peta stopnja (portatori) opravlja trensko [spremljevalno, op. a.] službo: nosi vodo, municijo, napadalne in brambne pomočke in delavna sredstva za boreče se čete. Seveda pa trenotni položaj večkrat zahteva, da se ta načrt izpremeni. Napadalne čete so seveda opremljene s plinskimi krinkami [maskami, op. a.] in jeklenimi čeladami, in prtljage nimajo nobene. Samo zviti plašč nosijo preko ramen. Pravo napadalno orožje je bajonet, katerega je Barzini nekoč imenoval tradicionelno orožje italijanskega vojaka. V nekem povelju, ki je tekom 9. soške bitke prišlo v naše roke, se glasi dobesedno, naj četa `z brezkoristnim ognjem iz pušk ne izgublja časa´. Tipično je tudi drugo polkovno povelje, ki smo ga našli ravno sedaj in ki se glasi med drugim: `Tudi tedaj, ako prvi val zadene na ovire, se napad ne sme ustaviti. Dokler živi le še en mož brigade, velja: Naprej z bajonetom! To moramo imeti vedno pred očmi, poveljniki vseh stopenj!´ V splošnem se gleda na to, da se napad izvrši bliskovito, vedno naj nosi značaj iznenadenja — tako se glasi povelje. Vojakom tudi vedno zabičavajo, da jim nudi najboljše varstvo proti učinkom branilca viharnost in drznost njihovega lastnega napada. Mora se tudi priznati, da je Italijan dober vojak. Napadalna sila Italijanov se na splošno tekom vojne ni zmanjšala, marveč preje povečala. Tem večja je tedaj slava in zmaga naših branilcev, da se že nad dve leti tako sijajno upirajo napadalčevi premoči."

Vključevanje mornarice v boje na soški fronti
V boje na soški fronti je občasno posegla tudi mornarica. Avstro-ogrska mornarica je bila v primerjavi z italijansko pri tem nekoliko bolj zadržana. Trst se je tako kar nekajkrat znašel pod točo granat, ki so nemalokrat povzročile tudi smrtne žrtve, največkrat pri civilnem prebivalstvu. Na drugi strani pa je avstro-ogrska mornarica večkrat napadla italijanska obalna mesta, med njimi tudi Benetke. Prav zaradi bližine Italije Trst ni bil izbran za glavno avstrijsko vojaško pristanišče. Ta čast je pripadla Pulju, drugo najpomembnejše vojaško pristanišče pa je bilo v Boki Kotorski, v današnji Črni gori. Trst je sicer bil v ožjem izboru za ta položaj. Ob izbiri Trsta za glavno vojaško pristanišče monarhije pa so načrtovali gradnjo umetnega otoka pred Piranom.

"S pomočjo 72krat povečajočega daljnogleda se more v primierskem kanalu, severnovzhodno Gradeža, natančno razločiti oklopni monitor, ki je na razdaljo 25 kilometrov obstreljeval Trst. Monitor pogosto menja svoje mesto; približno 8 km vzhodno od njega mole iz vode v Ždobi [ob izlivu reke Soče v Tržaški zaliv, op. a.] razvaline italijanskih municijskih transportnih ladij, ki jih je potopila naša artiljerija. Tam v Ždobi utegnejo biti vzidani tudi težki francoski ladijski topovi 34 cm kalibra, ki neprestano posegajo v sedanjo borbo. V prvih dneh sedanje vojne je poizkušalo tudi manjše sovražno brodovje, poseči v boje na Grmadi. Pojavila sta se tamkaj tudi dva italijanska monitorja, ki sta v varstvu 8 torpedovk in 8 manjših oklopnih motornih čolnov poizkušala sodelovati, v boju na kopnem, toda ko so jih naši mornarični topovi vzeli na muho, so hitro izginili. Cadorna je nedavno v enem svojih časniških poročil povedal, da ima na soški fronti 218 letal na razpolago. To število se je medtem še pomnožilo z novimi francoskimi brodovji. Skoraj neprestano preletajo sovražna letalna brodovja, večkrat po 20 in več letal skupaj, naše postojanke in obmetavajo posebno prostore, kjer sumijo naša višja poveljstva, z bombami. Sovražni letalci kažejo mnogokrat priznanja vredno drznost; spuščajo se na 300 m nizko ter iz te neznatne razdalje napadajo s svojimi strojnimi puškami večkrat celo naše baterijske postojanke. Tačas so v italijanski armadi v rabi naslednji letalni sestavi: Veliki Caproniji s tremi motorji, ki služijo v prvi vrsti za metanje bomb; Farmani, s katerimi izključno poizvedujejo, Candroni, ki istotako služijo v poizvedovalne svrhe, a jih zadnje dni uporabljajo tudi za bombne napade; Savolo-Fomiglio, ki je izboljšan Farman in Nieuporti so pravi bojni aparati; letala z znamko `Sociata annonyma mechanica lombarda´ so videti nekam okorni; pomorskih letal ne uporabljajo več. Znatno je število tovornih in osebnih avtomobilov, ki so v rabi za sovražno fronto. Iz izpovedb ujetnikov je razvidno, da jih v največji meri uporabljajo za dovažanje čet."

Življenje na fronti je bilo vse prej kot lahko. Civilnemu prebivalstvu v zaledju je bilo kljub vsemu marsikaj prihranjeno, toda to nikakor ne pomeni, da je bilo življenje tam brezskrbno. S kakšnimi omejitvami, težavami ali zgolj nevšečnostmi so bili soočeni naši predniki in tudi drugi narodi monarhije in zunaj nje v obdobju enajste soške bitke, pa si bomo nekoliko natančneje ogledali v enem izmed prihodnjih prispevkov.


Vojni kurat padel. V 11. soški bitki je padel vojni kurat Edvard Stumpf, duhovnik praške nadškofije. Granata je priletela v njegovo kaverno.


Ivan Bohinc, organist v Stari Loki, padel na italijanskem bojišču. Pred par dnevi smo prejeli žalostno obvestilo, da je tudi naš organist Ivan Bohinc daroval svoje mlado življenje za Boga in domovino. Bil jo res vzor mladenič v vsakem oziru. Pobožen, prijazen in vesel se je prikupil vsakemu, kdor ga je poznal. Bil je zelo nadarjen in po pravici smo smeli od njega še veliko pričakovati. Za njim žalujejo pevski zbor iz Stare Loke, pa tudi pevski zbor s Trate: žalujemo vsi, ki smo poznali Tvojo dobro plemenito dušo. Padajo najboljši! Počivaj v miru!


Padel je na italijanskem bojišču vzorni Orel Janez Zoreč iz Korit. Pokopali so ga v vipavski vasi Mahovini. Rajnik je bil preje član Marijine družbe, kat. slov. izobraž. društva. To je drugi Orel [katoliška telesnovzgojna organizacija, nastala po vzoru sokolske organizacije, op. a.], ki je padel iz dobrniške fare na bojišču.


Pri zadnjem letalskem napadu dne 14. t. m. na Benetke je bil ranjen pomorski praporščak g. Vladimir Trost, najstarejši sin g. Karla Trosta, nadučitelja v Št. Jerneju na Dolenjskem. Za izredno hrabrost pred sovražnikom je prejel imenovani srebrno hrabrostno svetinjo.


Padel je 19. avg. zadet od sovražne mine telefonist gorsko-strelskega polka: France Velkavrh doma iz Most pri Ljubljani. Pred kratkim je bil drugič odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo. Predragi France bodi Ti lahka slovenska zemlja, katero si ljubil goreče in daroval zanjo svoje mlado življenje!


Smrt za domovino. Dne 20. avgusta ob 9, uri zvečer je padel na Monte Majo v severni Italiji poročnik Franc Kvas.


Pehota je v 11. soški bitki napadla z dvakrat večjo močjo, kakor v deseti soški bitki. Italijanske bojne ladje niso še nikdar posegle tako naravnost v boj, kakor zdaj. Dva italijanska monitorja sta se bitke udeleževala; čuvali so ju: 8 oklopnih motorskih čolnov in 8 torpedovk. Italijanskih letal je nastopilo v prvem tednu nove bitke 300.


Na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom počiva 859 avstro-ogrskih vojakov. Foto: Rok Omahen
Pokopališče v Logu pod Mangartom. Foto: Rok Omahen
Spomenik branilcem Rombona in padlim vojakov na bovškem območju na pokopališču v Logu pod Mangartom. Foto: Rok Omahen
Sto let po vojni so napisi na nagrobnikih precej slabo vidni. Na fotografiji grob desetnika Antona Sehnala na pokopališču v Logu pod Mangartom. Foto: Rok Omahen
Na pokopališču v Bovcu je večni počitek našlo 546 avstro-ogrskih vojakov. Foto: Rok Omahen
Narava počasi briše sledi vojne. Foto: Rok Omahen
Smrt kot vojakova "zvesta spremljevalka". Foto: Rok Omahen
Italijanska kostnica nad Kobaridom hrani posmrtne ostanke 7.014 padlih Italijanov. Foto: Rok Omahen
Na pokopališču v Soči je večni počitek našlo več kot 600 avstro-ogrskih vojakov. Foto: Rok Omahen
Ime vojaka je že davno odpadlo z nagrobnika, zbledela slika pa tudi ne bo več dolgo vidna. Foto: Rok Omahen
Grob Josefa Knorra na pokopališču v Soči. Padel je med peto in šesto soško bitko, na področju Vršiča. Foto: Rok Omahen
Križi na pokopališču v Soči. Nekoč so označevali grobove padlih, danes naslonjeni na pokopališki zid propadajo. Foto: Rok Omahen
Boji na soški fronti so bili težki tudi zaradi gorskega terena. Na fotografiji Krnsko jezero. Foto: Rok Omahen
V italijanski kostnici v Oslavju (Oslavia) so shranjeni posmrtni ostanki 57.200 italijanskih in 539 avstro-ogrskih vojakov. Foto: Rok Omahen
Imena padlih vojakov so zapisana na stenah kostnice. Foto: Rok Omahen
Notranjost italijanske kostnice v Oslavju. Foto: Rok Omahen
Notranjost italijanske kostnice v Oslavju. Vsi vojaki niso bili identificirani, zato v sredini napis "12.000 neznanih". Foto: Rok Omahen
Italijanski karabinjerji pred zidom z imeni njihovih padlih kolegov na soški fronti. Foto: Rok Omahen
Napis pred kostnico v Oslavju – Tu počiva 57.200 italijanskih in 539 avstro-ogrskih vojakov. Foto: Rok Omahen
Notranjost italijanske kostnice v Oslavju. Po stenah so zapisana imena umrlih vojakov, ki so jih uspeli identificirati. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku (Prosecco). Foto: Rok Omahen
Dotrajan križ na pokopališču v Proseku. Foto: Rok Omahen
Italijanska kostnica v Sredipolju (Redipuglia). Na tem mestu so shranjeni posmrtni ostanki 100.187 italijanskih vojakov. Foto: Rok Omahen
Italijanska kostnica v Sredipolju. Napis »presente« - navzoči je izpisan na stopnicah, ki vodijo do vrha spomenika, spodaj pa so imena padlih vojakov. Foto: Rok Omahen
Napis »trideset tisoč neznanih vojakov«. Od 100.187 pokopanih vojakov na tem mestu jih je kar 60.330 neidentificiranih. Foto: Rok Omahen
Imena (slovenskih) krajev, kjer so se italijanski vojaki borili in umirali. Foto: Rok Omahen
V smeri proti Foljanu (Fogliano Redipuglia), nedaleč stran od italijanske kostnice v Sredipolju, se nahaja vojaško pokopališče s 14.550 avstro-ogrskimi vojaki. Foto: Rok Omahen
Skoraj polovica (7.000) vojakov na foljanskem pokopališču je neidentificiranih. Foto: Rok Omahen
Grob topniškega poročnika Bernharda Rothfelda na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Sežani. Poljak, ki je služil v cesarsko-kraljevi vojski je padel v deseti soški bitki. Foto: Rok Omahen
Grob sedemnajstletnega avstro-ogrskega vojaka Josefa Fojana na pokopališču v Sežani. Foto: Rok Omahen
Beneški arzenal se je večkrat znašel na muhi avstro-ogrskih letalcev. Foto: Rok Omahen

Zgodbe in pričevanja






Več rezultatov iskanja