"Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega."

Pogovor s kardinalom Angelom Sodanom, nekdanjim državnim sekretarjem papeža Janeza Pavla II. o priznanju Slovenije
Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Rima|27.06.2016 ob 06:17
Vatikan - MMC RTV SLO
Kardinal Sodano je bil vatikanski državni tajnik od leta 1991 do leta 2006. Foto: Reuters


Slovenija je bila samostojna država komaj pet dni, ko je v Vatikanu položaj papeževega premierja prevzel kardinal Angelo Sodano, takrat 63-letni izurjeni diplomat Svetega sedeža.

Sodano je v vatikanski diplomaciji preživel vso svojo kariero, deset let je bil nuncij v Čilu, dolgo se je ukvarjal tudi z vzhodno Evropo in Balkanom. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil desna roka kardinala Agostina Casarolija, ki je tiho tkal vezi med državami onstran železne zavese in Vatikanom poljskega papeža.

Sodana osebni spomini vežejo tudi na Slovenijo, njegov oče Giovanni Sodano, pozneje poslanec v italijanskem parlamentu, je bil po koncu prve svetovne vojne dolgo na Tolminskem in Kobariškem.

Danes 88-letni kardinal v vatikanski administraciji nima več funkcij, ostaja pa dekan kardinalskega zbora.

Papež Janez Pavel II. vas je za državnega sekretarja uradno imenoval pet dni zatem, ko je Slovenija razglasila neodvisnost. Kakšni so vaši osebni spomini na ta čas?
Res je, da sem bil za sekretarja imenovan 29. junija 1991, na praznik svetih Petra in Pavla, toda z Balkanom in vzhodno Evropo sem se ukvarjal že v času, ko sem bil sodelavec državnega sekretarja Casarolija. Nato sem bil deset let apostolski nuncij v Čilu, zatem pa sem se znova osredotočil na vzhodno Evropo in Balkan, kjer so države ravno takrat začenjale svojo pot k svobodi.

Spominjam se, da sem že oktobra 1989 odšel v Moskvo, saj je Sveti sedež tam začenjal nove diplomatske odnose, hkrati pa smo pripravljali obisk predsednika Gorbačova pri papežu, ki se je potem zgodil 1. decembra 1989.

V tem ozračju svobode, ki se je oblikovalo, sem po naročilu svetega Janeza Pavla II. osebno spremljal pot posameznih narodov, Poljska je že na začetku leta 1990 uvedla demokratični sistem, nato Češkoslovaška, ki je bila takrat še združena.

Še posebej pozorno sem spremljal vršanje v Jugoslaviji, Gospod je ljudstva ustvaril svobodna, imela so pravico do svobode in edina stvar, ki jo je lahko storil Sveti sedež, je bila ta, da jim pomaga, njim in mednarodni skupnosti, da bi se vse zgodilo čim bolj v miru. Ni bilo vedno mogoče, toda to je bil namen Svetega sedeža.

Vemo, da pot do priznanja Slovenije ni bila lahka, v Evropi je bilo takrat veliko dvomov. Kako se je razvijalo stališče Svetega sedeža?
Za papeža Janeza Pavla II. so bile zadeve zelo jasne. Pravna osnova je bila jasna. Ustava, ki jo je Jugoslavija dobila po propadu nacizma in na začetku svoje poti, je predvidela tudi možnost odcepitve, če bi jo posamezne republike želele. To je bila pomembna pravna osnova. V drugih primerih pravna osnova odcepitve ni bila tako jasna. In če je bila to osnova, je moral Sveti sedež spoštovati pravice ljudstev, o tem ne Janez Pavel II. ne mi, njegovi sodelavci, nismo imeli nobenih dvomov.

Nasprotovanje evropskih držav in deloma tudi ZDA je imelo po mojem skromnem mnenju razlog v tem, da niso dobro poznali ne zgodovine Balkana ne pravnega položaja, ki je bilo tipično za Jugoslavijo. Sveti sedež je tako, ne da bi se oziral na drugačna mnenja, ki vedno obstajajo v mednarodnem redu, sledil svoji poti. Začrtal jo je papež, ki bo v zgodovino zapisan kot eden izmed očetov nove Evrope.

Ste med vsemi temi dvomi, ki ste jih tudi vi omenili, kdaj prejeli kakšno zahtevo, da se ustavite? Da počakate, upočasnite postopke priznanja?
Ne. Mednarodni dialog res pomeni izmenjavo mnenj, večinoma prek veleposlaništev in nunciatur, imeli smo nenehen dialog, saj smo želeli uveljaviti mednarodni pravni red, a tudi pomagati tem ljudstvom. A stališče Svetega sedeža, ki ga je začrtal Janez Pavel II., izvajala pa sva ga jaz in kardinal Tauran, takratni sekretar za odnose z državami, je bilo: ljudstva imajo pravice in te pravice moramo spoštovati. In tu je bilo kar nekaj, ne bom rekel sovražnosti, ampak zadržkov. Spominjam se, da sem na konferenci nekdanjega CSCE-ja, sedanjega OSCE-ja, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, v Parizu, govoril s pokojnim francoskim predsednikom Mitterrandom, ki mi je rekel: vi bi radi priznali jugoslovanske republike, toda kako lahko tako majhne države sploh preživijo? Jaz sem mu z malo mladostne drznosti odgovoril: vaš sosed Luksemburg prav dobro živi, čeprav je majhen, dobro živita monaška kneževina ali San Marino v Italiji. In on mi pravi, a vi bi kar takole vse v isti koš. Ne bi, ampak poglejte, koliko majhnih držav imamo! Danes tudi baltske države, velika, lepa, vitalna ljudstva, čeprav majhna po številu prebivalstva. Tako da, vidite, ta njihov argument ni imel nobene osnove. Zakaj toliko nasprotovanj, je težko reči. Nekatere socialistične vlade, na primer, so se zagotovo sklicevale na antična prijateljstva, ki jih je sicer težko razložiti, a so jih v preteklosti povezovala s Srbijo. In to je lahko imelo vpliv.

Vemo, da je imel Janez Pavel II. v tem procesu veliko vlogo. Kakšna so bila njegova osebna prepričanja in stališča, ki so ga pripeljala do njegovih odločitev?
Njegova stališča, njegova formacija, njegov študij, njegova narodnost so ga napeljali k prepričanju, da ljudstva ne izumrejo, da narodi ne umrejo. Pogosto je navajal papeža Benedikta XV., ki je že na začetku prve svetovne vojne govoril, da narodi ne izumrejo. Še veleposlanikom je v šali večkrat dejal, narodi ne umrejo, mi Poljaki bomo vedno Poljaki, vi Nemci boste vedno Nemci, vi Italijani boste vedno Italijani. Kajti nacionalno identiteto je treba spoštovati. Zelo močan je bil pri njem tudi koncept Evrope. Evrope, ki je res Evropa, ne samo srednja ali vzhodna Evropa, ampak Evropa, ki sega od Atlantika do Urala. Vodila sta ga vizija svobode skupaj s konceptom medsebojnega sodelovanja.

Razpadu Jugoslavije je sledila krvava vojna na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Za vedno bo ostalo vprašanje, ali bi se ji bilo mogoče izogniti. Kaj vi mislite o tem?
Veste, ko mama rodi otroka, ne moremo predvideti, ali bo svetnik ali pa morilec. To je skrivnost svobode človekovega odločanja. Narodi so uveljavljali svojo pravico, nemogoče je bilo predvideti vso prihodnost. Za nas in za vso mednarodno skupnost je bilo to veliko presenečenje. Tragedijo sem lahko videl na svoje oči, ko sem Janeza Pavla II. spremljal v Sarajevo, kjer je daroval tisto slavno mašo, medtem ko je bilo mesto še tarča bombardiranja. Slika tragedije. Toda celotne zgodovine ne moremo predvideti, narediš, kar moreš, preostalo prepustiš v roke ljudem, ki sami ustvarjajo svojo usodo.

Koliko danes spremljate Slovenijo? Kaj menite o njenem razvoju, poti, ki jo je opravila od leta 1991?
Čestitam slovenskemu narodu, narodu, ki se odraža tudi v svojih voditeljih, v pastirjih naših škofij, v šolah, na univerzah, v kulturnih združenjih. To je lepota naroda, ki je korak za korakom, čeprav včasih tudi v cikcaku, postal suverena država in ki sodeluje z drugimi evropskimi državami. Osebno spremljam, čeprav od daleč, tudi življenje šestih škofij, ki jih imamo danes v Sloveniji, predvsem velikih nadškofij v Ljubljani in Mariboru in manjših škofij, ki so vezane nanje. Sem v stiku tudi z našo apostolsko nunciaturo, ki jo vodi dragi nuncij Juliusz Janusz, in z veleposlaništvom RS pri Svetem sedežu, s katerim sem imel prisrčne odnose pod vsemi veleposlaniki do zdajšnjega veleposlanika Kunstlja. Ohranjam drage spomine in danes mi ne preostane drugega, kot da zaželim vsej Sloveniji vse najboljše ob 25. obletnici osamosvojitve in še nadaljnji gmotni in duhovni razvoj. Naj da Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Vse najboljše vsem in hvala.

Hvala vam za pogovor.


Še posebej pozorno sem spremljal vršanje v Jugoslaviji, Gospod je ljudstva ustvaril svobodna, imela so pravico do svobode in edina stvar, ki jo je lahko storil Sveti sedež, je bila ta, da jim pomaga, njim in mednarodni skupnosti, da bi se vse zgodilo čim bolj v miru. Ni bilo vedno mogoče, toda to je bil namen Svetega sedeža.


Čestitam slovenskemu narodu, narodu, ki se odraža tudi v svojih voditeljih, v pastirjih naših škofij, v šolah, na univerzah, v kulturnih združenjih. To je lepota naroda, ki je korak za korakom, čeprav včasih tudi v cikcaku, postal suverena država in ki sodeluje z drugimi evropskimi državami.


V družbi s papežem Frančiškom. Foto: EPA
Mojca Širok je dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Slovenija