Na vlogo medijev v osamosvojitveni vojni se pozablja ali celo načrtno ne omenja

Dosje ''Mediji v vojni za Slovenijo''
Gregor Cerar|28.06.2016 ob 13:23
Ljubljana - MMC RTV SLO
Brnik takoj po bombardiranju 1991, Zvezdan Martič z registrsko tablico enega od zadetih avtomobilov. Foto: Tone Stojko

Mediji zagotovo niso bili deležni takšnega priznanja, kot bi si ga glede na vlogo v desetdnevni vojni zaslužili, poudarja avtor Dosjeja ''Mediji v vojni za Slovenijo'' Zvezdan Martič.

Na prvem programu TV Slovenija bo nocoj premiera dokumentarnega filma Dosje: Mediji v vojni za Slovenijo, v katerem je njegov avtor Zvezdan Martič pred kamero povabil 25 urednikov, novinarjev, snemalcev in fotoreporterjev različnih slovenskih medijev, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, tudi tam, kjer je desetdnevna vojna zahtevala človeške žrtve.

Dosje: Mediji v vojni za Slovenijo si lahko ogledate v spodnjem priloženem videu.


O vlogi medijev med osamosvajanjem je bilo veliko povedanega. Toda kar se tiče vojne v Sloveniji, se o vlogi medijev nič ne govori oz. se pozablja ali celo načrtno ne omenja, pravi Martič in dodaja, da je iz dokumentarnega filma razvidno, da bi se stvari brez vloge, ki so jo odigrali mediji, odvijale bistveno drugače, kot so se. V škodo Slovenije, seveda.


Številni novinarji, fotoreporterji in snemalci so bili med spopadi v desetdnevni vojni tako rekoč v prvih bojnih vrstah in ljudem nazorno prikazovali, kaj se dogaja, čeprav je bil položaj zelo napet ali je celo prišlo do streljanja.

Ko ljudje gledajo posnetke in fotografije o vojni v Sloveniji, imajo občutek, kot da gledajo film. Treba se je zavedati, da so bili zraven fotoreporterji, snemalci in novinarji. V nasprotju z večino vojakov, ki so bili v tankih ali v rovih, so bili predstavniki medijev povsem nezaščiteni. V vseh posnetkih vojne v Sloveniji, ki jih sicer ni veliko, vojna na našo srečo ni bila takšna, kot je bila v BiH-u ali na Hrvaškem, smo bili poročevalci čisto blizu in z razdalje nekaj metrov snemali spopade ali se oglašali s krajev, kjer so minuto pred tem ali za tem padale bombe. Zagotovo so bili številni medijski delavci izpostavljeni velikim nevarnostim, bistveno večjim kot velik del preostalega prebivalstva, ne nazadnje tudi vojske, saj velik del vojakov ni sodeloval v spopadih.

Novinarji, fotoreporterji in snemalci, razen redkih izjem, tedaj niso imeli izkušenj z vojnim dopisništvom, saj so številni oboroženi spopadi na Balkanu izbruhnili po vojni v Sloveniji. Šele pozneje se jih je začelo pripravljati na nevarne razmere, dobivali so posebno opremo, kot so neprebojni jopiči in čelade.

V dokumentarnem filmu se vidi, da ničesar nismo vedeli in da smo bili popolnoma nepripravljeni, neopremljeni, brez zaščitne opreme in brez informacij. Ne nazadnje se tudi večina ni zavedala nevarnosti.

Kateri so bili najneugodnejši trenutki za predstavnike medijev v Slovenski vojni. Je bil kakšen slovenski predstavnik medijev ranjen ali v izjemni smrtni nevarnosti? Že na začetku desetdnevne vojne se je tragično končalo poročanje dveh Avstrijcev, ki so ju ubili na letališču na Brniku.

V živo sem poročal, ko sta bila Avstrijca zadeta na Brniku. Njuno početje je bilo zelo nespametno. Kot mi sta prišla opazovat, kaj se dogaja. Nismo jima mogli dopovedati, naj ne hodita tja, kamor sta se odpravila. Po letališki stezi sta se odpeljala proti gozdu, v katerem so bili tanki. Vse drugo, kot da so ju zadeli, bi bilo nenavadno. Poleg tega sta imela terenski avto čudnega videza, opremljen z raznimi ojačitvami, z veliko kantami za gorivo, ki je spominjal na vozila iz filma Ponoreli Max. Tudi tisti, ki so streljali nanju, verjetno niso imeli najboljše predstave, kaj se jim sploh približuje. Poleg tega sta tudi vozila zelo hitro. Od slovenskih kolegov pa Tone Stojko v dokumentarcu pripoveduje, kako so mu streljali nad glavo. Kar nekaj snemalcev in novinarjev so krogle zgrešile le za nekaj centimetrov. Velika sreča je bila, tako za novinarje in snemalce kot tudi za vse Slovence, da ni bilo več mrtvih, kot jih je bilo. Tudi po zaslugi medijev. Njihova vloga je bila tedaj takšna, da nismo podpihovali sovraštva, v nasprotju z drugimi jugoslovanskimi republikami. Z umirjeno distanco smo pomagali, da se je vsa stvar zelo hitro končala.

Kakšen pa je bil do poročevalcev odnos agresorja JLA? Ali so se zgodili kakšni resni konflikti s slovenskimi mediji?

Stvari niso bile tako črno-bele. Pripadniki JLA so tedaj živeli v skupni državi. Veliko oficirjev je imelo družine v Sloveniji. Večina vojakov je bila nabornikov, 18-letnih fantov, ki niso bili niti pripravljeni niti niso vedeli, kaj se dogaja. Zato smo se novinarji lahko zelo prosto gibali med enotami TO-ja in JLA-ja ter snemali pogovore z oficirji. Čeprav so imeli v rokah puške in so bili za njimi tanki, smo šli k njim in so odgovarjali na naša vprašanja.

O nevednosti vojakov JLA je bil tedaj najbolj zgovoren posnetek tedanje televizije Yutel, kjer je mlad vojak, bil je iz BiH-a, na vprašanje, ali ve, kaj se dogaja, odgovoril, da naj bi se "oni želeli odcepiti, mi pa jim ne pustimo".

Navadni vojaki JLA so bili prav tako žrtve v celotnem procesu. Ne nazadnje je to potrdil prihod mater vojakov iz drugih jugoslovanskih republik, ki so zahtevale, da se vrnejo sinovi, saj to ni njihova vojna, temveč vojna nekih generalov. Dejansko so bili v Sloveniji neprostovoljno in tudi zato smo se lahko novinarji relativno normalno gibali od ene do druge barikade in niso streljali na nas, ko smo se vozili mimo njih. Sam sem bil tri dni pri vojašnici na Vrhniki in sem celo na skrivaj posnel nekega oficirja, ki se je pozneje videl na televiziji. Ko sem se naslednji dan vrnil, me ni ustrelil, temveč me je zgolj opozoril, da mi ponovno to ne bo uspelo.

Mediji so, kot poudarjate, imeli veliko vlogo v vojni za Slovenijo. Kakšna bi bila njihova vloga, če bi se osamosvojitvena vojna dogajala zdaj, ko so na voljo številne nove tehnologije in družbena omrežja?

Ključno vlogo, ki bi jo imeli novi mediji, jo je tedaj imel radio. Ljudje so klicali na radijske postaje iz vseh vasi in povedali, kaj se pri njih dogaja. Tisto, kar bi danes tvitnili ali objavili na Facebooku, so sporočili radijskim postajam, denimo, da so šli tanki iz vojašnic, da so jih preletela letala ipd. Radio je bil zbirališče informacij, ki jih je bilo težko preverjati. Imeli pa smo srečo, da ni bilo veliko dezinformacij in da so ljudje sporočali, kaj se je v resnici dogajalo. Na podlagi tega so se stvari odvijale naprej, tako vojaške akcije kot tudi medijski prispevki. Ena od prednosti v naši vojni je bila, da JLA ni imela praktično nobenih informacij. Med osamosvojitveno vojno ni prisluškovala našim komunikacijskim sredstvom in tudi niso imeli mreže ljudi, ki bi jih obveščala. V današnjem položaju pa ne bi bila tako odrezana od informacij, saj bi lahko tudi sama spremljala družbena omrežja.



Ekipa na terenu 2016 – avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martič, snemalec Pavel Jurca, snemalec med vojno in eden od nastopajočih v dokumentarcu Mišo Čadež. Foto: Boris Nitič
Vrhnika 1991 – barikada pri vojašnici, Zvezdan Martič in ekipa TV SLO. Foto: MMC RTV SLO
Grafična podoba oddaje (Mediji v vojni) Foto: MMC RTV SLO

Slovenija