Poveljnik TO-ja: Zaščititi civiliste je bila naša odgovornost v vojni za Slovenijo

Pred 25 leti se je končala 10-dnevna vojna

"Glavna značilnost naše vojne je bila, da sta se obe strani praviloma držali dane besede in potem so bili vsi sporazumi uresničeni tako, kot so bili dogovorjeni," razmišlja nekdanji poveljnik TO-ja Miran Fišer.

07. julij 2016 ob 08:22
Ljubljana - MMC RTV SLO
Teritorialna obramba in milica sta bili takrat izjemno spoštovani strukturi in ljudje so se zanašali na nas, da bomo opravili vse dodeljene naloge, se spominja nekdanji poveljnik območnega štaba TO-ja na Ptuju. Foto: BoBo

Danes namreč mineva 25 let od Brionske deklaracije, s katero so se ustavile vse sovražnosti v Sloveniji. Fišer je bil poveljnik območnega štaba Teritorialne obrambe (TO) na Ptuju, kamor je prišel iz ormoškega štaba, dolžnost pa je prevzel 28. maja 1991.

"Ta pozicija je bila precej občutljiva, glede na to, da je bilo to obmejno območje s Hrvaško, v mestu vojašnica oziroma močan garnizon JLA ter pet vojaških objektov s skladišči, ki jih je armada nameravala uporabiti v spopadu s TO-jem v času vojne za Slovenijo," se je v pogovoru za MMC spominjal Fišer.

Po prevzetju dolžnosti se je moral najprej seznaniti z novimi sodelavci in nalogami na območju Ptuja in Lenarta - torej takratne občine. Slovenske gorice, Haloze in Dravsko polje so bila območja moje odgovornosti, pojasnjuje.

Pestro že pred spopadi
"V tem obdobju pred vojno, je bilo nalog obilo. To je bilo obdobje, ko smo kot nova ekipa v območnem štabu z enotami, ki so bile v rezervi, najprej spoznavali naloge in izdelali načrte, da smo lahko svoje območje odgovornosti v celoti obvladovali. Blokirali smo komunikacije, načrtovali obkolitve vojašnic, preprečili možno napredovanje JLA iz sosednjih garnizonov in pa seveda navezovali intenzivne stike s takratno milico in civilnimi oblastmi, torej z lokalnimi župani in njihovimi sodelavci," pripoveduje Fišer.

Priznava, da je bilo veliko dela tudi znotraj ustroja, saj je bilo treba tudi utrditi zaupanje pripadnikov TO-ja iz rezervne sestave, ki svojih poveljnikov od prej niso poznali, saj je bila tik pred majem 1991 izvedena reorganizacija in so vzpostavili nove štabe.

"Načrtovali smo že tudi varovanje meje za takrat, ko bo to stopilo v veljavo - tudi s Hrvaško, ko si nismo niti prav predstavljali, kje je ta meja med nekdanjima republikama v skupni državi, potem pa bo kar naenkrat to postala med dvema suverenima državama," dodaja.

Ves čas imeli v mislih civilno prebivalstvo
27. junija pa se je začela dejanska vojna, do spopadov je prišlo tudi na sosednjem območju Ormoža. "Zato smo mi na Ptuju preprečevali kakršno koli bojno aktivnost in uporabo sil JLA, da ne bi prišli v stik s skladiščenim strelivom in drugo tehniko," pravi Fišer, ki ob tem izpostavlja izredno odločnost pripadnikov TO-ja v prvih dneh vojne.

"Skladišče orožja je bilo v samem centru mesta, na Potrčevi, kjer so bili v neposredni bližini tudi bolnica in drugi izredno občutljivi civilni objekti. Nismo si znali predstavljati, kako bi ti objekti prenesli bojno delovanje in morebitno eksplozijo v tem delu mesta," dodaja.

Nekdanji poveljnik poudarja, da so imeli s civilnim prebivalstvom izjemno dobre odnose in hvali tudi velik odziv pripadnikov TO-ja na vpoklice v enote - ta je bil skoraj 90- ali pa tudi 100-odstoten. "Ko je na teren prišla naša intendantska služba, ki je bila namenjena temu, da zagotavlja prehrano, je pogosto ugotovila, da so nas domačini že nahranili," se z veseljem nazaj v preteklost ob teh besedah ozira Fišer in ugotavlja, da sta bili Teritorialna obramba in milica takrat izjemno spoštovani strukturi. "Ljudje so se zanašali na nas, da bomo opravili vse naloge, ki nam jih državni vrh nalaga," je dodal.

Fišer poudarja, da je bila njihova odgovornost, da preprečijo spopade, ki bi na kakršen koli način prizadeli civilno prebivalstvo, a hkrati so z veliko energičnostjo obkrožili vse vojaške objekte in preprečili delovanje JLA. "Učinkovitost, odločnost in domoljubnost so bile izjemno izpostavljene lastnosti pripadnikov TO-ja," se spominja. "Predvsem pri tistih, ki so bili vpoklicani, je bilo zelo jasno, da to jemljejo kot svoje poslanstvo in se manj ozirajo na to, da bi jih nekdo utegnil kaznovati, če se na poziv ali dodeljene naloge ne bi odzvali," poudarja.

Verjeli, da v popolnosti obvladujejo razmere
Zdaj vemo, da je vojna v Sloveniji trajala le deset dni, kar je malo v primerjavi z morijo na Balkanu, ki se je razvlekla na več let. Pa so v tistih zadnjih junijskih in prvih julijskih dneh pričakovali, da jim bo uspela tako hitra in uspešna obramba države ali so bili bolj pesimistični?

"Takrat smo verjeli, da v popolnosti obvladujemo razmere in da tako napeto stanje ne more trajati v nedogled. Ocenjevali smo, da je bila posadka garnizona JLA, ki je bila na našem območju, moralno tako strta, da smo menili, da ni mogoče, da bi ti spopadi trajali dolgo," kot iz topa izstreli Fišer.

Poudarja, da nobene panike in strahu ni bilo zaznati niti v obeh primerih, ko je bila s sirenami označena nevarnost zračnega napada in so se v skladu s taktičnimi postopki umaknili. "Je pa res, da so bili naši fantje zaskrbljeni zaradi tistega manjkajočega dela tehničnih sistemov, ki bi se lahko kosali z letalskimi silami ali oklepnimi enotami JLA, saj smo se zavedali, da smo tukaj v zaostanku," priznava.

Bolel jih je odnos Evrope
Nato je končno prišel 7. julij - dan, ko so se z Brionsko deklaracijo ustavile vse sovražnosti na območju Slovenije, ta pa je za tri mesece zamrznila osamosvojitvene aktivnosti. Pogajanja so trajala kar 15 ur.

"Rezultate tistih pogajanj smo pripadniki TO-ja sprejeli kot nekaj pozitivnega, tisto, kar nam omogoča dosego naših ciljev. Čeprav nismo razumeli, kaj pomeni za tri mesece 'zamrzniti' aktivnosti. Zelo nas je žalostilo, da viden del mednarodne javnosti - zlasti evropske - ni naklonjen tem procesom osamosvajanja in dosežkom te vojne," pojasnjuje Fišer. Opozarja, da so pripadniki JLA, ki so prestopili v vrste TO-ja, rezultat tega sporazuma doživeli kot grožnjo, da jih bo JLA zahteval nazaj in kaznoval.

Vznesenost je jeseni popustila
Zadnji jugoslovanski vojaki so Slovenijo zapustili konec oktobra. Primopredaje vojašnic so ves ta čas potekale mirno, Fišer omenja le nekaj posameznih provokacij in incidentov. Ko so prevzeli vojašnice in skladišča, so jih še naprej stražili, vzpostavili so tudi nadzor na meji.

Poletje je še minilo v vznesenem duhu, jeseni pa je Fišer začel opažati spremembe v gospodarskem smislu. "Delodajalci so nam začeli sugerirati, naj vzamemo nekoga z borze dela, da bo opravljal to stražarsko službo, njihove zaposlene pa naj pustimo, da delajo," opisuje odnos pripadnikov TO-ja, ki so bili vpoklicani prek sekretariata za ljudsko obrambo tudi po tem, ko so bile sovražnosti že ustavljene in so prišli za nekaj tednov na opravljanje dolžnosti, zaradi tega pa morali zapustiti svoje delovne organizacije. "Tudi oni sami so to takrat že začeli doživljati kot motnjo v njihovem življenju in so želeli, da se stvari čim prej normalizirajo in bi te naloge prevzele profesionalne strukture," opisuje jesen 1991.

Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v koprskem pristanišču, v noči na 26. oktober. Fišer se sicer spominja tudi kršitve Brionskih sporazumov na svojem območju, ko je letalo JLA ponoči z osvetljevanjem preletelo Destrnik, a dodaja: "Mislim, da je glavna značilnost naše vojne za Slovenijo, da sta se obe strani pravilno držali dane besede in potem so bili vsi sporazumi uresničeni tako, kot so bili dogovorjeni," je zaključil.


Delegacija evropske dvanajsterice se je na Brionih 7. julija sestala s slovensko, hrvaško in zvezno delegacijo. V jugoslovanski delegaciji so bili predsednik vlade Ante Marković, notranji minister Petar Gračanin, zunanji minister Budimir Lončar in pomočnik obrambnega ministra Stane Brovet ter člani predsedstva SFRJ-ja. Hrvaško je zastopal Franjo Tuđman, iz Slovenije pa so se sestanka udeležili predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel, slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek in predsednik slovenske skupščine France Bučar. Foto: BoBo
Prisega prve generacije vojaških nabornikov slovenske vojske junija 1991 na Igu. Foto: BoBo
Nekdanji poveljnik poudarja, da so imeli s civilnim prebivalstvom izjemno dobre odnose. Foto: BoBo
"Verjeli smo, da v popolnosti obvladujemo razmere in da tako napeto stanje ne more trajati v nedogled. Ocenjevali smo, da je bila posadka garnizona JLA, ki je bila na našem območju, moralno tako strta, da smo menili, da ni mogoče, da bi ti spopadi trajali dolgo," pravi Fišer. Foto: BoBo
Zadnji jugoslovanski vojaki so Slovenijo zapustili 26. oktobra. Foto: BoBo

Slovenija


25 let od odpusta vseh slovenskih vojakov iz JLA

Janša: Ker smo se premoči JLA zavedali, smo jo tudi lahko izničili

Spomin: Kako so se pripadniki JLA vdali in prepustili prehod Vrtojba

Vojna v Sloveniji skozi oči hrvaškega novinarja: "Za obup ni bilo prostora"