Vojna v Sloveniji skozi oči hrvaškega novinarja: "Za obup ni bilo prostora"

Spomini na osamosvojitveno vojno
Tina Hacler|30.06.2016 ob 06:21
Ljubljana - MMC RTV SLO
"Ko sem se tistega večera vračal domov in zbiral misli, še nisem dojemal, da se bo to izkazalo za moj prvi dan na bojišču in za prvo vojno reportažo, ki jo bom posnel," se začetka vojne spominja takratni novinar in vojni poročevalec HTV-ja Zlatko Mehun. Foto: Darko Gorenak

"Vojna v Sloveniji je bila svojevrstna uvertura v to, kar je nato sledilo v Jugoslaviji. Junija 1991 si nihče ni mogel predstavljati, da se bo končalo tako krvavo, kot se je," se spominja hrvaški vojni poročevalec Zlatko Mehun.

"V tistih letih je prihajalo do velikih geopolitičnih sprememb tudi drugod po Evropi - padec berlinskega zidu, razdružitev Češkoslovaške -, kar smo seveda spremljali in zato smo menili, da bo na podoben, torej miren način, prišlo do sprememb tudi v Jugoslaviji," pripoveduje novinar, ki je takrat delal v varaždinskem studiu HTV-ja, kjer je v tamkajšnjih vojašnicah domoval tudi 32. korpus Jugoslovanske ljudske armade (JLA).

V zgodnjih jutranjih urah 27. junija pa so začeli v uredništvo klicati zaskrbljeni Varaždinci, ki so sporočili, da je kolona tankov in oklepnih vozil krenila proti Sloveniji. Mehun je skupaj s snemalcem sedel v avtomobil in krenil za njimi.

Skupino oklepnikov, ki so se ustavili zaradi tehnične okvare, jima je uspelo tudi dohiteti in na Mehunovo vprašanje, kam gredo in kaj nameravajo, mu je eden izmed oficirjev odgovoril, da imajo nalogo, da zaščitijo jugoslovanske meje in da gredo proti Gornji Radgoni.

Na mostu čez Dravo pri Ormožu so naleteli na barikado slovenske Teritorialne obrambe (TO), vendar se je hrvaškemu novinarju in snemalcu vseeno uspelo prebiti na slovensko ozemlje. "Na lastno odgovornost," kot jima je pred prečkanjem strani navrgel oficir JLA-ja, in Mehun se je šele pozneje zavedel njenega pomena - da to ni več svet, kot smo ga poznali, in da poti nazaj ni več.

Nevede prvič v vlogi vojnega poročevalca
"Šla sva v štab TO-ja in med pogovorom s fanti dojela, da oni pod nobenim pogojem ne nameravajo jugovojske spustiti čez most," pripoveduje Mehun. Ker so bile telefonske zveze med Slovenijo in Hrvaško takrat že pretrgane in se nista mogla javiti v uredništvo, sta okoli poldneva mimo postavljenih barikad znova prečkala most in se vrnila na hrvaško stran.

Oficirji iz tankovske kolone niso dovolili prižganih kamer, zato sta se nekoliko oddaljila in dogajanje pri mostu opazovala z razdalje. "Okoli 14. ure je v barikado udarila prva tankovska granata in granatiranje, s katerim si je poskušala JLA utreti pot, se je nadaljevalo še vse popoldne. To, kar nam je uspelo posneti, smo na kasetah z avtobusi poslali proti HTV-jevemu studiu - tako smo takrat delovali, mi pa smo ostali na položajih. Proti večeru se je armada vendarle vrnila v Varaždin, mi pa smo znova odšli v Ormož, kjer smo se o napetem dnevu pogovarjali z domačini in tujimi novinarji, ki jim takrat sploh še ni bilo jasno, kaj se dogaja," nadaljuje.

"Ko sem se tistega večera vračal domov in zbiral misli, še nisem dojemal, da se bo to izkazalo za moj prvi dan na bojišču in za prvo vojno reportažo od številnih, ki jih bom še posnel," se spominja Mehun, ki ga je nadaljnji razvoj dogodkov nato vodil še na bojišča v Banovino, Slavonijo in Posavino, kjer je bil avgusta 1992 med poročanjem iz neke vasi pri Bosanskom Brodu tudi hudo ranjen. Več mesecev ni mogel v službo, v tem času pa je nastala njegova knjiga Svjedok rata (Priča vojne).

Med vojaki, ki so zapustili JLA
Vseh deset dni je spremljal tudi vojno v Sloveniji, dogajanje v severovzhodnem delu države. Med svojimi novinarskimi zgodbami tistega časa med drugim izpostavlja reportažo iz "ujetniškega" tabora pri Lendavi, kjer so bili vojaki, ki so zapustili JLA in orožje izročili TO-ju.

"Zanje je bilo odlično poskrbljeno, na zelo human način. Omogočili so jim prenočišče, hrano, oblačila, dobili so celo denar za pot domov. Pogovarjal sem se s fanti iz Hrvaške, Srbije, BiH-a in vsi so bili presenečeni nad dejanskim stanjem, saj so v vojašnicah dobivali popolnoma drugačne informacije. V glavah oficirjev je namreč še vedno vladalo prepričanje, da bosta Slovenija in Hrvaška ostali del Jugoslavije, začela pa se je širiti tudi ideja o 'veliki Srbiji'. Vojake so imeli v informacijski blokadi, ni bilo toliko različnih kanalov komuniciranja, kot jih poznamo danes. Šele kot civilisti so nato spoznali, kako drugačna je slika v resnici," opisuje Mehun.

Pravi, da je imel priložnost pobliže spoznati člane 32. korpusa in da mu je marsikdo, ki je "znal takrat misliti s svojo glavo", priznal, da ne želi biti del tega, kar se pripravlja, zato so zapustili vrste JLA.

"Jasno je bilo, za kaj so se na referendumu opredelili ljudje v Sloveniji in na Hrvaškem, domača vojska pa se s tem ni strinjala. Ko pa vojska, ki se imenuje 'ljudska', nastopi proti ljudem, veš, da nekaj ni v redu. Sam sem bolj verjel v ljudi, zato tudi nisem imel težav z ugotavljanjem, ali jo bomo začeli imenovati agresorska vojska ali ne," opisuje dilemo, pred katero so bili tako rekoč čez noč slovenski in hrvaški novinarji.

Za obup med Slovenci ni bilo prostora
Na območju Vukovarja in predvsem BiH-a so se v vojni med letoma 1991 in 1995 tamkajšni prebivalci srbske narodnosti sicer pogosto organizirali v močne paravojaške enote in sodelovali v bojih, kar pa se pri nas ni zgodilo. "Morate vedeti, da so v Slovenijo prišli živet predvsem ekonomski migranti, ki so tam našli delo in se asimilirali v slovensko družbo, prevzeli so način življenja in dela. Pri teh ljudeh je bila zato veliko manjša možnost, da bi prevzeli velikosrbsko idejo, kot se je to na primer zgodilo v vzhodni Slavoniji," pojasnjuje Mehun.

Takratno razpoloženje med Slovenci Mehun opisuje z besedami: "Pogum in odločnost, za obup ni bilo prostora."

Navadni ljudje kot glavni vir informacij
Povedal je, da je s slovenskimi kolegi in lokalnim prebivalstvom vzpostavil dober odnos in odlično komunikacijo, prav oni pa so bili njegov poglavitni vir informacij, kje na terenu se kaj dogaja.

"Pustil sem, da me vodi novinarski nos, vsa svoja poročila pa sem vedno naslanjal na ljudi, nisem se osredotočal na uradne institucije, ki znajo resnico prikrojiti tako, kot ustreza njim samim. Gledalcem tudi nisem hotel postreči z nekimi svojimi lastnimi sklepi, ampak sem rad pustil zgodbe take, kot so bile in so mi jih povedali udeleženi ljudje sami, potem pa naj se odloči vsak gledalec sam," pravi.

Pozneje je velikokrat poskušal analizirati svoje delo med vojno. "Kot novinar sem vedno težil k resnici, k iskanju resnice. Koliko so bila poročila, ki sem jih pošiljal v redakcijo, v tistem času odsev stanja na terenu, je iz današnje perspektive težko presoditi. Dejstvo pa je, da so bila odsev tistega časa in tistega, kar se je takrat dogajalo," pojasnjuje.

"Nikoli, niti v enem trenutku pa me nobeden od mojih urednikov ni cenzuriral. Naše reportaže so nastajale na terenu, tam smo jih običajno tudi sami zmontirali in kot take so bile potem tudi predvajane," zatrjuje.

Dvigovanje morale kot sestavni del uredniške politike
Mehun pravi, da so takrat sicer obstajali tudi mediji, ki se niso mogli sprijazniti z razpadom Jugoslavije in so še naprej podpirali idejo skupne države. "Ko pa je prišlo do dejanskih vojaških akcij, so mediji vendarle dobro opravili svojo nalogo. Po mojem mnenju morajo mediji predvsem ščititi interese svojih prebivalcev, in če jih je 90 odstotkov na referendumu reklo, da želijo svojo državo, potem morajo tudi mediji to spoštovati in mora biti tak odnos sestavni del uredniške politike," je prepričan.

V vojnem času pa ni poglavitna vloga medijev le informiranje, ampak tudi dvigovanje morale. "Ljudi je bilo treba informirati in jim svetovati, kako naj se vedejo, če se znajdejo v določenem položaju, vsekakor pa je moral biti sestavni del poročanja tudi domoljubni naboj, ki je bil v takih trenutkih dobrodošel. Mehun pojasnjuje, da so na Hrvaškem k ustvajanju narodne zavesti veliko pripomogli tudi številni umetniki, ki so se dvignili na noge, radijske in televizijske postaje pa so prevzele vlogo predvajanja domoljubnih glasbenih in drugih tovrstnih programskih vsebin," se spominja.

Medijski prostor se je v zadnjih desetletjih močno spremenil, pravi Mehun, ki je poklicno pot najprej nadaljeval kot dolgoletni urednik, nato postal predstavnik za odnose z javnostmi hrvaškega notranjega ministrstva in vladnega urada za komuniciranje, zdaj pa je predavatelj komunikologije na eni izmed fakultet.

Novinarji bi znali svojo nalogo opraviti tudi danes
Ko je v 80. letih prejšnjega stoletja vstopil v novinarski poklic, je bil ta zelo cenjen in tudi novinarji sami so bili po njegovih besedah veliko bolj profesionalni in etični. "Danes sta profesionalnost in etiko zamenjali besedi senzacionalizem in denar. Dobili smo senzacionalizem, dobro podprt z denarjem tistih, ki želijo take zgodbe in celo umetno ustvarjajo dogodke, ki izzovejo senzacionalistični naboj - z enim samim ciljem: čim večjo naklado," pravi Mehun, ki pa je kljub vsemu prepričan, da bi še vedno šlo tudi drugače, ko bi bilo to res potrebno.

"Če bi narodu znova pretila katastrofa, sem prepričan, da bi se tudi taki mediji ozavestili in opravili svojo nalogo, ki je v takih trenutkih njihova prednostna - informiranje ljudi z dejanskimi, ne pa izkrivljenimi dejstvi," optimistično končuje.


Avgusta 1992 je bil med poročanjem med vojno v BiH-u Mehun hudo ranjen. Več mesecev ni mogel v službo, v tem času pa je nastala njegova knjiga Svjedok rata (Priča vojne). Foto: Zlatko Mehun
Granatiranje barikade TO-ja na ormoškem mostu. Foto: Darko Gorenak
Med svojimi novinarskimi zgodbami tistega časa Mehun izpostavlja reportažo iz "ujetniškega" tabora pri Lendavi, kjer so bili vojaki, ki so zapustili JLA in orožje izročili TO-ju. Foto: Darko Gorenak
Sporočilo mladih fantov, ki so zapustili služenje vojaškega roka v JLA in se predali slovenski Teritorialni obrambi: "Hočem domov!" Foto: Darko Gorenak
Mehun pravi, da je imel priložnost pobliže spoznati člane 32. korpusa in da mu je marsikdo, ki je "znal takrat misliti s svojo glavo", priznal, da ne želi biti del tega, kar se pripravlja, zato so zapustili vrste JLA. Foto: Darko Gorenak
Vojaška kolona pred mostom do Ormoža in človek, ki je sedel pred tanke in ni dovolil prehoda. Takratno razpoloženj med Slovenci Mehun opisuje z besedami: "Pogum in odločnost, za obup ni bilo prostora." Foto: Darko Gorenak
V vojnem času ni vloga medijev le informiranje, ampak tudi dvigovanje morale. Foto: Darko Gorenak
Vse sovražnosti v Sloveniji so bile ustavljene 7. julija z Brionsko deklaracijo. Foto: Darko Gorenak

Slovenija