Grem volit

"Dobri medsebojni odnosi so za samomorilna nagnjenja kot voda za žejo"

10. september - svetovni dan preprečevanja samomora
Gorazd Kosmač|10.09.2018 ob 06:33
Ljubljana - MMC RTV SLO
Mit, da bomo z vprašanjem glede razmišljanja o samomoru, to idejo nekomu vcepili, ne drži. Prav takšna neposredna vprašanja in dajanje priložnosti, da oseba spregovori o svoji stiski, rešujejo življenja. Foto: Pixabay

Za preprečevanje samomora so daleč najpomembnejši dobri medsebojni odnosi, ki delujejo kot voda na žejo, ni pa se mogoče napojiti za tedne vnaprej, človek potrebuje stalen dotok, je za MMC povedala psihologinja Vita Poštuvan.

Zaradi samomora vsako leto umre več kot 800.000 ljudi, kar pomeni, da nekje na modrem planetu nekdo "obupa nad življenjem" vsakih 40 sekund. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je leta 2017 v Sloveniji zaradi samomora umrlo 411 ljudi, in sicer 327 moških in 84 žensk, kar je več kot leto poprej (371). Samomor je v veliki meri mogoče preprečiti in pri tem lahko sodeluje prav vsak, opozarjajo.


Prav zgodbe ljudi, ki so zaradi samomora izgubili bližnjega, veliko pripomorejo k ozaveščanju javnosti, kajne?
Da. Šli so čez eno najtežjih življenjskih dogodkov, ki se človeku lahko pripeti, še posebej, če starš izgubi otroka. Podobno je tudi z drugimi oblikami smrti, kot so na primer prometne nesreče. Vsako leto se akcije Prekolesarimo svet (več o akciji na koncu članka, op. a.) udeleži veliko svojcev, ki svojo zgodbo bodisi javno izpostavijo ali pa jo zapišejo skozi obrazec na družbenem omrežju, kjer sporočijo prekolesarjene kilometre. Vsako leto se najdejo številne ganljive zgodbe.

Svetovni dan preprečevanja samomora je, kot že ime pove, posvečen preventivnemu ravnanju. Kaj je ključno, kako jih lahko preprečimo?
Prvi korak je gotovo to, da okolica sploh prepozna, da je nekdo v stiski. Lahko so to bližnji ljudje, lahko osebni zdravnik, strokovnjak za duševno zdravje, lahko sodelavci v službi, saj se kdaj šele na delovnem mestu pokaže, da s človekom nekaj ni v redu in je v stiski. Drugi velik korak, ki ga moramo narediti, pa je, da pristopimo k človeku in mu izkažemo iskreno skrb. Vprašamo, ali je tako hudo, da razmišlja, da bi si kaj naredil. Lahko uporabimo tudi besedo samomor in direktno vprašamo, če razmišlja o samomoru. Obstaja mit, da bomo s takšnim vprašanjem to idejo nekomu vcepili, a to sploh ne drži. Ravno nasprotno za preprečevanje samomora je potrebno oz. koristno, da se oseba lahko odprto pogovarja tudi o samomorilskih mislih. Takšna intervencija je potrebna, ker pogosto ljudje svoje stiske ne zaupajo sami od sebe in to ravno zato, ker se bojijo, kaj si bodo drugi mislili o njih, kaj bodo rekli, poleg tega razmišljajo o tem, da jim tako ali tako nihče več ne more pomagati. To je začaran krog. V tretjem koraku nato sledi iskanje pomoči in rešitev, pri nas imamo veliko možnosti na razpolago, in sicer od strokovnjakov v zdravstvu naprej.

Neposredno vprašanje, če nekdo razmišlja o samomoru, je torej koristno in se priporoča?
Da. Nekateri so sposobni vprašati zelo direktno, nekateri bolj posredno, a pomembno je, da se ve, o čem govorimo. Ne smemo vprašati tako po ovinkih, da oseba sploh ne bo vedela, da jo sprašujemo, ali je stiska tako huda, da si namerava kaj narediti. Pomembneje je, da osebo nagovorimo in ji damo priložnost, da se odpre in svoje stiske izrazi, kot pa natančno katere besede uporabimo. Izbrati moramo besede, ki jih lahko izgovorimo. Iz svojih delovnih izkušenj se spomnim, ko sem prvič v terapevtski situaciji morala vprašati, ali nekdo razmišlja o samomoru in se mi je beseda samomor zataknila v grlu. Po 'šolsko' sem vedela, kaj je treba vprašati, a na začetku je bilo težko. Vprašanje mora biti postavljeno tako, da odpira pogovor o tem, kaj je tako hudo itd. Iskreni in topli odnosi so glavna stvar, ki preprečuje samomore. Svojci včasih naredijo čisto vse, kar lahko, a je stiska osebe enostavno prevelika.

Prijatelj, sodelavec ali sorodnik nam na vprašanje o samomoru odvrne pritrdilno, kaj pa zdaj? Kako ravnati, da zadeve še bolj ne poslabšamo?
Predlagala bi, da ljudem damo priložnost spregovoriti. Vprašajmo – zakaj? Kdaj je tako hudo? Ljudje nam tako začnejo razlagati, zakaj si želijo umreti in katera stiska jih vodi v razmišljanje o samomoru. Skozi pogovor mogoče tudi sami začnejo spoznavati, zakaj bi bilo vredno živeti, drugače pa jim to poskušajmo nakazati. Včasih se nam zdi, da če nam nekdo omeni nekaj takšnega, da mu moramo ponuditi hitro rešitev, češ "ne, ne, saj ni tako hudo", a to ni prava pot. Imeti moramo pogum, da poslušamo o bolečem delu, da oseba pove vse, kar je na njenih plečih, in potem skupaj z njo iskati rešitve. Če je stiska tako huda, da oseba ne more obljubiti, da si ne bo nič naredila, potem je najbolje strokovno pomoč poiskati takoj. Če pa oseba pove, da je zdaj malo bolje, da ni več takšne stiske, da nima konkretnega načrta, da gre večinoma za pasivne misli o samomoru, pa smo mogoče že s pogovorom naredili prvi korak v pravo smer.

Se pravzaprav s pasivnimi mislimi, pri katerih ni še nobenega načrta, vse skupaj začne?
Pri samomoru velikokrat govorimo o samomorilnem procesu. Oseba najprej dalj časa razmišlja, da je v tako hudi stiski, da ji ni več živeti, od pasivnih misli pa pozneje vedno bolj prehaja k aktivnim, da si bo nekaj naredila, in si začne določati neki datum oz. nekaj v tem smislu. Pri ljudeh s kroničnimi težavami je to lahko zelo dolg proces, pri nekom, ki se na hitro znajde v akutni stiski, v mislih imam kakšnega mladostnika, pa je lahko ta proces zelo kratek. Samomorilni proces lahko že teče, potem pa se pojavi dodaten sprožilec, ki človeka pahne čez rob. Zelo odvisno je, o kom govorimo, je to mladostnik, odrasla oseba s tisoč težavami, ali pa starostnik, ki živi sam ... itd.

Oseba, ki ne more obljubiti, da si ne bo nič naredila, potrebuje strokovno pomoč. Kako ji lahko pomagate strokovnjaki?
V takem primeru je najbolje takoj poiskati psihiatrično pomoč. Oseba se pripelje do psihiatrične bolnišnice, največkrat bodo psihiatri nato predpisali antidepresive, ki osebi pomagajo iz dna depresije dvigniti razpoloženje. Ena izmed bolj učinkovitih metod pri terapiji samomorilne misli je vedenjsko-kognitivna terapija. Misli, vedenja in navade spreminjamo na čisto praktični ravni. Sčasoma se zasidrajo novi vzorci.

Se samomorilska nagnjenja praviloma začnejo z depresijo?
V ozadju je lahko zelo velik preplet dejavnikov tveganja. Ko poslušam zgodbe žalujočih za nazaj o njihovih pokojnikih, pri nekaterih najdemo celo paleto dejavnikov tveganja, kjer je depresija glavni dejavnik, to so t. i. šolski primeri, poznam pa tudi veliko primerov, kjer bi še strokovnjaki zelo težko prepoznali stisko osebe. Depresija je gotovo številka ena glede tveganja, v ozadju pa se pogosto skrivajo izgube – izguba bližnje osebe, razhod s partnerjem, izguba službe. Tudi učenec, ki ne dobi pričakovane dobre ocene, občuti simbolično izgubo. Opozorila bi, da je en, dva ali tri dni slabe volje oz. slab teden zelo normalno, ko pa takšno razpoloženje vztraja dva ali tri tedne in več, pa ne gre več za navadno slabo voljo, ampak nekaj bolj resnega.

Kako pogosto ljudje v depresivnih trenutkih pomislijo na samomor?
Lahko vam odgovorim s pomočjo študije, ki smo jo delali s 15 let starimi mladostniki. Ugotovili smo, da je skoraj ena polovica mladostnic že pomislila na samomor ter ena tretjina fantov. Če so to statistike pri 15 letih, si lahko mislimo, da tudi v poznejših obdobjih življenja ljudje v velikem številu kdaj pa kdaj pomislijo, da so v tako težkem položaju, da ni vredno živeti.

Od bežnih misli do česar koli konkretnega pa je najbrž še zelo daleč ...
Tako! Takšne misli so večinoma zelo prehodnega značaja. To je kot z žejo, vodo potrebuješ, ko si žejen, a ne moreš se napiti vode do te mere, da boš še teden dni pozneje hidriran, potrebujemo konstanten dotok. Samomorilne misli so podobne, saj so lahko v enem trenutku zelo močne, a lahko tudi zelo hitro izginejo, če imamo dovolj vode, če tako rečem.

Kaj vsebuje voda, ki gasi samomorilne misli?
Varovalne dejavnike, kot je naša notranja moč, dobri medsebojni odnosi, smisel v življenju … itd.

Raziskava, ki ste jo omenili, je pokazala, da najstnice več mislijo na samomor. Je potem v odrasli dobi obratno, glede na to, da večino samomorov storijo moški?
Pri samih smrtih je že pri najstnikih enako kot v odrasli dobi, in sicer umre več fantov, čeprav več deklic pomisli na samomor in imajo statistično tudi več samih poskusov. Moški izbirajo smrtonosnejše metode, ki jih je težje preprečiti. Ena težava moških je, da v družbi težje pokažejo svojo stisko, biti morajo močni in nič jih ne sme spraviti iz tira. V moških prijateljskih krogih si zaupajo težave in intimne stvari čisto drugače kot med ženskami.

Katere skupine so najbolj rizične?
Moški, ki sva jih že omenila. Brezposelni, z nižjim ekonomskim statusom in takšni, ki živijo sami. Lahko so samski ali pa so ovdoveli, prav samski stan je zelo zanimiv za prikaz. Moški namreč najlažje svoje težave zaupa ženski in to je največkrat partnerica. Zelo ogrožena je še starostna skupina okoli 45 do 50 let ter starostniki nad 80 let. Ni pa samomor izključen niti med osnovnošolci, žal smo v zadnjem šolskem letu imeli nekaj takšnih primerov.

So samomori skrbno načrtovani, se takšne osebe začnejo nenavadno obnašati?
Večina ljudi dalj časa razmišlja o tem, razen mogoče pri primerih, ko sploh ne vemo, ali je šlo za samomor ali samo za načrtno preizkušanje mej. Ko žalujoči svojci za nazaj pogledajo, kaj se je dogajalo z umrlim, potem hitro najdejo stvari, ki jih v tistem trenutku niso mogli prepoznati. Na primer pretirano poslavljanje, osebna izkaznica na nočni omarici ... itd.

Preizkušanje mej v smislu izzivanja s hojo po robu prepada ali pa z nevarno vožnjo, ki kliče po prometni nesreči?
Profesor Andrej Marušič je že pred kakšnimi 15 leti v študiji primerjal osebnostne značilnosti ljudi, ki so storili prometne nesreče na ta način, in tistih, ki umrejo zaradi samomora, ugotovil je, da so si zelo podobni. Veliko je impulzivnosti, izražene agresije. Nekdo se ukvarja s športom, drugi iščejo adrenalin na druge načine.

Kako velik dejavnik sta dednost in primarna družina?
V zadnjih 20 letih se je ogromno denarja vlagalo v genetske študije in pokazalo se je, da določeno predispozicijo za depresijo lahko razložimo z genetiko. A raziskovalci smo razočarani, saj izsledki teh študij niso taki, da bi lahko s preprostimi preiskavami ugotovili, kdo je ranljiv. Če odraščate v okolju, kjer je družinska zgodovina polna samomorov, če so samomor storili dedek, pradedek in teta, vam potem v krizni situaciji prej pride na misel, da je samomor rešitev. Študije odnosa družbe do samomora kažejo, da kjer je veliko samomorov, je obsojanja manj in obratno.

Smo Slovenci še vedno nadpovprečno samomorilski narod, kaj kažejo smernice?
Še vedno smo nad povprečjem Evrope, a zadnjih 15 let statistike kažejo počasno upadanje, leta 2016 je bil najnižji količnik sploh. Še v 80. letih (20. st., op. n.) je v Sloveniji umiralo več kot 700 ljudi letno, zadnja leta pa se številka giblje okoli 400, kar je občutno zmanjšanje. Tak pozitiven trend je opaziti po vsej Evropi, predvsem po zahodnem delu, s tem da se je v času recesije ustavil, ponekod pa celo poslabšal. Najbolj na udaru so bili moški, a zdaj je recesija mimo in trendi se vračajo.

Če pomislimo na zlovešči gozd Aokigahari, hara-kiri samurajev in pilote med 2. sv. vojno, lahko rečemo, da so Japonci, ki so izrazito introvertirana kultura, samomor prignali do ekstremov ...
Kot osebnostno lastnost na ravni posameznika introvertiranosti ne bi izpostavila kot enega glavnih dejavnikov tveganja. Ko sem bila na Japonskem, se mi je zdelo, da smo si bili na osebni ravni precej podobni, ko pa pogledaš širšo družbeno raven, pa smo si zelo različni. Pri nas vlada občutek "cankarjanske" krivde, pri njih pa občutek sramu.

SOS - čutiš hudo duševno stisko ali imaš samomorilne misli? Poišči strokovno pomoč!

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

Pomoč za mlade na spletni strani To sem jaz.
V akciji Prekolesarimo svet ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora že peto leto zapored sodeluje tudi Slovenija, cilj organizatorja Mednarodne zveze za preprečevanje samomora pa je kot vsako leto, da bi udeleženci iz vsega sveta prekolesarili 40.075 kilometrov, kot znaša obseg Zemlje. Izredno pomembna je predvsem z vidika, da strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preprečevanjem samomora, k sodelovanju privabijo tudi širšo laično javnost in dvignejo zavedanje v družbi.

.

Z mednarodno akcijo tako poskušajo solidarnostno povezati ves svet. "10. september je postal simbol sam zase, skušamo se dotakniti čim več ljudi, tako tistih, ki razmišljajo o samomoru, žalujočih svojcev, strokovnjakov in laične javnosti," je za MMC pojasnila specialistka s področja preprečevanja samomorilnosti Vita Poštuvan s Slovenskega centra za samomor na Inštitutu Andreja Marušiča in slovenska predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora.

.

Že samo dejstvo, da se med ljudmi o problematiki samomora govori, je premik v pozitivno smer. "Ljudi s kolesarjenjem povežemo prek družbenih omrežij na spletu, ljudje se odzivajo, objavljajo fotografije, zapišejo svoje vtise, mnenja in osebne zgodbe, ki se človeka dotaknejo, ga pretresejo. Nekateri so mogoče v samomoru izgubili bližnjega, drugi so bili sami v takšni stiski, tako da so odzivi zelo osebni," je navedla in dodala, da izkazana množična podpora "prizadetim da kanček priznanja, da je to res težka izkušnja" in da niso sami.


Drugi velik korak, ki ga moramo narediti pa je, da pristopimo k osebi in ji izkažemo iskreno skrb. Osebo vprašamo, ali je tako hudo, da razmišlja, da bi si kaj naredila. Lahko uporabimo tudi besedo samomor in direktno vprašamo, če razmišlja o samomoru. Obstaja mit, da bomo s takšnim vprašanjem to idejo nekomu vcepili, a to sploh ne drži. Ravno nasprotno za preprečevanje samomora je potrebno oz. koristno, da se oseba lahko odprto pogovarja tudi o samomorilskih mislih. Takšna intervencija je potrebna, ker pogosto ljudje svoje stiske ne zaupajo sami od sebe in to ravno zato, ker se bojijo, kaj si bodo drugi mislili o njih, kaj bodo rekli, poleg tega razmišljajo o tem, da jim tako ali tako nihče več ne more pomagati. To je začaran krog.

O začaranem krogu in intervenciji


Ko sem bila na Japonskem, se mi je zdelo, da smo si bili na osebni ravni precej podobni, ko pa pogledaš širšo družbeno raven, pa smo si zelo različni. Pri nas vlada občutek "cankarjanske" krivde, pri njih pa občutek sramu.

O slovenski "cankarjanski" krivdi


Depresija je gotovo številka ena glede tveganja, v ozadju pa se pogosto skrivajo izgube – izguba bližnje osebe, razhod s partnerjem, izguba službe. Tudi učenec, ki ne dobi pričakovane dobre ocene, občuti simbolično izgubo. Opozorila bi, da je en, dva ali tri dni slabe volje oz. slab teden zelo normalno, ko pa takšno razpoloženje vztraja dva ali tri tedne in več, pa ne gre več za navadno slabo voljo, ampak nekaj bolj resnega.

O slabi volji, ki lahko preraste v depresijo


Predlagala bi, da ljudem damo priložnost spregovoriti. Vprašajmo – zakaj? Kdaj je tako hudo? Ljudje nam tako začnejo razlagati, zakaj si želijo umreti in katera stiska jih vodi v razmišljanje o samomoru. Skozi pogovor mogoče tudi sami začnejo spoznavati, zakaj bi bilo vredno živeti, drugače pa jim to poskušajmo nakazati. Včasih se nam zdi, da če nam nekdo omeni nekaj takšnega, da mu moramo ponuditi hitro rešitev, češ "ne, ne, saj ni tako hudo", a to ni prava pot.

O pravi poti pogovora


Profesor Andrej Marušič je že pred kakšnimi 15 leti v študiji primerjal osebnostne značilnosti ljudi, ki so storili prometne nesreče na ta način, in tistih, ki umrejo zaradi samomora, ugotovil je, da so si zelo podobni. Veliko je impulzivnosti, izražene agresije. Nekdo se ukvarja s športom, drugi iščejo adrenalin na druge načine.

O divjanju po cestah namesto adrenalinskega športa


Prvi korak je, da sploh opazimo, da je nekdo v stiski, kar je včasih težava celo za strokovnjake, opozarja psihologinja Vita Poštuvan. Foto: Osebni arhiv Vite Poštuvan
Zaradi samomora v Sloveniji umre skoraj štirikrat več moških kot žensk. Foto: Reuters
Svojci včasih naredijo čisto vse, kar lahko, a je stiska človeka enostavno prevelika. Foto: Pixabay
Ljudje v res težkih trenutkih pogosto pomislijo na samomor, a to je praviloma zgolj prehodnega značaja. Foto: BoBo
Ena od raziskav je pokazala, da je skoraj polovica 15-letnic že kdaj pomislila na samomor. Foto: Radio Maribor
Pri mladostnikih, ki se nenadoma znajdejo v akutni stiski, je samomorilni proces lahko zelo kratek. Foto: Pixabay
Moški težje pokažejo svojo stisko, biti morajo močni in nič jih ne sme spraviti iz tira. Foto: Reuters

Grem volit






Več rezultatov iskanja