Ahonenov padec še danes straši norveškega delegata

MMC-jev intervju z Jelkom Grosom

Zakaj v Vikersundu dovolijo rekordno dolge polete, v Planici pa največkrat ne, smo se pogovarjali z Jelkom Grosom, 20 let po globusu Primoža Peterke pa nas je tudi zanimalo, zakaj ni bilo mogoče preprečiti kariernih padcev moravškega šampiona.

21. marec 2017 ob 06:46
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nekdanji trener slovenske skakalne reprezentance Jelko Gros je direktor Nordijskega centra Planica in vodja planiškega tekmovanja. Konec tedna v Planici pričakuje manj gledalcev kot lani, a še vedno bo obisk nadpovprečen. Foto: www.alesfevzer.com

Čeprav odjuga povzroča nekaj težav, je Planica pripravljena na finale svetovnega pokala. Gledalcev bo sicer manj kot lani, a še vedno bo to nadpovprečna številka. Organizatorji si želijo le še dobrega vremena, torej predvsem mirnega ozračja. Za lepe slovenske uvrstitve se verjetno ni treba bati, čeprav se prav lahko zgodi, da bo slovenska reprezentanca prvič po letu 2011 ostala brez posamične zmage na finalu v Planici. Čeprav sezona ni potekala povsem po načrtih, pa Jelko Gros meni, da mora Goran Janus ostati trener reprezentance tudi v olimpijskem letu.


V Vikersundu je padel nov svetovni rekord. Ali je Kraftov polet, dolg 253,5 metra tista skrajna meja, prek katere na profilu teh letalnic skorajda ne gre?
Zelo je na meji tistega, kar je še mogoče. Natančno analizo, kako točno je ob njegovem poletu pihal veter, ima sicer pri sebi le Fis, ampak očitno je, da je imel idealne razmere. Tudi žirija je bila zelo radodarna.

V Planici, na žalost gledalcev, po navadi ni tako ...
Tehničnega delegata Norvežana Berila Palsruda je veliko bolj strah kot je v Vikersundu Francoza Francka Salvija, ki je v Planici le asistent in je vedno za dolge polete. Palsrud je prestrašen od leta 2005, ko je bil v Planici že tehnični delegat, saj je takrat po 240 metrov dolgem poletu padel Janne Ahonen, Mednarodna smučarska zveza pa je želela celo kaznovati žirijo.

Ampak gre še za nekaj drugega. V petek je žirija v Vikersundu delala zelo konservativno in ni dopustila dolgih poletov, pa bi jih lahko, saj ni bilo tako nevarno kot v soboto in nedeljo, ko je bolj pihalo od spredaj. Pritisk je bil z vseh strani, predvsem mediji so se spraševali, kakšni poleti so to. Zato so želeli v soboto pričarati lep dogodek in so bili ves čas na zgornji meji. Lepa tekma je bila za gledati, žirija se je prilagajala in zniževala zaletišče. Osmi ali 15. zalet, to je ogromna razlika. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi Krafta spustili s 15. zaletnega mesta?

Po tem mejniku Stefana Krafta vas bodo spet vsi spraševali, ali sploh lahko Planica še dočaka rekorden polet ...
Pomembno se mi zdi, da ljudje razumejo, da se rekord ne zgodi le s tem, da zvišaš zaletišče. Skakalcu moraš seveda dati pravo zaletišče, a morajo biti razmere idealne, pa še pravi skakalec mora biti. Trdim, da bi Schlierenzauer težko skočil rekord in obstal na nogah, ker ima previsoko parabolo leta, uspešnejši pa so skakalci, kot so Kranjec, Prevc, Fannemel, Kraft, ki bolj aerodinamično zarežejo in nimajo tako visoke parabole.

Kakšna pa je glavna razlika med letalnicama v Vikersundu in Planici?
Glavna razlika je v prvih stotih metrih. Tam je planiška letalnica veliko prijaznejša, skakalcu da višino, da z lahkoto zajame pravo pozicijo. V Vikersundu prvih nekaj metrov, razen tistih, ki so v odlični formi, skakalci sploh ne vedo, ali bo šlo ali ne bo šlo. Da bo šlo daleč, začutijo šele nekje pri dvesto metrih. Tam vidijo, da imajo še neko določeno višino. Prej so letalci tako tesno v stiku z letalnico, da niso najbolj sproščeni. Če povem drugače: letalnica v Vikersundu je grajena za
rekordne skoke, ne pa za dobre občutke letalcev.

Čeprav, tudi Planica je po prenovi veljala za letalnico, kjer bi lahko padel rekord ...
To je pa tista druga stvar, ki jo želim poudariti. V spodnjem radiusu vikersundska letalnica prihaja bolj strmo v tisto točko, kjer teoretično letalec še lahko obstane na nogah. Nekje med 252 in 253 metri. Do te točke prileti bolj strmo kot v Planici. Pred dvema letoma je Prevc v Planici skoraj v brezvetrju skočil 248 metrov in pol s telemarkom, medtem ko je v Vikersundu poletel meter in pol dlje, pa je imel precej težav.

Slovenci v Planici zadnja leta blestijo. Se bodo po ne najboljši sezoni prebudili na finalu sezone?
Predlani so Slovenci v Planici pobrali vse, lani so le na ekipni tekmi zmago prepustili Norvežanom. Slovenske skakalce Planica vedno prebudi in verjamem, da bo tudi tokrat tako. Ne smemo pa pričakovati ponovitve lanske in predlanske sezone. Podlaga za to je precej drugačna.

Vikersund je sicer nakazal, da gre slovenski reprezentanci na bolje. Trije med deset je spodbudno!
Če gledamo prvo serijo, je imela Slovenija štiri skoraj med deseterico, na koncu pa je bil izkupiček nekoliko slabši, a je treba tudi priznati, da so imeli smolo z vetrno izravnavo. Samo dva sta imela minus, kar je zgovorno. Zame je bil sicer eden najboljših skokov Prevčev prvi polet na ekipni tekmi, ko je praktično z vetrom v hrbet tekmoval s tistimi, ki so imeli za 12-15 točk vetra v prsi. Naredil je perfekten skok.

Miran Tepeš je v pogovoru za Dnevnik nakazal, da gre v slovenski reprezentanci verjetno za nasičenost in da bi bilo morda treba razmisliti tudi o menjavi trenerja.
Sem prebral odgovor Mirana Tepeša, ljudje ga različno interpretirajo. Rekel je, da po petih, šestih letih skupnega dela lahko pride do zasičenosti in potem mora trener sam presoditi, ali je sposoben ekipi še kaj doprinesti. Tako vse skupaj razumem jaz, če pa poenostaviš zadevo, pa lahko sklepaš, da je Tepeš trdil, da je treba Janusa zamenjati, kar pa je ob petih zmagah v sezoni nesmiselno. Je pa res, da se je sezona v nekem trenutku 'obrnila kontra' in je potem zelo težko na hitro spet vzpostaviti kolektivni duh.

Ko ste bili leta 1999 trener slovenske reprezentance, se je to zgodilo tudi vam in ste se potem pravzaprav kar sami poslovili.
Pred odhodom na svetovno prvenstvo sem Ljubu Jasniču, takratnemu direktorju, danes predsedniku odbora za skoke, rekel, da lahko začne iskati novega trenerja, če ne bo medalje. Ravno zato, da bi naredil mir in da se ljudem ne bi bilo treba odločati o tem, ali je Gros še naprej primeren za trenerja ali ne. Ko sem prišel iz Ramsaua, sem rekel: besedo bom držal, zato poščite novega. Tudi ekipi sem to povedal. Vzel sem si dve leti premora in mislil, da se bom morda vrnil, a sem zajadral v te poslovne vode.

Lani je v Planico prišlo kar 111 tisoč gledalcev. Letos tega ne bo mogoče ponoviti, a obisk bo vseeno zelo lep, kajne? Lani je šlo za idealen splet okoliščin. Nov Nordijski center in vrhunski rezultati slovenskih skakalcev. Več si ne moreš želeti. Vsako odprtje novega prizorišča prinese dodatne gledalce, potem pa se je treba veliko bolj truditi, da gledalce dobiš oziroma obdržiš. Letošnja številka bo še vedno nadpovprečna planiška številka, ne smemo pa tega preveč primerjati z lanskim izjemnim letom.

Toplo je, sneg verjetno kar pridno pobira ...
Odvisno, kje. Na nekaterih mestih malce več, drugje malo manj. Dnevno pobere okrog tri centimetre, zato je dela več, kot bi si želeli. Sprejeli smo nekaj ukrepov. Kjer imamo sneg, smo ga začeli dajati na kupe. Za vsak primer. Da ga potem, če je treba, naložiš na kamion in odpelješ na letalnico. Na prvih 60 metrih skakalnice ga je pobralo že preveč in ga tja iz varnostnih razlogov že dovažamo. Na strmini imamo snega dovolj in bo, ko ga bomo odrivali navzdol, to zadostovalo, seveda pa ga bomo začeli odrivati čim kasneje, tako da bo skakalnica pripravljena šele v torek zvečer, nič prej. Zaradi toplega vremena. Tekma je teden kasneje kot lansko leto, že tri tedne je čez dan toplo.

So pri organizaciji prireditve še kje možnosti za izboljšave?
Vsaka velika organizacija, kar Planica je, mora vsebovati tudi malenkost improvizacije. In tisto, kar kot improvizacija narediš letos, naslednje leto postane del sistema. Vsakič kakšno stvar še malo izboljšamo. Lani smo na primer fiksirali senčenje na nekoliko drugačen način, tudi z globokimi sidri. To so mikroizboljšave. Kakšno stvar tudi opustimo, pa se morda čez nekaj let spet vrnemo k njej.

V četrtek bo minilo 20 let, odkar je Primož Peterka osvojil prvega od dveh velikih kristalnih globusov. Izjemen talent je bil, lahko bi v skokih naredil še veliko več. Si kdaj kaj očitate, da bi ga lahko bolje peljali čez vse čeri?
Do drugega kristalnega globusa si nič ne očitam. Do takrat je funkcioniral tako, kot se spodobi. Potem sem se umaknil, ker ga enostavno nisem mogel več peljati po pravi poti. Priložnost sem dal drugemu, da začne zgodbo na novo z drugimi motivacijskimi prijemi. Sam nisem mogel biti več zadovoljen, da je le petnajsti. Nisem pa se umaknil pred Primožem, ampak pred ostalimi. Predvsem gre tukaj za to menedžersko zgodbo. Če se spomnite, so me po drugem kristalnem globusu v Planici s transparenti pričakali navijači iz Žage, naj se z Ljubom Jasničem umakneva. In to je organiziral menedžer. Takšne zgodbe so bile v ozadju. Plačal jih je pa menedžer.

Je takšen poklic stresen?
Zelo. Sam si naložiš stres, ker imaš cilje visoke. Če hočeš zmagati, moraš v to verjeti in vse leto delati, da res zmagaš. Ko se cilji ne uresničujejo, se tudi sam sprašuješ, kje si ga polomil in kaj bi lahko naredil drugače. K sreči je tako, da se na koncu vsake sezone trenerji usedejo z vodstvom reprezentance, preanalizirajo rezultate in, če vidijo rešitev, nadaljuje delo brez sprememb. Goran Janus je s svojo ekipo postavil mejo zelo visoko. Više, kot smo jo vsi pred njim. Drugi smo imeli občasne rezultate, jaz sem bil na primer zraven pri Franciju Petku in Primožu Peterki. Goran je ustvaril ekipo. Vse te ekipne zmage dajejo reprezentanci še posebno moč. Potrebno se je le usesti, se resetirati in videti, kje so bile napake, če sploh lahko govorimo o napakah. Vsak trener, ki želi imeti zmagovalca, mora namreč hoditi po robu. Kar je bilo lani dobro, letos ni več. Treba je nekaj dodati.

Mar ni Peter Prevc pred sezono pretiraval, ko je izjavil, da bi z istimi skoki, kot jih je kazal lani, v letošnji sezoni lahko računal le na uvrstitve okrog 10. mesta?
Gotovo ne. Peter bi bil s tistimi skoki še vedno v vrhu. Mogoče lahko Kraftove letošnje dosežke primerjamo s Petrovimi lanskimi. Je pa šla malce naprej oprema, tudi tehnika, ne pa tako drastično, kot je to Peter opisal. Če bi skakal tako kot lani, bi mu bilo pri zmagovanju malo teže, ker je Kraft ta trenutek tako dober, kot je bil Peter lani. Ko skočiš tri ali štiri metre dlje kot konkurenca, se vidi, da si eno stopnico pred ostalimi.

Če že mora biti slabša sezona, je dobro, da to ni ravno olimpijska ... Morda bodo Slovenci ravno naslednje leto spet blesteli.
Res je, morda je to, kar se letos dogaja, dobro za naslednjo olimpijsko sezono. Slej ko prej enkrat pride kriza. Zaradi različnih vzrokov. Ali zaspiš na opremi ali zaspiš na pripravi ali začneš delati rutinsko, da se torej preveč ponavljaš. Zato so smučarski skoki zanimivi, ker mora cel sistem funkcionirati in ni variante, da prešpricaš katerokoli poglavje.

V intervjuju z Otom Giacomellijem, ki smo ga na MMC-ju objavili prejšnji teden, vas je kot vodjo Nordijskega centra Planica nekaj stvari zmotilo. Kaj?
To, da nekdo govori o Nordijskem centru Planica, čeprav se ni pozanimal, kako funkcionira. Žal se iz Ljubljane poznavalsko ne da teh stvari komentirati. Športni hotel in Nordijski center sta združena in že več kot pol leta delujeta skupaj, torej ne ve, kako center funkcionira.

Druga stvar, s katero zavaja javnost, je, ko govori o obrnjeni osi skakalnice. Da bi bila res zaščitena pred soncem, bi jo bilo treba postaviti na drug hrib, ne le zamakniti os. Teh 15 stopinj, ki jih predlaga Oto Giacomelli, da se obrne, pa je velika neumnost, saj izračuni kažejo, da bi to vsak dan zaradi sonca dodatno pobralo pol centimetra snega.

Poleg tega bi bila investicija, da bi torej objekt obrnili za 15 stopinj, namesto štiri vredna dvanajst milijonov evrov. Če bi takrat skakalnico res obrnili v to smer, bi imeli tudi več težav z vetrom. Vetrno zaščito lahko postavljaš le na prečni veter in prav na prečni veter je skakalnica postavljena tako, kot so stalni vetrovi v Planici: dopoldne piha od Rateč proti Tamarju, od 12. ure naprej pa iz Tamarja proti Ratečam. Na to moraš biti pripravljen, kakršnokoli odločitev sprejmeš. Vse to so projektantje in vsi, ki smo sodelovali, natančno preučili in smo pri tem vztrajali.

Tretja stvar, ki me je zmotila, je trditev, da bi morali imeti tudi atleti v Planici svoj dom. Olimpijski komite je naredil analizo med panožnimi zvezami, katere bi sploh lahko uporabljale Planico kot bazičnopripravljalni center. Atleti so poudarili, da ko potrebujejo svoj center za bazično pripravo, odpotujejo v južne kraje, ko pa je Planica na razpolago za trening, pa imajo vrhunec tekmovalne sezone in zato takšnega centra niti ne potrebujejo.


Po objavljenem intervjuju se je odzval Oto Giacomelli in predstavil svoje videnje dogajanja v Nordijskem centru. Njegovo pismo objavljamo v celoti in brez lektorskih posegov:

Še zdaleč ni vse tako, kot pravi Jelko Gros! Vsakega koraka v smeri integracije CŠOD Planica in NC Planica, o čemer me je podučil v intervjuju za MMC Jelko Gros, sem zelo vesel! Dejstvo pa je, da sta še vedno oba paradržavna zavoda samostojni pravni osebi, kolikor je meni mogoče vedeti in videti iz Ljubljane, recimo na spletu. Če sem morebitno združitev združitev (?!) nehote prešprical, naj mi bo oproščeno, ker sem samo del običajne javnosti, ki tega (še) ni zvedela. Bistvo pa je, da bi to čimprej občutili tudi obiskovalci Planice. Mislim seveda na tiste, ki jo v skupinah ali posamič obiskujejo tudi zunaj skakalnih prireditev in so lani bolj ali manj ves čas tožili, da je, če je tam na obisku le malce večja skupina, križ priti do kave, kaj šele sendviča. Tako so poročali tudi časniki in elektronski mediji. Kolikor se spomnim, je ob neki priložnosti s tem v zvezi Jelko Gros izjavil nekako takole: gostinstvo pač ni naloga NCP!


Kar zadeva zasuk osi letalnice iz smeri severozahod - jugovzhod proti vzhodu ali celo malo proti SV, da bi zato v dopoldanskih urah v zgodnje spomladanskem terminu planiških prireditev ne bila tako direktno izpostavljena soncu, pa zavaja Jelko Gros. Svoj čas, ko bi se še dalo kaj narediti v tej smeri, je za Delo izjavil moji kolegici Tanji Volarič, da je os planiške letalnice (spomeniško) zaščitena in da se je zato sploh ne da (sme) obrniti. To je bilo črno na belem objavljeno v Delu že pred davnimi leti. Tedaj morebitne višje cene tovrstne rekonstrukcije ni omenjal, sploh pa ne trikratne podražitve (12 namesto 4 mio evrov!). Te številke so izrečene na pamet za publiko, ki o tem nima in ne more imeti oprijemljive predstave. J. G. se sklicuje na strokovnjake brez imena in priimka, ki da so to vse domislili! Pa ni res, od vsega začetka z njim vred niso imeli tega namena, to je na dlani! In se niso prav nič potrudili za alternativni izračun. J. G. et consortes so nenehno prepričevali tiste s kritičnimi pogledi na prenovo Planice v nordijski smučarski center, kaj za božjo voljo sitnarijo, saj gre ja za evropski denar! Ker mi je malo manj decidno, a v istem slogu o tem ob priložnosti podrobil tudi bivši predsednik OKS-ZŠZ in nič manj siva eminenca SZS, se ničemur več ne čudim. Kot da ni najbolj pomembno, kaj se bo iz tega denarja, ki je prav tako naš, resnično naredilo!


Povsem nelogično pa J. G. tudi trdi, da bi zaradi prej omenjenega zasuka osi vsak dan na letalnici pobralo še pol centimetra več snega!? Manjša izpostavljenost zaletišča in doskočišča soncu v spomladanskem terminu planiških prireditev je zares manj pomemben, čeprav ne zanemarljiv razlog za to dejanje. Napovedi o nadaljnjem globalnem segrevanju ne obetajo nič dobrega. Na srečo je kompakten (umetno narejen) sneg nesorazmerno odpornejši na sonce od naravnega, sicer bi letalnica zares morala zamenjati hrib, kot pravi J. G., že pred leti. Že 1. SP v poletih 1972 v Planici se je zaradi toplega vremena za las izteklo z eno samo serijo! Prepričan sem, da bi jo dandanes, tako kot sewm jo v premislek pristojnim predlagal sam ali pa še bolj zasukal tudi Bloudek. Sam je obrnil os prve velikanke (dokončane po načrtih I. Rožmana, 1934) in vseh drugih njegovih planiških skakalnic (120, 80 in 40 m), razen nekdanje pri železniški postaji (SV), skoraj natanko proti vzhodu. Pač zato, ker je sonce pomagalo, da je bilo lažje utrditi (z nogami, lopatami in smučmi) zaletišče in doskočišče ob nekdanjih velikih količinah zapadlega snega. A to je zdaj le še izjemoma problem, saj za za najbolj naporna dela na voljo učinkovita teptalna tehnologija.


Z zasukom (za cca 15 do 20 stopinj) bi postala za pet višinskih metrov povišana letalnica (od prejšnjih 130 na 135 m višinske razlike od roba odskočnega mostu do ravnine izteka v skladu z zdajšnjo normo FIS) znatno manj občutljiva prav za vedno nevarni prečni veter z obeh strani - iz Rateč ali/in Tamarja. Zaletišče bi se namreč prestavilo zgoraj proti jugu na drugo stran zdajšnjega grebena ob južnem robu zdajšnjega zaletišča, ki bi skupaj s prejšnjim hrbtiščem "stare" velikanke bratov Gorišek odlično ščitilo letalnico v najbolj občutljivem izseku - med vzletno fazo skakalčevega poleta in letom nad hrbtiščem. Tako zasukano letalnico bi bilo namreč mogoče tudi bolj vkopati v teren. Zaradi obeh sprememb bi z novo geometrijo komaj še potrebovala umetno protivetrno zaščito. Z južne strani bi jo dokaj dobro ščitil že sam gozd, s severne pa že omenjeni greben in prejšnje hrbtišče. Povišano hrbtišče na stari (zdajšnji) osi pa je vetrovom z obeh strani še bolj izpostavljeno kot prejšnje nižje. Brez zajetno velike protivetrne zaščite, ki tudi ni bila zastonj, bi bilo veliko težav že ob razmeroma šibkih termičnih zračnih tokovih, v bolj zapletenih vremenskih razmerah pa najbrž ne bi niti zdajšnja zadoščala. Kaj pomeni odpoved tekmovanja, se pa ve! In mimogrede: edini športni objekt, ki utegne v Planici vračati ne le stroške vzdrževanja temveč tudi vlaganja, je letalnica z vsakoletnimi prireditvami za svetovni pokal ali/in SP v poletih! Torej bi bilo zaradi vseh plusov tudi ob višjih vlaganjih zaradi dolgoročnih koristi po mojem mnenju smotrno opraviti predlagano spremembo osi!


Pa še nekaj glede morebitne atletske dvorane ali nečesa takega, kar bi lahko zadovoljilo potrebe športnic in športnikov številnih drugih (poletnih in zimskih) panog po osnovnem in specialnem kondicijskem treningu s smučarskimi skakalci in tekači vred. To sem v intervjuju za MMC samo navrgel! Mimogrede: zakaj se AZS poteguje za atletski center v Ljubljani (z atletsko dvorano!), če pa peščica najboljših atletov - kot naj bi AZS sporočila v anketi, ki jo omenja J. G. - raje gre pozimi v tople kraje? Če je zares tako, bi kazalo sporočiti ljubljanskemu županu Z. Jankoviču, naj AC v Ljubljani nikar ne gradi, saj ga nihče ne potrebuje!


Seveda se šalim! J. G. zelo dobro ve, da sem se od vsega začetka, ko je začela dozorevati zamisel o celoviti prenovi Planice, zavzemal, da bi dobila profil vseslovenskega športnega centra s celoletnim povpraševanjem zainteresiranega zaledja slovenskega športa. K temu me je med drugim navedlo tudi nekdanje sodelovanje pri snovanju ŠPORTNEGA CENTRA SLOVENIJE (ŠCS) v obdobju telesnokulturnih skupnosti (ob koncu 70-tih let prejšnjega stoletja). Žal je tedaj ostalo pri pobožnih željah po korenitih spremembah klavrnega stanja slovenske športne infrastrukture, ki so jih ukinile takratne zaporedne "stabilizacije" gospodarstva. Med možnimi lokacijami je bila že tedaj tudi Planica (pa še druge od Lesc do Zajčje dobrave pri Ljubljani, kakšno pa sem morda že pozabil). Tedaj se je razmišljalo, da bi v sklopu ŠCS delovala tudi zdajšnja Fakulteta za šport (tedaj še VŠTK), za kar pa bi bila lokacija na skrajnem severozahodnem robu Slovenije najbrž neprikladna. Ne pa tudi v zdajšnjem programskem okviru brez FŠ, za katero pa bi sodobni programski koncept planiškega centra moral biti vseeno zelo zanimiv.


Zdajšnji nordijski torzo v Planici pa je vse kaj drugega kot ŠCS, čeprav nedvomno na obiskovalce s pahljačo sedmih smučarskih skakalnic in letalnico naredi mogočen vtis. Zagotovo bi se dalo v prihodnje še marsikaj dodati in izboljšati. Škoda je, ker se zaradi nekaterih nedomišljenih zadev najbrž marsičesa ne bo dalo več popraviti. Tako je bilo že s povsem zgrešeno malo dvorano v sklopu novega Doma v Planici, ki ne zadošča niti normam šolske telovadnice s košarkarskim igriščem! Prav ta je bila moj prvi trk z J. G. Ker pa se je tudi Dom v Planici (zgrajen z denarjem članstva medvojnega Sportnega kluba Ilirija, z depandanso vred zaokrožen leta 1935) prenavljal pretežno z evropskim denarjem, je bilo očitno najbolj važno, da se denar hitro zapravi ne glede na kakovost finalnega izdelka.


Itn. Na primer: najdragocenejši osrednji prostor pod skakalnicami v Planici (med letalnico na jugu in obema največjima na severnem pasu skakalnega kompleksa), ki bi moral biti zato namenjen tekaškemu štadionu (glavnemu tekmovališču na nordijskih SP, za katerega je Planica že dvakrat, žal neuspešno, kandidirala) in poletnemu štadionu s potrebnimi atletskimi dimenzijami in vadbenimi površinami, je (in bo tudi to pot) med planiškimi prireditvami namenjen vsem mogočim šotorom VIP in drugim servisom za gledalce. Po drugi strani pa je tekaški štadion potisnjen na obrobje na južni strani kompleksa. Itn., itn.


Pripravljalci programa prenove Planice z J. G. vred najbrž niso poznali niti že davno prej v žal "pokojnem" Biroju inž. Stanka Bloudka izdelanih načrtov za povezavo Slatne (pri Domu v Planici) s sistemom kranjskogorskih žičnic ipd. Marsikaj od tega bo še mogoče postoriti, npr. s konceptom "integralnega" prometa med planiškimi prireditvami, marsikje pa bodo "kiksi", narejeni zaradi ihte in s pomanjkanjem posluha za zamisli drugih, blago rečeno, najmanj zelo otežili smotrne rešitve. Vse to pa bo bremenilo tudi vsakoletni finančni rezultat, kot se vedno zgodi, kadar se ignorira civilno družbo. Civilna družba pa je - na čelu s pionirji slovenskega športa in Planice, kakršni so bili Joso Gorec in Stanko Bloudek ter njuni kolegi - ustvarila tudi Planico. Zdaj ji vladajo paradržavni zavodi, v katerih je navsezadnje poniknila tudi lastnina civilne športne sfere.


Oto Giacomelli


V petek je žirija v Vikersundu delala zelo konservativno in ni dopustila dolgih poletov, pa bi jih lahko, saj ni bilo tako nevarno kot v soboto in nedeljo, ko je bolj pihalo od spredaj. Pritisk je bil z vseh strani, predvsem mediji so se spraševali, kakšni poleti so to? Zato so želeli v soboto pričarati lep dogodek in so bili ves čas na zgornji meji.


Letalnica v Vikersundu je grajena za rekordne skoke, ne pa za dobre občutke letalcev.


Pred odhodom na svetovno prvenstvo sem Ljubu Jasniču, takratnemu direktorju, danes predsedniku odbora za skoke, rekel, da lahko začne iskati novega trenerja, če ne bo medalje. Ravno zato, da bi naredil mir in da se ljudem ne bi bilo treba odločati o tem, ali je Gros še naprej primeren za trenerja ali ne.


Na prvih 60 metrih skakalnice je snega pobralo že preveč in ga tja iz varnostnih razlogov že dovažamo. Na strmini imamo snega dovolj in bo, ko ga bomo odrivali navzdol, to zadostovalo, seveda pa ga bomo začeli odrivati čim kasneje, tako da bo skakalnica pripravljena šele v torek zvečer.


Goran je ustvaril ekipo. Vse te ekipne zmage dajejo reprezentanci še posebno moč. Potrebno se je le usesti, se resetirati in videti, kje so bile napake, če sploh lahko govorimo o napakah.


Peter Prevc bi bil z lanskimi skoki še vedno v vrhu, bi mu pa bilo pri zmagovanju malo teže, ker je Kraft ta trenutek tako dober, kot je bil Peter lani.


Takšnega praznika, kot je bil lani, Planica ne pomni. Vse dni je bilo izjemno vreme in sijajno razpoloženje, v štirih dneh je bilo skupaj 111 tisoč gledalcev! Foto: www.alesfevzer.com
Od Slovencev sta lani v Planici blestela predvsem Robert Kranjec in Peter Prevc, a Kranjec je letos poškodovan, Prevc pa ni v takšni šampionski formi kot lani. Foto: www.alesfevzer.com
Stefan Kraft ima v boju za veliki kristalni globus pred finalom v Planici pred Kamilom Stochom 31 točk prednosti. Foto: EPA
Jelko Gros je tudi strokovni komentator skokov na TV Slovenjija. V Planici seveda te vloge ne bo mogel opravljati, a Andrej Stare je dovolj izkušen, da bo lahko spet poskrbel za privlačne prenose. Foto: MMC RTV SLO/T. O.
Pod vodstvom trenerja Gorana Janusa je Slovenija začela zmagovati tudi na ekipnih tekmah. Letos je sicer opazen korak nazaj, a Jelko Gros je prepričan, da mora Janus ostati glavni trener. Foto: www.alesfevzer.com

Športni SOS


Med rekorderji treh letalnic tudi Peter Prevc

Planica je kraljica tudi po gledanosti prenosov na TV SLO

Kraft: Hirscher deluje kot robot, zdaj morda tudi jaz

100 utrinkov iz Planice: Ko v mestu raja prisrčen cirkus. In je vse narobe, a vse prav.