Brane Oblak beži pred obletnicami in pred televizijo

Podkast Številke (102)

Prvi Slovenec, ki je blestel na evropskih zelenicah, najboljši slovenski nogometaš v Uefinih prvih 50 letih, vedno brez dlake na jeziku in od sobote čil 70-letnik. Brane Oblak.

26. maj 2017 ob 06:27
Ljubljana - MMC RTV SLO
Pred Branetom Oblakom je korak v osmo desetletje življenja. Še vedno je čil, saj zelo pogosto igra tenis, zdaj pa ga čaka še tretje romanje v Španiji, kjer bo prehodil približno 800 kilometrov. Foto: BoBo

Na podkastu Številke dan pred 70. rojstnim dnem gostimo Braneta Oblaka. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

AVDIO: Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora!


Arhiv vseh epizod Številk. Preverite teme in goste, ki smo jih že gostili


Zbežal pred praznovanjem

Oblak nedvomno sodi med legende slovenskega nogometa, v soboto bo dopolnil 70 let. Na praznovanja ne da veliko, saj rojstne dneve praznuje zelo redko. "Kadar sem bil dobre volje, sem na hitro pripravil praznovanje. Danes (pogovor je bil posnet v torek, op. a) tako bežim na Hrvaško, kamor bom odšel za en teden, saj enostavno ne želim praznovati. Rojstni dnevi se mi zdijo brezveze. Nekateri za taka praznovanja živijo, jaz ne," je razložil, zakaj bo na praznični konec tedna nedosegljiv.

Tretjič gre na romanje v Španijo
Še vedno je precej dejaven, saj zelo pogosto igra tenis, šport pa precej spremlja po televiziji. Zdaj ga čaka pohodni izziv, saj se bo še tretjič odpravil na romanje v Santiago de Compostela, dolžina znaša približno 800 kilometrov. "Proga je cerkvena. To mene sicer ne zanima, bolj me zanima, da hodim, da noge obdržijo svoj status in da ne gledam televizije. Televizijo gledam neprekinjeno in je imam že poln kufer. Toliko stvari je možno, da se gleda, da je nemogoče odnehati. Bežim od televizije vsaj za en mesec," je odločen.

"Za menoj bo prišel novi oblak"
Sodi med velikane slovenskega nogometa, leta 2003 je bil ob 50. obletnici Uefe izbran za najboljšega nogometaša Slovenije. To mu še danes veliko pomeni: "V tistem času sem bil edini Slovenec, ki sem uspel v Evropi. Za menoj sta kasneje prišla Srečko Katanec in Zlatko Zahovič. Na to sem ponosen. A čas gre naprej, v vsakem primeru bo prišel 'nov oblak' in bo on glavni v naslednjih 50 letih."

Ljudje so viseli na drevesih kot grozdje
Nogomet ni bil njegova prva izbira. "Najprej sem telovadil, takrat je bil moj vzornik Miro Cerar, v nogomet me je nato potegnil brat." Žogo je najprej začel brcati v Svobodi, še kot najstnik je prestopil v Olimpijo. "Nogomet se je začel hitro razvijati. Olimpija je kupovala nemogoče, pokupila je celotno Jugoslavijo, mi smo se učili od prišlekov. Cele trume ljudi so prihajale do stadiona. Vsi so prišli peš, pri razstavišču so spustili rampe, naredili so leseni most, čez katerega smo prihajali. Tega se dobro spomnim, na Bežigrad je prihajalo po 20 tisoč ljudi, bilo je noro. Ljudje so na drevesu viseli kot grozdje, marsikdo je tudi padel in umrl. Pa na Fondovih hišah so ljudje stali in gledali," se doživeto spominja.

S Hajdukom osvojil dva naslova
Po osmih letih je Ljubljano zapustil in odšel v Split. "Olimpije sem se zasitil, ona pa mene. Nismo več prišli skupaj, hoteli so se me znebiti. Olimpija je pri tem dobro zaslužila, v poslu so od Hajduka dobili trenerja in vratarja. Eno leto prej sem Hajduku zabil dva gola, zato so računali, da bom koristen. Na koncu se je izkazalo, da se jim je nakup maksimalno izplačal," komentira svoj prvi večji prestop. Res se je izplačal, Oblak je za bele igral dve sezoni in Hajduk je v obeh sezonah postal jugoslovanski prvak. Do razpada Jugoslavije je bil nato le še enkrat državni prvak (1979).

Keku je treba čestitati
Ko je pogovor nanesel na nogomet na področju nekdanje Jugoslavije, beseda ni mogla mimo Matjaža Keka, ki je z Rijeko pred dnevi postal hrvaški prvak. Oblak se strinja s tezo, da je to največji uspeh slovenskih trenerjev zunaj Slovenije: "Treba mu je čestitati za uspeh. Če si trener, potrebuješ rezultat. On ga je na Reki naredil. Na moj račun ga je naredil tudi v slovenski reprezentanci. Pripravil sem mu ekipo, svetoval sem mu, naj iz reprezentance izloči Lavriča in Šukala, ker sta ponoči uhajala iz hotela. On je to razčistil, dobil je mirno ekipo, bila je pripravljena. Zato mu kapo dol."

Zaradi gola prepir z Džajićem
Za jugoslovansko reprezentanco je odigral 46 tekem, igral je tako na svetovnem (1974) kot evropskem prvenstvu (1976). Za svoje predstave na SP-ju 1974 je bil izbran v najboljšo postavo prvenstva. Med drugim je s prostega strela dal gol proti Zairu (9:0), zaradi katerega se je sprl z Draganom Džajićem: "V prvem polčasu sem šel v prodor in so naredili prekršek nad menoj. Žogo je zgrabil Džajić in dal gol s prostega strela. V drugem polčasu je šel v prodor Džajić, nad katerim je bil narejen prekršek. Pripravil si je žogo, da bo udaril, zraven sem stal jaz, ukradel sem mu žogo, streljal in dal gol. Bil je tako ljubosumen, da nisva govorila dve leti." Za reprezentanco je dal šest golov, najbolj se spominja fantastičnega gola s 35 metrov, ko je zadel proti Angliji. Prijateljska tekma se je končala z 2:2.

Bo kazen ostala? "Natürlich!"
Po dveh letih v Hajduku je odšel v tujino, dobival je precej ponudb, na koncu se je odločil za Nemčijo (Schalke). Ta država mu je po eni strani ustrezala, saj so cenili njegovo delavnost in marljivost, po drugi strani pa se ni ujel z narodnim značajem. To je ilustriral z zgodbo o Karlu Heinzu Rummeniggeju, Oblak mu je nekoč častil pivo: "Naslednji dan pa sem opazil, da mi je vrnil dve marki. Ni mu bilo jasno, da nočem vzeti denarja. Nekoč me je ustavil policist, ker sem za pol metra prevozil črto, kjer so bili pešci. Prosil me je za sliko z avtogramom, hkrati pa mi je dal kazen 50 mark za prekršek. Vprašal sem ga, ali moram vseeno plačati, če mu dam podpis. Odvrnil mi je "natürlich". Plačal sem kazen, avtograma pa mu nisem dal (smeh). Pri njih je to normalno, red in disciplina."

Vedno je imel vpliv na igro
Že sredi druge sezone v Schalkeju se je dogovoril za prestop v Bayern: "Oktobra 1976 smo s Schalkejem v Münchnu zmagali 7:0. Takrat sva se Franzem Beckenbauerjem zmenila, da se bom preselil tja. Nekaj mesecev pozneje sem res prestopil v Bayern. Na prvi medsebojni tekmi smo premagali Schalke s 7:1. Sicer nisem dal gola, a sem bil med boljšimi. Takrat sem ogromno pretekel, gol sem res težko dal, saj sem raje podajal. Kjer koli sem igral, so bili moji soigralci najboljši strelci lige. Od mene so gotovo dobili 7-10 podaj za gol," je poudaril svoj vpliv na igro.

Po pogovoru z Zavrlom šel med trenerje
Do trenerjev je imel včasih ostre besede, Madžara Pala Csernaija (na klopi Bayerna je bil v obdobju 1978-1983) je primerjal z učiteljem telovadbe. Med igralsko kariero ni nikoli pomislil, da bi sam postal trener. Nato je prišlo srečanje z Rudijem Zavrlom: "Vprašal me je, ali bi postal trener. Odvrnil sem mu, da bo to težko. Ko je bil Brane Elsner še na fakulteti za šport, me je povabil na sestanke, začel sem hoditi, nato sem se prijavil na razpise in začel delati izpite. Najprej so me dali v mlado reprezentanco, Prašnikar pa je tonil s prvo ekipo in me zamenjali. Nismo imeli veliko uspehov, naredil pa sem dobro ekipo, s katero je šel Kek na svetovno prvenstvo."

Ko treniraš, živci trpijo
Selektor reprezentance je bil med letoma 2004 in 2006. Po spodbudnem začetku (v Celju je padla Italija) je šla krivulja uspehov navzdol. "Težko je biti selektor. Pred kratkim sem imel možnost, da bi spet postal trener, a ponudbe nisem sprejel. To preveč boli, živci preveč trpijo. Težko je, ker enostavno ne veš, kako dobro so nogometaši pripravljeni. Klemen Lavrič se mi je lagal, da je zdrav, a je bil v resnici poškodovan. Nogometaši ne igrajo, a jih moraš poklicati, ker te čaka tekma. Slovenski nogomet je nazadoval," ocenjuje.

Uvedel bi še videosodnika
Moderna tehnologija počasi vstopa v nogomet, Oblak pa si želi, da bi imela še večji vpliv, predlaga celo uvedbo videosodnika: "Ta bi preverjal sporne položaje. Vse bi šlo hitreje. Ta sodnik bi hitro javil glavnemu sodniku, kaj se je zgodilo. Sam gledam Barcelono, vsako tekmo je ogoljufana za dve enajstmetrovki, videosodnik bi vse to rešil."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem razmišlja, zakaj je ljubljansko občinstvo danes razvajeno, zakaj Barcelona zanj igra najlepši nogomet, kaj meni o igri Juventusa, katere ponudbe ob Schalkeju je še imel ob odhodu v tujino, kako je končal kariero, zakaj se primerja s Pavlom Nedvedom, kako so mu pomagali nemški geni, o moči in vplivu slačilnice, zakaj mu je všeč Pep Guardiola, zakaj je nehal hoditi na tekme Olimpije, kdo so bili njegovi vzorniki ...

Glasbeni izbor Braneta Oblaka: Mišo Kovač - Na teraci


Moj prvi nogometni idol je bil moj brat, ki je danes že pokojni. Za idola sem nato imel vse znane - od Šekularca, Kostića, Mitića ... Ko sem sam začel igrati, sem iskal nekoga, ki ti je čim bližje in ga lahko gledaš. Takrat sem opazoval Bečejca, ki je prišel v Slovenijo. Danes imajo vsi možnost gledanja igralcev prek televizije, takrat tega ni bilo.


Vsi so bežali od številke 13, meni ni bilo problem imeti te številke na hrbtu. Začel sem z 11, v Hajduku sem imel 9, pri Olimpiji sem imel nekaj časa 10, v reprezentanci sem imel 4. Še vedno mi pa je najbolj priljubljena številka 13.


Poglejte malega Zahovića. On ima srečo, da ima tam očeta. Štos je v tem, da on ima kakovost. Če poleg ne bi bilo očeta, morda ne bi dobil toliko priložnosti, kot jih je dobil. Tudi če je slabo igral, je bil še vedno forsiran. Na koncu se je pokazalo, da je bilo to pravilno, saj je kakovosten igralec. S tako lahkoto da gol, kot da bi bil izkušen 35-letnik. Čudim se, da ga Katanec ne pokliče v reprezentanco (četudi bi sedel na klopi). Bolje on kot nekateri, ki niso v formi.


Njegova največja reprezentančna zmaga je bila nad Italijo. Slovenija je oktobra 2004 v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Celju z golom Boštjana Cesarja slavila z 1:0. Italijani od takrat do naslova svetovnega prvaka 2006 niso več izgubili. Foto: BoBo
Kot trener je najprej deloval v Naklem, dvakrat je vodil Koper, trikrat pa Olimpijo. Od te se je poslovil leta 2010. Foto: www.alesfevzer.com
O Jalnu Pokornu: 'Forsiral sem ga v reprezentanco. To je bil moj velik kiks. Od njega sem pričakoval veliko več.' Foto: www.alesfevzer.com
Reprezentanco je vodil na 23 tekmah in jo popeljal do šestih zmag. Foto: www.alesfevzer.com
Živi v Ljubljani in Kopru, kjer ima veliko miru: 'Ko sem bil na višku svoje popularnosti, sem zelo težko hodil po mestu. Vsi so se ozirali za menoj. Danes me nihče ne pozna, danes uživam. Grem po mestu in me nihče ne pozna. To je zame idealno.' Foto: www.alesfevzer.com
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti. Foto: www.alesfevzer.com

Številke


Življenje z otrokom s posebnimi potrebami

Vzroki za nedonošenost: večplodnost, socialni vzroki, starost matere ...

Goran Dragić: od nogometaša do kapetana košarkarske reprezentance

Zakaj je Goranu Dragiću uspelo?