Antifa in Alt-right, dva obraza skrajnosti ali odraz gnijočega sistema?

Intervju s filozofom dr. Crestonom Davisom
Kaja Sajovic|06.09.2017 ob 08:00
Washington,Ljubljana - MMC RTV SLO
Richard B. Spencer, obraz zagovornikov belske nadvlade. Foto: Reuters

V zadnjem času se veliko opleta z izrazoma Antifà in Alt-right. Uporabljata se tako za relativizacijo določenih oblik nasilja kot tudi za diskreditacijo posameznikov in skupin. Kaj točno sta ti dve, med seboj rivalski gibanji, za kateri se zdi, da sta se vzpeli zlasti v času Donalda Trumpa in vse bolj besnega spopada med različnimi ideološkimi (pa tudi gospodarskimi in družbenimi) nazori?

Začnimo z Antifájem, radikalnim političnim odporniškim gibanjem, sestavljenim iz protifašističnih skupin s koreninami v evropskih političnih gibanjih v 30. letih prejšnjega stoletja, ki so se skušale postaviti po robu vzhajajočima fašizmu in nacizmu, nato pa znova vzniknile konec 80. let kot radikalna aktivistična gibanja v boju proti neonacizmu, predvsem na pankovski sceni.

Gre za skrajno levo gibanje, ki pa se bolj kot s spodbujanjem levih politik ukvarja z neposrednim bojem proti skrajno desni ideologiji, vključno z neoliberalnim ekonomskim sistemom. Gre za protivladne, protikapitalistične skupine, ki se za dosego svojih glavnih ciljev zatekajo tudi k nasilju, vandalizmu in neposrednim spopadom z desnimi skrajneži (ali, v nekaterih primerih, zgolj zagretimi Trumpovimi privrženci).

Antifà nima hierarhije ali neke osrednje platforme, lokalne izpostave lahko ustanovi kdor koli, decentraliziranost gibanja pa hkrati privablja širši krog ljudi, hkrati pa otežuje definicijo, čemu točno vse Antifa nasprotuje. V grobem obsojajo rasizem, homofobijo, seksizem, uničevanje okolja in kapitalizem, predvsem pa nasprotujejo fašizmu "z vsemi razpoložljivimi sredstvi", kar je tisti najspornejši vidik gibanja.

Zagovorniki taktik Antifaja uporabljajo argumentacijo, da cilj opravičuje sredstva, oz. da se proti nasilju (bodisi konkretnemu nasilju neonacistov in neofašistov, bodisi bolj abstraktnemu nasilju obstoječega sistema) lahko bojuješ samo z nasiljem. Da se zgolj odzivajo na že obstoječo agresijo.

Za ameriško vlado "domači teroristi"
Nasprotniki imajo pripadnike Antifaja za nič manj kot teroriste in prav prejšnji teden jih je tudi ameriško ministrstvo za domovinsko varnost označilo za "domače teroriste", predstavnik hamburške policije Timo Zill pa jih je po opustošenju, ki so ga pustili za seboj med protesti ob julijskem vrhu G20 v Hamburgu, označil za "prestopniško drhal". Z izrazom Antifa sicer desnica rada kar vse povprek označuje leve protestnike, vključno s tistimi, ki so se avgusta v Charlottesvillu postavili po robu neonacistom, in pripadnike gibanja za pravice temnopoltih Black Lives Matter, ki ga Antifa sicer podpira.


"Ljudje se začenjajo zavedati, da neonacistov ne gane, če si tih in miren. Da bi obvarovali nenasilje, je potrebno nasilje. To je trenutno zelo očitno potrebno. V bistvu gre za pravo vojno," je za New York Times nedavno povedala Emily Rose Nauert, 20-letna privrženka Antifaja, ki je postala simbol gibanja aprila, ko jo je eden od vodij belih nacionalistov med izgredi v Berkeleyju udaril v obraz.

Ne da bi jim druga stran ostala dolžna – januarja je na Trumpovi inavguraciji eden od zamaskiranih članov Antifaja kresnil v obraz znanega belega nacionalista Richarda B. Spencerja, s tem pa sprožil nacionalno debato, ali je moralno opravičljivo "kresniti nacija". Na udaru sicer niso samo neonacisti, ampak skuša v ZDA Antifa s svojimi akcijami obstruirati tudi govore pripadnikov gibanja Alt-right, ob tem pa zdaj že redno prihaja do izgredov. Antifa s tem svoj cilj doseže – ironično pa ga tudi Alt-right, za katerega je velik del celotnega obstoja prav provokacija.

Spodkopavanje levice?
Vsi na levici se ne strinjajo s takimi "neposrednimi akcijami" in menijo, da tovrstna dejanja Antifaja spodkopavajo vsa njihova prizadevanja, levico pa diskreditirajo kot nasilno in je potemtakem lažje enačiti skrajno desnico s skrajno levico, kot je to po dogodkih v Charlottesvillu počel Trump. Za zgled, da se stvari lahko premaknejo tudi na neagresiven način, dajejo mirno državljansko nepokorščino v času gibanja za državljanske pravice v ZDA, poosebljeno v Rosi Parks, ki ni želela odstopiti sedeža na avtobusu belemu potniku.

A kljub temu so si ameriški mediji enotni – nasilja Antifaja se ne da enačiti z nasiljem in filozofijo privržencev belske nadvlade. Kot so zapisali v The Atlanticu: "Vizija Antifaja ni škodljiva. Aktivisti Antifaja ne slavijo režimov, ki so izvajali genocide in uveljavljali suženjstvo. So večinoma anarhisti in čeravno anarhizem ni najbolj praktična ideologija, pa tudi ni ideologija, ki bi imela pripadnike določene rase ali veroizpovedi za nižjo človeško vrsto." In še: "Če predsednika tako skrbi zaradi nasilja na levici, se lahko začne bojevati proti neonacističnim gibanjem, ki so vse bolj v vzponu."

V vzponu pa so od izvolitve Trumpa, saj v predsedniku vidijo svojega zaveznika. Močnejši kot so neonacisti, močnejši je odpor Antifaja. In kot poudarja Economist, če ne bi bilo Antifaja, bi neonacisti po evropskih in ameriških ulicah maširali povsem brez opozicije.

Alt-right: Namesto fizične informacijska vojna
Alt-right po drugi strani uporablja drugačen modus operandi – namesto prvinskih taktik v obliki nasilja in razbijanja bijejo informacijsko vojno, svojega zaveznika pa najdejo v spletu in vseh danostih, ki jih omogoča ta platforma, na kateri lahko prosto širijo najbolj nore teorije zarote in nadlegujejo (trolajo) svoje (leve) tarče, dokler temu ne popustijo ventili ali pa dokler "novica", ki so jo lansirali, ne postane "alternativno dejstvo", če citiramo Trumpovo Belo hišo.

Ohlapna skupina ljudi z najrazličnejšimi predsodki in fobijami, od antisemitov do antifeministov, od protekcionistov do zagovornikov "pravic moških", od islamofobov do zagovornikov teorije, da Obama ni rojen v ZDA, ima svoje korenine na spletnih portalih, kot je 4chan, kjer anonimni uporabniki lahko nekaznovano širijo svojo ideologijo.

Alt-right so goreči podporniki Donalda Trumpa, enako predano pa nasprotujejo priseljevanju, multikulturnosti in politični korektnosti. Ironično pri vsem skupaj je, da je velik del najvidnejših predstavnikov Alt-righta, kot sta zloglasni bloger Milo Yiannopoulos in politični komentator Dave Rubin, odkritih homoseksualcev, pri čemer je Yiannopoulosov partner temnopolt, znan teoretik zarote Mike Cernovich pa je poročen z ženo iranskega rodu.

Hipsterski skrajneži
"Hipstersi skrajneži", je Alt-Right v nedavni reportaži označila nemška revija Spiegel ob portretu Yiannopoulosa z diamantnimi uhani v ušesih in rožnato liziko v ustih. "Najbolj osovraženi moški na spletu", kot označujejo tega 32-letnika, je zaslovel kot prvovrstni spletni trol, ki mu je Twitter lani izdal dosmrtno prepoved uporabe tega omrežja, zaradi pedofilskih izjav pa je bil prisiljen zapustiti skrajno desni Breitbart, gonilo Steva Bannona, zdaj že nekdanjega Trumpovega stratega. Yiannopoulos, ki je grškega in judovskega rodu ter potuje s stilistom in par kovčki dizajnerskih oblek, slovi kot velik antifeminist ter kritik islama, družbene pravičnosti in politične korektnosti.

Velja tudi za morda najnevarnejšega radikalnega desničarskega agitatorja. Zares je zaslovel leta 2015, ko se je iz varnega zavetja spleta podal na obhod po ameriških in britanskih kampusih, pomenljivo naslovljeno "Turneja nevarnega pedra", pri čemer ga je še dodatno podžigalo, da se je podajal na tradicionalno liberalen teren. Velik del njegovih napovedanih govorov so univerze po protestih odpovedale, tam, kjer pa je nastopil, je njegovo svobodo govora moral braniti cel bataljon policije in varnostnikov, da ga podivjani antifajevci in drugi protestniki ne bi raztrgali. Yiannopoulos je iz trolanja doktoriral – "Idealni trol zvabi tarčo v past, iz katere ni nobene rešitve brez javne osramotitve. Gre za umetnost, ki je običajni smrtniki ne morejo dojeti. Napol je zvijača, napol čista zloba," piše v svoji novi knjigi Nevaren (Dangerous).

Predsednik Alt-righta
Podobno kot Antifa in neonacisti tudi Alt-right v ZDA pridobiva veljavo s Trumpovim vzponom, ki ga imajo kar za "predsednika Alt-righta". Trump sam ne skriva, da osrednjim medijem ne zaupa in jih diskreditira kot "lažne", se pa močno opira na izrazito desne medije in obskurne desničarske portale. Eden od njih je Breitbart, od koder je zvabil Bannona, da mu je oblikoval predvolilno kampanjo, temelječo na bombastičnih, nezaslišanih, šovinističnih, rasističnih in politično nekorektnih izjavah. Vse opisano so značilnosti Alt-righta, ki ga nekateri označujejo tudi za "novo desnico" in "kul desnico". Kot piše Spiegel, bi bilo napak Alt-right, zasidran v pop in potrošniško kulturo z močno prisotnostjo na Instagramu in Twitterju, definirati kot družbeno prikrajšane in frustrirane pripadnike belega delavskega razreda, kar Trumpovi volivci pogosto so. Najvidnejši pripadniki Alt-righta nosijo elegantne, krojene obleke in dizajnerska očala, Yiannopoulus pa je v mesecu dni prek konservativnih vlagateljev zbral 12 milijonov dolarjev za ustanovitev svoje medijske družbe Milo Inc.

In Cernovich? 39-letni "ameriški nacionalist", kot se opisuje, je znan po vsebinah o moškem opolnomočenju, lastnoročno pa je razširil cel kup teorij zarot - med drugim je med predvolilno kampanjo lansiral tudi, da so Hillary Clinton in demokrati vpleteni v pedofilsko mrežo, vodeno iz washingtonske picerije, in da Clintonova boleha za resno nevrološko boleznijo. Cernovichevi tviti imajo več kot 100 milijonov klikov mesečno, vse niti pa vleče iz utesnjenega domačega kabineta nedaleč od hiše tastov - muslimanov. "Morda nisem vplivnejši od New York Timesa, sem pa vplivnejši od katerega koli pisca New York Timesa," pravi nesojeni odvetnik, ki za vse, kar gre narobe v Trumpovi Beli hiši, preprosto krivi njegovega judovskega zeta Jareda Kushnerja. Trumpov sin Donald Trump mlajši je Cernovicha označil za "pravega preiskovalnega novinarja, ki bi v časih nepristranskega novinarstva dobil pulitzerja".

Tu sta še Dave Rubin, čigar spletna pogovorna oddaja daje glasovom Alt-righta kvazikredibilno platformo, čeprav se sam označuje za "liberalca", in Gavin McInnes, ki je pred 20 leti ustanovil levičarsko revijo Vice in velja za "botra hipsterskega gibanja". Danes se s svojimi "Proud Boysi", "Ponosnimi fanti", zavzema za "zahodno šovinistično civilizacijo", ki da jo je treba obraniti pred muslimani, feministkami in transseksualci.

A še najbolj radikalen je že omenjeni Richard Spencer, zagovornik belske nadvlade in beli nacionalist, ki redno citira nacistične propagandne pamflete, je odkrit antisemit in homofob, podpira pa splav – ker da se z njim niža kvota temnopoltih in Latinskoameričanov v državi. Še celo za nekatere zgoraj naštete je Spencer tako sporen, da občasno odpovedujejo udeležbo na shodih, kjer je napovedan tudi on – ga pa Breitbart ima za osrednjo figuro svoje filozofije. Spencer trdi, da je prav on skoval termin Alt-right, Trumpovo lansko zmago pa označil za "zmago volje", s čimer je aludiral na nacistični propagandni film Leni Riefenstahl Triumf volje (1935).

V nasprotju z Antifajem, ki so se ga demokrati bolj ali manj odrekli, republikanci Alt-Right sprejemajo odprtih rok, zlasti, ko jim pomagajo s takimi "alternativnimi" dejstvi, kot sta potvorjeni rojstni list Baracka Obame in pešajoče zdravje Hillary Clinton. Predvsem pa so najzvestejša Trumpova volilna baza, tista, za katero je svojčas rekel, da bi "lahko sredi Pete avenije ustrelil človeka, pa bi me še vedno volili", tisti, ki jim je pihal na dušo, ko je po Charlottesvillu za nasilje okrivil "obe strani".


O Antifaju, Alt-rightu, vzponu Donalda Trumpa in vse bolj kaotični podobi družbenopolitične sfere smo se pogovarjali z dr. Crestonom Davisom, ameriškim profesorjem filozofije, ki trenutno v okviru svojega Globalnega centra za nadaljevalne študije (GCAS) predava na Evropskem centru v Mariboru.

Davis se je rodil v Pensilvaniji, se po srednji šoli pridružil vojski in bil kot pripadnik zračnih sil tudi odlikovan. Po nesreči v zračni akciji se je zatopil v literaturo, zgodovino in filozofijo, potem ko je bil leta 1993 častno odpuščen iz vojske, se je vpisal na Oxford, podiplomsko pa študiral na univerzi Duke, Yale in v Virginiji. S Slavojem Žižkom, Claytonom Rockettom in Jeffreyjem Robbinsom je sourednik akademske knjižne serije Insurrections: Critical Studies in Religion, Politics & Culture in avtor številnih knjig – tudi kot soavtor z Žižkom. GCAS je z več kot stotimi vodilnimi intelektualci ustanovil leta 2013.

Davis meni, da spodnja vprašanja in odgovori, gledani v celoti, zadenejo v bistvo podobe današnjega sveta. Sveta, ki ga zaznamujejo "aktualni ekonomski red, ki predstavlja največjo grožnjo, precej večjo od jedrske vojne in terorizma skupaj, militarizacija policijskih sil, razpad državljanskih pravic in spodkopavanje izobraževanja". Davis pravi, da je to, čemur smo priča danes, "začetek propada temeljev zahodnoevropskega mišljenja, katerega epicentra sta v ZDA in EU-ju".

Začniva najprej z gibanjem Antifa. Ena njihovih najbolj kontroverznih značilnosti je uporaba vseh razpoložljivih sredstev za boj proti fašizmu v najširšem smislu te besede. Menite, da obstaja legitimno politično nasilje?
Današnje razmere lahko razlagamo na več različnih načinov. Prvi je binarni način med dvema rivalskima skupinama. Vi z vašim vprašanjem delate točno to – vprašanje nasilja, utemeljeno na predpostavki, da imamo fašiste in antifašiste. Kaj pa, če bi vprašanje preoblikovali, da ni zreducirano na binarno razmišljanje? Zame je binarnost (v tem primeru fašistično vs. antifašistično) produkt, ki še naprej bolj ali manj reproducira ideologijo rasistične, patriarhalne pozicije. Kar je potrebno, sta drugačen register in matrica, ki radikalno postavljata na glavo obzorje našega razmišljanja. Zato sem tudi ustanovil GCAS, nov in drugačen prostor, v katerem si lahko na novo zamislimo svet onkraj kolonializiranih epistemologij, s katerimi se igračkajo zagovorniki belske nadvlade. Majprej moramo sprevideti, da je beli nacionalizem najgloblji notranji izraz zahodnoevropskega razmišljanja. In ni treba veliko, da vidimo, kako je zahodnoevropski projekt vzniknil in dominiral skoraj celotnemu svetu od 17. stoletja dalje prek suženjstva, kolonizacije, korporatizacije, industrializacije in, nazadnje, kapitalizma. Liberalna demokracija je obraz, za katerim teorija belske nadvlade deluje že stoletja. Zdaj pa bolj konkretno na vaše vprašanje: Znotraj okvira, v katerem vaše vprašanje operira, je ključnejše vprašanje – kako strateško in taktično strmoglaviti beli nacionalizem, kar pomeni strmoglaviti tudi liberalno demokracijo in neoliberalno gospodarstvo. Če je beli nacionalizem sam osrednje ideološko gonilo, na podlagi katerega se ekonomski red kapitalizma in neoliberalizma udejanja, potem je fizično nasilje, ki smo mu bila priča na ulicah Charlottesvilla in Hamburga, po Oxfamu simptom globljega zahrbtnega projekta razčlovečenja, pri katerem o usodi vsega človeštva odloča zgolj peščica. V tem smislu je tisto, kar je skupnega Charlottesvillu in Hamburgu, izraz nezavednega upora proti dominantnemu represivnemu redu pod vladavino ekonomskega determinizma, liberalne demokracije, patriarhije in rasizma. Primer, ki potrjuje mojo tezo, je, da so znotraj liberalne demokracije fašisti in neonacisti v Charlottesvillu dobili uradna dovoljenja za svoja skandiranja proti Judom in temnopoltim. Z drugimi besedami, liberalna demokracija lahko kvečjemu na videz omili znake gnile bolezni svojega ideološkega rasizma, a kot bolnik, ki trpi za duševno boleznijo zaradi potlačene travme iz otroštva, nazadnje pride do zloma, če teh travm ne prepoznamo in ne zdravimo.

Pa se lahko bojujemo proti nasilju z nasiljem? In kje potegnete črto – recimo, da je nasilno nasprotovanje neonacizmu in teoriji belske nadvlade legitimno in se lahko interpretira kot "upravičeno", kaj pa izgredi in uničenje, ki smo mu bili priča na vrhu G20 v Hamburgu?
Po srednji šoli sem se pridružil vojski in bil del elitne enote zračnih sil, zato mi je še predobro znan državno odrejen tip nasilja. A zame ne gre za vprašanje nasilja proti nasilju – sem za nenasilne rešitve in prav zato je izobrazba tako ključnega pomena, a celo to so spodkopali lakomni poslovneži, ki so oplenili šolski sistem v ZDA tako, da šteje samo dobiček. Tudi ne smemo biti naivni: država in liberalna demokracija sta "nasilje" definirali v svojih terminih. Ko sem pisal doktorat, sem živel le nekaj kilometrov od šole Highlander v Tennesseeju, kjer so se usposabljali Martin Luther King mlajši, Rosa Parks in uporniki, ki so začeli gibanje za državljanske pravice. Usposabljali so jih komunisti, ki so vodili šolo, in to v taktiki nenasilnega upora – množični pohodi in protesti so se začeli na jugu ZDA kot odgovor na norost, kako je logika suženjstva zatravmirala temnopolte, a tudi celoten sistem; z drugimi besedami – tudi belci so trpeli zaradi sistema razčlovečenja, ki mu rečemo demokracija. Gre za duhovno mrtev sistem, zdaj pa se na ulicah počasi kažejo simptomi te smrti. In Evropa ni nič drugačna – Evropa še demokracija ni, ampak jo vodijo tehnokrati in ekonomski sistem, na obraz katerega je prilepljena romantična podoba parlamentarne demokracije. To sem se naučil iz prve roke, ko sem med letoma 2014 in 2015 živel v Grčiji, ko se je na oblast povzpela Syriza, ljudstvo pa je 7. julija 2015 prepričljivo zavrnilo nadaljnjo denarno pomoč EU-ja. V tem primeru lahko objektivno vidite, kako EU ne samo, da ni demokracija, ampak deluje rušilno do prave demokracije, ko so ogroženi dobički bankirjev, Evropske komisije, IMF-a in Svetovne banke. Nasilje v tem primeru daje državi samo še več moči legitimnosti, da ne omenjam podtalnih državnih operacij in sistemov nadzorovanja, prek katerih so spletni velikani, kot sta Facebook in Google, postavili še eno fronto na bojišču čaščenja dolarja in dobičkov na račun zasebnosti in človekovih pravic državljanov. Pa sploh načela še nisva teme, kako je policija v ZDA postala še eno krilo vojske.

Prejšnji mesec je Noam Chomsky Antifa označil za "veliko darilo desnici", kar so nekateri liberalci precej strogo obsodili. Chomsky je poleg tega Antifa opisal tudi kot samodestruktivno gibanje. Bi se strinjali s Chomskim ali s privrženci skrajne levice, ki trdijo, da ni prav nič polarizajočega in spornega na Antifaju, ki da je zgolj in samo opozicija zlu.
Z Noamom Chomskim sem precej redno v stikih in bo tudi predaval na GCAS-u, a sem o tem njegovem stališču slišal samo iz druge roke. A moj občutek je, in ne bi bil presenečen, če je t. i. globoka država del nekaterih skupin Antifaja po logiki provociranja oblasti, da lahko razglasijo izredne razmere in ponovno nevtralizirajo še več pravic in zaščit, ki jih uživajo državljani. Poglejte, denimo, avgustovski množični pohod proti napovedanem neofašističnem shodu v Bostonu - čeprav podpiram njihova prizadevanja, dokler se sama liberalna demokracija ne artikulira v pravičnejši sistem na vseh ravneh (gospodarski, politični, družbeni, kulturni) za vse ljudi, potem take "zmage", kot je Boston, samo maskirajo pravo resnico, ki preveva celoten sistem.

Prejšnji teden je nemška vlada prepovedala spletno stran linksunten.indymedia.org, glavno skrajno levo platformo, ki so jo uporabljali tudi organizatorji protestov na G20. Odločitev je bila do neke mere presenetljiva, čeprav skušajo nekateri skrajno levico prikazati kot teroristično organizacijo. Kakšen precedens po vašem postavlja taka odločitev oblasti?
To ni presenetljivo, glede na prej povedano o poroki med državo (ekonomsko elito) in Silicijevo dolino oz. spletom. Upodobitev želje po ozdravljenju norosti, imenovane kapitalizem, utelešeni v levičarskih skupinah, pa je slovnično že izgubila sposobnost vzpostavitve alternativne epistemološke strukture in "besed". Ne smemo pozabiti, da je binarnost "levica proti desnici" neposreden produkt francoske revolucije in razsvetljenstva – levi breg Sene (Pariška univerza) proti desnemu bregu (elita in vlada). Ta ločitev omejuje našo sposobnost razmišljanja zunaj okvirov, zamišljanja novih, drugačnih svetov, ne da bi pustili ta svet v utopičnem neprostoru. Boj se nadaljuje.

V ZDA je v luči dogodkov v Charlottesvillu veliko govora o tem, kako Donald Trump podžiga in opogumlja skrajneže, neonaciste, bele nacionaliste in rasiste na splošno, ki imajo zdaj občutek, da lahko pridejo iz senc, ker imajo podporo prvega moža v državi. Kako nevarna sta Trumpova obramba skrajne desnice oz. enačenje le-te z "nasilneži na levi"?
Trump sam, egomanijak, je še en simptom sistema, utemeljenega na evropskem belem rasizmu. O Trumpu ne bi smeli nujno razmišljati kot o osebi, ki je pustila iz Pandorine skrinjice duh belega sovraštva, ampak se zavedati, da gre pri njemu za bistvo sistema samega – sistema, ki se sooča z lastno smrtjo.

Vidite v Trumpovih izjavah glede neonacistov golo oportunistično politično potezo (dobrikanje najbolj goreči volilni bazi) ali kaj bolj zloveščega? Je predsednik ZDA rasist ali gre zgolj za njegov upor levici in provociranje?
Nobenega dvoma nimam, da povezava med Rusijo in Trumpom kaže na to, da je v celotni stvari nekaj precej globljega, kot smo si predstavljali. In glede na militarizacijo policije in stanja v državi po 11. septembru s t. i. domoljubno zakonodajo in vohunjenjem NSA-ja, kar je razkril Edward Snowden, je matrica zrela za nov fašizem – beri: rekapitulacija temeljev zahodne evropske politične filozofije, a oblikovane na svetovni ravni.

Nekateri filozofi, kot sta Slovenca Tomaž Mastnak in Slavoj Žižek, menijo, da je politična korektnost obeh Clintonov, Obame, Trudeauja, pa tudi našega Pahorja, precej nevarnejša od Trumove vulgarne transparentnosti, ki je odprla razpravo o rasizmu in privilegiju belopoltih kot še nikdar poprej. Medtem ko clintoni in obame samo utrjujejo in reproducirajo obstoječi sistem, so Trump in njemu podobni zrcalo družbe in – nazadnje – zdravilo, trdijo. Kot je bilo večkrat rečeno, rasizem se v ZDA ni začel s Trumpom, se pa je razprava o rasizmu. Kaj menite? Lahko Trump deluje kot neke vrste prepotrebni gumb za ponovni zagon družbe?
S Slavojem sem pisal in objavil več knjig in je, jasno, genij. Zame je politična korektnost drug način za "pravljičarski" govor – kot da bi svojemu šestletniku bral zgodbico za lahko noč. V bistvu ustvari temelj za zaščito nevarne fantazije individualnega "liberalnega" predmeta pred barbarskimi žaljivimi ljudmi, kot so "kmetavzarji" (ang. redneck) itd. V tem smislu Trump razbija to pravljičarsko narativo, ljudje pa se ob tem počutijo nagi, izpostavljeni in nezaščiteni. A kar skušam povedati, je, da so bili ljudje znotraj liberalne demokracije vedno izpostavljeni in ranljivi, še posebej po vzponu neoliberalizma v 70. letih. Trumpova edina resnica je, da je on resnica sistema kot takega, sistema, ki je bil že v samem spočetju zlomljen. In ko se dobro ozrete v golo resnico, ki je ne varujejo več pravljice, religija, guruji ter drugi opiji in mamila, potem boste poiskali druge oblike zaščite. Če seteh zaščitnih ukrepov ne najdete, pa je to recept za revolucijo.

Trumpovo izravnavanje neonacistov s protestniki proti rasizmu je ZDA malo presenetilo. Rekla bi, da v Sloveniji in v vzhodni Evropi, kjer je relativizacija druge svetovne vojne in povojnih dogodkov postala tako pogosta, da tovrstne izjave ne bi bile deležne tako ostrih obsodb. Kar seveda lahko pripišemo temu, da ZDA gledajo nase zgolj in samo kot na osvobodilno vojsko, zavezniške sile brez mračnih povojnih dogodkov, medtem ko je zgodovina Slovenije zaznamovana tudi s povojnimi poboji. Bi se strinjali s to oceno?
Strinjam se s tem, kar ste povedali o ZDA, da nase gledajo zgolj in samo kot na osvobodilno vojsko. O slovenski zgodovini pa vem premalo, da bi lahko to inteligentno komentiral.

Preidiva na Alt-right. Njeni vodje imajo ogromno privržencev, njihovi videi imajo na milijone ogledov, njihove trditve so pogosto popolnoma izmišljene in potvorjene (kot denimo tista o zdravju Hillary Clinton), a jih vseeno mediji in javnost pogosto povzemajo, prav gotovo pa jih vneto ponavlja tudi Trump. Gre za zanimiv fenomen, za katerega je nedvomno potrebnih veliko (makiavelističnih) veščin, kajne?
Da, se strinjam.

Steve Bannon in Breitbart sta znana po svojih senzacionalističnih naslovih, izjavah, da je "temačnost dobra" ("Dick Cheney. Darth Vader. Satan. To je moč," je dejal Bannon), širjenjem nezaslišanih teorij zarote ter rasističnih in protijudovskih nazorov, a tudi po gorečih protekcionističnih nazorih in nasprotovanjem vojaškim akcijam v tujini. Nekateri zato menijo, da je bil Bannon preprosto prenevaren za uveljavljeno elito v Washingtonu. Predstavljanje Bannona, ki je podžigal Trumpove najbolj populistične nazore kot glas razuma v Beli hiši se zdi malce pretirano …
Se strinjam, ta je kar močna.

Nekateri skušajo odpraviti Alt-right kot obrobno gibanje, a očitno ima velik vpliv. Nekateri so tudi Trumpa skušali odpraviti kot obskurnega in obrobnega kandidata, pa vidimo, kaj se je zgodilo. Kakšen je pravi način za spopadanje z Alt-rightom in podobnimi gibanji?
Kot sem že pojasnil, "Alt-right", ali kot jih sam raje kličem, neofašisti, se na prvi pogled morda zgodijo kot "marginalci", a njihova ideologija je zakoreninjena v same temelje liberalne demokracije.

Je točno, če rečemo, da vzpon Alt-righta sovpada z vzponom spletnih trolov? Da se hrani z najtemačnejšimi vidiki spletne sfere – trolanje so pripeljali do skrajnosti, dokler tarči ne popustijo ventili ali dokler trolanje ne postane "alternativna resnica". Racionalno je odpraviti trole kot zgolj to, trole, a se mi zdi, da s tem ne naslovimo zares problematike, ki postaja vse bolj pereča, še posebej v času, ko predsednik ZDA vse uveljavljene medije označuje za lažne. Kaj menite?
Toliko bi lahko povedali na to vaše vprašanje, toliko celo, da bi se lahko napisala cela knjiga – in bi se tudi morala. Nadrobna znanstvena študija. A na tem mestu je za zdaj dovolj reči, da v času, ko se lahko z informacijami manipulira v korist zla, je odgovor izobraževanje, izobraževanje, kot je GCAS, a tudi prek drugih zaupanja vrednih virov.


Eden izmed shodov neonacistov in belih nacionalistov v ZDA. Foto: AP
Donald Trump je svojo kampanjo oblikoval s pomočjo Steva Bannona, vodjo desničarskega portala Breitbart, nekakšne osrednje platforme Alt-righta. Foto: Reuters
Nekateri pripadnike Antifaja označujejo za teroriste - drugi zgolj za to, kar se da razbrati že iz imena - antifašiste. Foto: Reuters
Najspornejši vidik Antifaja je zatekanje k nasilju in vandalizmu. Foto: Reuters
Ameriški odred Antifaja goreče nasprotuje Trumpu, neoliberalizmu, Alt-rightu in svobodi govora - za fašiste. Foto: Reuters
Uničenje, ki so ga pustili za seboj protestniki na julijskem vrhu G20 v Hamburgu. Foto: Reuters
Transparent, ki namiguje na Trumpovo volilno geslo "Make America Great Again". Foto: AP
Eden od protestnikov na vrhu G20 v Hamburgu. Foto: Reuters
Antifa na množičnem shodu proti rasizmu v Bostonu prejšnji mesec. Foto: AP
Beli nacionalisti v Charlottesvillu, kjer je eden od njih ubil 32-letno protiprotestnico. Foto: AP
Mike Cernovich, tisti vidnejši pripadnik Alt-righta, ki širi teorije zarot. Foto: AP
Morda najbolj zloglasni alt-rightovec: Milo Yiannopoulos. Foto: Reuters
Yiannopoulos je grško-angleškega judovskega rodu, znan pa je po provokacijah - tako na spletu kot v živo. Foto: Reuters
Gavin McInnes velja za botra hipsterjev in je ustanovitelj levičarske revije VIce, danes pa goreč pripadnik Alt-righta. Foto: Reuters
Se res da potegniti enačaj med obema stranema? Desnica meni, da. Foto: Reuters
Dr. Creston Davis, ameriški filozof in sociolog, sicer pa nekdanji vojak, trenutno predava v Mariboru. Foto: Osebni arhiv
Z vzponom Trumpa sta se okrepila tudi Antifa in Alt-right. Foto: AP
Dr. Creston Davis meni, da zdajšnje dogajanje nakazuje razpad sistema, kot ga poznamo. Foto: Osebni arhiv
Eden od spopadov policije z antifašističnimi protestniki. Foto: Reuters
Napetosti med obema poloma so v ZDA vrhunec dosegle avgusta v Charlottesvillu. Foto: Reuters
Modus operandi Antife - tudi razbijanje bank jim ni tuje. Foto: Reuters
Neonacisti proti protestnikom. Foto: Reuters
V ZDA se na zadnjih shodih redno zbere precej več protirasističnih protestnikov kot belih nacionalistov. Foto: Reuters
Shodi Antifaja se običajno končajo z razbitimi stekli in nekaj aretacijami, ni pa smrtnih žrtev. Foto: Reuters

Svet