Evropa

INTERAKTIVNO: 40 let trpljenja in hrepenenja po samostojni Zahodni Sahari

Vpogled v razmere, v katerih živijo Zahodnosaharci
Boris Vasev|03.01.2018 ob 06:18
Buždur,Smara,Tifariti - MMC RTV SLO
Begunsko taborišče Buždur s približno 30.000 prebivalci je eno manjših od skupno šestih taborišč na jugozahodu Alžirije. Pet taborišč je imenovanih po zahodnosaharskih mestih na ozemlju pod nadzorom Maroka, šesto, Rabuni, pa je zgolj administrativno središče. Vsa taborišča razen enega, Dahle, so razmeroma blizu. Foto: Boris Vasev

V begunskih taboriščih na jugozahodu Alžirije zaradi maroške zasedbe Zahodne Sahare že več kot 40 let živijo zahodnosaharski begunci. Taborišča naj bi bila začasna rešitev, postala pa so dom za več generacij. Oglejte si tamkajšnje razmere.

Po maroški in mavretanski zasedbi ozemlja Zahodne Sahare po odhodu Španije kot kolonialne sile leta 1976 so se Zahodnosaharci uprli in dosegli umik Mavretanije, izpod maroškega nadzora pa osvobodili del ozemlja Zahodne Sahare.

Vojna z Marokom je trajala do leta 1991, kmalu zatem pa naj bi bil izveden referendum o samoodločbi Zahodnosaharcev, ki ga zaradi nasprotovanja Maroka še do danes ni bilo.

Velik del Zahodnosaharcev je pred vojno pobegnil na jugozahod Alžirije, tik ob meji z osvobojenim ozemljem, kjer so zgradili več begunskih taborišč, v katerih danes po neuradnih podatkih živi okoli 150.000 ljudi.

Razmere v taboriščih in na osvobojenem ozemlju, ki smo jih obiskali v oktobru in novembru, so izjemno težke, prebivalci pa so popolnoma odvisni od mednarodne humanitarne pomoči. Tudi otroci se zavedajo, da taborišča niso njihov dom, in si želijo osvoboditve celotnega območja Zahodne Sahare.

Na politično rešitev, ki jo v obliki referenduma o neodvisnosti predvidevajo tudi Združeni narodi, Zahodnosaharci čakajo že 26 let, kot pravijo, pa bi pomagala predvsem dodatna mednarodna priznanja neodvisne Zahodne Sahare, ki so jo razglasili že leta 1976.

Medtem ko je SFR Jugoslavija Zahodno Saharo priznala leta 1984, Slovenija tega po osamosvojitvi (še) ni storila.

Navodila: V spodnji interaktivni zgodbi se sprehodite po begunskih taboriščih in osvobojenem ozemlju ter spoznajte življenje Zahodnosaharcev. Pot začnite s klikom na osrednji kvadrat. Svetujemo, da v vsakem prostoru najprej poslušate posnetek, označen z največjim znakom note. V naslednji prostor stopite s klikom na znak s puščico. Priporočamo ogled čez cel zaslon. Če se želite vrniti v prvi prostor, osvežite spletno stran. Če imate težave s prikazom interaktivne zgodbe (ne prikažejo se znaki ali puščica za prehod v nov prostor), poskusite z ogledom v drugem brskalniku.


Oglejte si še video, ki prikazuje razmere v taboriščih.



Fotografije:
Miha Mohorič, Boris Vasev


V taboriščih živi oziroma životari okoli 150.000 ljudi. Taborišča so bila zgrajena že v sedemdesetih letih, tako da Zahodnosaharci v njih na rešitev svojega položaja čakajo že več kot 40 let. Foto: Miha Mohorič
Taborišča so si med seboj zelo podobno. Povsod so ostanki avtomobilov in drug odpadni material. Foto: Boris Vasev
Taborišča na jugozahodu Alžirije uživajo avtonomijo. Alžirske varnostne sile tja nimajo vstopa, nadzor izvaja zahodnosaharsko gibanje Polisario. Foto: Miha Mohorič
Taborišča so bila sprva narejena iz šotorov, ki so še danes pogosto v uporabi. Foto: Miha Mohorič
Med prevoznimi sredstvi so najbolj razširjena osebna vozila znamke Mercedes in terenska vozila znamke Land Rover in Toyota. Foto: Miha Mohorič
Ženske so zunaj večinoma povsem zakrite, s čimer se zaščitijo pred peskom in predvsem močnim soncem. Foto: Miha Mohorič
Ženske imajo v taboriščih pogosto vodilne politične funkcije, obenem pa religija (islam) še vedno velikokrat določa njihov položaj v zahodnosaharski družbi. Foto: Miha Mohorič
Lokalnega gopodarstva tako rekoč ni. Na tržnicah v taboriščih so predvsem trgovine z živili, avtomehanične delavnice, frizerski saloni. Na sliki kiosk s cigaretami. Foto: Miha Mohorič
Čaj ima pomembno vlogo v zahodnosaharski identiteti. Njegova priprava in uživanje sta priložnost za druženje v okviru družine ali prijateljev. Na sliki je prikazan postopek penjenja čaja. Foto: Miha Mohorič
Na cesti med taboriščema Buždur in Rabuni stoji nekakšen spomenik čaju, kar priča o njegovi pomembni vlogi v zahodnosaharski družbi. Foto: Boris Vasev
Zahodnosaharci desetletja opozarjajo na maroško zasedbo njihovega ozemlja. Obenem poudarjajo tudi podporno vlogo evropskih držav, predvsem Francije, pri maroški zasedbi. Foto: Miha Mohorič
Razmere v taboriščih so zelo slabe. Infrastruktura je zgolj osnovna. Foto: Miha Mohorič
Prebivalci taborišč se ukvarjajo predvsem z vzrejo koz in ovac. Foto: Miha Mohorič
Taborišča se raztezajo na velikih površinah. Hiše so pritlične, ljudje prebivajo tudi v šotorih. Foto: Boris Vasev
Zahodnosaharciem je uspelo kljub begunstvu in težkim razmeram vzpostaviti zdravstveni in šolski sistem. Pri tem jim pomagajo tudi druge države, predvsem Kuba, Alžirija, Venezuela. Foto: Boris Vasev
Oskrba z elektriko ni vedno stabilna. Električni kabli večinoma ležijo v pesku, ponekod so sicer postavili tudi električne vode. Foto: Boris Vasev
Prizor iz begunskega taborišča Buždur. Foto: Boris Vasev
Prebivalci taborišč so odvisni od mednarodne humanitarne pomoči. Na sliki so zabojniki, v katerih je prispela pomoč, tudi njih pa so uporabili, v tem primeru kot ograjo oziroma obzidje poslopja Rdečega polmeseca v taborišču Rabuni. Foto: Boris Vasev
Vsako taborišče ima svojo bolnišnico, kjer pa lahko bolniki prejmejo le osnovno oskrbo. Težje primere se napoti v nacionalno bolnišnico v Rabuniju, bolniki s še večjimi težavami pa se morajo zdraviti drugje, predvsem v Alžiriji in Španiji. Foto: Boris Vasev
Prizor iz begunskega taborišča Buždur. Foto: Boris Vasev
Šotori oziroma hajme so pogosto v uporabi. Bivanje v njih je v neznosni vročini tudi lažje kot v hišah. Foto: Boris Vasev
Na sliki vidimo maroški zid (berm), s katerim je Maroko Zahodno Saharo razdelil na zahodni in vzhodni del ter odrezal zasedena ozemlja (zahod) od osvobojenih (vzhod). Zid, pravzaprav kolosalni peščeni nasip, je dolg okoli 2.700 kilometrov. Sestavni del zidu so nadzorne točke in vojaška oporišča ter žičnate ograje. Maroko je zid obdal z milijoni protipehotnih in protioklepnih min. Foto: Boris Vasev
57-letni Mohamed Ampairik je čuval kamele na osvobojenem ozemlju, ko je stopil na mino. Po izgubi noge se je moral preseliti v begunsko taborišče. Zahodnosaharskih žrtev maroških min je bilo okoli 2.500. Foto: Boris Vasev
Pokrajina na osvobojenem ozemlju je precej drugačna. Več je vegetacije, a okolje je še vedno zelo negostoljubno. Foto: Boris Vasev
Pogled na pokrajino blizu kraja Tifariti na osvobojenem ozemlju. Foto: Boris Vasev
Prazgodovinske stenske poslikave v arheološkem parku Erqueyez. Foto: Boris Vasev
Prazgodovinske stenske poslikave v arheološkem parku Erqueyez. Foto: Boris Vasev
Prazgodovinske stenske poslikave v arheološkem parku Erqueyez. Foto: Boris Vasev
Prazgodovinske stenske poslikave v arheološkem parku Erqueyez. Foto: Boris Vasev
Prazgodovinske stenske poslikave v arheološkem parku Erqueyez. Foto: Boris Vasev
Prazgodovinske stenske poslikave v arheološkem parku Erqueyez. Foto: Boris Vasev
Pogled na pokrajino blizu kraja Tifariti na osvobojenem ozemlju. Foto: Boris Vasev
Pogled na pokrajino blizu kraja Tifariti na osvobojenem ozemlju. Foto: Boris Vasev
Pogled iz zraka na begunsko taborišče Buždur. Foto: Miha Mohorič
Pogled iz zraka na begunsko taborišče Buždur. Foto: Miha Mohorič
Pogled na "puščavo puščav", v kateri se nahajajo zahodnosaharska taborišča. Foto: Miha Mohorič
Otroci živijo v zelo slabih razmerah, ki postanejo še bolj nevdržne, ko odrastejo in se zavejo, da jih čaka le čakanje v puščavi. Foto: Boris Vasev

Evropa






Več rezultatov iskanja