Pjongčang 2018 - od iger miru do sumničavega pogledovanja k severni sosedi

Malo vstopnic so kupili predvsem Kitajci in Japonci
Anja P. Jerič|21.09.2017 ob 06:20
Ljubljana/Seul - MMC RTV SLO
Igre v Pjongčangu bodo prve zimske olimpijske igre v Aziji, ki ne bodo potekale na japonskih tleh. Južna Koreja je leta 1988 v Seulu gostila poletne igre. Foto: EPA

"Na teh olimpijskih igrah bo še vse tako, kot je bilo na igrah do zdaj: športniki Južne in Severne Koreje bodo nastopili vsak pod svojo zastavo. Da bi nastopali v združeni reprezentanci, bo po moji oceni moralo preteči še kaj nekaj let," pravi Jure Brus, ki že več let živi v Južni Koreji.

Do začetka zimskih olimpijskih iger v južnokorejskem mestu Pjongčang je še 140 dni, potekale bodo med 9. do 25. februarjem 2018. Z infrastrukturo in postavljenimi roki tokrat ni težav, slabo luč na igre pa mečejo stalne grožnje Severne Koreje ZDA, Južni Koreji in Japonski, kar se kaže tudi pri zelo slabi prodaji vstopnic za olimpijske dogodke. Poleg tega je tu še neljuba podobnost imena gostiteljskega mesta Pjongčang s severnokorejsko prestolnico Pjongjangom, ki bo morda zmedla kakšnega površnega poslušalca ali bralca.

Danes se zdi skoraj ironično, da so bile igre v Pjongčangu, ki bodo med 9. in 25. februarjem 2018, ob kandidaturi mesta označene kot "igre miru", saj naj bi bile priložnost za (do)končno spravo obeh Korej. V današnjih razmerah se zdi kaj takšnega utopija. Čeprav so Južni Korejci že navajeni "puščic", ki jih severnokorejski komunistični režim usmerja proti svojim zunanjim sovražnikom, in se zaradi njih niti ne vznemirjajo preveč, pa ima bližina "zlovešče" Severne Koreje tudi neposredne učinke na prihajajoče igre.

Olimpijske igre v Pjongčangu boste lahko spremljali na TV Slovenija, Radiu Slovenija in na spletni strani www.rtvslo.si.


Domačini kupili le sedem odstotkov vstopnic
Velika apatija, ki spremlja odštevanje do iger, se namreč kaže v zelo slabi prodaji vstopnic za olimpijske boje, ki bi v normalnih okoliščinah morale iti za med. Kot poroča Guardian, si organizatorji želijo v Pjongčang, ki je od meje s Severno Korejo oddaljen 80 kilometrov, privabiti vsaj milijon obiskovalcev. Časa za to imajo še slabih pet mesecev, a trenutna statistika prodaje olimpijskih vstopnic je precej klavrna. V prvem paketu od februarja do junija so Južni Korejci kupili le 52.000 vstopnic, kar je manj kot sedem odstotkov od 750.000 sedežev, ki jih prireditelji nameravajo in želijo prodati rojakom.

Zanimivo, da je za ogled športnih bojev v živo več zanimanja v tujini, saj so zunaj meja Južne Koreje do zdaj prodali skoraj polovico od želenih 320.000 sedežev, kar pa je v primerjavi s prejšnjimi igrami in prodajo vstopnic v tem obdobju kljub temu slab rezultat. Južne Korejce skrbi predvsem majhno zanimanje za vstopnice med Kitajci in Japonci, ki bi morali biti levji delež med tujimi obiskovalci. Kitajsko-južnokorejske gospodarske vezi in turistični obisk so namreč precej oslabili postavitev ameriškega obrambnega sistema na južnokorejskih tleh, na kar se je Peking odzval s precejšnjo jezo. Japonce pa pred obiskom Južne Koreje odvrača predvsem skrb za lastno varnost, kar niti ni nenavadno, če vemo, da je severnokorejski režim čez japonsko ozemlje izstrelil že dve balistični raketi.

Bach: "Moramo verjeti v mir in diplomacijo"
Bi se lahko razmere na Korejskem polotoku tako zaostrile, da bi morali igre celo prestaviti oziroma odpovedati, kar bi bil dogodek brez primere? Pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK) so nedavno priznali, da za igre v Pjongčangu nimajo načrta B. "Če bi začeli govoriti o različnih scenarijih za zimske olimpijske igre leta 2018, bi v svet poslali napačno sporočilo – sporočilo, ki bi nasprotovalo naši veri v mir in diplomacijo. Poleg tega bi takšne domneve spodkopale napore tistih, ki si prizadevajo za diplomatsko rešitev spora," je na septembrskem zasedanju v Limi dejal predsednik MOK-a Thomas Bach. Dodal je: "Zavedamo se, da so razmere zelo občutljive, zato bomo pozorno spremljali dogajanje na Korejskem polotoku."

Skupna reprezentanca Koreje? (Za zdaj) ne.
V takšnih razmerah je tudi utopija, da bi severno- in južnokorejski športniki nastopili v združeni reprezentanci Koreje, kot so to še poleti na glas predlagali nekateri južnokorejski funkcionarji. Na dan je prišla celo ideja, da bi lahko v znak prijateljstva in sprave nekatera smučarska olimpijska tekmovanja gostilo severnokorejsko športno središče Masikrjong. Južnokorejski predsednik Mun Dže In je zatrdil, da si lahko severna soseda vzame, kolikor časa želi, da temeljito premisli o tem, ali bo na igre poslala svoje športnike, in dodal, da bodo lahko v primeru pozitivnega odgovora severnokorejski olimpijci čez mejo lahko prišli prek demilitaliziranega območja. S severa, ki, mimogrede, nima prav dobrih zimskih športnikov, saj so v osmih nastopih na igrah do zdaj osvojili le srebro in bron, za igre v Pjongčangu pa še noben njihov športnik ni dosegel kvalifikacijske norme, se na to ponudbo niso odzvali.

"Šport je šport in ne bi ga smeli mešati s politiko. Tudi pred poletnimi olimpijskimi igrami v Seulu leta 1988 in pred svetovnim nogometnim prvenstvom leta 2002 varnostni položaj na Korejskem polotoku ni bil optimalen, a smo oba velika dogodka odlično izpeljali," vse skupaj miri Li Hi Bum, predsednik organizacijskega odbora za igre v Pjongčangu.

Kot kaže, Olimpijski komite Slovenije (OKS) vse skupaj spremlja precej mirno in se drži svojega načrta. Junija so tako objavili, da bo prav v Pjongčangu po osmih letih, torej po zimskih igrah v Vancouvru leta 2010, znova zaživela slovenska olimpijska hiša. Gonilna sila projekta je bilo idrijsko podjetje Kolektor, ki ima v Južni Koreji tudi podjetje Kolektor Sinyung. Podpredsednik omenjenega podjetja, ki izdeluje komutatorje za potrebe močne južnokorejske avtomobilistične industrije, je Jure Brus, ki je zelo pomagal pri uresničitvi ideje o slovenski hiši, saj so pri OKS-u dejali, da bi bilo veliko stvari brez njega zelo težkih.

Brusa, ki v Južni Koreji živi in dela že več kot desetletje, smo zato v MMC-ju prosili za njegov pogled na bližajoče se igre, gospodarske priložnosti, ki jih ponuja Južna Koreja, ter resnost tveganj zaradi severnokorejskega neupoštevanja mednarodne skupnosti. Več pa v spodnjem pogovoru.

Kako potekajo priprave na igre, mediji ne poročajo o nikakršnih zamudah pri gradnji, okoljevarstvenih protestih, izkoriščanju delavcev in podobnem, kar je spremljalo pretekle olimpijske igre?
Do zdaj ni bilo zaslediti nobenih negativnih vplivov ali težav. Zavedati se je treba, da je bilo vse skupaj zastavljeno in načrtovano že nekaj let nazaj, zato gre za zdaj vse po načrtih. Je pa do iger še kar nekaj časa in lahko se še marsikaj zgodi. Ob mojih obiskih (vsakih nekaj mesecev) na lokacijah, kjer bodo prizorišča in prireditve, je zaznati velik napredek v infrastrukturi.

Slovenija bo imela v Južni Koreji po Vancouvru leta 2010 med igrami spet slovensko hišo, za kar imate po besedah OKSa-a veliko zaslug tudi vi in vaše podjetje Kolektor. Pri čem ste najbolj pomagali, katere orehe je bilo treba streti?
Koncern Kolektor je edino slovensko podjetje, ki ima proizvodno podjetje v Južni Koreji in to že več kot 17 let. Naravno je, da smo pomagali OKS-u pri vseh začetnih vprašanjih glede lokacije in iskanja primernega prostora za to hišo, od samega začetka smo nudili pomoč pri iskanju izvajalcev projekta na korejski strani pri izbiri namestitve za partnerje OKS-a in za osebje za podporo vsem slovenskim ekipam.

Kaj bo hiša ponujala?
Glavna avla slovenske hiše je namenjena razstavam, predavanjem, projekcijam, novinarskim konferencam in druženju. Od glavne avle v samem jedru hiše se odcepita dve niši, ki nudita več zasebnosti in sta namenjani raznim razstavam, intervjujem in poslovnim srečanjem. Zunanjost hiše se bo opremila z ustrezno grafično opremo, fokus pa bo usmerjen tudi v prostor za zunanje prireditve (gostinska ponudba, koncerti, razstave) okoli drevesa v krožišču pred hišo. Ureditev samega prostora povzema petkraki simbol olimpijskih iger v Pjongčangu, ki je apliciran kot pet panojev/klopi/pultov, ki služijo različnim namenom med dogodki.

Kakšna je sicer poslovna kultura v Južni Koreji? Kakšni so Južni Korejci pri dogovarjanju, sklepanju poslov, na kaj je treba paziti?
Poslovna kultura je nekaj posebnega, ampak v osnovi veljajo naslednja načela: lojalnost, zanesljivost, hitrost, kakovost. Če tega ni, potem je tudi sam posel pod vprašajem. Če pa je vse, kar sem omenil, na visoki ravni in če je produkt dober, ne predrag in ima prednost pred konkurenco, ki je dandanes neizprosna, potem posel ni vprašaj. Za nas, Slovence, je presenečenje v spoštovanju, ki ga izkazujejo mlajši zaposleni starejšim in podrejeni zaposleni nadrejenim. Skratka, zelo je prisotna podrejenost. Ta del poslovne kulture je prisoten v vseh azijskih deželah, zelo pa je izpostavljen predvsem v Koreji.

Blaž Križnik, Slovenec, ki že več let živi v Seulu, je februarja lani v pogovoru za MMC dejal, da običajen korejski delovnik traja od devetih zjutraj do šestih popoldne, a se pogosto podaljša še za uro ali dve, temu pa sledi skoraj obvezna večerja s sodelavci. Opozoril pa je, da to hkrati ne pomeni, da so tudi učinkoviti. Imate tudi vi takšne izkušnje?
Z gospodom Blažem Križnikom se lahko deloma strinjam, ne pa popolnoma. Vsaka kultura ima svoja načela, k temu spadajo tudi delovnik in odnosi med sodelavci. Delovnik je res daljši, tako kot ste omenili (od ponedeljka do petka od 8.00-18.00). Podaljševanje delovnika je odvisno od narave samega dela ter od odgovornosti in zahtev, ki jih posamezno delovno mesto zahteva. Večerje so odločitev vsakega posameznika, niso obvezne. Je pa v veliko podjetjih takšna navada, da imajo posamezne ekipe (timi) večerje ali športna druženja vsako četrtletje ali polletje. To poglablja odnose med delavci in izboljša rezultate in učinkovitost samih ekip, kar je konec koncev dobro tudi za podjetje in njegov razvoj. Kot država je Južna Koreja relativno učinkovitejša od Slovenije, a če primerjamo relativno učinkovitost z našim matičnim podjetjem v Idriji, je ta nekoliko nižja. To razliko v našem korejskem podjetju Kolektor Sinyung nadoknadimo z nekaj več urami dela med tednom.

Skoraj neverjeten se mi zdi podatek, da je Kolektor edino slovensko podjetje, ki posluje v Južni Koreji. Kje je po vašem mnenju razlog za to, se je tako težko prebiti na njihov trg ali Slovenija nima izdelkov, ki bi jih zanimali?
Čez noč se nič ne zgodi, potrebna so leta trdega dela, vztrajnosti in naklonjenosti ter lojalnosti do kupcev, šele potem se lahko na tem marsikaj zgradi. Načeloma se sam posel razvija postopoma oziroma daljše obdobje in to obdobje je treba uspešno prebroditi. Tehnološko je korejska industrija na višji ravni kot slovenska, zato je malo poskusov slovenskih podjetij v direktnem investiranju njihovega know-howa na korejskem trgu. V primeru, da pa obstajajo specialne tržne niše in know-how, kar koncern Kolektor nedvomno ima, se skozi avtomatizacijo te proizvodnje lahko prenese proizvodnja tudi v Korejo. V tem primeru je ta proizvodnja v Koreji tudi uspešna. Na kratko: posebne tržne niše, ki jih korejski trg potrebuje, so lahko uspešne. To je Kolektor tudi dokazal.

Kateri zimski športi Južne Korejce najbolj zanimajo in kako dostopne so cene vstopnic za olimpijske dogodke?
Najbolj zanimivi za Korejce so dvoranski športi, in sicer hitrostno drsanje (kratke in dolge proge) in umetnostno drsanje. Kar se pa tiče vstopnic pa mislim, da so dostopne preko raznih agencij, ki so jih predhodno rezervirale. Cene vstopnic so razdeljene na A, B in C razred in temu primerna je tudi cena. Je pa tako, da za panoge, v katerih so korejski športniki favoriti, vstopnic ne bo lahko dobiti in zagotovo ne bodo poceni.

Največja težava iger v Pjongčangu so trenutno razmere v Severni Koreji, ki mečejo slabo luč tudi na igre, ki so od meje oddaljene okoli 80 kilometrov. Mednarodni olimpijski komite je na zasedanju v Limi nedavno izjavil, da nima plana b, če iger ne bo mogoče izpeljati. Je po vašem mnenju mogoče, da bi se varnostni položaj v regiji tako zapletel, da bi se olimpijske igre lahko znašle pod vprašajem?
Osebno mislim, da politični položaj ne bo pripeljal do situacije, da bi bile igre pod vprašajem, bo pa najverjetneje obisk zaradi tega nekoliko manjši od predhodno planiranega.

Kako pa Južni Korejci doživljajo zadnjo zaostritev razmer s severno sosedo? Se počutijo ogrožene?
Zaradi trenutne političnih situacije je prodaja vstopnic precej nižja od pričakovane. Od aprila, ko se je vse skupaj začelo z namestitvijo visoko zračnega obrambnega ščita (ZDA) zaradi groženj Severne Koreje z raketami dolgega dosega in do zdaj je situacija zelo podobna in za zdaj nič kaj ne kaže, da se bo vse skupaj v kratkem umirilo (npr. do konca leta 2017), kar negativno vpliva na rast tudi v posameznih gospodarskih panogah.

Igre v Pjongčangu so bile označene za "igre miru", pojavljali so se tudi pozivi, da bi Severna in Južna Koreja v znak sprave lahko nastopili z združeno reprezentanco. Menite, da imata takšna "športna diplomacija" kljub trenutnim razmeram kaj možnosti, da uspe?
Na teh olimpijskih igrah bo še vse tako, kot je bilo na vseh igrah do zdaj: športniki Južne in Severne Koreje bodo nastopili vsak pod svojo zastavo. Da bi nastopali v združeni reprezentanci, bo po moji oceni moralo preteči še kaj nekaj let. Trenutni režim in odnosi med obema državama, sploh v sedanjem obdobju, tega, da bi športniki nastopali skupaj, nikakor ne bi mogel sprejeti.

Se strinjate, da bi sodelovanje severnokorejskih športnikov na igrah zmanjšalo možnosti za kakršne koli nepričakovane in nezaželene dogodke med igrami?
Olimpijske igre so igre miru in vsak športnik, ki pride na igre, pride z namenom, da nastopa za barve svoje države in da se v svoji disciplini odreže, kar se najbolje da. Nihče od športnikov ne pride z namenom, da bi ustvarjal grožnje in povzročal neljube ali pa nevarne dogodke. Po mojem mnenju bodo igre potekale v mirnem in športnem vzdušju.


Za nas, Slovence, je presenečenje v spoštovanju, ki ga izkazujejo mlajši zaposleni starejšim in podrejeni zaposleni nadrejenim. Skratka, zelo je prisotna podrejenost. Ta del poslovne kulture je prisoten v vseh azijskih deželah, zelo pa je izpostavljen predvsem v Koreji.

Jure Brus o poslovni kulturi v Južni Koreji


Noben športnik ne pride na igre, da bi ustvarjal grožnje in povzročal neljube ali pa nevarne dogodke. Po mojem mnenju bodo igre potekale v mirnem in športnem vzdušju.

Jure Brus o možnosti, da bi se na igrah zgodilo kaj neprijetnega


Najbolj zanimivi za Korejce so dvoranski športi, in sicer hitrostno drsanje (kratke in dolge proge) in umetnostno drsanje.

Jure Brus o najpriljubljenejših športih v Južni Koreji


Maskoti iger v Pjongčangu sta beli tiger Suhorang in azijski črni medved Bandabi. Foto: EPA
Slovensko ime za Pyeong Chang je Pjongčang. Mesto leži 180 kilometrov vzhodno od Seula in ima skoraj 44.000 prebivalcev. Foto: Reuters
Slovenska hiša se bo razprostirala na 400 kvadratnih metrih v nekakšnem vodnem parku Peakisland Water Park v smučarskem središču Jongpjong v Alpensii, kjer bodo smučarska tekmovanja. Foto: Jure Brus
Prizorišča iger so razdeljena v dva sklopa - na gorski del Alpensia in obalni del Gangneung. Vseh prizorišč je skupno 13. Foto: Reuters
Vodja organizacijskega odbora iger Čo Jang Ho je leta 2015 ameriško smučarsko zvezdnico Lindsey Vonn imenoval za častno ambasadorko iger v Pjongčangu. Foto: Reuters
Jure Brus je podpredsednik južnokorejske izpostave idrijskega Kolektorja. Foto: Osebni arhiv Jureta Brusa
V Pjongčangu so januarja letos potekale skupne vojaške vaje ZDA in Južne Koreje. Foto: Reuters
Bi lahko severnokorejski voditelj Kim Džong Un izkoristil pozornost svetovne javnosti in med igrami v Pjongčangu poskrbel za kakšen neljubi dogodek? Foto: Reuters
Igre so Južni Korejci dobili na zasedanju MOK-a v Dubaju leta 2011. Foto: Reuters

Svet