Bližnji vzhod

Tuol Sleng - kamboški zapor največjih grozodejstev človeštva

Skupaj s Polji smrti boleč opomnik kamboške zgodovine
Kaja Sajovic, (Foto: Kaja Sajovic)|21.02.2018 ob 06:27
Phnom Penh - MMC RTV SLO
Muzej genocida danes obišče okoli 100.000 ljudi letno. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Tako lažen občutek spokojnosti in lepote dajejo cvetovi plumerije, ki se razcvetajo na dvorišču Tuol Slenga, verjetno najbolj zloglasnega zapora na svetu.

Beli cvetovi, ki se skoraj dotikajo zarjavelih kavljev na vislicah, na katerih so obešali zapornike in jih z glavo navzdol utapljali v vedrih človeških izločkov. Beli cvetovi, ki v vročem pomladnem vetru padajo na kamnite grobnice pred kompleksom petih stavb, v katerem je režim Rdečih Kmerov v letih med 1975 in 1979 mučil in ubil okoli 20.000 zapornikov.

S-21, kot se je imenoval zapor, je bil vzpostavljen v poslopju nekdanje srednje šole Chao Ponhea, zgrajene leta 1962, a zaprte že dobro desetletje pozneje, ko so se na oblast v Kambodži po državljanski vojni povzpeli Rdeči Kmeri, oboroženo krilo kamboške komunistične partije, in s svojo usmerjenostjo v agrarni socializem za državnega sovražnika številka ena razglasili "neuporabno" izobraževanje in akademike.

"Ne obstajajo diplome, razen diplom, ki se jih da vizualizirati. Če si želiš mature, si jo pojdi iskat v jezove ali prekope," se je glasil eden od udarnih kmerskih sloganov. Ali pa: "Študij ni pomemben. Pomembna sta delo in revolucija."

V skladu s tem so vse formalno izobraževanje prepovedali, šole in univerze preuredili v zapore, hleve in skladišča, meščane, ki niso imeli prav nobenega znanja o pridelovanju riža, pa odgnali na podeželje na delo na polja. Denar, zasebna lastnina in religija so bili ukinjeni, vzpostavljene so bile agrarne skupnosti.

Od bisera Azije do mestnega zapora
Če je bila prestolnica Phnom Penh dobršen del 20. stoletja znana kot biser Azije, kjer se je zbirala domača in tuja intelektualna elita, mesto pa je naglo raslo in se moderniziralo, se je Phnom Penh pod Rdečimi Kmeri in njihovim diktatorskim vodjem, marksistom Polom Potom, spremenil v orjaški urbani zapor za njegove prebivalce.

Režim, ki je prevzel oblast v državi po silovitem, v veliki meri tajnem ameriškem bombardiranju ciljev vietnamskih komunistov v Kambodži (1969 in 1970-1973), v katerem je bilo ubitih več 10.000 ljudi, je za 2,5-milijonsko mesto prekinil vso oskrbo, ujete prebivalce pa arbitrarno prijemal, jih vodil v zapore in jih brutalno mučil. Po zasedbi mesta 17. aprila 1975 so Kmeri evakuirali celotno mesto – le da evakuacija ni bila na varno, ampak na prisilno delo na polja in v smrt.

Nikomur ni bilo prizaneseno, še najmanj pa izobražencem, ki so jim v roke potisnili motiko, s katero so jih običajno čez čas tudi pokončali. Krogel naj bi bilo namreč za "ščurke" škoda.

"Rdeči Kmeri so metali bolnike iz bolnišnic kot smeti na ulice … V petih letih vojne je bil to največji prikaz človeške mizerije, kar sem jih kdaj videl," je v svoji knjigi Reka časa: Spomini iz Vietnama in Kambodže (1995) pisal britanski novinar John Swain.

Najbolj tajni zapor
S-21 je bil najbolj tajni od 196 zaporov, kolikor jih je bilo v državi, in hkrati glavni, kamor je režim zapiral vse: od vojakov in vladnega osebja prejšnjega režima generala Lona Nola (tega so podpirale ZDA) do akademikov, zdravnikov, učiteljev, študentov, inženirjev in duhovnikov. Ironično – vodja zapora, tovariš Duch, je bil sam pred tem učitelj, bil pa je tudi blizu Polu Potu. Za aretacijo je bilo včasih dovolj, če si nosil očala ali znal kak tuji jezik.

Pozneje so se jim po notranjih čistkah pridružili še pripadniki iz vrst Rdečih Kmerov, ki so jih zaradi zelo ohlapnih (beri: izmišljenih) obtožb izdaje, vohunjenja za Cio oz. KGB in sodelovanja s tujimi vladami v S-21 poslali skupaj s celotnimi družinami. Najpogosteje tarče ob aretaciji sploh niso vedele za obtožbe.

Potem ko so zapornike prepeljali v Tuol Sleng, so jih podučili o 10 pravilih, ki so se jih morali strogo držati, če niso hoteli občutiti posledic. Za vsako kršitev je bila kazen brutalna.


(Za slabe prevode je kriv slab izvirni prevod v angleščino, ki pa se je na tabli, postavljeni na dvorišču kompleksa, obdržal.)


1. Odgovarjati morate v skladu z mojim vprašanjem, ne zavračajte jih.
2. Ne skušajte prikriti dejstev s pretvezami, oporekanje je strogo prepovedano.
3. Ne bodite nespametni, saj ste skušali zatreti revolucijo.
4. Na moja vprašanja morate odgovoriti takoj, brez razmisleka.
5. Ne razlagajte mi o svojih nemoralnostih ali bistvu revolucije.
6. Med bičanjem ali elektrošoki ne smete jokati.
7. Ne počnite ničesar, sedite pri miru in čakajte na moje ukaze. Če ukazov ni, bodite tiho. Ko vam rečem, da kaj storite, morate to storiti takoj, brez ugovorov.
8. Ne izgovarjajte se na Kromske Kmere (v Vietnamu živeči Kmeri, op. a.), da bi prikrili svojo skrivnost ali izdajo.
9. Če boste katero koli pravilo prekršili, boste kaznovani z udarci ali elektriko.
10. Če na kateri koli točki ne ubogate katerega od pravil, boste prejeli 10 udarcev ali pet elektrošokov.


Grozljive razmere

Po prihodu v zapor so jih najprej fotografirali, nato pa so od njih zahtevali celotno biografijo, od otroštva do aretacije.

Potem so se morali sleči do spodnjega perila, nato pa so jih odvedli v celice – nekatere v večje, kjer so jih z verigami priklenili na železno okovje postelje, druge v manjše, komaj dva kvadratna metra velike luknje, kjer so bili priklenjeni na tla. Žimnic ali odej ni bilo, pogovarjanje s sojetniki je bilo strogo prepovedano.

Danes so celice videti točno tako kot takrat, le da vas na steni v vsaki celici pričaka še srhljiva, obledela fotografija trupla zapornika, čigar smrt so pazniki skrbno dokumentirali. Po dveh tretjinah obiska Tuol Slenga, po tretji stavbi z mučilnicami in celicami, panelom z mučilnim orodjem, mozaikom črno-belih fotografij v usodo vdanih obrazov in 32 avdiopostajami z nadrobnimi razlagami dogajanja v ne tako davni preteklosti, je vsaj malo empatičnemu obiskovalcu že pošteno slabo.

Morbidni kamboški turizem


V prvih mesecih po odprtju muzeja genocida Tuol Sleng je kompleks obiskalo več kot 300.000 domačinov in 11.000 tujcev. Muzej danes obiskujejo turisti, pa tudi državniki s celega sveta, na leto okoli 100.000, pri čemer jih je veliko Kambodžanov. V arhivih S-21 iščejo podatke o svojcih, ki so pred 40 leti izginili.


Število turistov, ki obiskujejo kamboške spomenike genocidu (muzej in polja), se je v zadnjih desetih letih več kot potrojilo, s komercializacijo pa postajajo spomeniki tudi vse bolj ogroženi.


Če je še leta 2005 Polja smrti obiskalo 100–200 obiskovalcev dnevno, je ta številka danes narasla na 700–800. Nekateri na stenah Tuol Slenga puščajo napise in grafite, s Polj smrti pa nekateri celo izmikajo kot morbidni spominek človeške kosti ali pa malicajo na grobiščih.


Brutalno kaznovanje

Dan se je za zapornike začel ob 4.30, ko so se morali sleči, da so jih pazniki pregledali. Preverili so tudi verige, da se ne bi razrahljale ali da niso zaporniki skrili kakega predmeta, s katerim bi lahko storili samomor – kar je nekaj obupancem v štirih letih v S-21 vseeno uspelo.

Dvakrat na dan so zapornikom odmerili štiri žlice kaše in vodene juhe, vsake štiri dni pa so jih "umili" tako, da so vanje usmerili cevi z vodo. Za vsak napačen korak ali dejanje so sledili brutalen tepež, elektrošoki ali mučenje z razbeljenim železom. Včasih so jih kaznovali tudi tako, da so jih silili jesti človeške iztrebke in piti urin.

Zaradi nečloveških življenjskih razmer so se v zaporu naglo širile kožne bolezni, uši, črevesne gliste in druga obolenja. Zdravniško osebje v zaporu ni bilo usposobljeno, zato so lahko zapornikom le za silo pokrpali rane po mučenju med zasliševanjem – kadar niso na njih izvajali medicinskih poizkusov, kot je bilo odstranjevanje notranjih organov brez anestetika.

Izhod v sili: priznanje
Mučenje je trajalo, dokler zapornik ni priznal izmišljenih obtožb, pri tem pa so uporabili vse od dušenja s plastično vrečko, nožev, puljenja nohtov do utapljanja … Najbolj "težavne" zapornike so žive odrli. Po izsiljenem priznanju so zapornika takoj označili za usmrtitev, ga ubili in pokopali nedaleč od zapora.

Ko je po prvem letu dni začelo zmanjkovati prostora, so obsojence prepeljali na t. i. Polja smrti v Čoeung Eku, 15 kilometrov od Phnom Penha, in jih pokončali, pri čemer so si morali mnogi prej izkopati lastne grobove.

Ker so varčevali s strelivom, so usmrtitve potekale s strupom, kopji ali zašiljenimi bambusovimi palicami, v nekaterih primerih so mlajšim otrokom in dojenčkom glavo razbili ob drevesnih deblih. Obisk Polj smrti je danes za mnoge celo še bolj mučen kot obisk zapora, saj je tam na ogled na tisoče lobanj in kosti žrtev, odprti grobovi z otroškimi igračami in kosi oblačil ter drevesa, ki so bila usmrtitveno orožje za najmlajše.

Od 17.000 do 20.000 zapornikov, kolikor jih je bilo zaprtih v S-21 (večinoma so bili tam od dva do tri mesece, višji kmerski kadri dlje), se ve le za sedem ljudi, ki so preživeli, od tega so danes živi še trije, ki pravijo, da so preživeli izključno zaradi veščin, ki so se zdele njihovim ječarjem uporabne.

Nihče ni vedel?
Javnost za obstoj Tuol Slenga ni vedela, tujina pa niti za genocid ne – vsaj tako se branijo. Iz Kambodže je vseeno uspelo zbežati kar nekaj beguncev, a so njihove zgodbe imeli za laži, ameriško propagando, za poskuse očrnitve revolucije "borcev za svobodo", ki so državo osvobodili kapitalističnih vladarjev.

Edini zahodnjaki, ki so jim že proti koncu režima odobrili vstop v državo, so bili člani švedske prokomunistične delegacije, ki jo je Pol Pot velikodušno pogostil in ji razkazal, kako čudovito nova socialistična država "vseh enakih" deluje, Švedi pa niso niti za trenutek podvomili. Vse nasprotnike so označili za propagandne lažnivce.

Dva milijona žrtev
Tako se je vest o Tuol Slengu razširila šele leta 1979, po vdoru vietnamskih sil v državo, ko je Ho Van Taj, vietnamski vojni fotoreporter, s svojimi kolegi sledil smradu razpadajočih trupel vse do vrat zapora. Tuol Sleng se je kot muzej genocida in opomnik grozot odprl že takoj naslednje leto po padcu režima, leta 1980.

Istega leta je ameriški dopisnik iz Kambodže Sydney Schanberg objavil pretresljivo knjigo o dogajanju v Kambodži Smrt in življenje Ditha Prana, po kateri je bil leta 1984 v Hollywoodu posnet sloviti film Polja smrti.

V pičlih štirih letih, kolikor so bili Rdeči Kmeri na oblasti, je bilo v Kambodži ubitih do dva milijona ljudi, z njimi pa je bil iztrebljen tudi celotni višji in srednji, izobraženi sloj.

Tuji zaporniki v Tuol Slengu


Čeprav je bila večina zapornikov v Tuol Slengu Kambodžanov, pa je bilo v njem tudi nekaj tujcev. Večinoma so bili to Vietnamci in nekaj Tajcev. Od zahodnjakov so se v zaporu, po spletu nesrečnih naključij, znašli najmanj en Britanec, en Novozelandec, dva Avstralca, dva Američana in štirje Francozi. Večina tujcev je sicer do maja 1975 po zaprtju veleposlaništev državo zapustila, a nekaj jih je ostalo, na primer uslužbenec na francoskem veleposlaništvu, ki je bil poročen s Kambodžanko, in ti ljudje so za Rdeče Kmere predstavljali "varnostno grožnjo". Nihče od njih zapora ni preživel.


Eden najmlajših tujcev, ki so umrli v S-21, je bil 26-letni John D. Dewhirst, britanski turist, ki je jadral s svojima prijateljema, Novozelandcem Kerryjem Hamillom in Kanadčanom Stuartom Glassom. Njihova jadrnica je avgusta 1978 zašla v kamboške vode, kjer jo je prestregla patrulja Rdečih Kmerov. Glassa so ubili med aretacijo, Dewhirsta in Hamilla pa so prepeljali v Tuol Sleng, kjer so po več mesecih mučenja oba usmrtili, pri čemer obstajajo navedbe, da so Dewhirsta živega zažgali.


Podobno sta v roke Kmerov padla mlada Avstralca David Lloyd Scott in Ronald Dean, ki sta jadrala po jugovzhodni Aziji, pri tem pa zašla v kamboške vode. Po dolgotrajnem zasliševanju je Dean "priznal", da delata za Cio, kot ime šefa pa v poskusu črnega humorja navedel risanega junaka Mr. Magooja. Deanov portret z dolgimi, hipijevskimi kodri je eden od tistih, ki izstopajo v mozaiku kamboških žrtev.


Eden zadnjih tujih zapornikov, ki so umrli v Tuol Slengu, je bil 29-letni Američan Michael S. Deeds, ki so ga prijeli novembra 1978, ko je s prijateljem Christopherjem E. DeLanceem jadral od Singapura do Havajev. "Priznanje" je podpisal le teden dni, preden je vietnamska vojska vdrla v Kambodžo in strmoglavila kmerski režim.

.


Eno bolj znanih književnih del o grozodejstvih Rdečih Kmerov je avtobiografski roman Najprej so ubili mojega očeta avtorice Loung Ung, ki je bila ob nastopu režima stara pet let, njena sedemčlanska družina pa je bila, tako kot druge, izgnana na polja. Starše in mlajšo sestro so ubili, starejša sestra je umrla v delovnem taborišču, preostali so preživeli. Po filmu je Angelina Jolie lani za Netflix posnela film z istim naslovom.


Dobršnemu delu predstavnikov Rdečih Kmerov se kaj hudega po padcu režima ni zgodilo, ampak so se le umaknili na podeželje, kjer so nekateri, resda manj avtoritarno, še vedno delovali. Pola Pota so na insceniranem procesu leta 1997 sicer spoznali za krivega, a so ga obsodili le na hišni pripor. Manj kot leto dni za tem je umrl, tako da svojci žrtev nikdar niso dobili pravega zadoščenja.


Padec Phnom Penha leta 1975, ko so oblast prevzeli Rdeči Kmeri, oboroženo krilo kamboške komunistične partije. Foto: AP
Kambodžani so zbežali iz okupiranega Phnom Penha in pristali v taboriščih, kjer so starše pogosto ločili od otrok, te pa poslali na delo ali pa so jih usposabljali za otroške vojake. Foto: AP
Po padcu Phnom Penha je režim vse meščane poslal na podeželje, kjer so jih strpali v agrarne skupnosti in jih poslali na polja - čeprav niso imeli znanja o kmetovanju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Prevoz, čakajoč na obiskovalce v muzeju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Visli, na katere so obešali zapornike in kjer so jih utapljali v čebrih človeških izločkov. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Celice so imele le eno železno posteljo brez žimnice. Obiskovalce muzeja pričaka skupaj z verigami, s katerimi je bil priklenjen zapornik, in njegovo posmrtno fotografijo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Med žrtvami so bili tudi najmlajši. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Zapor so uredili v nekdanji šoli, v njem pa postavili več večjih in manjših celic. Zaporniki med seboj niso smeli komunicirati. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Velika težava je danes množični turizem, ki je iz spomenikov genocidov naredil komercialno uspešnico. Foto: Reuters
Kambodža je danes ustavna monarhija z Norodomom Sihamonijem kot kraljem in premierjem Hunom Senom. Posledice krvave preteklosti, ko je bil izbrisan celotni srednji in višji sloj izobražencev, pa so še vedno močno občutne. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: Reuters
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: Reuters
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: Reuters
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters

Bližnji vzhod






Več rezultatov iskanja