Zone Rouge: Nikogaršnja zemlja, zastrupljena z vojno

Čiščenje bilo zgolj površinsko, škoda nepopisna
K. S.|21.11.2017 ob 06:20
Pariz - MMC RTV SLO
Turobni opomniki na prvo svetovno vojno, za Francoze veliko vojno, ki je divjala v teh krajih. Foto: Reuters

Že ime je zlovešče - Zone Rouge, Rdeča cona. Nedvomno ne nekaj, kar bi povezovali s slikovito in idilično francosko pokrajino. A na severovzhodu Francije sto let po koncu prve svetovne vojne ostaja okoli 100 kvadratnih kilometrov površine, zaprte za javnost.

To prepovedano območje je sicer sprva, v letih po vojni, zajemalo kar 1.200 kvadratnih kilometrov. Francoska vlada je imela namreč pred seboj nemogočo nalogo odstranjevanja brezkončnega števila neeksplodiranih eksplozivnih teles in trupel, zato je tamkajšnje prebivalstvo raje evakuirala, območje pa zaprlo, tako da so vojne žrtve postale tudi celotne vasi, izbrisane z zemljevida, in kmetijske površine, ki jih je prerasel gozd.

Bitka, ki je spremenila pokrajino in ljudi ter se končala na začetku


"Rdeča cona" je bila takoj po vojni definirana kot "popolnoma uničeno območje". "Škoda pri stanovanjskih objektih: 100 %. Škoda v kmetijstvu: 100 %. Nemogoče očistiti. Možnost človeškega življenja nična."

Po francoski zakonodaji so na tem območju začasno ali za stalno prepovedali poseljevanje, kmetijstvo in gozdarstvo, pa čeprav so lovci in gozdarji večji del še vedno uporabljali vse do leta 2004, ko so nemški raziskovalci na območju odkrili izjemno nevarne ravni arzena v zemlji - s 17 odstotki kar desetkrat višje, kot jih običajno zasledijo na povojnih "rdečih" območjih.

Še huje je bila onesnažena voda, v kateri so namerili kar 300-krat višjo raven arzena od dovoljene, visoke ravni tega strupa pa so našli tudi v nekaterih živalih, še zlasti v jetrih merjascev. Niso pa oblasti nikdar izvedle kakih zdravstvenih preiskav na tamkajšnjih prebivalcih in lovcih.

Praskanje po površju
Francoska vlada je za čiščenje območja leta 1946 sicer ustanovila posebno agencijo, imenovano Urad za čiščenje min (Department du Deminage), ki ji je po nekaj deset letih uspelo zmanjšati "rdeče" območje in manj prizadete dele vrniti v civilno in kmetijsko rabo, a je bilo v številnih primerih to storjeno precej prekmalu. Že leta 1929 so tako denimo na prizorišču najsmrtonosnejše bitke pri Verdunu postavili prvo industrijsko prašičjo farmo, ki je bila po kemični preparaciji zemlje prerešetana z luknjami od izstrelkov.

Do sredine 70. let so oblasti večji del čiščenja opravile zelo površno in površinsko, kar v praksi pomeni, da so detonirali več 100.000 kemičnih bomb iz prve svetovne vojne, ne da bi se ozirali na kontaminacijo zemlje in vode, ki se je pri tem zgodila. Pustili so tudi velike količine svinca, ostanke šrapnelov, ki še kar naprej onesnažujejo prst z nerazgradljivim svincem, živim srebrom in cinkom. Stroka predvideva, da bo trajalo 10.000 let, da se zemlja očisti.

Železna žetev
Kmetje v manj nevarnih vnovič poseljenih "rumenih" in "modrih conah" še vedno vsako leto nahajajo neeksplodirane granate in izstrelke, ki jim poškodujejo traktorje, sami pa se za las rešijo. V Verdunu so ob cestah postavljeni znaki za odlagališča, kamor lahko kmetje odvozijo ostanke streliva in granat, na katere naletijo ob obdelavi zemlje.

Belgijski in francoski kmetje tako med oranjem njiv vsako leto najdejo skoraj 900 ton nerazstreljenega streliva - železna žetev jim pravijo. Pridelke s teh območij bi morale francoska vlada in evropske institucije redno nadzirati, a mnogi dvomijo, da to dejansko deluje.

Nevarno čiščenje
Sto let po koncu vojne je povsem zaprtega dela rdeče cone (eno območje je ob Ypresu, drugo ob Woëvru), kjer ne uspeva nobena rastlina in ne biva nobena živali, še vedno za velikost Pariza. Čiščenje tega dela je izredno nevarno, med odstranjevalci min še vedno so tudi smrtne žrtve, oblasti ocenjujejo, da bi za očiščenje območja potrebovali med 300 in 700 leti, mnogi strokovnjaki pa menijo, da območje nikdar ne bo popolnoma očiščeno.

Se pa prebivalci vasi na obronkih Rdeče cone vseeno znajdejo - veliko jih je iz vojne naredilo dobičkonosen posel in privabljajo turiste s tematskimi kavarnami in restavracijami. Severno od Verduna, v vaseh duhov, ki so "umrle za Francijo" in niso bile nikdar obnovljene, so za javnost odprli zgodovinske pešpoti in spomenike, domačini pa turiste sprejemajo v svojih zasebnih domačih muzejih, napolnjenih z najdbami z okoliških njiv in gozdov.


Rdeče območje, ki je včasih pokrivalo kar 1.200 kvadratnih kilometrov, danes meri okoli sto kvadratnih kilometrov. Foto: Wikipedia
V Rdeči coni so še vedno deli, kjer ne zraste nobena rastlina in ne živi nobeno živo bitje. Foto: Wikipedia
Vsako leto kmetje v tem delu Francije med oranjem naletijo na granate in dele streliva. Foto: Reuters
Foto: Wikipedia
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters

Evropa






Več novic