Adrijana iz Venezuele, kjer vrček piva stane 40 centov

Venezuela skozi oči Adrijane Mandl

Zgodbe o neokrnjeni, rajski naravi na eni strani, na drugi strani o smeteh - tudi ob morju - o zatohlosti, smradu. Slovenka v Venezueli Adrijana Mandl pritrjuje, da sta obe sliki Venezuele resnični.

09. maj 2016 ob 06:32
Coro - MMC RTV SLO
Venezuela, država, kjer se sanje spet rodijo, pravi naša sogovornica Mandlova. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl

Venezuela je v preteklih tednih prišla pod drobnogled svetovne javnosti, ko je njihova vlada zaradi varčevanja z elektriko napovedala prisilni dopust za javne uslužbence vsak teden od srede do petka. Slovenka, ki je v Venezueli našla svoj dom, pravi, da si je s tem naredila vse prej kot uslugo. "V Coru ljudje v večini niso zadovoljni z novim načinom življenja in se vedno bolj pritožujejo, ker je delovnik kratek in se s tem povečuje čakalna doba v vseh smereh," je za MMC pojasnila Mandlova.

Adrijana Mandl se v državi na severu Južne Amerike od leta 2005 ukvarja s turizmom, saj je navdušena nad raznovrstnostjo tamkajšnje narave in nad ljudmi. V lasti ima agencijo za ekoturistična potovanja in manjši popotniški hotel, toda priznava, da je turizem v Venezueli zaradi gospodarskih razmer v padcu.

Več si lahko preberete spodaj.


Venezuelci bodo imeli tri proste dni na teden. Novica, ki je v preteklih dneh obkrožila svet. Toda vse v luči varčevanja. Kaj to dejansko pomeni za Venezuelce? Oz. za mesta, kot je Coro?
Res je, pred kratkim so za vse uradne ustanove in državne šole uvedli dela prost petek. Kaj to pomeni? Pomen je slab. Zmanjša se že tako velika nedelavnost tega naroda. Slabša produktivnost, slabše storitve. Vsak konec tedna pa bo kot podaljšek vikenda, kar tu pomeni uživanje na plaži in ležernost. Posledično tudi manjša izobraženost otrok itd. V Coru ljudje v večini niso zadovoljni z novim načinom življenja in se vedno bolj pritožujejo, ker je delovnik kratek in se s tem povečuje čakalna doba v vseh smereh ...

Kdaj se Venezuela prebudi in kdaj hodijo domačini spat?
Tu v Coru, kjer imamo zelo vroče dni, se ljudje zbudijo okoli šestih, sedmih zjutraj, potem se opoldne do kakšnih treh, štirih vsi skrijejo zaradi vročine, nato se spet prebudijo popoldne. Spat pa hodijo različno ...

O tegobah Venezuelcev lahko beremo že nekaj časa, predvsem o pomanjkanju. Kako to vpliva na turizem oz. na zanimanje turistov za obisk države?
Na turizem ima to velik vpliv, tako za tujce kot domačine. Manj je dela. Zaradi pomanjkanja je posledično bistveno teže pripraviti dober turistični paket, seveda se vedno da, a je zelo veliko nevidnega dela v ozadju in na trenutke je potrebno zelo veliko improvizacije, ker se vse ves čas spreminja. Vendar na koncu se vse uredi in v bistvu je čar potovanja ravno v tem, da so doživetja enkratna.

Pred časom ste tam odprli manjši hotel. Kakšne so omejitve za tujca pri odpiranju svojega podjetja oz. v vašem primeru hotela?
Res je, imam agencijo za ekoturistična potovanja in manjši popotniški hotel. Za tujce trenutno veljajo velike omejitve, predvsem pri pridobitvi delovnega vizuma, ki je eden izmed pogojev poleg druguh administrativnih zahtev. Pri meni je ta papirologija trajala kar nekaj let, a pozneje se je vse uredilo.

O državi krožijo številni stereotipi - od cen do nasilja ... Toda kakšna je Venezuela, ki ste jo spoznali vi?
Venezuela je južnoameriška država in moj prvi stik z njo je bil kulturološko prav takšen. Temperamenten. Seveda pa moraš na tej celini vedno paziti na varnost. Predvsem v velikih mestih, in to se ni spremenilo v vseh teh letih mojega prebivanja. Še vedno in vse bolj je aktiven drobni kriminal in pri vsem tem moramo imeti odprte oči in paziti, kje se gibljemo in da se ne izpostavljamo preveč. Sama temu pravim popotniški občutek smisla. Predvsem pa sem spoznala čarobnost Venezuele, vesel značaj ljudi, ki se neprestano smejejo, so glasni in živijo za danes, tukaj, zdaj. Pa prečudovito naravo, ki je res nekaj posebnega.

Tu se srečaš z vsemi naravnimi kontrasti, dinamika lepote te dežele je nekaj posebnega, kot sama energija. Vse to me je tako očaralo, da je ta dežela postala moj drugi dom. Kar se tiče cen, je bila v času mojih prvih obiskov Venezuela ena izmed dražjih južnoameriških držav, pozneje cenejša in zdaj zadnjih nekaj let skoraj najcenejša za tuje turiste. Trenutni sistem pa je pripeljal ta cenovni sistem v norijo: visoka, skoraj neizmerljiva inflacija, cene se spreminjajo zelo pogosto ... Spominja me na mladost v Jugoslaviji, ko smo imeli visoko inflacijo in vse, kar je bilo povezano z njo ... Pa vendar je tu vseeno drugače, ker se kljub pomanjkanju vsega prav vse še vedno lahko dobi, le na črnem trgu, zato moraš biti bolj dejaven pri nakupu in malo bolj plansko usmerjen.

Kako črni trg vpliva na vsakdanje življenje?
Še vedno kroži denar, je pa res več ljudi, ki ne živijo več tako lagodno. In če želijo dobiti poceni hrano, morajo stati v dolgih vrstah po več ur. A državno nadzorovane cene in količine živil so zelo poceni. Včasih je bilo vsega v izobilju, poceni in ni bilo treba preveč delati za to ... Mislim, da so ti časi počasi mimo ...

Koliko je zanimanja za ekoturizem v Venezueli? Kdo se najbolj zanima zanj? Kakšne so cene? Koliko domačinov oz. Venezuelcev zavije k vam?
V zadnjih letih je zanimanje za ekoturizem naraslo, vendar zaradi trenutnega stanja ni toliko povpraševanja. Prej sem imela v glavnem samo tujce, zdaj pa vse več tudi domačinov. Venezuelci radi potujejo po svoji državi, pa čeprav niso tako ekoturistično usmerjeni, raje imajo velika letovišča, a se gibanje tudi tu spreminja v ekosmer in vse več ljudi je ekološko bolj ozaveščenih in želijo spoznati to plat dežele in mogoče malo bolj tematsko plat potovanj ... O cenah težko govorim, ker se ta hip ves čas spreminjajo.

Marsikoga na koncu presenetijo cene. Kako se lahko izognemo na primer cenam prevoza z malim letalom, ki segajo tudi do 800 evrov? Kako se lahko izognemo tem nevšečnostim?
Trenutno se poleti iz Evrope v Caracas gibljejo med 750 – v povprečju 800 evri – in v turistični sezoni še več. Če znotraj Venezuele ne želimo leteti z manjšim letalom, se lahko odločimo za nočni avtobus spalnik, ki je poceni. Tudi komercialni poleti znotraj države so zdaj poceni. Trenutno so cene oz. storitve, če se pretvorijo v evre, res ugodne.

A ne vse storitve. Nekatere so poceni, druge spet ne ... Nekaj, kar ni povezano z logiko in kar se ne da razumeti, kot na primer cene bencina, so vedno zelo poceni, avtobusni prevoz je zelo poceni, letalski prevoz tudi, a če najameš taksi oz. zasebnika, je cena storitve neizmerno draga v primerjavi s ceno avtobusa; razmerje med ceno bencina in samo storitvijo prevoza je pri taksijih res visoko.

Glede na to, da so cene nafte zelo nizke, cene avtomobilov pa precej visoke, kakšno je potem razmerje med vzdrževanjem jeklenega konjička in polnjenjem z gorivom? Glede na infrastrukturo, ali se sploh "izplača" lastiti avtomobil?
Bencin je poceni, avtomobili, tako novi kot rabljeni, pa so v primerjavi s ceno nafte dragi. Vzdrževanje avtomobila je drago, rezervne dele težko dobiš oz. če jih, so tudi dragi. Skratka, lastni avtomobil se cenovno ne izplača, da pa ti svobodo in določeno neodvisnost.

Venezuela po eni strani slovi po neokrnjeni naravi, po drugi strani pa zasledimo zgodbe o smeteh - tudi ob morju - o zatohlosti, smradu. Kakšna je prava podoba države?
Obe plati sta resnični, tu je čudovita, magična narava, ki ti ponuja neomejene možnosti odkrivanja v vseh smereh. Različni ekosistemi karibske obale, otokov, puščave, oblačni gozd, deževni gozd, savana, Andi ... Vse to je bolj ali manj neokrnjeno ali vsaj večji del, kjer ni naseljeno oz. preveč obiska domačinov ... Nasprotno pa so mesta oz. obala, ki jo redno obiskujejo domači turisti, dostikrat zelo onesnažena in res se vidi veliko smeti, plastike, pločevink ... A to je del njihove kulture bivanja, ki mi ni všeč in ki se mora spremeniti. Sicer imajo iniciativo čiščenja in promocijo ohranjanja in spoštovanja narave, ki pa je ne izvajajo preveč.

V visoki sezoni je še vedno zelo veliko smeti ... Potem so spet akcije čiščenja in se spet onesnažuje ... Ozaveščanje je proces, ki bo tu trajal. Hkrati pa je Venezuela še vedno ena redkih neturističnih držav, kjer še vedno najdemo veliko neokrnjenosti in tisto značilno kulturo, ki v svetu počasi izginja ali pa se prilagaja turistični ponudbi.

Kako je z znanjem Venezuelcev angleščine? Oz. kako se izkazuje njihov ponos, s tem ko gojijo takšno spoštovanje do svojega jezika, da se zaradi tega velikokrat ne podrejajo turistom?
Zelo redki Venezuelci govorijo angleško. V bistvu so res zelo ponosni, ampak ne vem, ali bi ravno rekla, da v smislu tega, da se ne podrejajo turistom, ker so v večini prijazni in gostoljubni in želijo turistu pokazati svojo državo in kulturo ... Seveda govorim na splošno v krogih, kjer sama potujem ...

Kaj še danes najbolj pogrešate iz Slovenije? Kaj bi v hipu, če bi lahko, pripeljali v Venezuelo?
Še vedno pogrešam Slovenijo kot svoj dom, najbolj pa družino in prijatelje, to je nenadomestljivo. Kava s prijateljico mi na trenutke manjka in nima cene, pa čeprav smo pogosto v stiku. Kaj bi imela tu, ne vem, sezonsko hrano – češnje, regrat, motovilec ... Takšne drobne radosti.

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka?

Delta Orinoka in območje Warajcev, Medanos de Coro, Safari los Llanos, Gran Sabana - težko se odločim, katera mi je najljubša.

Najbolj tipičen spominek?

Viseča mreža (hamaka) in rum.

Najslavnejši državljan?

Simon Bolivar in seveda Hugo Chávez.

Cene kave in piva

Cene se razlikujejo od mesta in od lokalov. Cena kave tu v Coru v mojem priljubljenem lokalu 25 centov, cena piva 0,40 evra.

Tradicionalno rivalstvo?

Na področju športa recimo v bejzbolu - Magallanes : Leones

Najbolj znan slovenski proizvod?

Mislim, da ni slovenskih proizvodov, ki so tu znani, pred leti, ko sem prišla v Venezuelo, so bili znani merilniki Iskra (števci).

Najkoristnejša beseda?

Voda

Značilna hrana in pijača?

Hrana: AREPA (koruzna štručka, ki jo napolniš s sirom, mesom, avokadom ...), PABELLON CRIOLLO (tradicionalni krožnik iz svežega sira, črnega fižola, repe, riža ter odvisno od predela države lahko govedino, ribami ...), CACHAPA (koruzna palačinka s svežim domačim sirom), ENPANADA (polnjeni koruzni zvitki), HALLACA (tradicionalna božična jed)

Pijača: VENEZUELSKI RUM, PAPELON CON LIMON (sok iz trsnega sladkorja z limeto)

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?

Ljudje tu imajo neverjetno malo predsodkov. Skoraj da ne bi znala kakšnega izpostaviti.

O čem se trenutno največ govori?

O prehrani oz. kje se kaj dobi in o vročini, ker je vroče.


Vasica Choroni v najstarejšem venezuelskem narodnem parku Henri Pitier, ki so ga ustanovili leta 1937. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Podobe narodnega parka Morrocoy. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
In še podobe narodnega parka Roques. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Naša sogovornica živi v kolonialnem mestu Coro. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Mandlova si pogosto privošči sprehod po puščavi Medanos de Coro s svojima psoma. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Utrinek iz puščave Medanos de Coro. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Angelov slap v narodnem parku Canaima. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Vrt v Casa del Mono. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Življenje v delti reke Orinoko. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Indijanci Warao v delti reke Orinoko. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Vrt pred hotelom Mandlove. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl
Venezuelski Andi. Foto: Osebni arhiv Adrijane Mandl

Znanost in tehnologija


Jernej Štrasner, razvijalec pri Facebooku: V tujini me še nihče ni vprašal po izobrazbi

Maja iz Mjanmara: Elito uči o vinu, domačine pa zasvajajo dobrine z Zahoda

Žare Veselič na Fidžiju živi na zemljišču, ki mu ga je podaril poglavar

Anka s Tasmanije: Slovenska zaveznica aboriginov in ekoaktivistka