Antea iz Beograda, kjer iznajdljivost nima meja in se vedno najde čas za kavo

Mesto blata in zvezd

"Dejstvo je, da tu, v nasprotju s Slovenijo, lahko vedno zaslužiš denar, četudi nimaš službe. Kako konkretno, ti ne znam povedati, vsi se nekako znajdejo," pravi Antea Arizanović Mutaović, ki jo je ljubezen iz Ljubljane odpeljala v srbsko prestolnico.

16. maj 2016 ob 07:29
Beograd - MMC RTV SLO
Kot pravi Antea, je življenje v Beogradu po eni strani zelo naporno, po drugi pa življenje v velikem mestu ponuja obilo različnih možnosti. Foto: Osebni arhiv Antee Arizanović Mutaović

Ljubljančanka je v Beogradu končala po spletu zanimivih okoliščin, usodno zanjo pa ni bilo prvo bivanje, tja je namreč odšla na podiplomski študij slikarstva, temveč poletne počitnice nekaj let po končanem šolanju, ko je spoznala svojega bodočega moža. "Do Beograda sem prišla zelo nenamerno. Šla sem na podiplomski študij slikarstva v Beograd in po končanem študiju sem se vrnila domov v Ljubljano. Potem sem dobila štipendijo od Culturesfrance in odšla za nekaj mesecev v Pariz v umetniško rezidenco. Med poletnimi počitnicami sem prišla v Beograd, se zaljubila in ostala," na kratko strne svojo zgodbo. Tam si je tam ustvarila družino, z možem, prav tako umetnikom in profesorjem na akademiji, imata dva sinova, hkrati pa je začela tudi zelo uspešno podjetniško zgodbo kot oblikovalka.

Ste imeli ob selitvi kaj težav?
V bistvu ja. Takrat sem bila noseča in kot slovenska državljanka nisem imela urejenega zdravstvenega zavarovanja. Želela sem roditi v Beogradu, bilo je sredi šolskega leta, in ker je mož profesor na fakulteti, sem želela, da sva skupaj. Na koncu smo uredili tako, da me je ena zdravnica "sprejela na lepe oči," če se lahko tako izrazim. Pozneje smo uredili vse papirje, tako da ni bilo več tovrstnih težav.

Ob misli na Beograd večina Slovencev pomisli na veliko gostoljubnost, splave, dober žur in zabavo. Verjetno pa mesto drugače doživljaš, ko v njem živiš. Kaj je bilo tisto, kar se je vam zdelo, da so najbolj korak za nami, in tisto, kar ne, kar je pri njih zelo fajn v vsakodnevnem življenju?
Tu je ena stvar, ki jo pač moraš sprejeti, če želiš tu živeti, in sicer, da ni takega reda kot pri nas. Vsaj pri večini stvari, medtem ko te pri kakšnih izjemno pozitivno presenetijo. Na primer pri kakšni stvari pri nas rečejo: papir boste dobili čez tri mesece, prej žal ne morete. No, tu se zlahka zgodi, da ti v takem primeru uredijo in dobiš potrdilo že naslednji dan. Potem pa je spet obratno: medtem ko pri nas lahko dobiš kakšno potrdilo takoj, moraš tu čakati. Drugačen je način, v bistvu je, kot da je časovnica drugače obrnjena, so drugi intervali v času in prostoru in odnosih z ljudmi. V bistvu se zdaj bojim samo davčne službe v Sloveniji, ker ne znam nikoli izpolniti njihovih obrazcev.

Malčka sta zdaj v vrtcu. Kako je s tem v Beogradu, so dolge čakalne vrste?
Zdaj sta oba še v vrtcu, jeseni gre starejši v 1. razred. Opažam, da je tu bistveno manj otrok kot pri nas (v Sloveniji). Tu poznam zelo malo ljudi, ki bi imeli otroke, medtem ko imajo moji prijatelji v Ljubljani vsi po dva ali tri otroke. Tu imajo mogoče kakšnega. Ko sem bila pri 30 letih prvič noseča, sem bila od svojih prijateljev s faksa edina takrat, le še ena prijateljica je rodila pred mano.

Sicer pa sem zelo zadovoljna z vrtcem, z delom vzgojiteljic v vrtcu. Seveda ne morem primerjati vrtcev s slovenskimi, ker s slovenskimi nimam izkušenj. Naš vrtec je v središču. nasproti živalskega vrta, tako da gredo otroci pogosto na Kalemegdan, v gledališče, prihajajo predstave, ki jim predstavijo različne poklice staršev otrok, dobro jih izobražujejo in vidim, da domov prihajajo z zanimivimi vprašanji, kar mi je zelo zanimivo. Sever bo šel v šolo kralja Petra, kjer je včasih učil Vuk Stefanović Karadžić (op. srbski filolog, etnograf, reformator srbskega knjižnega jezika), kar mi je zelo zanimivo. Tudi moj mož je hodil na to osnovno šolo in vsi, ki so hodili nanjo, so zelo ponosni nanjo.

Je naporno živeti v Beogradu, kaj vas najbolj spravlja ob živce?
Zelo naporno, recimo promet me spravlja ob živce. To vsakodnevno življenje je včasih za znoret (smeh); da prideš iz točke A do točke B, najdeš parkirno mesto, da ti pajek ne odnese avta, vse je misija. Včasih se ti zdi, kot da si malo nor, da tu živiš. Ceste so polne lukenj, ki se jim moraš izogibati, voziti je, kot da si na tekmi, kdo bo prvi prišel na cilj, če ne štartaš takoj, ko je zelena luč, ti vsi trobijo ... Včasih je grozno.

Dobro je to, ker lahko otroke vpišeš na katero koli dejavnost: od umetnostnega plavanja, drsanja, potapljanja ... Včasih je pa super, ker si v velikem mestu in imaš nešteto možnosti videti marsikaj, skratka mesto blata in zvezd.

Kako se je po vašem mnenju mesto spremenilo od vašega prihoda takrat?
Mogoče je to samo moj subjektivno pogled, da je bilo prej bolje, ker sem se bolj gibala med ljudmi. Zdaj je zaradi otrok družbeno življenje bolj klavrno (smeh). Nekoč sem, recimo, več hodila ven, se družila z ljudmi, hodila v gledališče in spremljala kulturne dogodke. Se mi je zdelo, da je teh kulturnih dogodkov veliko, te manifestacije, ki so se dogajale, so se mi tedaj zdele veliko bolj bombastične. Zdaj pa, če, recimo, govoriva o likovni sceni, je katastrofa. Nič se ne dogaja. Recimo Oktobrski salon je bil včasih zelo zanimiv, danes ne grem razstave niti pogledat. Zelo slabo je, da je Narodna galerija zaprta že 15 let, Muzej sodobne umetnosti pa mislim, da je zaprt sedem let. Oboje zaradi "obnove". V mestu je ogromno nekih muzejev, vendar pa so zaprte osrednje kulturne institucije, to za sabo pusti ogromne posledice za kulturno življenje mesta.

Kje preživljajo Beograjčani svoje nedelje in prosti čas?
Mi gremo pogosto ven iz Beograda, potujemo po Srbiji, gremo po Vojvodini, po salaših, to so neke vrste kmečki turizmi. Zelo je zanimivo, kot neke stare hiše, kjer lahko kosiš vojvodinske dobrote, ki so res super. Skratka, mi gremo radi v naravo, da se malo odmaknemo iz mesta, kar nikakor ni tipično za Beograjčane. Beograjčani ne hodijo radi ven iz mesta. Tu ljudje nimajo takih navad.

Ko govorimo o Beogradu, številni pravijo, da mnogi nimajo niti za kavo, pa vendar so bari polni, vsa dekleta pa imajo našobljene ustnice in povečan dekolte. Skratka, da se za lepim videzom prikriva marsikaj manj lepega. Je to res?
Na nedavnih volitvah je zmagala opcija, ki meni osebno ne ustreza, ne morem se z njo strinjati, zaradi vsega, kar je bilo v bližnji zgodovini. V bistvu vleče neke poteze, ki delujejo sicer nekako kulturne. Toda ta politična opcija je zame preprosto "no go"! Dejstvo je, da tu,v nasprotju s Slovenijo, lahko vedno nekaj zaslužiš, četudi nimaš službe. Kako konkretno se to zgodi, ti ne znam povedati. Mesto je veliko, veliko je ljudi in vsi nekaj potrebujejo, želijo, preprosto tukaj bolje čutiš, kako se "Zemlja" vrti. Sploh ne vem, kako naj to razložim. V Sloveniji je to nemogoče.
Ljudje so vajeni tako živeti, tudi tisti, ki nimajo za kavo in nimajo službe.

Razlike v zunanji podobi ljudi: ko tako površno gledaš po Beogradu, se ti zdi, da tukaj predvsem ženske veliko več porabijo na svoj videz, kar je tudi res. Seveda pa to ne velja za celotno populacijo mesta. Je pa res, da so recimo kljub slabšemu standardu in kupni moči v Beogradu v zadnjem letu odprli rekordno število frizerskih in kozmetičnih salonov. Število podjetnic se je izjemno povečalo. Seveda so cene osnovnih lepotnih tretmajev nižje in dostopne. Toda za moj okus se tukaj ženske preveč posvečajo zgolj svojemu videzu. Slovenke so bolj varčne pri zapravljanju za svojo zunanjo podobo.

Kar se pa pitja kave tiče, pa se ljudje tukaj družijo veliko več med seboj kod Ljubljančani. V Beogradu je normalno, da po službi "zabluziš" na tri kave s prijatelji. To mi je všeč v tem mestu.

Pravite, da raziskujete Srbijo. Je zelo opazna razlika med Beogradom in drugimi pokrajinami, kar se tiče standarda?
Vojvodina se mi je vedno zdela dokaj napredna, medtem ko te južne pokrajine pa res šepajo. Če primerjamo podeželje v Sloveniji in Srbiji, je v Sloveniji veliko bolj napredno. V Sloveniji gredo tisti, ki imajo denar, živet na podeželje, ker imaš tam lahko hišo, boljši zrak, imaš boljše življenje, ... Kamor koli sem prišla k nekomu na vas v Sloveniji, to dejansko ni vas, to je neka hiša v nekem delu države, ki pač ni središče Ljubljane, toda tam imaš medmrežje, ki dela, odlično infrastrukturo, tako da sploh nimaš občutka, da si zunaj dogajanja. V Srbiji pa je drugače, če si v Beogradu, imaš vse, če na primer živiš 60 kilometrov iz Beograda, pa je tako, da mogoče ne boš imel telefona, mogoče ne boš imel dobre spletne povezave ...

Če govorimo o infrastrukturi, ne moremo mimo velikopoteznih načrtov o Beograd Waterfrontu, novem središču Beograda, ki naj bi bil pravi beograjski Dubaj.
Mi živimo prav v tem delu mesta Savamala /pristaniški del. Gre za del mesta, ki deluje kot zapuščeni newyorški predel, poln starih zapuščenih skladišč, ki se danes že na veliko preurejajo v nočne klube, diskoteke, restavracije, kulturna središča ... Iz popolnoma praznega dela središča Beograda se je pred sedmimi leti začelo razvijati v središče nočnega življenja na kopnem. Mi imamo, recimo, en lokal pod spalnico, nasproti našega okna je diskoteka Brankow, tako da že nekaj leta precej slabo spimo zaradi hrupa. Zdaj so začeli izvajati ta projekt Beograd na vodi, in sicer so začeli rušiti te starih hiše in urejati okolico. Med drugim so postavili en lokal, ki je, -kakšno presenečenje!-, v lasti Vučićevega brata.

Ta del mesta, ki so ga predvideli za projekt Beograd na vodi, je dejansko precej v središču mesta, hkrati pa je bil precej zapuščen, tako da bi bilo super, da ga uredijo, da naredijo sprehajališče recimo, če pa bodo dejansko tudi kakšno zgradbo od tistih maket, ki so jih predstavili, zgradili, bo pa sploh super. Je bil pa res čuden občutek, ko prideš gledat maketo in vidiš, da niti ena ulica ni tam, kjer bi morala biti; niso se nič potrudili, da bi domačinom vsaj malo dali občutka, da bodo res kaj naredili.

Pred dnevi so bile tudi demonstracije, in sicer zaradi zelo nenavadnih nočnih rušenj na tem območju. Pred dvema tednoma so namreč v ta predel, kjer bo Beograd Waterfall, ponoči prišli zamaskirani moški, ki so neke ljudi celo zvezali in potem začeli rušiti te stare zgradbe, ki stojijo tam. Ljudje so spraševali, kdo so ti ljudje, zakaj so rušili ponoči in zakaj so nosili te maske. Nekaj ljudi je poklicalo tudi policijo, vendar pa naj ne bi mogli ugotoviti, kdo je to rušil. Zgodba je do te mere neverjetna, da ko govoriš o tem, da se ti zdi, kot da to ni mogoče.

So ljudje torej naklonjeni projektu ali se bojijo teh megalomanskih projektov?
Mislim, da se ljudje bojijo samo tega, da se ne bi nič zgradilo, da bodo le prazne obljube. So pa po eni strani zelo jezni, ker je to njihovo mesto in so prišli tuji arhitekti in jih ni nihče nič vprašal, kaj si mislijo. Zakaj smo pa mi tu? Zakaj smo šolali domače arhitekte? Kaj pa naši arhitekti, zakaj pa ne bi oni sodelovali pri takem projektu? To je nekako vse, se mi zdi, zelo neresno zastavljeno, četudi je projekt resen, se mi zdi način, kako ga podajajo neresen in skrajno samovšečen. Družbeno je neresen; za tako velik projekt moraš angažirati več segmentov družbe.

Če tu domačini niso bili angažirani, so bili pa angažirani, ko smo lani spremljali begunsko krizo. Iz Beograda so prihajali prizori, kako so prebivalci požrtvovalno pomagali beguncem. Kako je pa zdaj s tem?
Nedaleč stran od projekta Beograd na vodi v mestnem parku zraven avtobusne postaje so se lansko poletje čez noč naselili "begunci". Sprva sploh nismo dojeli, kaj se dogaja in kdo so. Ti prvi begunci so bili videti kot italijanski turisti na začetku. Se spomnim, kako so me ustavili po mestu in spraševali, kje je banka. In sem jih vprašala, od kod so, pa so odgovorili, da so iz Sirije, kar me je malo presenetilo. Bilo pa je tako, kot bi ti nekdo dal ogledalo, kot da sebe gledaš, ko bežiš od vojne. Ljudje so jim pomagali na različne načine, sprva nismo vedeli, kako jim pomagat, in res je bilo hudo gledati družine z majhnimi otroki, kako se mučijo. Ko se je začela zima, je nekdo moral organizirati pomoč, takrat je nastopil Mikser (gre za center urbane kulture)- begunci so bili dobesedno na njihovem dvorišču - poskrbeli so za pomoč, obroke, higienske potrebščine in obleke. Vse to so zbirali od Beograjčanov. Prvotno je vse delovalo preko objav na Facebooku, npr. potrebne so plenice za dojenčke od 3 do 8 mesecev starosti ... in ljudje so prinesli. Bila sem zelo pozitivno presenečena. Potem ko so jih začeli organizirano voziti na Hrvaško in naprej v Slovenijo, se je njihovo število močno zmanjšalo, še vedno pa jih je veliko v mestu.

Ko govorimo o tujcih v Beogradu, me zanima, kako je s kitajsko skupnostjo? Jih je še vedno tako veliko?
To je bil dogovor Miloševića s Kitajsko; v nekem trenutku je dal Kitajcem več deset tisoč potnih listov in tako so prišli v Beograd, kjer so zanje odprli poslovni center, ki je bil glavna motivacija, da so ljudje prišli in si lahko kar koli privoščili, ker je bila tu zelo nizka kupna moč v 90. letih. Danes jih je bistveno manj, verjetno so se tudi oni izselili naprej ....

Kako pa je z odhajanjem mladih? V Sloveniji zadnja leta opažamo velik porast mladih, ki gredo s trebuhom za kruhom po svetu.
Ja, žal je tudi tu tako. Se mi zdi, da se je odhajanje na veliko začelo lani: takrat nas je skupina prijateljev ugotovila, da je deset ljudi okoli nas odšlo, največ v ZDA. To je zelo žalostno.

Kljub zahtevnim razmeram pa vi pišete zelo uspešno podjetniško zgodbo?
Z rojstvom otroka se je zame spremenilo zelo veliko stvari. Ko dobiš otroka, si drugačen, drugače začneš gledati na svet, potem pa je bil tu še odmik od umetnosti, nekako me je potegnilo proč od nje. Eno leto se v bistvu nisem z ničimer ukvarjala. Z moževo sestro, torej svakinjo, ki je kostumografka, sva kot umetniški duši hitro našli skupen jezik in začelo se je snovanje načrta, kam bi to ustvarjalnost prelili. Po e-pošti sva si pošiljati različne ideje o tem, s čim bi se lahko ukvarjali. Začelo se je tako, da sva želeli narediti krožnik za na zid, in sva se potem dobivali po njeni službi in do dveh, štirih zjutraj delali, risali, rezali, gledali, delali ne vem kaj, in v glavnem sva začeli ustvarjati te krožničke, čajnike, skodelice, različne predmete in iz njih delati nove stvari. Razmišljali sva, kako se bo to na medmrežju imenovalo in tako se je rodila znamka Remake.

V enem mesecu sva imeli 1.000 oboževalcev na Facebooku, kar je bilo ogromno za leto 2010. Zdelo se nama je, da sva dobili zeleno luč za najine stvaritve. Ljudje so nama naročali stvari, imeli sva prvo prodajno razstavo, kjer sva prodali tako rekoč vse, kar sva naredili, kar se nam je seveda zdelo super, tako kot vsakemu, ki kaj proda," se spominja svojih podjetniških začetkov. Čez leto in pol sva odprli trgovino v Beogradu, in sicer skupaj z Ano Ljubinkovič, najbolj znano beograjsko modno kreatorko.

Naša prva trgovina je bila v t. i. Belgrade Design Districtu. Gre za zanimivo zgodbo s starim zapuščenim trgovskim centrom v središču Beograda, zgrajenim v 90. letih, ki je razpadal. In v okviru oživitve so dajali prostore za zelo nizke najemnine umetnikom, v glavnim modnim oblikovalcem, mi smo bili edina znamka, ki ni imela zveze z modnim oblikovanjem. Tam smo bili pet let, potem pa smo se lani preselili na novo lokacijo.

Veliko stvari, ki jih pri nas ni mogoče narediti kot majhno oblikovalsko podjetje, je tukaj mogoče izpeljati prav zaradi različnih starih poklicev in obrti, ki še obstajajo. Tukaj je vse mogoče, imam občutek, da se vse da nekako narediti, najti ali naučiti. Zdaj smo odprli novo trgovino v Splitu, imenovano "Nered," tako da sem po novem razpeta še med Beogradom in Splitom.

Ksenja Tratnik

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka Progar, Bojčinski gozd

Najbolj tipičen spominek

Skodelica Remake (smeh)

Najslavnejši državljan


Novak Đoković

Cena kave in piva v lokalu


Približno 200 dinarjev, približno malo manj kot 2 evra, pivo okoli 450 dinarjev, v bistvu je odvisno, kje piješ.V Beogradu cene nihajo od lokala do lokala.

Tradicionalno rivalstvo Hrvaška; Zagreb
Najbolj znan slovenski proizvod Zelo veliko jih je: Fructal, Gorenje ... Mnenje ljudi tu je, da je vse, kar je iz Slovenije, kakovostno.
Najkoristnejša beseda

Hvala.

Značilna hrana in pijača

Rakija, sarma, karađorđev zrezek

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne

Da je drugje bolje. Ni - vedno je najbolje tam, kjer si.

O čem se trenutno največ govori?

O rušenju, ki so ga izvedli zamaskirani neznanci.

Najbolj tipično ime in priimek

Nikola Obradović in Milica Marković


Ko tako površno gledaš po Beogradu, se ti zdi, da tukaj predvsem ženske porabijo veliko več časa in denarja na svoj videz, kar je tudi res. Seveda pa to ne velja za celotno populacijo mesta.


To vsakodnevno življenje je včasih za znoret (smeh); da prideš iz točke A do točke B, najdeš parkirno mesto, da ti pajek ne odnese avta, vse je misija. Včasih se ti zdi, kot da si malo nor, da tu živiš. Ceste so polne lukenj, ki se jim moraš izogibati, voziti je, kot da si na tekmi, kdo bo prvi prišel na cilj, če ne štartaš takoj, ko je zelena luč, ti vsi trobijo ...

O manj prijaznem obrazu mesta


Znamka Remake je plod sodelovanja Antee s svakinjo kostumografko. "Začelo se je tako, da sva želeli narediti krožnik za na zid, in sva se potem dobivali po njeni službi in do dveh, štirih zjutraj delali, risali, rezali, gledali, delali ne vem kaj in v glavnem sva začeli ustvarjati te krožničke, čajnike, skodelice, različne predmete in iz njih delati nove stvari." Foto: Osebni arhiv Antee Arizanović Mutaović
Pogled s Kalemegdana. Foto: MMC RTV Slovenija
Šah je nepogrešljiva dejavnost beograjskih upokojencev, ki se v poletnih mesecih hladijo na Kalemegdanu. Foto: MMC RTV Slovenija
Nedavno so v Splitu odprli drugo trgovino, tako da bo zdaj razpeta med Beogradom in Splitom. Foto: Osebni arhiv Antee Arizanović Mutaović
Antea z družino. Foto: Osebni arhiv Antee Arizanović Mutaović
Načrte projekta Belgrade Waterfront je premier Aleksandar Vučić skupaj z emiratskimi partnerji uradno razkril junija 2014. Foto: Reuters
Zelo običajen prizor na beograjskih cestah, kjer ne manjka hupanja in hudovanja. Foto: MMC RTV Slovenija
Glavne ulice so polne noč in dan: vedno se najdejo čas in dinarji za kavo. Foto: MMC RTV Slovenija
Antea pravi, da imajo Beograjčani sposobnost neverjetne iznajdljivosti in nagnjenosti k temu, da se vse da narediti. Foto: Osebni arhiv Antee Arizanović Mutaović
Njena oblikovalska zgodba se je začela z željo, narediti krožnik za na zid. Foto: Osebni arhiv Antee Arizanović Mutaović

Znanost in tehnologija


Jernej Štrasner, razvijalec pri Facebooku: V tujini me še nihče ni vprašal po izobrazbi

Maja iz Mjanmara: Elito uči o vinu, domačine pa zasvajajo dobrine z Zahoda

Žare Veselič na Fidžiju živi na zemljišču, ki mu ga je podaril poglavar

Anka s Tasmanije: Slovenska zaveznica aboriginov in ekoaktivistka