Borut s Kube, kjer je plača 20 dolarjev, a "položnic" skoraj ne poznajo

Na Kubi je danes kot pri nas na začetku 90. let

"Na vprašanje, ali je res treba pohiteti na Kubo, da jo vidimo še takšno, kot je bila, lahko v gospodarskem smislu odgovorimo, da je pravzaprav že prepozno. Vsekakor je duh podjetništva na otoku ušel iz steklenice že pred nekaj leti," pravi Borut Uršič.

20. julij 2015 ob 06:24
Ljubljana - MMC RTV SLO
Ko vidite tak napis in fotografijo, ne morete zgrešiti - na Kubi ste. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča

Uršič je direktor slovenske akademske potovalne agencije Ars longa. Kubo je začel obiskovati kot turistični vodnik, zadnjih nekaj let pa v njeni prestolnici Havani tudi živi, zato je izjemen poznavalec in rahločuten opazovalec političnih, gospodarskih in družbenih sprememb, ki se na tem otoku dogajajo v zadnjem času. Vse bolj se ukvarja tudi s svetovanjem glede investicij ali poslovnih priložnosti na Kubi. Ujeli smo ga v Ljubljani, kjer bo preživel poletje.

Koliko časa živite v Havani in zakaj ste se odločili preseliti na Kubo, glede na to, da ste lastnik znane slovenske turistične agencije?
Ko sem se na Kubo ob vodenju naših skupin vračal že več kot deset let, sem se enkrat odločil, da v Havani tudi prezimim. Zaradi zdravja slovenske zime namreč težko prenašam. Ta postanek se je spremenil v šestletno bivanje na Kubi, od koder zdaj vodim naše delo v Srednji Ameriki.

V Slovenijo se vračate le poleti, za mesec ali dva?
Da, v glavnem poleti. Ta letni čas je v Sloveniji prijetnejši kot na Kubi, kjer je vročina neprijetno vlažna. Preostanek leta pa je v Karibih praviloma prijetnejši kot doma.

Kaj je tisto, kar ima Kuba, pa nima nobena druga država? Gre tu za ljudi, kulturo, temperament, toplino, ples, barve ali kaj drugega?
Za marsikaj. Včasih tiste, ki živimo na Kubi, Slovenci vidijo kot iskalce jugonostalgije. Niti ni res, da bi to iskali, nanjo smo pač naleteli. Na Kubi nehote doživljate nekakšen déjà vu v smislu odsevov naše lastne preteklosti. Tako na primer uporabljajo sistem dvojne valute, ki spominja na življenje v Jugoslaviji v 70. letih, ko so se vse luksuzne dobrine kupovale za nemške marke. Podobno danes tam deluje konvertibilni peso. Potem je tu protokol različnih proslav, ki hitro spomni na pionirske proslave iz naše preteklosti. Kubanski vsakdan pa ima za nekoga, ki prihaja iz Srednje Evrope, tudi obilico eksotičnih pripevov. S svojo umestitvijo v latinskoameriški prostor in v vroče Karibe sta se tam izoblikovali prav posebna družbena in družabna klima.

Ob pisani rasni sestavi prebivalstva in španski kulturnozgodovinski podlagi, na katero so se cepili močni afriški, ameriški, kitajski in na koncu tudi ruski vplivi, je otok s svojimi enajstimi milijoni prebivalcev v moderni dobi postal močno oblegana turistična destinacija. To se je še posebej začutilo po tem, ko je ameriški predsednik Obama decembra lani naznanil ponovno vzpostavitev diplomatskih in siceršnjih odnosov s Kubo. Na začetku letošnjega leta je bil naval turistov na otok nepričakovano visok. Za zdaj še ni prišlo toliko Američanov, a prišli so številni turisti z vseh koncev sveta, ki se jim je zazdelo, da je pa zdaj res napočil trenutek, ko bo Kuba postala drugačna.

Današnji dan, torej 20. julij, je zgodovinski dan, saj bosta ZDA in Kuba po več kot 50 letih znova odprli veleposlaništvi in obnovili diplomatske odnose. Kako Kubanci gledajo na izboljšanje odnosov, pozdravljajo to potezo oblasti in kaj od nje pričakujejo?
Kubanci so na ta dogodek čakali dolga leta in so ga seveda navdušeno pozdravili. Uradni kubanski odziv je nekoliko bolj zadržan in premišljen. Potovalne agencije po svetu so Kubo skozi dolgi dve desetletji prodajale s sloganom "Pohitite na Kubo, ker bo jutri vse drugače", in to v glavnem počnejo še danes. Dejansko pa so se odločilne spremembe zgodile že pred nekaj leti. Gre za uvedbo samostojnega podjetništva, za opustitev t. i. belega pisma (Carta blanca), ki so ga prebivalci prej potrebovali za izstop iz države, in ne nazadnje seveda za odprtje nepremičninskega trga, ki je zaživel nepričakovano hitro in intenzivno. Na začetku so ga pospremili z nekaterimi značilnostmi našega "Jazbinškovega zakona". Pred dobrim letom in pol so nastopile še spremembe pri nakupu in prodaji vozil. V tem primeru so med drugim sicer res sprostili nakup novih vozil za fizične osebe, a carinske dajatve so tako visoke, da je nakup novega avtomobila za povprečnega Kubanca za zdaj še nedosegljiv.

O kakšnih cenah za nakup novega avtomobila govoriva? Kakšne so razmere na cestah?
Šokantna ponudba se je pojavila najprej v havanskem salonu Peugeota, kjer so za enega izmed novih osebnih vozil zahtevali protivrednost več kot 200.000 evrov. Takrat je završalo. Ker je na otoku razmeroma malo vozil, takšne cene ob skromni ponudbi na trgu generirajo tudi nerealno visoke cene rabljenih vozil. Prevoz je na splošno šibka točka kubanskega gospodarstva. Hkrati pa je to tudi osnovni razlog, da se na otoku še dandanes tako živo ohranja zgodba klasičnih, pretežno ameriških avtomobilov. Gre za vozila iz 50. let, ki jih povezujemo s pojmom "american dream", za razne chevrolete, plymouthe, forde, chryslerje, cadillace ... Te avtomobile srečate v najrazličnejših stanjih. Nekaj je resnično klasičnih starih avtomobilov, ki imajo še celo originalne motorje in so odlično ohranjeni ter restavrirani. Mnogo več pa je takšnih, ki so jih predelave skozi dolga desetletja oddaljile od njihove originalne podobe. Pogosto naletite na 60 let star ameriški avtomobil, ki so mu sčasoma vgradili toyotin dizelski motor, menjalnik od lade in diferencial od volge. Takšne kombinacije jih ne motijo, vse spravijo skupaj. So fantastični mehaniki in če rezervnih delov ni, se jih naredi.

Težavo predstavljajo tudi slabo vzdrževane ceste, veliko je udarnih lukenj. Razmere danes pa so daleč boljše kot na primer leta 2000. Za tujca, ki si na Kubi najame avtomobil, je resna težava slaba označba na cestah. Tabla za določen kraj ali mesto pogosto stoji le na točki, kjer je sam odcep, nič prej. In napis je marsikdaj tako skromen, da ga zlahka spregledate. Nekateri tujci uporabljajo avtobusno mrežo Viazul, ki za evropske razmere ni predraga. Ob morebitnem nespretnem načrtovanju poti lahko včasih več stroškov povzroči lokalni prevoz s taksiji kot pa sama karta za dolgo pot med dvema velikima mestoma, ki praviloma stane nekje od 10 do 20 evrov. Avtobusna mreža Astro, ki je načeloma namenjena kubanskim potnikom, ima občutno nižje cene, a tu tujec le stežka najde prosto mesto. Za prevoze po deželi se pogosto uporabljajo zanimivi avtobusi, ki so jih predelali iz starih tovornjakov iz predrevolucijskega časa. Če tujci znotraj mest v glavnem uporabljajo državne taksije podjetja Cubataxi, pa boste Kubance največkrat videli uporabljati natrpane mestne avtobuse in "almendrone" - stare taksije, ki vozijo vedno po isti liniji, podobno kot naši mestni avtobusi. Pri tem seveda ne gre za dostavo od vrat do vrat, a tak prevoz je bistveno cenejši.

Kljub spremembam pa na Kubi še vedno velja gospodarski embargo ZDA, ki velja vse od leta 1960. Kako vpliva na življenje na Kubi? Ali česa tradicionalno primanjkuje ali se da dobiti vse?
Če je nekdo star klasični chevrolet v celoti obnovil z novimi originalnimi deli, ki jih je dobil iz Miamija, je hitro jasno, da je blokada imela svoje luknje. V trgovini so na primer na prodaj jabolka z nalepko South Virginia. Ogromno ljudi na Kubi danes živi od prinašanja stvari, avtomobilskih delov, oblačil in tehničnih aparatov iz ZDA in drugih dežel. Če bi bili na Kubi pred petimi, šestimi leti, bi še opazili trgovine, ki so bile včasih skoraj prazne. V zadnjih dveh, treh letih pa se je zadeva precej spremenila. Ponudba se je dokaj obogatila in razširila. Danes lahko kupite marsikaj, a cene so praviloma višje kot v tujini. Carinska politika je takšna, da na primer za hladilnik na Kubi plačate vsaj dvakrat toliko kot pri nas. Razširitev ponudbe za široko potrošnjo so še najbolj spodbudili številni Kubanci, ki delajo v tujini v okviru močnih zdravstvenih misij, na primer v Venezueli, Boliviji in drugih državah. Ti ljudje so včasih imeli pravico, da so ob vrnitvi lahko prinesli domov praktično celotno gospodinjstvo. Počasi so se te uvozne olajšave skrčile, narasla pa je ponudba za široko potrošnjo, za zdaj še ob previsokih cenah.

Zdaj, ko se Kuba odpira, verjetno na možnosti za posel in zaslužek prežijo številne multinacionalke. Ali obstaja nevarnost, da bo s tem tudi izgubila nekaj svoje duše in se "razprodala"?
Kubanska vlada je pri tem previdna in zadržana. Kar se tiče kubanske duše in tradicije, ki ju še posebej prepoznavamo v bogati kulturni dediščini, lahko rečemo, da znajo nanjo skrbno paziti. Številna stara mestna jedra, ne le v prestolnici, marveč tudi po drugih dragocenih mestih, na primer v Cienfuegosu, Camagueyu in Trinidadu so zelo skrbno in lepo obnovljena. V zadnjih letih prispevajo k temu še posebej praznovanja petstoletnic ustanovitev najstarejših mest na otoku. Svojo dediščino, tako materialno kot nematerialno, znajo dobro varovati in prepričan sem, da bo tista prava slikovita, nadvse gostoljubna in glasbeno razgibana Kuba še dolga desetletja burila domišljijo turistov in jih vabila k obisku. Vsa premična dediščina iz obdobja pred revolucijo, s tem seveda tudi klasični avtomobili, je zaščitena pred morebitnim izvozom. Obstaja tudi zanimiv predpis, ki lastniku avtomobila narekuje, da mora prometno dovoljenje po izteku njegove veljavnosti obnoviti, sicer mu po dveh letih mirovanja grozi odvzem avtomobila. To na eni strani zveni grozljivo, po drugi pa ima svojo logiko v smislu ohranjanja te bogate tehnične dediščine pri življenju, saj bi sicer imeli polne garaže starih avtomobilov, ki bi rjaveli in ne bi bili v obratovanju.

Znan je stavek, da na Kubi še nihče ni umrl od lakote, saj vsak prebivalec od države na mesec prejme določeno količino hrane. Štiričlanski družini tako na mesec pripada približno 10 kg riža, 6 kg sladkorja, 3 kg fižola, 2 litra olja, 3 kg piščanca in 40 jajc. Dnevno dobijo kruh za vso družino. Šolanje je brezplačno, Kubanci imajo tudi številne druge ugodnosti (skoraj brezplačno vodo, elektriko in fiksno telefonijo). Po drugi strani pa je povprečna plača okoli 20 dolarjev. Kako dobro ali slabo torej živijo Kubanci?
Obiskovalec otoka se slej ko prej znajde v pogovoru z domačinom, ki potoži, da je težko živeti v sistemu, kjer znaša povprečna mesečna plača 20 dolarjev. Če bi pogledali na plačilne liste, bi videli, da je res tako. V zadnjem letu je država sicer zvišala osebne dohodke zaposlenim v zdravstvu in verjetno bo takšen trend na dolgi rok moral slediti tudi v drugih panogah. Vendar pa vam bodo sogovorci le redko opisali vse tiste ugodnosti, ki jih denimo pri nas nimamo več. Povprečen račun za električno energijo v kubanski družini znaša približno evro in pol, voda se v številnih primerih sploh ne obračunava ali stane pol evra mesečno, stroški za plin so blizu temu. Turisti včasih osuplo ugotavljajo, da imajo Kubanci še vedno hrano na karte. Nam se seveda zdi strašljivo, če vemo, v kakšni stiski se je hrana na karte delila pri nas v 50. letih. Če pa Kubo primerjate z državami tretjega sveta, kamor otok uvrščajo, opazite, da le redkokje prebivalci sploh kaj dobijo od lastne države.

Plača je za naše pojme simbolično nizka, po drugi strani pa bi po slovensko rekli, da skoraj ne poznajo položnic. Zdravstvo in šolstvo sta zastonj, enako vrtec, a le, kadar je otrokova mati zaposlena. Družinska enota, ki živi v skupnem gospodinjstvu in kjer neredko sobivajo kar štiri generacije, prejema od države hrano, ki jih razbremeni v tej resni situaciji, a ne zadošča za popolno preživetje družine. Poleg stvari, ki jih dobijo in jih navajate sami, je v "libreti" sicer navedena še vrsta drugih stvari, ki pa že nekaj časa niso na razpolago. Te stvari si morajo prebivalci kupiti sami, večji del za konvertibilne pese.

Država je pred nekaj leti ugotovila, da tudi ob tako skromnih osebnih dohodkih ne zmore v javnem sektorju obdržati vseh zaposlenih. Po načrtu bi tako morali iz državnih služb odstaviti skoraj milijon zaposlenih, katerim pa so kot alternativo prvič po zmagi revolucije ponudili možnost samostojnega podjetništva. Odkar so ponudili to opcijo in odprli široko paleto poklicev, ki jih je mogoče opravljati z licenco, so ljudje množično zgrabili za to priložnost. Načelno je ta zakon ponudil kar veliko, saj lahko nekdo s svojo licenco zaposluje tudi do osem družinskih članov in nekateri so resnično ustanovili prava podjetja. Vendar pa so po nekaj mesecih vsi presenečeno dojeli, da uvedba podjetništva prinaša tudi uvedbo davščin, ki jih večji del poravnavajo v pavšalnih zneskih. Ti so seveda različni, a v večini primerov se sučejo okoli zneska, kakršnega prejme na mesec za svoje delo zaposleni v državnem sektorju. Za tiste, ki so imeli dobro podjetniško idejo in so se resno lotili dela, vse skupaj funkcionira dovolj stimulativno, medtem ko je na drugi strani tudi vse polno takšnih, ki so po uvedbi davkov morali licence vrniti, ker si niso znali organizirati dovolj donosnega posla.

Kakšne ideje so imeli ti novodobni podjetniki, kakšno novo ponudbo opažate v Havani?
Če malo karikiram, bi rekel, da so skoraj vsi moški sprva iskali ideje za posel kot mehaniki, kleparji, vodovodni inštalaterji in podobno, ženske pa so želele imeti lepotilne salone, manikuro, šiviljske delavnice, frizerske salone. Odprle so se tudi številne male kavarnice. Stvar je postala živahna, saj so do tistega trenutka kot pravi privatniki uradno lahko delovali le tisti, ki so z licenco oddajali sobe in lastniki redkih zasebnih restavracij, t. i. paladarjev. A tudi paladarji so bili do takrat praviloma omejeni na 12 mest za goste.

Za večje projekte je bilo treba počakati kakšni dve leti. Naslednji korak pri odpiranju podjetništva je prinesel zakon o t. i. neagrarnih zadrugah, kjer gre za novo obliko pravne osebe, v kateri se združijo vsaj tri fizične osebe ustanoviteljice, pri njenem delovanju pa nato soparticipirajo tudi zaposleni. Ključna lastnost te oblike podjetja je možnost neposrednega sodelovanja z državnimi institucijami, kar za samostojne podjetnike načelno ni predvideno. Nekatere novoustanovljene zadruge so tako recimo od države najele nepremičnine, denimo večje gostinske lokale, in z njimi upravljajo kot najemnice. S tem se je odprl nov plaz podjetniških projektov. Na vprašanje "Ali je res treba pohiteti na Kubo, da jo vidimo še takšno, kot je bila?" lahko v gospodarskem smislu odgovorimo, da je v bistvu že prepozno. Vsekakor je duh podjetništva na otoku ušel iz steklenice že pred nekaj leti.

Šolstvo in zdravstvo sta paradna konja kubanskega socializma. Njihovo zdravstvo je v samem svetovnem vrhu, kubanski zdravniki sodelujejo v številnih humanitarnih organizacijah. Blestijo zdravniki le na tujem ali je dobra zdravstvena oskrba tudi na Kubi?
Fidel Castro je že zgodaj v zdravstvu videl posebno panogo, ki ji že vse življenje posveča veliko pozornosti. Kuba ima močno produkcijo kakovostnih medicinskih kadrov, ne le zdravnikov in zdravnic, ampak tudi drugega osebja. Sistem je razvejan in nekoliko odstopa od tovrstnega izobraževanja v Evropi. Študij medicine traja šest let in njegova posebnost je, da študentje začnejo delati s pacienti zelo zgodaj. Samo v Havani je 13 medicinskih fakultet, od katerih je vsaka vezana na eno izmed mestnih bolnišnic. Za boljšo predstavo je treba pojasniti, da so te fakultete vendarle nekoliko manjše od naših dveh. V prvem letniku se študentje medicine posvečajo osnovnim predmetom, v drugem pa se že resno soočijo s praktičnim delom v bolnišnicah. Ob tem pridobijo praktična znanja drugega medicinskega osebja (sprejem bolnika, laboratorij, rentgen ...), nato pa preidejo na klinične predmete. Vsaka izmed teh fakultet je vezana tudi na vrsto specialističnih klinik. Tako država v tretjem letniku študente že vključi v zdravstveni sistem in študentje začnejo delati neposredno z bolniki. Študij končajo pri 24 letih. Država tako ob diplomi razpolaga s formiranim zdravnikom, ki lahko po potrebi sodeluje tudi na misiji v tujini. V zadnjem času se močno uveljavlja oblika specialističnega študija, kjer zdravnik en del specializacije opravi na Kubi, večji del pa že na misiji. To so praviloma le delne specializacije, ki jih zdravniki razširijo in dokončajo ob vrnitvi v domovino. Mladi se radi odločajo za to obliko, saj je sodelovanje v misiji povezano tudi z boljšim plačilom.

Zdravstvo je za vse Kubance zastonj in pacient se pri sprejemu izkaže le s svojo osebno izkaznico. Storitve za tujce se praviloma opravljajo v posebnih bolnišnicah, ki so razkošneje opremljene.

Si mladi Kubanci želijo iti v svet? Še vedno za obljubljeno deželo dojemajo ZDA ali si želijo tudi v Evropo?
Če vidimo, kako v zadnjih letih odhajajo mladi sposobni kadri iz Slovenije, ni težko razumeti, da je tudi med Kubanci kar nekaj takšnih, ki bi se raje videli v "prvem svetu", kot temu rečejo oni. Precej je ljudi, ki si na razne načine iščejo pot v tujino. Nekateri bi najraje prodali vse in šli v Miami, ki je zanje obljubljena dežela. Na Floridi se počutijo še posebej dobro, saj se tam gibljejo v špansko govoreči skupnosti. ZDA so Kubance med priseljenci od nekdaj pozitivno diskriminirale. Za kubanske državljane velja popolnoma drugačna zakonodaja kot za Mehičane ali druge latinskoameriške priseljence.

Govorimo o t. i. "zakonu mokre in suhe noge". Če kubanskega državljana ulovijo na kopnem, avtomatično dobi vse dokumente, da lahko ostane kot priseljenec v ZDA. Številni zato poiščejo možnost, da odidejo v Mehiko in od tam v ZDA. Če jih ulovijo na morju, pa jih praviloma vračajo nazaj. Dolga leta je za zbiranje teh prebežnikov na Kubo služilo oporišče v Guantanamu. S spremembami v zadnjih mesecih pa bo ta zakon počasi postal brezpredmeten.

Kako deluje dejstvo, da sta kar dve uradni valuti, konvertibilni peso in domači peso? Kaj je bil razlog tega in kaj se plačuje kje? Oblasti so napovedale, da bodo eno valuto ukinile, ker za dve ne vidijo več smisla. Se že ve, katero?
Osnovna valuta je "moneda nacional", s hitrim razvojem turizma v 90. letih pa se je pokazala potreba, da uvedejo tudi konvertibilno valuto, ki je zamenjala dolarje, ki so bili prej v obtoku na otoku. Konvertibilni peso bo tista, ki jo bodo ukinili, saj ne gre, da bi ukinjali nacionalno valuto. O tem se govori že nekaj let in v zadnjem času je nacionalna valuta doživela močno promocijo. Tudi v trgovinah, kjer se je prej kupovalo le s konvertibilno valuto, se zdaj plačujete tudi z nacionalno valuto. Vse skupaj v tem trenutku ni ključno, saj je razmerje med valutama ustaljeno pri 1:24, za en CUC dobite 24 kubanskih pesov. En CUC pa je enakovreden ameriškemu dolarju, tako da je razmerje med CUC-om in dolarjem kot razmerje med CUC-om in evrom.

Pred kratkim smo poročali, da so na Kubi odprli 35 točk z brezžičnim dostopom do interneta. Dostop do spleta je menda precej omejen, na voljo je le v dragih hotelih in spletnih kavarnah. Kako potem vi vodite turistično agencijo, če imate tako oteženo komunikacijo? Po podatkih ZN-a ima le 3,4 odstotka kubanskih gospodinjstev dostop do spleta. Neki ameriški profesor je dejal, da ima "Kuba zgodovinsko gledano verjetno najslabši dostop do spleta na zahodni polobli".
Internet je bil do zdaj res problematičen. Formalno gledano lahko do spleta pride kdor koli, vendar so cene tiste, ki omejujejo njegovo uporabo. Dolga leta je bil internet na razpolago le v večjih hotelih, a strošek za eno uro je znašal od pet do deset dolarjev. Seveda ob tem ne moremo govoriti o kakšni širokopasovnosti. Ko človek sedi pred monitorjem in čaka četrt ure, da se mu odpre eno samo sporočilo, in nato spet pol ure, da pošlje odgovor, to res ni prijetno. A v zadnjem letu se je ponudba močno izboljšala. Odprli so spletne klepetalnice na poštah. Precej ljudi ima doma internetne priključke samo za pošto.

V Sloveniji je uporaba spleta razširjena in razmeroma poceni, zato ste verjetno že pozabili, kako je, če za komuniciranje prek spleta potrebujete modem in telefonski priključek. Prav tako danes le malokdo pomisli, da pozna internet različna "vrata" - za pošto, za deskanje in za telefonijo. Na Kubi je bila do zdaj nemogoča uporaba Skypa, na Facebook pa je bilo najbolje iti le v nočnih urah, sicer je deloval izredno počasi. Pred nekaj leti smo imeli vsi velika pričakovanja, ko so položili kabel za internetno komunikacijo iz Venezuele v Santiago de Cuba. S tem se je Kuba dokončno po kablu priklopila na globalno omrežje. Takrat smo poslušali napovedi, da bo od zdaj internet 3.000-krat hitrejši, a se je vmes ta projekt malo ustavil. Če poslušam komentarje prijateljev v zadnjih dneh, mislim, da zdaj doživljamo to, kar smo pričakovali leta 2010.

Seveda poslovanje v takšnih pogojih ni najlažje. Na mesec sem imel do zdaj vsaj 150 evrov internetnih stroškov. In tudi če imate srečo s 24-urnim dostopom, ta nikakor ni širokopasoven. Kdor je pri delu vezan na deskanje po različnih straneh, se največkrat odloči za delo v nočnih urah, ko je obremenitev manjša. Zadnja novost je sprostitev interneta na prenosnih telefonih. Uporabi elektronske pošte so pred dvema tednoma na prenosnih telefonih ob občutnem doplačilu sprostili še deskanje po spletu.

Kako pa je s televizijsko mrežo, katere programe lahko spremljate?
Kubanci gledajo kar nekaj programov različnega žanra, ki seveda sodijo v okvir državne televizije, hkrati pa tudi mednarodno TV-mrežo Telesur, ki prinaša novice iz celotne Latinske Amerike. V zadnjem letu je na voljo tudi digitalni signal. Ponudba TV-programov za tujce je seveda širša - v hotelskih resortih so na voljo satelitski programi, med katerimi prevladujejo ameriški, a na voljo so tudi evropski in azijski programi. Domačini za zdaj ne morejo uporabljati satelitskih sprejemnikov.

Preidiva na povezave Slovenije s Kubo. Koliko Slovencev živi na Kubi ali vsaj v Havani? Se to število dviga?
Trenutno nas v Havani živi stalno pet, en prijatelj pa je v Vinalesu na severu države, a ti podatki so težko aktualizirani. Vedno znova se pojavi kdo, ki razmišlja o tem, kako bi se iz turista prelevil v stalnega prebivalca. Čeprav smo majhen narod, so slovenski turisti na Kubi močno navzoči. Sam ob večjih skupinah, ki jih vodim po otoku, pogosto svetujem tudi posameznikom, ki si želijo otok ogledati samostojno. Nekaj je tudi kroničnih "povratnikov", ki se na otok vračajo po nekajkrat letno. Še najmanj je pravzaprav med Slovenci gostov, ki bi prišli s čisto počitniškim programom "playa y sol", kot temu pravijo Kubanci, v Varadero ali na Cayos, nizke peščene otoke, ki ležijo pred kubansko obalo in slovijo po deviško beli mivki. Med počitniškimi gosti v hotelskih resortih daleč prevladujejo Kanadčani, ki so turistični obiskovalci številka ena na Kubi.

Na Kubo ima vaša agencija od osem do deset organiziranih potovanj letno. S kakšnimi predsodki in pričakovanji običajno pridejo Slovenci na Kubo in kaj jih najbolj preseneti - tako v pozitivnem kot negativnem smislu?
V glavnem ljudje prihajajo z realnimi pričakovanji. Ne nazadnje smo izšli iz nekdanje skupne države, ki v določenem obdobju ni bistveno odstopala od tega, kar danes srečamo na Kubi. Še pred dvema, tremi leti sem Kubo na zgodovinskem traku v primerjavi z nami postavljal v pozna 60. in zgodnja 70. leta. Spremembe, ki so se zgodile v zadnjem času, pa kažejo, da korakajo s hitrejšimi koraki, ki izrisujejo situacijo, kot bi bili pri nas na začetku 90. let. Ena izmed teh sprememb je tudi zakon, na podlagi katerega je veliko ljudi prišlo do stanovanj oziroma so dobili pravico do ugodnega odkupa hiš ali stanovanj, ki so bila prej državna ali je bil njihov status nedorečen. Ta zakon in tisti o samostojnem podjetništvu sta vzvalovila kubansko družbo.

Ste morda na Kubi že naleteli na kakšen slovenski izdelek ali vsaj jugoslovanski?
Žal ne. Morate računati, da je Kuba vendarle daleč od Slovenije. Ozek krog ljudi se morda še spomni na 80. leta, ko je Smelt na Kubi opremil nekaj bolnišnic. A to ni bil širokopotrošni artikel, po katerem bi nas prepoznavali. Tako kot Slovenci ne vemo čisto dobro, kje leži kakšna izmed malih karibskih držav, tudi oni za nas ne vedo vedno. Pri prepoznavanju si je treba pomagati z nekdanjo državo, pa tudi s sosedstvom Italije. Pogosta je zamenjava s Slovaško.

Ali so na Kubi prisotna kakšna slovenska podjetja? Kje vi vidite največje priložnosti za sodelovanje in izvoz na Kubo? Kdo pa je od tujcev že prisoten na tem trgu?
Pred nekaj leti je na Kubo prišlo ljubljansko podjetje Sinter, ki izdeluje zavorne obloge in sklopke, zdaj pa s svojim kakovostnim orodjem na trg vstopa Unior Zreče. To pa nikakor ni lahko, saj so povsod navzoči kitajski proizvodi. Ne smemo pozabiti, da so v genetskem zapisu Kubancev, v katerem ni nič indijanskega, poleg Špancev in temnopoltih Afričanov, prisotni tudi Kitajci. Ko so namreč v sredini 19. stoletja iskali delovno silo za plantaže, še posebej po ukinitvi suženjstva leta 1868, so na Kubo pripeljali vrsto ogromnih ladij z delovno silo iz Šanghaja. To so bili praviloma mladi, za delo sposobni moški, ki so v Šanghaju podpisali pogodbo, da bodo sedem let kot sužnji delali na plantažah, nato pa bodo svobodni. Po trdem delu na poljih jih je večina prišla v prestolnico, kjer je zrasla kitajska četrt. Zato v Havani praznujejo kitajsko novo leto in imajo vrsto kitajskih običajev. Kljub temu pa nikjer ne boste srečali pravega, rasno čistega Kitajca. Ti so se pomešali, najprej s črnci in mulati, malo pozneje pa tudi s Španci, in iz te zgodbe so vzniknili neverjetno zanimivi obrazi. Ker kri ni voda, kot pravimo Slovenci, se res ne smemo čuditi, da je Kitajska danes ob Kanadi in Venezueli daleč najmočnejša gospodarska partnerica Kube in da evropski uvozniki hitro trčijo na močno navzočnost kitajskih podjetij.

Pa še malo o stereotipih, o Kubi jih obstaja res veliko - da vsi Kubanci pijejo rum in kavo, kadijo kubanske cigare in plešejo salso, rumbo in čačača, neprestano in zelo glasno govorijo ter veliko dajo na svoj videz. Resnica ali laž?
Znana kubanska pesem pravi "Todos los negros tomamos cafe" ali "Vsi črni pijemo kavo". To že ne drži - poznam prenekaterega temnopoltega, ki kave ne pije. Rum ni le eden najbolj prepoznavnih izvoznih artiklov, ampak se ga precej tudi konzumira. Ko je kakšna velika krajevna "fiesta", se množično pije rum, ki je cenejši in seveda tudi preprostejši kot oni, ki ga ponudijo turistom. Za liter belega ruma v trgovini odštejete okoli tri evre, za dober rjavi rum pa nekje od sedem evrov naprej. Omejitve navzgor skoraj ni. Zdaj na Kubo pridejo tudi turisti, ki so pripravljeni za steklenico odličnega ruma odšteti tudi več kot tisoč evrov. Domačini rum lahko kupijo tudi v bodegi, trgovini, kjer se deli hrana na karte in se kupujejo določene stvari po subvencioniranih cenah za nacionalno valuto. V bodegah se prodajajo tudi preproste cigare - ne havanke, da ne bo pomote. Turisti pogosto zamenjujejo izraza Kubanka in havanka. Havanke so le najboljše cigare, ki jih izdelujejo na otoku, Kubanke pa so pač vse prebivalke otoka. Zvijanje cigar je danes na Kubi dokaj feminiziran poklic, a med delavci v tobačnih tovarnah srečate tudi precej moških.

Za dobro havanko velja, da se mora človeška roka tobaka dotakniti 150-krat. Začne se s sejanjem semena, nadaljuje s presajanjem iz banjic na polje, sledi spremljanje rasti tobaka, paziti je treba, da rastline ne napadejo škodljivci. Če želite posebej dobro ceno, bo tobak rasel pokrit s črno mrežo, da ga ne opeče sonce. Na koncu sledi pobiranje tobačnih listov, sušenje in obdelava v tovarni. Dokler tobačni list ne preide iz polja v sušilnico, je to večinoma moško delo, v sušilnici pa delo prevzamejo ženske. Gojenje tobaka je za razliko od gojenja sladkornega trsa izredno zahtevno. Gojenje trsa je množični posel, v starih časih ste potrebovali predvsem nekvalificirano delovno silo, ki je z mačetami trgala trs in ga kuhala. Pri tobaku je drugače, bolj je podobno vinogradništvu, saj je pobiranje tobačnih listov fino delo. Lastnik plantaže se odloči, katere liste se bo pobiralo kateri dan. Dober pridelovalec tobaka ima liste namreč ločene. Vrhnji listi dajejo ostrino, pikantnost pri kajenju, spodnji listi pa so mehki, svilnati in se uporabljajo za plašček, ovoj cigare.

Če na Kubi stopite v trgovino in kupite škatlo odličnih havank, cena ne bo mnogo nižja kot v Ljubljani. A poleg odličnih cigar obstajajo tudi skromnejše, ki so domačinom na voljo po za njih dostopnih cenah v bodegah.

So pa Kubanci odprti ljudje, zgovorni, glasni, temperamentni, optimistično gledajo na življenje, podobno kot drugod v Latinski Ameriki?
V pogovoru je, tako kot v vsej Latinski Ameriki, neznansko pomembna tudi nebesedna komunikacija, mimika obraza, gestikuliranje z rokami itd. To pomaga tudi turistom, ki ne govorijo špansko. Kubanci imajo izreden smisel za glasbo, kar pripisujemo močnemu vplivu afriške kulture, ki je na otok prišla s prihodom množice črnih sužnjev skozi dolga stoletja. To se močno pozna tudi pri religiji, ki je na Kubi živa mešanica vsega, krščanstva, spiritualizma, vraževerja in seveda treh afrokubanskih religij - to so santeria, palo monte in brujeria, ki je kubanski odvod vuduja. Ljudje so zelo odprti in da, tudi nadvse glasni. V katerem koli kubanskem mestu le težko najdete miren kotiček, kjer ne bi poslušali glasbe s treh koncev.

Pogovora nikakor ne moreva končati brez omembe Fidela Castra, ki je še vedno, čeprav se je neuradno že leta 2006 umaknil z oblasti, eden najbolj znanih ljudi na svetu. Kako ga vidijo sodržavljani - velja za legendo, sivo eminenco, ohranja kult osebnosti, ali je že rahlo pozabljen?
Čeprav na Kubi že kar nekaj let drži taktirko v roki Raul Castro Ruz, ki je bil prej desetletja minister za obrambo, Kubanci v njegovem bratu Fidelu prepoznavajo ne le svojega dolgoletnega "leaderja", marveč tudi pomembnega misleca, filozofa in državnika svetovnega ranga. Dolgo se ni vedelo, kje živi. Z njim so po tihem povezovali vrsto hiš v mestnih predelih Miramar in Vedado. Temu se niti ne gre čuditi, če pomislimo na številne atentate, ki so jih nanj načrtovali in neuspešno izvedli. V zadnjih letih živi v miru na obsežnem posestvu na zahodnem koncu prestolnice, obdan z nasadi zdravilnih zelišč. Kot vse svoje življenje je tudi tu zavezan misli in skrbi za razvoj kubanskega zdravstva. Le redko ga vidimo v javnosti, a tu in tam se še pojavi. Osrednji kubanski dnevnik Granma in spletni portal Cubadebate redno objavljata njegova razmišljanja na aktualno dogajanje, v glavnem na zunanjo politiko.

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka? Kubanski Cayos, kot pravijo otokom, ki ležijo 30-40 kilometrov pred obalo. Najlepši so Cayo Coco, Cayo Guillermo, Cayo Santa Maria. Kuba tvori zgornji del loka, ki predstavlja drugi največji koralni greben na svetu, in to je vsekakor biotop, ki ga je vredno spoznati.

Najbolj tipičen spominek?

Cigare in rum, sam pa goste rad opozorim na zelo lepe izdelke, pletene iz palmovih listov (slamniki, košarice), in množico preprostih afrokubanskih glasbil, predvsem tolkal.

Najslavnejši državljan?

To je nedvomno Fidel Castro, čeprav je med Kubanci tudi veliko slavnih športnikov in umetnikov, recimo pisatelj Alejo Carpentier, ki mu je zaradi prezgodnje smrti za las ušla Nobelova nagrada za literaturo.

Cena kave in piva v lokalu? Tu smo spet pri dvojnem življenju na Kubi. Običajna cena kave je slab evro, v razkošnem hotelu pa tudi do tri. Če pa zavijete v lokal, kjer kavo ponujajo za monedo nacional, lahko kavo spijete tudi za en peso nacional, kar bi pomenilo približno pet evrskih centov. In to je lahko celo zelo dobro kava. Pivo imajo dobro, cena zanj se giblje med enim evrom in tremi evri v hotelih.
Tradicionalno rivalstvo?Ni izbire, že 55 let ZDA.
Najbolj znan slovenski proizvod? Ga ni.
Najkoristnejša beseda?Gracias in Por favor (Hvala in prosim).
Značilna hrana in pijača?Kuba je raj za ljubitelje koktajlov, osnova za številne koktajle je beli rum. Značilna hrana sta riž kot glavna prikuha - beli riž, rumeni riž in "congris" - in riž s fižolom. Kot priloge so pogoste tudi različne vrste sladkega krompirja in banan. So pravi strokovnjaki za pečenje odojka. Kadar imajo za velike praznike koline, še posebej na vzhodu, radi to pokažejo tudi sosedom in takrat svinjska glava konča nataknjena na žebelj pri hišnih vratih. Druga nacionalna jed je piščanec z rumenim rižem. Preseneča, da doma ne pojedo mnogo rib. V hotelih jih sicer ponujajo, sicer pa množičnega ribolova ni. V kubanskih vodah sicer najdemo odlične ribe, na primer pargo, dorado (zlata skuša), različne vrste mečaric. To je sploh zgodba zase - če pomislimo na Kubo, ne moremo mimo Ernesta Hemingwaya in njegovih ribolovnih izkušenj. V 50. letih je začel veliko mednarodno tekmovanje v lovu na mečarice. Kuba je tudi raj za ljubitelje tropskega sadja - papaje (fruta bomba), guajabe, manga, chirimoye, ananasa ...
Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne? Da Kubanke cigare zvijajo na stegnih. Ne drži.
O čem se trenutno največ govori?

O otoplitvi odnosov z ZDA.

Najbolj tipično ime in priimek?

Lahko bi rekel Jose Hernandez, a zgodba z imeni je zelo zanimiva. Večina imen je španskih in med njimi prevladujejo svetopisemska imena. S prihodom temnopoltih sužnjev so se uvozila afriška imena, ne pa tudi priimki, saj Afričani teh niso uporabljali, zato so vsem sužnjem podelili priimek lastnika plantaže. Tako je pogosta kombinacija afriških imen in španskih priimkov. Če bi gledali seznam osebnih imen na Kubi, bi si upal trditi, da se jih daleč več kot polovica začne na Y, na primer Yoandris, Yarelis, Yuleisy. V 19. stoletju so prišli Kitajci, ki so prinesli svoje priimke, a so že v drugi generaciji praviloma sprejemali španska imena. V obdobju po revoluciji so se prijela tudi ruska imena, veliko je Katjuš in Volodij. Pod vplivom ameriške filmske industrije, ki je nadvse razširjena na Kubi, pa se je pojavilo veliko ameriških imen, kot sta Nancy ali Wendy. Vse je pomešano. Zabavno je tudi poimenovanje dvojčkov, kjer se starši pogosto odločijo za variacijo enega imena s tem, da za drugega otroka izumijo novo ime s spremembo ene črke, npr. Yudeisy in Yuleisy.


Kuba po cenah ni primerljiva z nekaterimi azijskimi državami, kjer lahko preprost obiskovalec ob skromnih zahtevah preživi z nekaj dolarji na dan. Za sobo v zasebni hiši, ki je registrirana za uradno oddajanje tujcem, je treba odšteti nekje od 20 do 30 evrov na noč, odvisno od lege in kakovosti namestitve.


Kuba nima le dobro organizirane zdravstvene mreže doma in udeležbe na misijah v tujini, ampak razvija tudi medicinski turizem in je eden pomembnejših igralcev v latinskoameriški farmakologiji. Pri tej se ne omejujejo le na obsežno produkcijo generičnih zdravil, marveč imajo tudi vrsto priznanih inštitutov, kjer nadvse kreativno iščejo nova zdravila. Posebej poznani so na primer zdravilo, ki ga pridobivajo iz škorpijonovega strupa in je namenjeno onkološkim bolnikom, in tablete PPG, ki so izdelane iz voskov sladkornega trsa in nadvse uspešno nižajo stopnjo holesterola v krvi.


Verjetno ni daleč dan, ko bodo v kubanskih menjalnicah ukinili 10-odstotno provizijo, s katero so dodatno "obdavčeni" ameriški dolarji in zaradi česar se evropskim turistom nikakor ne splača priti na otok z ameriškimi dolarji.


Anja P. Jerič
Borut Uršič z ženo. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Kubanski kavboj. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Promet na Kubi. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Popoldne na Maleconu, obalni promenadi v Havani. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Kuba je raj za opazovalce parnih lokomotiv. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Kubanci imajo izjemen posluh za glasbo. Razširjena je uporaba preprostih afrokubanskih glasbil, predvsem tolkal. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Spredaj Borut, za njim zaliv Guantanamo s spornim ameriškim vojaškim oporiščem. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Pri prevzemanju hrane na karte v bodegi. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Kakav. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Obiralka kave. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Le kdo ne pozna kubanske zastave? Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Kubanski krokodil. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Mali šmaren v svetišču Regla pri Havani. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Na podeželju je konjska vprega še vedno pogosto prevozno sredstvo. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Playas del este ob Atlantskem oceanu. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Papya ali fruta bomba, kot ji pravijo Kubanci. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Potapljanje na Kubi. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Znameniti trg v Trinidadu. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Ribič. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Pobiranje in sušenje tobačnih listov. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Zvijanje cigar. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Vedado, predel Havane. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Vaje znanega baletnega ansambla v Camagueyu. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča
Pri obredu santerie. Foto: Osebni arhiv Boruta Uršiča

Znanost in tehnologija


Jernej Štrasner, razvijalec pri Facebooku: V tujini me še nihče ni vprašal po izobrazbi

Maja iz Mjanmara: Elito uči o vinu, domačine pa zasvajajo dobrine z Zahoda

Žare Veselič na Fidžiju živi na zemljišču, ki mu ga je podaril poglavar

Anka s Tasmanije: Slovenska zaveznica aboriginov in ekoaktivistka