Katarina v Indiji okuša, da preprosto življenje ni dolgočasno

Indija ni enostavna država za potovati

Ko so ji leta 2011 ponudili enomesečno izobraževanje na Nizozemskem, si verjetno ni mislila, da bo Indija kdaj postala njen drugi dom. Kot koordinatorica projektov English for Kids Foundation, prek katerega vodi prostovoljce, ki želijo poučevati neprivilegirane otroke, in Anglia Network Europe - mreža učiteljev angleščine, ki želijo učencem ponuditi različne dejavnosti v angleščini, je delček v mozaiku življenja posvetila Indiji.

03. maj 2016 ob 06:12
Ljubljana - MMC RTV SLO
"Ko sem zamenjala slog oblačenja in sem prešla v tradicionalna indijska oblačila, se je tudi odnos Indijcev do mene zelo spremenil. Na drugi strani pa zdaj od mene pričakujejo, da sem že določene indijske navade vzela za samoumevne. Vendar pa je ena stvar, ki jim ne bo uspela - najti indijskega moža." Foto: Osebni arhiv

"Nikoli nisem bila privrženka organizacij, ki ponujajo prostovoljstvo"
A takrat je bilo drugače, pravi Katarina. V sklopu programa na Nizozemskem, kamor je bila vabljena, je bila Katarini predstavljena fundacija English for Kids Foundation (EFKF), ki jo je takrat vodil njen zdajšnji vodja. EFKF so prostovoljni projekti poučevanja v tretjem svetu. "Priložnost sem zagrabila, saj sem leto absolventskega staža želela izkoristiti za poučevanje angleščine v eni izmed držav tretjega sveta. Takrat sem oklevala med Gano in Indijo. Do Gane po petih letih še zmeraj nisem prišla, saj se stalno vračam v Indijo," pravi Katarina.

"Veliko je prostovoljcev brez znanja in izobrazbe"
"Ko sem prvič obiskala Indijo, sem mesec dni preživela v Sonarpurju pri Slovenki Mojci Gayen, ki ima šolo za neprivilegirane otroke. Nato sem pot nadaljevala v Varanasi, kjer sem prek fundacije EFKF dobila kontakt ravnateljice z Little Stars School, kjer danes izvajamo projekte. V času poučevanja v Indiji sem spoznala ogromno prostovoljcev, ki so poučevali na šolah. To so bili prostovoljci z idejo, da bodo s svojo prisotnostjo spremenili svet, vendar brez izobrazbe, izkušenj in občutka za poučevanje."

"Želela sem otrokom iz revnih indijskih družin nuditi kakovostno izobraževanje"
"Ideja o projektu se je porodila na tretjem obisku Indije predvsem zaradi šole, kjer sem učila, ki je imela 900 učencev iz revnih družin. Projekt je temeljil na tem, da bi prostovoljce predhodno pripravil na poučevanje, delovali bi v skladu z učnim načrtom ter v sodelovanju z ravnateljico in osebjem šole. Idejo sem predstavila ravnateljici na indijski šoli, nad katero je bila navdušena." Svojo idejo je poslala na fundacijo English for Kids Foundation na Nizozemsko. Povabili so jo na Nizozemsko, kjer naj bi delala pri projektu, ki je dobil ime Global Education Practicum – poučevanje angleščine v Indiji. "Projekti, ki jih izvajamo, ne motijo rednega pouka učencev, saj jih izvajamo času počitnic januarja. Na začetku je v razredu približno 15 učencev, po enem tednu so razredi s 50-60 učenci. To je pokazatelj, kako veliko je želja po izobraževanju. Projekt je ponujen tudi v Sloveniji. Kdor koli želi, se nam lahko pridruži."

"Z veseljem in ponosom pa povem, da je moj projekt že v prvem letu postal predmet na eni izmed University College in pa akreditiran na University College Amsterdam ter na večini pedagoških fakultet na Nizozemskem, ki imajo posebno obšolske projekte," pravi Katarina.

"Kastni sistem ima pomembno vlogo"
"Šolski sistem v Indiji je zelo kompleksen," pravi Katarina. Indija ima državne in zasebne šole, znotraj katerih so šole za premožne in manj premožne učence. Veliko tujcev tudi ustanavlja šole znotraj te skupine. "Elitne zasebne šole imajo visoke šolnine, ki si jih lahko privoščijo le premožnejši Indijci. Od leta 2012 velja zakon, da ima vsaka šola 25 odstotkov mest namenjenih učencem, ki si ne morejo privoščiti izobraževanja. Vendar se zakon ne izvaja v praksi oz. šole najdejo posebne načine, da sledijo zakonu (npr. znana indijska veriga šol ustanavlja šole za revnejše učence v vaseh, tako zadovolji teh 25 odstotkov). Razlog je ta, da premožni starši ne želijo, da se njihovi otroci družijo z otroki iz nižjega kastnega razreda," pravi Katarina.

"Žganje trupel ob reki Ganges me je na začetku čustveno pretreslo"
"Hitro sem se navadila Indije, nisem imela nikakršnih pričakovanj, skušala sem sprejeti državo in se prilagoditi. Zahvalim se lahko tudi Mojci Gayen in njeni družini, ki so me vpeljali v indijski način delovanja. Zdaj se mi zdi že popolnoma normalno, da mimo mene, medtem ko pijem čaj s prijatelji, nosijo trupla do Gangesa. Varanasi je energijsko nabito mesto, kjer sta življenje in smrt enakovredni vrednoti." V Indiji, kot pravi sama, se je začela zavedati drugačnosti. "Imam super prijatelje, indijsko družino, osebe, ki jih spoštujem in cenim. Z ravnateljico šole sva redno v stiku, mi poroča o svojem delu v razredu. Predvsem se rada vračam v Indijo zaradi učencev, ki sem jih učila, in spremljam njihov napredek. Zavedam se, da s projekti in delom ne bomo omogočili prehoda kast in bogatega življenja v prihodnosti, vendar sijoče oči in iskre v očeh teh otrok dajejo projektom smisel."

"Indijske ženske me rade oblačijo v sarije"
"Ko sem zamenjala slog oblačenja in sem prešla v tradicionalna indijska oblačila, se je tudi odnos Indijcev do mene zelo spremenil. Na drugi strani pa zdaj od mene pričakujejo, da sem vzela že določene indijske navade za samoumevne. Vendar pa je ena stvar, ki jim ne bo uspela - najti indijskega moža."

Katarina pravi, da se v Indiji več ne čuti turist, Indija je postala njen drugi dom. Prizna, da jo je na začetku skrbelo zaradi higiene. "Sploh uporaba stranišč je bila poseben podvig, pogosto se šalim, da so tukajšnja stranišča in držanje ravnotežja razlog mojega začetka prakticiranja joge. Še vedno imam težave z indijsko hrano - res nisem ljubitelj začinjenih jedi. In ne, kariji iz indijskih držav niso prava indijska hrana. Vsakodnevni obroki so precej drugačni."

"Joga me je naučila, kako preživeti čas sam s seboj"
"Ko sem prvič potovala v Indijo, sem imela dvom glede joge in meditacije. Hkrati sem ljudi, ki so se ukvarjali z jogo, uvrščala v spiritualne manijake. V Indiji sem pogrešala rekreacijo, saj ni mogoče teči po ulicah Varanasija ali plavati. Predlagali so mi jogo. Odločila sem se poskusiti. Od takrat je joga postala način življenja. V Indiji imam učitelja joge (Guru Ji), ki me ne uči samo položajev, ampak tudi ideologijo in druge vidike joge. Vsaj petkrat tedensko si skušam vzeti čas za jogo. To je čas, ko ne razmišljam o ničemer. Je izklop od vsakodnevnega vrveža, stresa. Na Nizozemskem sem vključena v nekaj joga studiev, veliko pa izvajam tudi sama. Letos se bom vpisala na študij joge na daljavo na Univerzi v Bangaloreju v Indiji."

"Jej, moli, ljubi?"
Indijci obožujejo Evropejce, tako imenovane "walking money". "V Varanasiju se želijo družiti s tujci, jih voditi po mestu, ampak ne zastonj. Indijci niso neumni, vedo, kako manipulirati s turisti. V Varanasi prihajajo različne vrste turistov, od hipijev, ki so bolj indijski kot Indijci, do turistov, ki so zaprti v prestižnih hotelih z indijskim osebjem in mislijo, da je to Indija. Zahodni način življenja ima velik vpliv. Varanasi se je drastično spremenil od mojega prvega obiska do danes. Vedno mi je zanimivo poslušati zgodbe Indijcev, njihove izkušnje z zahodnjaki." Kot pravi Katarina, je vedno več Evropejk, ki imajo kratke romance z domačini, nekatere celo plačujejo Indijcem za spolne usluge. "Večinoma so to ženske, stare od 35 do 50 let, ločene oz. razočarane. Ogledale so si film Jej, moli, ljubi, ter se odločile zdraviti svojo nesrečno življenje s spiritualno obarvanim izletom v Indijo, kjer se s pomočjo gurujev (op. učitelj) učijo meditacije, raznih ritualov o smislu življenja in pogleda na svet. Realnost je nekoliko drugačna: verjetno so spoznale mladega Indijca, ki jim je dvoril in pihal na dušo, se jim posvečal, pretvarjal, da ga blazno zanimajo njihove težave, Evropejke pa so jim plačevale večerje, obleke, izlete, tako imenovan zahodni slog življenja. Evropejke odidejo, ravno tako nesrečne, kot so prišle, mladi Indijci pa najdejo novo žrtev."

"Več slabih izkušenj sem imela v Evropi"
Kot pravi sama, v Indiji ni imela slabih izkušenj. "Ljudje strmijo vate, te fotografirajo, skušajo navezati stik, vendar sprejmem to kot nekaj, s čimer se moram sprijazniti, saj sem drugačna in tako kot mene tudi njih zanima drugačnost." Varanasi je hektično mesto, agresivno, kaotično, smrt in življenje sta na cestah. Kot nadaljuje Katarina, prizna, da je nekoliko previdnejša, odkar so posilstva v Indiji izpostavljena v medijih, vendar je odstotek posilstev še zmeraj manjši kot v Evropi in ZDA in ni pravično, da Indija dobiva medijsko podobo države posilstev, na drugi strani pa ni napisano, kakšen je odnos in obnašanje tujcev. Zavedati se moramo, da smo tujci v tuji državi. Zato se prilagajamo njihovi kulturi.

"Za potovanje v Indijo ne smete imeti nobenih pričakovanj"
Katarina pravi, da Indija ni enostavna država za potovati. Zahteva ogromno energije in potrpežljivosti. Potovanje v Indiji v človeku sproži spekter čustev: veselje-jezo, veselje-jok, navdušenje-razočaranje, prijaznost-agresivnost, samozavest-obupanost. Kot pravi, je država nasprotij. "Ljudem, ki se odločajo za potovanje v Indijo, priporočam, da se prepustijo toku in potujejo čim manj načrtovano, naj preživijo čim več časa v neturističnih predelih, kjer so ljudje drugačni, odprti, prijazni. Ne bojte se druženja z ljudmi, vendar z mero razuma. Indija ni samo država beračev, umazanije, posilstev, revščine, kastnega sistema, podrejenega položaja žensk, nesvobode, nesprejemljivih pravil in nerazumljiv norm in vrednot. Je vse prej kot to. Nauči nas, da preprosto življenje ni dolgočasno, da ljudje lahko in znamo funkcionirati v drugačnem okolju in pri tem uživati. Indija človeka spremeni."

Kot pravi, zahodnjaki dajemo Indijcem lažno podobo Evrope in hkrati vsiljujemo naše ideje. "Nestrpna postanem, ko mi Evropejci omenijo, kako nesrečni in revni so Indijci. Resno? V primerjavi s čim in kom? Z nami, zahodnjaki? Ja, Indijci imajo definitivno manj materialnih dobrin kot mi, imajo manj denarja, večina nima uspešnih karier, vendar, kaj je pokazatelj, da so revni in nesrečni? Njihova kolektivnost, občutek za soljudi, pomembnost družine ... to je nekaj, česar mi ne poznamo v takšni meri. Indijci imajo drugačen standard, drugačen način življenja, vendar drugačen, ne manjvreden."

"Moje življenje v Indiji ni isto kot življenje Indijcev"
"Cena redne zaposlitve je ta, da se vračam v Indijo še zmeraj vsako leto, vendar za krajše obdobje, pa vendar dobim svojo "dozo" Indije. Indija me je zaznamovala in spremenila, vendar nisem postala neki 'spiritualni freak' in ne iščem smisla življenja in razsvetljenja v Indiji. Rada imam svoje življenje v Evropi, rada nakupujem, se družim, hodim na različne prireditve, uživam luksuz, ki nam ga zahodni način življenja omogoča. Vendar pa imam rada tudi svoje življenje v Indiji. V Indiji se zavem, da ni vse, kar nam je dano in ponujeno, samoumevno, in da ni samo materializem tisti, ki prinaša srečo. Počutim se varno, sprejeto, sproščeno, vendar je moje življenje v Indiji drugačno od življenja v Evropi, a hkrati drugačno od življenja Indijcev."

Katarina se rada vrača v Indijo, ker pravi, da je zmožna evropski standard pustiti daleč za seboj in se podrediti drugi kulturi. "Rada imam druženje z neznanci, poslušanje neverjetnih zgodb ljudi, preprostost, igrivost in ležernost domačinov. Ne želim se preseliti v Indijo, rada kombiniram Evropo in Indijo. Občudujem ljudi, ki so se preselili tja za stalno. Ko me ljudje vprašajo, kje je moj dom, vedno odgovorim, da imam tri domove: Slovenija, Nizozemska in Indija. V Sloveniji imam družino in prijatelje, na Nizozemskem delam, tam mi življenjski slog ustreza in tam ostajam, Indija pa je dom, kjer sem sproščena, neobremenjena in imam čas zase, kjer se ogromno naučim in me izpopolnjuje. Kje bom čez tri leta? Sem spontana in človek hitrih odločitev in sprememb. Kdo ve."

Maja Kovač

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka?Rada ostajam v Varanasiju, saj je vedno kaj novega.

Najbolj tipičen spominek?

Šal, podobe bogov, dišeče palčke in kadila.

Najslavnejši državljan?

Indijski premier Nerenda Modi.

Cena kave in piva v lokalu?

Kava ni aktualna pijača – v lokalih okoli en evro. V Indiji se pije čaj vedno in povsod – cena 10 centov.

Najkoristnejša beseda?

Namaste.

Značilna hrana in pijača?

Lasi in chai.

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?

V Indiji so živali povsod - drži! Opice, krave, biki, psi, mačke, konji na cestah in miši sostanovalke.

O čem se trenutno največ govori?

Trenutno je najbolj aktualno delovanje premierja Modija. Indijci so izredno ponosni nanj in spremljajo vsak njegov korak.

Najbolj tipična ime in priimek?

Pooja (ime) Kumar (priimek).


Ko me ljudje vprašajo, kje je moj dom, vedno odgovorim, da imam tri domove: Slovenija, Nizozemska in Indija. V Sloveniji imam družino in prijatelje, na Nizozemskem delam, tam mi življenjski slog ustreza in tam ostajam, Indija pa je dom, kjer sem sproščena, neobremenjena in imam čas zase, kjer se ogromno naučim in me izpopolnjuje. Kje bom čez tri leta? Sem spontana in človek hitrih odločitev in sprememb. Kdo ve.


Elitne zasebne šole imajo visoke šolnine, ki si jih lahko privoščijo le premožnejši Indijci. Od leta 2012 velja zakon, da ima vsaka šola 25 odstotkov mest namenjenih učencem, ki si ne morejo privoščiti izobraževanja. Vendar se zakon ne izvaja v praksi oz. šole najdejo posebne načine, da sledijo zakonu (npr. znana indijska veriga šol ustanavlja šole za revnejše učence v vaseh, tako zadovolji teh 25 odstotkov). Razlog je ta, da premožni starši ne želijo, da se njihovi otroci družijo z otroki iz nižjega kastnega razreda.


Katarina pravi, da se v Indiji več ne čuti turist, Indija je postala njen drugi dom. Prizna, da jo je na začetku skrbelo zaradi higiene. "Sploh uporaba stranišč je bila poseben podvig, pogosto se šalim, da so tukajšnja stranišča in držanje ravnotežja razlog mojega začetka prakticiranja joge. Še vedno imam težave z indijsko hrano - res nisem ljubitelj začinjenih jedi. In ne, kariji iz indijskih držav niso prava indijska hrana. Vsakodnevni obroki so precej drugačni." Foto: Osebni arhiv
"Ko sem prvič potovala v Indijo, sem imela dvom glede joge in meditacije. Hkrati sem ljudi, ki so se ukvarjali z jogo, uvrščala v spiritualne manijake. V Indiji sem pogrešala rekreacijo, saj ni mogoče teči po ulicah Varanasija ali plavati. Predlagali so mi jogo. Odločila sem se poskusiti. Od takrat je joga postala način življenja. Foto: Tamara Bizjak
Kot koordinatorica projektov English for Kids Foundation, prek katerega vodi prostovoljce, ki želijo poučevati neprivilegirane otroke, in Anglia Network Europe - mreža učiteljev angleščine, ki želijo učencem ponuditi različne dejavnosti v angleščini, je delček v mozaiku življenja posvetila Indiji. Foto: Tamara Bizjak
Katarina na poroki v Indiji. Foto: Osebni arhiv
"Šolski sistem v Indiji je zelo kompleksen," pravi Katarina. Indija ima državne in zasebne šole, znotraj katerih so šole za premožne in manj premožne učence. Veliko tujcev tudi ustanavlja šole znotraj te skupine. Foto: Osebni arhiv
Katarina pravi, da Indija ni enostavna država za potovati. Zahteva ogromno energije in potrpežljivosti. Foto: Tamara Bizjak
"Predvsem se rada vračam v Indijo zaradi učencev, ki sem jih učila in spremljam njihov napredek. Zavedam se, da s projekti in delom ne bomo omogočili prehoda kast in bogatega življenja v prihodnosti, vendar sijoče oči in iskre v očeh teh otrok dajejo projektom smisel." Foto: Osebni arhiv

Znanost in tehnologija


Jernej Štrasner, razvijalec pri Facebooku: V tujini me še nihče ni vprašal po izobrazbi

Maja iz Mjanmara: Elito uči o vinu, domačine pa zasvajajo dobrine z Zahoda

Žare Veselič na Fidžiju živi na zemljišču, ki mu ga je podaril poglavar

Anka s Tasmanije: Slovenska zaveznica aboriginov in ekoaktivistka