Nina iz Italije, kjer se kavo spije v minuti, kuhanje testenin "al dente" pa je umetnost

Italijani so glasni, obupni vozniki in zamujajo, a si vedno vzamejo čas drug za drugega
Anja P. Jerič|16.02.2015 ob 06:13
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nina prihaja iz vasice Gortina na Koroškem, zdaj pa že slaba tri leta diha italijanski zrak. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan

"Slovenija se v italijanskih medijih skoraj nikoli ne pojavi. Naše dogajanje ima na italijansko gospodarstvo in politično dogajanje minimalen vpliv," po skoraj treh letih bivanja v Italiji ugotavlja Nina Mazgan.

Nina prihaja iz Koroške, natančneje iz majhne vasice Gortina. V Ljubljani je najprej diplomirala iz politologije - smer mednarodni odnosi, na ekonomski fakulteti pa je naredila še magisterij. Trenutno končuje MBA na šoli Cotrugli Business School in sedmo leto dela za podjetje META Group kot projektni vodja, kjer se ukvarja predvsem s skladom tveganega kapitala ter vodenjem še nekaj drugih evropskih projektov.

Živi v mestu Terni v pokrajini Umbrija, kjer spoznava večplastnost Italijanov - njihovo glasnost, zgovornost, neupoštevanje pravil in sproščenost, po drugi strani pa tudi pripravljenost, da vedno priskočijo na pomoč tujcu. Kakšne so natančno določene zakonitosti zajtrka, kosila in večerje, ali so italijanski moški res "mamini sinčki", kdo je najbolj znan Slovenec v Italiji in kje se dobi najboljša kava v Rimu, si preberite v spodnjem pogovoru.

V rubriki GLEJ GA, SLOVEN'C! predstavljamo Slovence, ki so se iz različnih razlogov odločili preseliti v tujino - nekateri zaradi službe, drugi zaradi ljubezni, spet tretji zaradi nemirnega duha. Je življenje v tujini lepše? Ali kaj pogrešajo Slovenijo? V čem se njihova nova domovina razlikuje od matične? Če ste med njimi tudi vi in ste pripravljeni svojo zgodbo deliti z našimi bralci, nam pišite na naslov slovencivtujini@rtvslo.si.


Znani pregovor pravi: "Vse poti vodijo v Rim." Vas pot ni zanesla prav v italijansko prestolnico, ampak v njeno bližino. Zakaj in kdaj?
Pot v Italijo oziroma bližino Rima me je ponesla zaradi notranje premestitve na delovnem mestu. Družba, v kateri sem zaposlena, ima sedež v mestu Terni v pokrajini Umbrija, ki meji na Lacij in je slabo uro vožnje tako z avtom kot z vlakom oddaljeno od Rima. Pred približno tremi leti me je vodstvo podjetja povabilo, da zaradi potrebe po delu v ožjem timu na nekaterih večjih projektih vsaj za šest mesecev delo pridem opravljat na sedež podjetja. Podjetje sicer deluje mednarodno, s podružnicami v Sloveniji, na Poljskem in v Belgiji, v Bruslju. Šest mesecev se je, kot bi mignil, razpotegnilo že v skoraj tri leta. V tem času so se stvari spremenile; iz turista postaneš priseljenec, iz priseljenca skoraj lokalec, delo in pestrost mednarodnega življenja pa te hitro posrkata vase. Tukaj sem tudi spoznala zdajšnjega partnerja in tako ostala nekoliko dlje, kot je bilo prvotno načrtovano.

Italija je prava turistična velesila, a "vaša" Umbrija je v primerjavi z Rimom ali Benetkami precej manj oblegana, kljub temu pa še vedno turistična. Kakšno je življenje tam, kako ljudje preživljajo/-te popoldneve in konce tedna? Si želijo privabiti še več obiskovalcev ali imajo raje mir?
Umbrija žal ni deležna turistične promocije kot nekatere druge pokrajine. Deloma je za to krivo pomanjkanje strategije na regionalni ravni in morda moč bližnjega Rima na jugu ter Firenc na severu, ki pritegneta večino obiskovalcev. Tako Umbrija ostane nekako zapostavljena. Življenje tukaj se precej upočasni in veliko je ostarelih vasic, ki jih mladi, v iskanju priložnosti in dela v metropolah, množično zapuščajo, a po drugi strani ravno ta neokrnjenost, simpatičnost in spokojnost, ki veje skozi kamnite ulice in rožnate terase, privabljajo vse več premožnih tujcev, ki tukaj nakupujejo nepremičnine za preživljanje dopusta in morda pozneje upokojitve. Ljudje so odprti in nasmejani, ko vstopiš v bar na kavo, nemudoma postaneš del skupnosti, ki te brez zadržka nagovori z vremensko napovedjo ali zadnjo politično intrigo. Čas tukaj postane relativen.

Kateri so glavni čari Umbrije in po drugi strani "velikega soseda" Rima? Zagotovo vsak Slovenec pozna vsaj nekaj glavnih turističnih znamenitosti italijanske prestolnice, na primer Kolosej, Baziliko svetega Petra, Španske stopnice, Fontano di Trevi, Panteon ... Glede na to, da ste mi omenili, da ste zaradi službe pogosto v Rimu, me zanima, katera četrt, ulica oziroma slavni zgodovinski spomenik vedno znova očarajo vas?
Umbrija, imenovana tudi zeleno srce Italije, je manj poznana in manj promovirana turistična destinacija, a si prav tako ali še bolj zasluži svoje mesto med Toskano, Rimom, Benetkami in Sicilijo. Je pokrajina stoterih majhnih srednjeveških vasic, ki se skromno bohotijo na samih vrhovih skalnatih gričkov in hribov ter nam še danes pripovedujejo zgodbe izpred stoletij. To so Narni, Spoleto, Orvieto, Assisi in še številne druge. Tam lahko dejansko potuješ nazaj v čas in si spočiješ dušo in telo, medtem ko srkaš najboljšo kavo na svetu in se posladkaš z domačo crostato.

Rim je gotovo ena izmed najbolj obiskanih turističnih točk na svetu, na leto mesto obišče med sedem in deset milijonov turistov in kakšen dan se zdi, da bo mesto kar razneslo od prenatrpanosti in turističnega vrveža. Težko se je odločiti za eno znamenitost, ki bi me najbolj očarala, Rim je toliko več kot samo skupek zgodovinskih in neprecenljivih znamenitosti. Rim je atmosfera, je poezija zelenih parkov v središču kamnitih labirintov, so balkoni, terase in pročelja, ki s svojimi oranžnimi fasadami odsevajo toplino zahajajočega sonca med neštetimi kupolami rimskih cerkva in bazilik, Rim je stereotipna italijanska serenada in kozarec rdečega vina, postreženega v svežem poletnem večeru … Toliko je stereotipov o Italiji in Rimu, a prav ti so tako resnični in pristni, da se ti preprosto prikupijo. Rim očara zgolj z enim preprostim sprehodom vzdolž labirinta ulic in križišč, ki te popeljejo v tisočletno zgodovino ali v romantičen film, kakor koli se pač že tisti dan počutiš.

Ko pomislimo na Italijo, pomislimo tudi na tamkajšnji promet in "nemogoče" voznike. Ima promet v Italiji sploh kakšne zakonitosti in kako se vi znajdete v njem? Ste si morda po italijanski navadi omislili svoj skuter?
Imam se za srečnico, da živim zunaj Rima, ki je znan po prometnem kaosu, čeprav bodo tisti, ki so že vozili po Neaplju, temu zgolj zamahnili z roko. Sicer pa Rim s svojimi več kot tremi milijoni prebivalcev, turisti ter s tistimi, ki v Rim dnevno migrirajo na delo, enostavno ne zmore požirati takšne množice ljudi. Težava je predvsem v neurejenem javnem prometu, ki pa ni zgolj posledica italijanske politične volje, temveč tudi preprostega dejstva, da ob vsaki vrtini za gradnjo nove podzemne železnice odkrijejo novi rimski ostanki, ki izvajanje del ponovno preložijo za nekaj let ali desetletij … Italija ima tudi povsem svoja nepisana pravila vožnje, in če jih ne poznaš oziroma če (kot jaz) preveč razmišljaš o cestnoprometnih predpisih in poskušaš razumeti, kdo ima v križišču prednost, pač ne preživiš ali pa se ne premakneš nikamor. Da se izogne prometnim zamaškom, se veliko domačinov prevaža s skuterji, vendar je to za nevajenega turista ali priseljenca povsem nepredstavljivo.

Drugi stereotip, ko je govor o Italijanih na splošno, je tudi njihova glasnost, zgovornost, ne prav dobro znanje tujih jezikov in slaba splošna razgledanost. Jim s tem stereotipnim gledanjem delamo krivico ali vse to drži? Kolikokrat ste na primer med svojim bivanjem doživeli, da sogovornik še nikoli ni slišal za Slovenijo, čeprav gre za sosednjo državo?
Tukaj moram morda odgovoriti nekoliko diplomatsko, saj sem ne nazadnje našla osebo, ki vse te stereotipe ovrže. Italijani so sicer res zelo glasni, zelo veliko govorijo in res jih veliko slabo pozna tuje jezike. Vendar jim kljub temu delamo krivico, ker ima vse to tudi svoje ozadje in ker ne dopustimo uvideti tudi vseh drugih, pozitivnih lastnosti. Priznam, tudi sama sem prišla v Italijo polna teh stereotipov, a sem jih veliko kmalu ovrgla in predvsem spoznala še drugo plat Italijanov: tisto, da Italijani vedno najdejo lepo besedo zate; tisto, da bi naredili vse, da bi ti pomagali, ko se znajdeš v težavah, in tisto, ki ne pozna koncepta "nimam časa, se mi mudi in kaj hočeš od mene ti, ki te ne poznam". Imam veliko zgodb, kako sem se na primer znašla na nepoznanem križišču ter ob iskanju nasveta pri domačinu, ki ni znal besedice angleščine in jaz takrat še ne italijanščine, končala obdana s celo vasjo, ki se je med sabo prepirala, kdo bi mi dal čim boljši nasvet. Ali ko čakaš v vrsti na blagajni in se vsi v vrsti med seboj pogovarjajo, blagajničarka stranki razlaga, kaj bo kuhala za kosilo, jaz pa v čakanju krotim svojo "slovensko nestrpnost", ker se mi pač vedno mudi. Italijan bo vedno našel čas za lepo besedo in za pomoč - tudi neznancu.

Omenili ste mi, da vaš partner prihaja s Sardinije. Katere njegove "značilno sardinske oziroma italijanske" navade so vas najbolj presenetile in narobe, ali on pri vas opaža kaj, kar se mu zdi "značilno slovensko"?
Teh je nešteto in so vedno znova plod najine zabavne razprave. Medtem ko se jaz čudim njegovi sposobnosti dialoga na cesti zgolj s kretnjami, se on ne more načuditi moji potrebi po hoji po pločniku ali doslednemu ustavljanju ob rdeči luči na semaforju. Medtem ko se bom jaz s prijatelji dogovorila za srečanje in morda kakšen obrok ob petih popoldan, se on čudi, ali je to kosilo ali večerja in kdo sploh streže hrano ob tako nedefiniranem času. Medtem ko jaz pridno čakam v vrsti, da bi naročila kavo, jo on na drugi strani že pije. Glede na to, da prihaja z morja in otoka, kjer je pozimi najnižja temperatura 15 stopinj, pa se tudi čudi, kako v Sloveniji sploh preživimo zimo in sneg. Potem je tukaj še majhnost Slovenije in moje poznavanje vsake tretje osebe po televiziji in novice, kot so nove žirafe v živalskem vrtu. V Italiji je dnevno toliko vsakodnevnega političnega dogajanja, da se takšna novica nikdar ne bi mogla uvrstiti med prioritetne novice, še posebej ne v času osrednjih dnevnih poročil. In še bi lahko naštevala ...

Za italijanske moške velja še en stereotip - da jih je med njimi veliko "maminih sinčkov", ki kolikor se dolgo da uživajo udobno življenje v "hotelu mama". Je kaj na tem?
Tudi to deloma drži. Tukaj se mladi osamosvojijo veliko pozneje kot pri nas. Popolnoma normalno je, da mladi živijo pri starših tudi pri 30 letih in dlje, prav tako si ustvarijo družino pozneje, ženske prvič rodijo v povprečju pri 35 letih. Ta trend se žal zaradi trenutne ekonomsko-finančnega položaja še krepi. Danes je v Italiji med mladimi več kot 40-odstotna brezposelnost in tako mladi res ostajajo doma in živijo na plečih ter prihrankih staršev. Italijanska družba ima sicer veliko osebnih prihrankov, vendar tukaj govorimo o celotni izgubljeni generaciji, ki bo Italijo v prihodnjih letih še veliko bolj udarila, kot se kaže danes.

Ko se pogovarjate z mladimi Italijani, s kakšne perspektive gledajo na svoj izgubljeni položaj? Ali krivijo zanj trenutne svetovne gospodarske razmere, "nesposobno" oblast v Rimu ali so preprosto sami preveč pasivni in le čakajo, da jim bo služba padla v roke?
To je nekako zmes vseh naštetih dejavnikov. Italija je bila vendarle gospodarska velesila in tudi vedno zelo močna v določenih industrijah, ki so jo uvrščale v sam vrh ("Made in Italy"). Danes je svet zelo globaliziran, konkurenčnost velika in tako je tudi Italija nekoliko zgubila svojo moč in položaj, k temu pa prav nič ne pripomore tudi razvejena birokracija in nenehne zamenjave na političnem vrhu. Ljudje so utrujeni od nenehnih obljub in starih obrazov. Poleg tega Italija ne daje prave teže in pomena inovativnosti in močni raziskovalni uspešnosti. Italija ni samo vodilna sila v prehranski, pohištveni in modni industriji, temveč močno prisotna in uspešna tudi na področju inovacij in visoke tehnologije. Številne inovacije, ki so drastično spremenile način našega življenja, prihajajo ravno iz Italije, vendar tega nihče ne ve in nihče temu ne daje velikega pomena, zato tudi med mladimi ostaja v ospredju pomembnost nogometne zmage nad pomembnostjo uspešnosti in znanja. Vse to vodi tudi v nekakšno resignacijo med mladimi, ki ali odhajajo v tujino ali pa ostajajo doma in ne verjamejo, da se lahko kaj spremeni.

Kaj vam je bilo najtežje v prvih dneh ali tednih po selitvi v Italijo?
V prvih tednih sem bila zelo navdušena nad vsem in prav nič me ni zmotilo. Vendar je to, da pravo življenje začneš čutiti šele po šestih mesecih, predtem si neke vrste turist, in če si vsaj malo vnet popotnik in te novo privlači, te na začetku vse navdušuje. Pozneje pa sem morda doživela nekaj notranjih konfliktov ravno zaradi določenih podedovanih navad, za katere si upam trditi, da so tudi malo slovenske. Tako sem se težje navadila na glasnost, na neupoštevanje pravil na cesti in v trgovinah, na prednost v vrstah, saj vrste tukaj ne obstajajo, ampak se moraš za svoje mesto boriti, na zamujanje in vsesplošno pomanjkanje spoštovanja pravil in zapovedi. Tukaj mi vsi pravijo, da sem po značaju zelo "ponemčena".

Pravi "južnjaški" temperament, torej, ki ga pripisujemo vsem sredozemskim narodom od Grčije in Italije do Španije. Torej je nekaj na tem? Zna to človeka kdaj spraviti tudi ob živce?
Tako je, južnjaški temperament je precej prisoten, moramo pa se tudi zavedati, da je Italija zelo raznolika in se od severa do juga sprehodimo skozi 20 različnih pokrajin, ki se med sabo razlikujejo kot 20 držav. Zelo težko je tako posploševati, saj imajo Italijani s severa bolj nemške lastnosti in se popolnoma razlikujejo od južnih, za skrajni primer Sicilijancev. Da bi bolje razumeli ta razkol sever - jug, toplo priporočam ogled komičnega filma Benvenuti al Sud. Menim pa, da je strpnost do drugačnosti ključnega pomena, še posebej, če se odločiš živeti v drugi državi. Ravno ta drugačnost je lahko tako privlačna in predvsem zelo poučna.

Kako ste našli stanovanje, je nepremičninski trg živahen, kakšne so cene in kakovost najemnin?
Rim je zelo drag, stanovanja se najdejo, vendar za majhno enosobno stanovanje hitro odšteješ od 1.000 evrov mesečne najemnine dalje, odvisno seveda od cone. V mestu, kjer živim danes, so cene primerljive naši prestolnici. Življenje je tukaj dražje, je pa res, da so dodatni stroški veliko nižji, saj skozi večino leta ne potrebujemo ogrevanja.

Dejali ste, da so življenjski stroški višji kot v Sloveniji. V čem oziroma pri čem so največje razlike? Je morda kakšna storitev tudi opazno cenejša kot v Sloveniji?
Stroški hrane in najemnin so približno za 40 odstotkov višji od Slovenije, medtem ko se cene drugih storitev, na primer hrana v restavracijah, razlikujejo kar do 70 odstotkov. V Italiji je obdavčenost izjemno visoka in to za seboj potegne prevalitev visokih cen na potrošnike. Določeni izdelki ali storitve, predvsem tisti tipično italijanski in tisti, ki se štejejo kot osnovni (kava, pica), pa so lahko tudi cenejši kot v Sloveniji. Kava tako stane od 80 centov dalje, kos pice pa v povprečju en evro.

Koliko se novice iz Slovenije sploh pojavljajo v italijanskih medijih? Bi lahko ocenili, kakšen sloves ima Slovenija v Italiji, obstajajo kakšni stereotipi o naši državi?
Slovenija se v italijanskih medijih skoraj nikoli ne pojavi. Naše dogajanje ima na italijansko gospodarstvo in politično dogajanje (kot tudi na svetovno) minimalen vpliv. In če nima vpliva, se temu ne daje veliki pomen. Skladno s tem tudi ne obstajajo stereotipi o naši državi. Za velik del prebivalstva, sploh bolj na jugu, je področje in dogajanje na območju nekdanje Jugoslavije bolj sivo področje. Ena od razlag je tudi ta, da ima Italija tako bogato zgodovino, da skozi učni proces nikdar ne pridejo do zadnjega poglavja učbenika, ki omenja ta del sveta. Po drugi strani tisti, ki o tem nekaj vejo, občudujejo Slovenijo kot najbolj razvito in uspešno državo vzhodne Evrope, prav tako zelo opevajo njene lepote in predvsem čistost ter urejenost.

Dejali ste, da je najbolj znan slovenski "proizvod" v Italiji nogometni vratar Samir Handanović. Kaj pa na primer naša smučarska prvakinja Tina Maze, jo poznajo? Se govori in piše še o kakšnih drugih Slovencih, z najrazličnejših področij?
Četudi je Italija prav tako močna v smučarskih šampionih, vendarle prevladuje pomen nogometa. Tina Maze postaja vse bolj znana v zadnjih dveh letih, in če so do zdaj njene uspehe pripisovali bolj srečnemu naključju, ji danes začenjajo priznavati izjemen uspeh. Drugi Slovenci so manj poznani, do zdaj sem srečala ljudi, ki so poznali Siddharto pa nogometaše Handanovića, Cesarja in Zahoviča ter morda Jureta Koširja med smučarji.

V angleškem jeziku je znan pregovor "When in Rome, do as the Romans do", ki pomeni, da je treba prevzeti običaje in navade krajevnih prebivalcev. Sledite tej modrosti, katere navade v življenjskem slogu Italijanov so vas presenetile, a ste jih kmalu prevzeli?
Res je, določene navade kar nehote in nevede prevzameš, morda najbolj očitna je pitje kave. Od naše močno zakoreninjene navade pitja kave, ki predstavlja predvsem druženje in tudi eno- ali večurno posedanje in klepet ob kavi, je tukaj to obred, ki ne traja več kot eno minuto - kavo največkrat posrkaš kar stoje ob pultu. Druga pomembna stalnica je hrana. Tukaj so pravila časa in koncepta kosila in večerje zelo jasno definirana, zunaj teh, vsem znanih časov, sploh ne boš postrežen in tako se mi je že zgodilo, da sem med drugo in šesto uro popoldne ostala lačna, saj sem zamudila čas kosila in bila prezgodnja za čas večerje. Ne manjkajo pa niti časi aperitivov, ko lahko med šesto in osmo uro zvečer ob naročilu pijače prigrizneš tudi samopostrežno večerjo, ki je vključena v ceno pijače, ali pa sagre – to so za to pokrajino prav specifične kulinarične zabave, kjer se je odlična domača krajevna hrana, nekaj podobnega kot naše primorske osmice.

Povejte kaj več o tem, prosim. Kaj običajno jedo za zajtrk, kosilo in večerjo in katera ura je zanje običajna za omenjene obroke?
Kot rečeno, so časi za obroke v Italiji strogo določeni, prav tako določene so navade, kaj in kako se je. Značilni zajtrk sestavljajo kapučino in slaščica, lahko je rogljiček ali pa sladko pecivo. Tukaj sem imela nekaj težav, saj je bil moj običajni zajtrk veliko konkretnejši, medtem ko je tukaj nemogoče kupiti svež mehek kruh, kaj šele za zajtrk jesti salame in sir. Kosilo je sestavljeno iz lažje pašte z zelenjavo in oljčnim oljem ter kakšno solato - in strogo med eno in drugo uro. Glavni obrok dneva pa je večerja, ki se obvezno kuha in je sestavljena iz mesnega obroka, če je kosilo vključevalo testenine, in narobe, iz testeninskega obroka, če smo imeli za kosilo meso. Kuhanje pa postane pravi obred ob koncu tedna ali ob praznikih, ko se mize šibijo pod težo vseh mogočih kulinaričnih ekstremov in če si del takšne pojedine, domov ne odideš lačen še za nadaljnjih sedem dni.

Če ima Los Angeles Rodeo Drive, London Oxford Street, Pariz pa Elizejske poljane, je v Rimu glavna nakupovalna ulica za butike visoke mode ulica Via dei Condotti, na kateri je mogoče najti vse, od Chanela in Prade do Dolceja&Gabbane, Armanija in Versaceja. Koliko ljudi si sploh lahko privošči tako draga oblačila; ali je biti ne le urejen, ampak oblečen po zadnji modi, eno od nenapisanih pravil Italijanov? Koliko dajo na zunanji videz in modne znamke?
Tako kot v vsaki razviti družbi, se tudi tukaj najdejo tisti najpremožnejši, ki si to lahko privoščijo. Je pa tudi dejstvo, da sta moda in na splošno urejenost tukaj zelo pomembna stalnica vsakdana. Italija je ne nazadnje vodilna svetovna prestolnica mode in velikih dizajnerskih imen. Ni nenavadno, da je to tudi zelo integrirano v njeno kulturno in družabno življenje. “La bella figura” ne nazadnje narekuje pomen dajanja dobrega vtisa.

Z Italijo je seveda povezan tudi Vatikan kot sedež Rimskokatoliške cerkve. Kako Rimljani dojemajo papeža Frančiška, ki zaradi mnogih ljudskih, skromnih in zelo spontanih potez - ravno danes je na primer nenapovedano obiskal enega najrevnejših predelov Rima -, po svetu žanje simpatije in naklonjenost?
Papež Frančišek je tudi med Italijani zelo priljubljen in vedno znova preseneti s svojimi zelo ljudskimi in preprostimi potezami. Velja za "papeža ljudi". Zavrača na primer prebivanje v razkošnih papeških prostorih, češ da so zanj preveliki, ter se naokoli namesto s prestižnim avtomobilom raje prevaža s svojim renaultom 4. Prav tako je pripravljen z najstniki posnetki kakšen selfi.

Ne moremo še mimo dveh stvari, če govorimo o Rimu ali Italiji na splošno - nogometu in kulinariki. Pa najprej o nogometu. Rim ima dve moštvi, Lazio, ki zelo stereotipno in posplošeno velja za "desničarski" klub, za Romo pa naj bi navijale preproste delavske množice. Je takšna ločnica pravilna? Je tudi vas posrkalo italijansko navdušenje za nogomet, ste že obiskali kakšno tekmo na olimpijskem stadionu?
Res je, to rivalstvo med ekipama je že od nekdaj prisotno in ko se v Rimu odvija ta t. i "Rome derby", zastane vsa Italija. O izidih ter smotrnih in nesmotrnih potezah se debatira še tedne pozneje. Čeprav sem sama precej navdušena nad športom, tudi nogometom, pa se tem tekmam vseeno raje izognem in jih občasno spremljam varno pred TV-zaslonom.

Pa končajmo s kulinariko. Testenine, pica, sladoled, kava, vino ... Verjetno zna vsak Slovenec skuhati "špageti alla carbonara", kaj pa se na licu mesta še da odkriti na tem področju, kakšne so trenutno najbolj "in" gurmanske kombinacije?
Italijanska kuhinja mi je ovrgla še en italijanski stereotip. Kuhinja je tukaj zelo raznolika, pestra, preprosta, lahka in zdrava. Pri kuhi se uporablja zgolj oljčno olje, prepovedane so sestavine, kot so maslo, smetana, ketchup in podobno. Uživaš lahko v neštetih kombinacijah testenin in predvsem zelenjave, kot so artičoke, polnjeni paradižniki, stročnice, bazilika, blitva ... Italijanske jedi so preproste, zato ker vsak Italijan ve, da so kakovostne sestavine najboljše, če se družijo le same s seboj in jim ne dodajamo nič drugega.

Lahko pa dodam, da se Italijan s pripravo slovenske carbonare zagotovo ne bi strinjal. Tukaj je že samo pravilna priprava testenin "al dente" precejšnja umetnost in ima točno določena pravila. Sicer pa je Rim znan po pici romani, ki se popolnoma razlikuje od napolitane. Je zelo zelo tanka in v primerjavi s slovensko tudi veliko manj obložena. Med drugimi tradicionalnimi rimljanskimi jedmi, meni manj ljubimi, pa še vedno slovijo vampi, postreženi z bogato paradižnikovo omako in ovčjim sirom, "coda alla vaccinara" - goveji rep, polnjen z zelenjavo, ter "pajata" - tanko črevo mladega teleta ali vola, ki se pripravi v kombinaciji s točno določenimi testeninami.

Pa še to - kateri je vaš najljubši lokal v Rimu, v katerem spijete kavo? In kakšno si običajno naročite?
V bližini Panteona obstaja majhna kavarnica, vedno natrpana in kaotična, imenuje se Sant'Eustachio. A tam postrežejo najbolj okusno kavo, ki se zelo razlikuje od klasičnega ekspresa in katere pripravo hranijo kot največjo skrivnost. Tudi pitje kave ima tukaj prav posebna pravila, tako je skoraj prepovedano naročiti kapučino po 12.00, saj se uživa samo za zajtrk, po navadi v kombinaciji z marmeladnim rogljičkom ali kakšno drugo slaščico. In če imaš za kavo na voljo zgolj minuto in množico, ki čaka v vrsti za teboj, pride v poštev le hiter in nesladkan ekspreso.

IZ PRVE ROKE

Vaša najpriljubljenejša izletniška točka? Civita di Bagnoregio.

Najbolj tipičen spominek?

Magnet vespa.

Najslavnejši državljan?Francesco Totti, haha.
Cena kave in piva v lokalu? Kava 1 evro, pivo 3-5 evrov za 0,33 litra
Tradicionalno rivalstvo?Lazio proti Romi.
Najbolj znan slovenski proizvod? Samir Handanović.
Najkoristnejša beseda?Kretnje in govorica telesa.
Značilna hrana in pijača?Bruschetta in ekspreso.
Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne? Za dobro kosilo je vedno čas.
O čem se trenutno največ govori?O papežu in težavah migrantov iz Afrike.
Najbolj tipično ime in priimek?Giuseppe Rossi.

Težje sem se navadila na glasnost, na neupoštevanje pravil na cesti in v trgovinah, na prednost v vrstah, saj vrste tukaj ne obstajajo, ampak se moraš za svoje mesto boriti, na zamujanje in vsesplošno pomanjkanje spoštovanja pravil in zapovedi. Tukaj mi vsi pravijo, da sem po značaju zelo "ponemčena".


OGLEDALO ITALIJE



Izvirno ime: Repubblica italiana
Lokacija: južna Evropa
Ureditev: unitarna parlamentarna republika
Vodstvo: predsednik Sergio Mattarella, premier Matteo Renzi
Površina: 301.338 km2 (72. največja država sveta)
Prestolnica: Rim (2,9 milijona)
Število prebivalcev: 60,782.668
Sestava prebivalstva: 92 % Italijanov, 8 % tujcev (Romunov, Maročanov, Albancev, ...)
Vera: 81 % katoličanov
Glavne turistične točke: Peta najbolj obiskana država na svetu (Rim, Benetke, Firence, Sicilija, Toskana, Alpe ...)


Medtem ko se jaz čudim fantovi sposobnosti dialoga na cesti zgolj s kretnjami, se on ne more načuditi moji potrebi po hoji po pločniku ali doslednemu ustavljanju ob rdeči luči na semaforju. Medtem ko se bom jaz s prijatelji dogovorila za srečanje in morda kakšen obrok ob petih popoldan, se on čudi, ali je to kosilo ali večerja in kdo sploh streže hrano ob tako nedefiniranem času. Medtem ko jaz pridno čakam v vrsti, da bi naročila kavo, jo on na drugi strani že pije.


Stroški hrane in najemnin so približno za 40 odstotkov višji od Slovenije, medtem ko se cene drugih storitev, na primer hrana v restavracijah, razlikujejo kar do 70 odstotkov. V Italiji je obdavčenost izjemno visoka, in to za seboj potegne prevalitev visokih cen na potrošnike.


Tina Maze postaja vse bolj znana v zadnjih dveh letih, in če so do zdaj njene uspehe pripisovali bolj srečnemu naključju, ji danes začenjajo priznavati izjemen uspeh. Drugi Slovenci so manj znani, do zdaj sem srečala ljudi, ki so poznali Siddharto pa nogometaše Handanovića, Cesarja in Zahoviča ter morda Jureta Koširja med smučarji.


Italijanska kuhinja mi je ovrgla še en italijanski stereotip. Kuhinja je tukaj zelo raznolika, pestra, preprosta, lahka in zdrava. Pri kuhi se uporablja zgolj oljčno olje, prepovedane so sestavine, kot so maslo, smetana, kečap in podobno. Uživaš lahko v neštetih kombinacijah testenin in predvsem zelenjave, kot so artičoke, polnjeni paradižniki, stročnice, bazilika, blitva ...


Italija ima popolnoma svoja nepisana pravila vožnje, in če jih ne poznaš oziroma če (kot jaz) preveč razmišljaš o cestnoprometnih predpisih in poskušaš razumeti, kdo ima v križišču prednost, pač ne preživiš ali pa se ne premakneš nikamor. Da se izogne prometnim zamaškom, se veliko domačinov prevaža s skuterji, vendar je to za nevajenega turista ali priseljenca popolnoma nepredstavljivo.


Njen najljubši kraj v Italiji je Civita di Bagnoregio, ki je imenovano tudi "mesto, ki umira". Ima le še 16 prebivalcev in je vulkanskega izvora, zato se zaradi trhle kamnine počasi seseda, dostopno pa je zgolj peš. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Sagre so krajevne kulinarične zabave, ki običajno slavijo kakšen krajevni pridelek, na primer olivno olje, vino, sir, kostanj ... Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Narni je umbrijsko mesto z več kot tritisočletno zgodovino. Danes ima 20.000 prebivalcev in leži v neposredni bližini geometričnega središča Italije. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Narni je bil navdih režiserju filma Zgodbe iz Narnije. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Mesto San Gemini je poznano zaradi vodnega izvira in znamenite mineralne vode Sangemini. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Nina je nameravala v Italiji preživeti šest mesecev, ki pa so se raztegnili v skoraj tri leta. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Med delovnim obiskom Rima. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Znamenito mesto Assisi, rojstno mesto sv. Frančiška Asiškega, vsako leto obišče na tisoče romarjev in turistov. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Tipični italijanski zajtrk - ekspreso in sladko pecivo. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Italijanska kuhinja je izjemno dobra in predvsem zelo pestra. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Tuscia - še ena od vasic, nastalih pod vplivom Etruščanov in nato Rimljanov, ki obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Zaradi pestre zgodovine, arhitekture, pokrajine in kulinarike ni presenetljivo, da Italijo dan za dnem oblegajo turisti z vseh koncev sveta. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Le kdo še ni slišal ali se sprehodil po slikovitih Španskih stopnicah v središču Rima? Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan
Rimski Kolosej je največji amfiteater na svetu in ena največjih stvaritev rimskega časa. Foto: Osebni arhiv Nine Mazgan

Znanost in tehnologija