Bela zadnjica

Popotniški dnevnik Jana Konečnika: 6. del
Jan Konečnik|31.07.2017 ob 06:21
Oaxaca - MMC RTV SLO
Nori ananas. Foto: Jan Konečnik

Nočne prigode na stranišču, pirotehnični konjič na paradi v Oaxaci, razmislek o goloti na bazenu z najlepšim razgledom v Mehiki. Kje je Slovenija?

Avtobus je po vijugastih in razritih mehiških cestah premetavalo kot barčico sredi burje. Stiskal sem držala in čakal, da bo iz plastične školjke, montirane v zadnjem delu avtobusa, vse skupaj špricnilo, če bo sreča le po nogah. Driska je huda reč. Pravzaprav moram biti srečen, da je bil avtobus dokaj "nobel" in je sploh imel stranišče. Če bi se odločil za prevoz s colectivom, bi verjetno voznik po petem postanku za mano vrgel samo še nahrbtnik, toaletni papir in "adios amigo"! Zgodaj smo prispeli v Oaxaco. Na kolodvoru sem se zagnal proti stranišču in … opa! V treh tednih sem se že nekaj naučil. Zvitek papirja človeka pomirja! "Daj 'šajspapir.' Nikoli ne veš, kakšna bo situacija," sem rekel Larissi.

Naslednja prepreka je bil avtomat, ki te spusti na stranišče. Naprava vzame samo kovanec za pet pesov. "Pa pi***, ko ima hudič mlade …" sem si na glas mislil in začel obračati denarnico. Vsega je bilo, le petaka ne. Pa je neki gospod, verjetno domačin, na mojem obrazu videl, da časa ni več veliko in dobrovoljno častil kovanec ter me rešil zagotovljene sramote. V mestu sem si nato v lekarni kupil neka zdravila proti driski in vitamine. Na blagajni sem šele videl, da poleg zdravil in naravne kozmetike prodajajo tudi cigarete. "Pa daj še ene Lucky Strike rdeče, če že imaš," sem rekel prodajalcu. Smešno je, ko ti urejen, v belo haljo oblečen možakar s tablico z imenom na prsih, ki pooseblja odrešenika za tvoje zdravstvene tegobe, poleg dveh škatlic zdravil na pult položi še škatlico cigaret. Vse skupaj 130 pesov, od tega 50 za cigarete. Niti pet evrov za tablete in vitamine. Zdravila, predvsem generična, so v Mehiki res poceni. Drugi dan sem imel že bolj trdno voljo do življenja.

"Eslovenia? Nikoli slišal!"
Oaxaca je za tukajšnje razmere dokaj urejeno mesto, veliko pa je kot Ljubljana. Seveda ni niti približno tako zeleno, kar je težava vseh mehiških mest, ki sem jih videl do zdaj. Preveč prometa, premalo ali nič dreves. Za vozila je bil zaprt samo glavni trg, ki se mu marsikje reče Zocalo, kar naj bi nekako pomenilo najstarejši del mesta. Polno je bilo ljudi, tudi zato, ker je potekal ravno neki teden festivalov. Povsod so bile stojnice z mehiško hrano, prodajalci sadja in pijače na kolesljih, stojnice s spominki, klobuki in oblačili ter drugo uporabno in manj uporabno kramo. Sedel sem k neki gospe, ki je pripravljala piščanca v rdeči omaki s peteršiljem, seveda v tortilji. Na ulici je hrana bolj ali manj vedno v tortilji, ki je lahko mala ali velika, koruzna ali pšenična. Če bi jih tukajšnjim ljudem naenkrat zmanjkalo, bi verjetno pomrli.

Medtem ko sem žvečil svoj obrok in razmišljal, da je v zvitku vendarle nekoliko preveč peteršilja, sem se zapletel v pogovor z dvema Špancema. O neodvisnosti Katalonije, seveda. "Če slediš medijem, je nekako razbrati, da bodo Katalonci v večini glasovali za samostojnost. Vendar to so mediji, kakšen bo izid na koncu, ne ve nihče," je razlagala punca, ki ji ne vem imena. "Če bodo uspeli, potem vladi v Madridu verjetno veliko manevrskega prostora ne bo preostalo, četudi referenduma ne bodo priznali. Kakor koli že bo, bo vse skupaj dolg in zapleten proces. Ampak mislim, da vlada ne bo skušala morebitne odcepitve preprečiti s silo," je razmišljala. Španskih turistov je v Mehiki kar nekaj in kljub krvavi zgodovini imam občutek, da jih imajo Mehičani radi. Veliko je srečati tudi Argentincev, Brazilcev in drugih iz Latinske Amerike. Ameriških turistov tukaj v notranjosti dežele ni toliko, saj gredo večinoma v obmorska letovišča, kot so Cancun, Playa del Carmen, Acapulco in druga. Evropejcev je kar nekaj, večinoma zahodnjakov. Slovenca še nisem srečal, so mi pa v enem hostlu povedali, da je bila nekaj dni pred mano tam ena Slovenka. Čisto mogoče, da je bila Slovakinja, ker naših malih deželic tam daleč, na drugem delu sveta, pravzaprav nihče ne pozna, kaj šele, da bi jih ločil. "Eslovenia? Nikoli slišal. To je verjetno v Evropi?" je razmišljal eden izmed taksistov. Nato sem mu v moji, da se pohvalim, vedno boljši španščini, razložil, da sem pripotoval iz smeri Cancuna, pa nato prek Bacalarja, Palenqueja in San Cristobala do Oaxace. "Nikoli še nisem bil v teh mestih, poznam samo Oaxaco in okolico." Mogoče preprost taksist ni ravno merodajen, ampak tudi sicer imam po pogovorih z ljudmi vtis, da ne potujejo veliko, tudi po svoji državi ne. Malo zaradi zapečkarske mentalitete, pa tudi denarja seveda, saj je jug Mehike precej reven. Večinoma se pošalijo, da smo popotniki videli več Mehike kot Mehičani. Verjetno to tudi drži.

Ledeno pivo in "pleh bande"
Ko sem se potepal po mestu, sem na Zocalu, pod arkadami, srečal Larisso, ki je zjutraj prav tako šla raziskovat mesto. Sva se hitro zmenila za pivo, saj je bila v Oaxaci pravzaprav vročina v primerjavi s San Cristobalom, ki leži precej višje in je mrzlo kot hudir. Tukaj ni nič nenavadnega, da ti dajo v kozarec za pivo tudi led. Kakšne majhne kulturne razlike. Marsikje v Evropi bi natakarja vprašali po zdravju. Tukaj je pač tako. Že sva bila na poti proti hostlu, ko nama je pot prekrižal neke vrste karneval oz. parada. "Malo mezcala ne škodi! Sta že poskusila? To je naša tradicionalna pijača tukaj v Oaxaci," je hitel razlagati prijazen gospod in nama potisnil v roke kozarček. Branila se ravno nisva, je že prav, da človek sredi dneva malo dušo priveže. "Te dni imamo festival, danes je parada, na kateri se predstavljajo različne regije iz celotne zvezne države," je razložil in natočil do vrha. "Salud! Lepo se imejta," je še zavpil in že ga je pogoltnila množica. Pa sva se še midva s kozarčkom v roki priključila povorki. Ljudje, oblečeni v tradicionalna oblačila, bande s pleh muziko, maske, fantje na hoduljah, steklenice mezcala in pirotehnika. Očitno so tukaj mahnjeni na petarde in rakete. Naenkrat se naredi krog, v sredini stoji iz lesenih palic narejen konjič, na katerega so pritrjena nekakšna kolesa s petardami in raketami. Fantje iz pleh bande še močneje pihnejo v inštrumente. Pride možakar s sombrerom, prižge vso to orožarno, dvigne konjiča nad glavo in divje pleše, medtem ko se mu nad glavo vse vrti in poka kot noro! Potem je prišel še majhen deček s primerno manjšim konjičem. Ko se je začelo nad glavo bliskati, se je revež tako ustrašil, da je komaj zdržal do konca in glasno zajokal. Vsi so navdušeni, ga bodrijo in ploskajo! Neke vrste iniciacija v svet odraslih, očitno. Pri nas bi socialna otroka odpeljala.

Nori ananas
Vožnja na prtljažniku poltovornjaka po luknjasti makadamski cesti je trajala približno eno uro. Hierve el Agua je v gorah ležeče naravno kopališče z verjetno najboljšim razgledom, ki si ga lahko s prevozom vred kupiš za pet evrov. Namakaš se v sicer ne ravno topli vodi, gledaš razgibano in čudovito pokrajino gorovja Sierra Norte. Ko pridem na plažo ali na bazen, imam vedno isto dilemo. Naj si po čistunsko zavežem brisačo okoli pasu in se preoblečem ali naj si pač slečem spodnjice in si na hitro potegnem gor kopalke. Ker sem malo neroda in se mi tista brisača vedno odvezuje - in sem nato ves živčen - sem se odločil za drugo varianto. Saj se vsi rodimo goli, pa to. Napaka. Nisem še spodnjic potegnil čez stopala, se je že nekdo zadrl po špansko: "Kaj pa počneš? Kaj ne vidiš, da so tukaj otroci in ženske? Uporabi brisačo!" Sem se naredil francoza in vseeno preoblekel. Pozneje, ko sva s prijateljico Sarah pri neki lopi na hribu čakala na nori ananas, mešanico ananasa, pomaranče, mezcala, čilija in še neke hude omake, menda najboljši koktajl južno od Ciudada de Mexica, je pristopil nadzornik kopališča in me okregal, da se tako pač ne dela. Je menda nekdo javil, da kvarim mladino. Nisem se spustil v debato. Povsod je enako. Medtem ko lahko otroci gledajo filme, kot je Rambo, kjer Stallonov Silvo v uri in pol z golimi rokami in puščico pohladi 357 ljudi, je bela zadnjica na bazenu še vedno težava. Koktajl je bil res dober.

Moja pot: San Cristobal de las Casas-Oaxaca


Na splošno je v mehiških mestih zelo malo košev, zato je ponekod polno smeti. Foto: Jan Konečnik
Bobnar na paradi v Oaxaci. Foto: Jan Konečnik
Pogled na gorovje Sierra norte.
Gospe na paradi v Oaxaci. Foto: Jan Konečnik
Prevoz na poltovornjaku v Hierve el Agua. Foto: Jan Konečnik
Fant prodaja sadje na trgu Zocalo. Foto: Jan Konečnik
Frizer, manikura, ... Foto: Jan Konečnik
Hierve el Agua, toplice z najlepšim razgledom v Mehiki. Foto: Jan Konečnik
Kamniti slapovi v Hierve el Agua. Foto: Jan Konečnik
Na paradi v Oaxaci so se predstavile različne regije iz zvezne države. Foto: Jan Konečnik
Na stojnicah prodajajo vse, od barvic do toaletnega papirja. Foto: Jan Konečnik
Parada v Oaxaci. Foto: Jan Konečnik
Punčka na paradi v Oaxaci. Foto: Jan Konečnik
Večina ulične hrane v Mehiki se je v tortilji. Foto: Jan Konečnik
Velika žalost. Z Mateuszem in Larisso smo po Oaxaci šli vsak svojo pot. Foto: Jan Konečnik
Zocalo. Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?