Kje je Jan?

Božično blato, pes na veji, kajmani, prijatelj Radko in 14-letnica za volanom

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 28. del
Jan Konečnik|01.01.2018 ob 06:57
Medellin - MMC RTV SLO
Blatna kopel je glavna naravna znamenitost v Arboletesu. Foto: Jan Konečnik

Prvi božič na toplem je za mano. Drugačen je bil kot naš. V nasprotju s svojim pričakovanjem verni Kolumbijci največjega krščanskega praznika ne praznujejo toliko v krogu družine kot zunaj na cesti ob (pre)glasni glasbi in neštetih steklenicah Aguile, piva, ki ga varijo v Baranquilli.

No, vsaj v Arboletesu je bilo tako. "Veš, za nas je božič bolj zabava, novo leto pa praznujemo družinsko," mi je razložil vodja hostla Juan. Dan prej je iz Medellina prišla njegova sestra z družino in materjo, a niso imeli skupne večerje, kot sem pričakoval. Namesto tega smo se tako napol razpuščeno odpravili do bližnje reke. Razpuščeno pravim, ker smo bili nenavadna druščina. Vodja Juan, Cesar in Camila, ki živita v eni izmed sobic in pomagata pri obnovi hostla, takisto Fredy, pa dve prijateljici, ena je bila Carolina, za drugo ne vem imena, sestra z možem in otroki ter mamo. Prišel je še starejši sosed Fernando s psico Kyro. In jaz, edini "pravi gost" v hostlu.

Pes na veji
Najprej smo zvrnili pivo in na drevesa pritrdili viseče mreže. Juan je najel kajake in odpravili smo se po reki. Nismo prišli daleč, ker v luknji na krmi niso imeli čepa, tako da smo vanjo potisnili palice, ovite v vrečko, in potem je nekako šlo nad gladino. Veslanje po reki Jobo je bilo zanimivo, saj je polna mangrov. Gre za drevesa, ki rastejo v ozkem pasu Latinske Amerike, pa tudi Indoneziji in na Novi Gvineji. Korenine so pravzaprav v vodi, krošnja zunaj. Poženejo večinoma ob ustjih rek, kjer se te izlivajo v morje. Mirno je bilo na reki, kar mi je bilo precej všeč. Malo gledaš okoli, malo veslaš, se pogovarjaš. Poslušaš pesmi nevidnih ptic.

Nato smo se kopali ob ustju reke in občudovali Fernandovo Kyro, tri leta staro ameriško pitbulko. Noro, koliko energije ima ta pes! Štiri ure je plavala v vodi, potiskala in vlekla iz vode debele veje, trikrat daljše od nje. Spravila se je tudi na Cesarjev čoln, da jo je vozil okoli, in na premcu pozirala kot Leonardo DiCaprio v Titaniku. Če ni bilo mogoče česa ušpičiti, je lovila druge plavalce po vodi. "Kyra, pridi no, pridi, Kyra, pridi, da te slikam. Pridi no," je ves čas govoril Fernando, po domače Fer, in kot otrok skakljaj okoli s telefonom ter slikal in snemal videe zaljubljen v psa. "Priiiidi sem. Tako ja. No, zdaj pa naredi preval. Preval, Kyra!" se je z igral z njo. Vsakič ko ji je to ukazal, je psica naredila preval. Nato je odplavala do drevesa sredi reke, splezala na prvo vejo in skočila v vodo. Res zanimiv kuža.

Drgnjenje z zadnjico
Proti večeru smo popadali v postelje. Okoli enajstih ponoči sem se zbudil, nikogar ni bilo nikjer. Iz hladilnika sem vzel corono in šel do plaže ter sedel na naplavljen hlod, da bi v miru popil svojo uspavalno tableto in pokadil cigareto. Pa je prišel mimo Eugenio, ki sem ga dan prej spoznal v hostlu, s svojim prijateljem. Morda je bil tudi njegov fant, nisem bil točno prepričan, ali imata nočno avanturo ali kaj več. Sta mi razložila, da se tam desno v temi zvečer zbirajo geji. "Bom jaz kar tukaj počakal fanta, vidva kar," sem jima dejal. Sta hitro prišla nazaj, saj ni bilo nikogar, in smo šli na pivo. Na dveh, treh ulicah, ki mejijo na trg, je bilo polno ljudi. Preglasna glasba se je razlegala iz vsakega lokala po svoje. Šli smo v Kalypso, kjer se pleše salsa. Preden sem se sploh zavedel, me je Eugenio že potisnil v naročje lepe prijateljice, naj me nauči plesati. In sva se nekaj vrtela tam med mizami. Nato sem se usedel in gledal pare na plesišču. Daleč od tega, da bi bil mojster za ples, ampak ti niso plesali niti "s" od salse. Pravzaprav so večinoma prestopali, se počasi ljubkovali in zelo erotično dotikali, ženske so se z zadnjicami drgnile ob mošnjiček soplesalca. Nato je iz zvočnikov zatulil še regeaton in drgnjenje je zamenjalo nabijanje. Dobesedno mislim. Kot v kakem nemškem pornofilmu, razlika je bila le, da so tam nagi, tukaj pa so bili oblečeni.

Seveda se nismo ustavili pri enem pivu in zjutraj sem nekje na vasi, nedaleč od mesta, z nalitimi domačini v jutranjem soncu poziral za selfije. Veseli so bili, da je vas obiskal nekdo od tako daleč.

V blatu
Glavna turistična znamenitost Arboletesa je Volcan de Lodo - vulkansko blatno jezero. Nikoli se še nisem kopal v blatu. "To je zdravilno. Za kožo, za lasišče, tako rekoč za vse. Če si ga namažeš po zobeh, ti jih pobeli," je malo za šalo malo zares razlagal Juan, ko sva plazila v sivo-rjavo brozgo. V bistvu je res nenavaden občutek, ko zaplavaš po blatu. Gostota te drži na gladini, potopiti se tako rekoč ni mogoče. Spodaj pri nogah te ščegeta, saj se iz globine dvigajo majhni koščki nekih vulkanskih ostalin. Vsakih nekaj minut privre ven, po vonju bi rekel, žveplo in naredi balonček. Tako smo Fredya obtožili, da veliko prdi, saj je ob njem vedno nekaj brbotalo. Če hočeš zaplavati tako kot v vodi, se skoraj ne premakneš. Zaplavati moraš počasi in potem gre. Tak občutek lebdenja ti pričara ta blatna kopel.

Cesar je med namakanjem razlagal o kolumbijskih naravnih znamenitostih. "Veliko naše naravne dediščine je tako rekoč neokrnjene, sploh v notranjosti države. Ker smo bili dolga leta v vojni z uporniki ali državljanski vojni, če hočeš. Gverilci so se seveda skrivali po gozdovih, zato človek marsikam ni posegel," je dejal in dodal, da dostop do teh območij še vedno ovirajo mine. "Spomnim se, ko smo neko noč šli v izvidnico, in v trdi temi sem zdrsnil v neko globel v gozdu. Luči nisem smel prižgati, ker te lahko vidijo nasprotniki. Srečo sem imel, da se je pokazala močna luna, in sem z nožem pikal v zemljo ter tako skušal odkriti morebitne mine. Po štirih urah sem le prilezel ven, šele zjutraj sem našel soborce," je opisoval dogodke izpred nekaj let. Ko je šel med vojake, je bil star 20 let, služil jih je pet. Kolumbijska vlada se je s pripadniki FARC-a, Kolumbijskih revolucionarnih oboroženih sil, borila skoraj 50 let. Zadnjih nekaj let je bilo konfliktov vse manj, lani so le podpisali premirje.

Kajman na krožniku
Po nekaj prijetnih dneh v Arboletesu sem šel na pot. Frenkija sem naložil na avtobus in zapeljala sva se po poti, ki sva jo že prevozila, do Planet ricea. Tam sem znova pognal pedale. Všeč mi je bilo biti znova na kolesu. Po okoli 25 kilometrih vožnje sem na desni strani zagledal Zoopark Caiman, o katerem mi je govoril Juan. Pravzaprav gre za farmo, kjer vzrejajo krokodile kajmane, jih zakoljejo in njihovo meso, kožo in vse uporabno prodajo. Na velikem posestvu imajo tudi hotel seveda in restavracijo ter pravcat živalski vrt. Imajo tudi tigra, leva in jaguarja. "Nič, grem pogledat," sem si rekel in zavil na makadamsko cesto.

Ker sem bil sam, neka skupina prej pa je že odšla, si je Christian, po poklicu veterinar, vzel čas in po parku sva se zapeljala kar vsak s svojim kolesom. Pokazal mi je vse živali in razložil veliko o kajmanih, kar me je precej zanimalo. "Imamo celoten proces. Tukaj so jajčeca, nato jih, ko so dolgi recimo med 15 in 20 centimetrov, damo v prostore z malo vode, ko so malo daljši, v bazene in tako naprej. Na koncu, ko dosežejo velikost recimo meter, pa v jezero," je dejal in me peljal do jezera. Na gladini ni bilo niti ene živali. "V tej vodi je okoli 600 kajmanov, a so vsi pod vodo, ker je vroče."

Šla sva mimo ograde, kjer so štirje oskrbniki ravno čistili bazen velikega samca. Pet metrov velika zverina je mirno ležala v visoki travi, okoli 20 metrov stran. Če bi se kajman pognal proti njim, ne bi imeli možnosti, saj je na videz okorna žival veliko hitrejša od človeka. Ker so se mi zdele ograje v tem parku precej nezanesljive, sem ga vprašal, ali jim kdaj kakšen kajman pobegne. "Da, se je zgodilo, da. Ampak jih hitro ujamemo, ne gredo daleč. Tako ali tako jih odlovimo, ko dosežejo velikost okoli dveh metrov, tako da pet metrov dolgih zveri nimamo. No, razen dveh, ki sta za razplod in sta v posebni ogradi," je povedal po resnici in se zasmejal. Čeprav se mi je mudilo, saj sem imel pred seboj še okoli 30 kilometrov poti, sem v restavraciji vseeno poskusil kajmanov file v česnovi omaji z juko. Okusno meso, nekje med govedino in piščancem po teksturi. Skoraj je že padla tema, ko sem prikolesaril do prvega obcestnega motela, nekaj kilometrov pred mestom Caucasia.

Proti Medellinu
Zjutraj sem se po nekaj kilometrih ustavil na zajtrku v neki obcestni izbi. To mi je tukaj res všeč, da je ob poti toliko ponudbe hrane. Ustaviš se, prisloniš Frenkija k drevesu, sedeš na klop in ješ. Dve umešani jajci, riž, pečena banana in sok. Niti ne dva evra. Malo smo se pomenili z gospo in njenim možem, ki imata to obedovalnico. Prijazni ljudje. Sin je celo vedel, da je Josip Iličič, ki igra za Atalanto, Slovenec. Spremlja nogomet, tudi italijansko ligo. Ta dan sem prevozil okoli 70 kilometrov z lahkoto. Polovica ravnine, polovica hribčkov in potem kratkih spustov. Izjemno lepa okolica. Druga za drugo so se vrstile haciende, velike kmetije. Pašniki z ogradami in rampami za nakladanje živine. Na koncu je okolica postala tudi nekoliko bolj gričevnata in z lepimi razgledi, saj je cesta speljana ob barju in široki reki, ki se izliva v desetine kvadratnih kilometrov velik vodni sistem jezer Cieanaga de Ayapel, Cienaga de la Cruz in drugih. Ko sem pripeljal s hriba na ravnino proti mestecu Taraza, so na velikih poljih v dolini ravno opravljali silažo.

V Tarazi je za takšno majhno mesto precej vrveža. Motorji švigajo sem ter tja. V Kolumbiji je res veliko motociklov, precej več kot v drugih državah, ki sem jih videl do zdaj. No, ni toliko kot v Aziji, jih je pa. Zvečer sem šel na glavni trg nekaj pojest. Ne bi si mislil, v vseh mestih in mestecih v Kolumbiji imajo na trgih in v bližini šol javno brezplačno brezžično medmrežje. Res je, da ponekod deluje bolje, ponekod slabše, a si država prizadeva izboljšati komunikacijsko infrastrukturo. Gredo v pravi smeri. Šel sem kupit vozovnico za avtobus, saj se zdaj začenjajo hribi in gore in odločil sem se, da ne bom grizel pedal tja gor. Se mi ne da. Tudi časovno se mi ne bi izšlo, saj bi do Medellina in nato Guatapeja, kjer bova s prijateljem Radkom, ki potuje po Kolumbiji, v odročnem hostlu nazdravljala za silvestrovo, prisopihal čez teden dni. Zdaj ko vidim, kako to gre, tudi do Ekvadorja verjetno ne bom kolesaril. Vmes si bom ogledal kakšne dobre kolesarske odseke in gonil dva tri, dni, nato pa naprej z avtobusom. Sem bil vesel, da sem se tako odločil, do Medellina nas je namreč pral dež in precej hladno je bilo. Kar grizel me je mraz, saj sem bil zadnji mesec zgolj na karibski vročini.

Na križišču
Avtobus me je odložil pri neki gostilni sredi vasi na poti proti Guatapeju. "Cesto obnavljajo, tako da moraš tam peš v hrib, potem te bo prišel iskat kak džip," je razložil mladenič za točilnim pultom. Hotel je namreč visoko na hribu, na enem izmed neštetih polotokov ob tukajšnjem jezeru. Sem zagonil v hrib. Po petnajstih minutah sem prišel do križišča, kjer je bila neka gostilna. Radko je že sedel v pripravljenosti za eno izmed miz in me čakal s hladno Aguilo. "Jan, si ti? Pozdravljen, prijatelj!" Dolgo se nisva videla, veliko je bilo za predebatirati. Čez okoli dve uri je s hriba pripeljal razpadajoč daihatsu, da naju zapelje do hostla. Frenkija smo že prej naložili na enega izmed džipov. V avtomobilu je sedela Valentina. Precej mlada se mi je zdela za volan. "Koliko si staro, dekle," sem jo pobaral. "14 let štejem. Ampak ne skrbi, Evropejec, vozim že dve leti," je odvrnila. Ah, potem pa dobro, če voziš že dve leti, smo v varnih rokah. Jao. Tako je tukaj na vasi. Dala je v prvo prestavo, pritisnila na plin in po blatni cesti smo se pognali v noč.

Zjutraj sem se pretegnil na terasi s pogledom na jezero, obdano s prelepimi zelenimi hribi.

P. S. Pol leta je minilo, odkar sem začel to popotniško avanturo v Mehiki. Kako hitro gre čas! Verjamem, da ste ob mojih razmišljanjih in dogodivščinah nekaj Latinske Amerike spoznali in začutili tudi vi, se skupaj z mano kdaj nasmejali.

Cenjene bralke in bralci, vse dobro v 2018! Dobro leto bo, super se bomo imeli!

Moja pot: Arboletes-Planeta Rica-Caucasia-Taraza-Medellin-Guatape


Po blatni brozgi s Juanom in Camilo. Foto: Jan Konečnik
Na božični dan smo se odpravili k bližnji reki Jobo. Foto: Jan Konečnik
Juan je najel kanuje in odpravili smo se po reki navzgor. Foto: Jan Konečnik
Na reki rastejo mangrove. Korenine imajo v vodi, krošnjo zunaj. Ta drevesa rastejo zgolj v širšem tropskem pasu. Foto: Jan Konečnik
Ferdinand in njegova Kyra. Neverjetno, koliko energije ima ta pitbul. Foto: Jan Konečnik
Kyra v slogu DiCapria v Titaniku. Foto: Jan Konečnik
Na koncu je moral Fredy psa skupaj s Cesarjem prekucniti iz čolna. Foto: Jan Konečnik
Foto: Jan Konečnik
Okoliški otroci so se prav tako zabavali v reki. Foto: Jan Konečnik
Večerno morje pred Arboletesom. Foto: Jan Konečnik
Karibski Božiček je v Arboletes prišklepetal iz morja oz. se pripeljal v svoji veliki školjki na saneh. S seboj je prinesel tudi palme. Foto: Jan Konečnik
Silhuete zabave v lokalni beznici na božični večer. Foto: Jan Konečnik
Megleno božično jutri v bližnji vasi. Ljudje so bili prijazni z mano, veseli, da je prišel na obisk nekdo od tako daleč. Foto: Jan Konečnik
S Frenkijem sva odrinila naprej Foto: Jan Konečnik
Legvan nekje ob cesti. Tukaj jih je ogromno, so veliki in včasih pred kolesom hitro stečejo čez cesto.. Foto: Jan Konečnik
Povsod ob cesti so haciende oz. kmetije. Ponavadi imajo pri cesti porton, nato pa se po makadamu pelješ do kmetije. Foto: Jan Konečnik
Haciende so ogromna posestva, zemlje je tukaj veliko. Večinoma so sicer pašniki, njiv sem videl malo. Foto: Jan Konečnik
Stari porton v Haciendo. Vsaka hacienda ima ime. Ta je hacienda Piamonte. Foto: Jan Konečnik
Kaj buljiš? Foto: Jan Konečnik
Na mostu v eni izmed vasic. Foto: Jan Konečnik
Vsak kilometer je na travniku ob cesti ograda z nakladalno rampo za živino. Foto: Jan Konečnik
Ob rekah je vedno živahno. Ali se kopajo, ribarijo, igrajo nogomet na sipinah ... Foto: Jan Konečnik
Na zajtrku ob cesti. Všeč mi je, ko spoznavam preproste ljudi. Verjetno je izkušnja obojestranska, saj v teh krajih ne vidijo veliko tujcev.. Foto: Jan Konečnik
Farma kajmanov. Čeprav so vode tukaj čiste, se sem gotovo ne bi šel kopat. Tiste ograje, ki se jih videl, niso ravno zanesljive ... Foto: Jan Konečnik
Cristian si je vzel čas in s kolesi sva šla po parku. Razložil mi je vse, tudi to, da jim kdaj kak kajman pobegne. Foto: Jan Konečnik
V teh bazenih je na stotine mladih kajmanov. Vzrejajo jih za zakol, meso in kožo prodajo. Foto: Jan Konečnik
Mali kajmani. Ti niso daljši od 30 centimetrov. Foto: Jan Konečnik
Eden izmed dveh odraslih samcev v parku. Zraste lahko do dolžine več kot pet metrov. Foto: Jan Konečnik
Piton, dolg šest metrov. Ta je bil seveda v ogradi. Kača lahko ubije odraslega človeka, pojesti ga ne more, saj ne more dovolj razpreti gobca. Otroka lahko. Foto: Jan Konečnik
Opica Titi, avtohtona kolumbijska žival. Ker so majhne, se po parku gibljejo prosto. Foto: Jan Konečnik
Po ogledu parka sem poskusil še kajmanov file v česnovi omaki z juko. Dobro meso, nekje vmes med govedino in piščancem. Foto: Jan Konečnik
Spet na poti. Gospod je bil moj sopotnik za kratek čas. Do naslednje vasi. Foto: Jan Konečnik
Vojašnica. Kolumbija ima zaradi dolgoletne vojne z gverilskimi skupinami veliko vojske. Svoj čas so imeli skoraj pol milijona vojakov.. Foto: Jan Konečnik
Po Caucasii se je cesta priključila reki. Gre za sistem vodotokov, ki se izlivajo v bližnje veliko jezero Cienaga de Ayapel. Foto: Jan Konečnik
Država je tudi sicer z vodo nadvse bogata. Poleg morja ima tudi v notranjosti velike površine sladke vode.. Foto: Jan Konečnik
Po reki navzgor. Foto: Jan Konečnik
Kolumbijski griči Foto: Jan Konečnik
V sredini. Foto: Jan Konečnik
Tipična hiša v Antiohijskih hribih. Foto: Jan Konečnik
Dolina na poti proti mestecu Taraza. Foto: Jan Konečnik
Na ulici Taraze.. Foto: Jan Konečnik
Po ne vem koliko letih sem v hladilniku nekega lokala našel 7UP. Legendarna gazirana pijača. Foto: Jan Konečnik
V Tarazi težki tovornjaki in avtobusi vozijo skozi središče vasi. Avtocest, ki bi promet speljali mimo naselij, ni. Foto: Jan Konečnik
V Kolumbiji si napolniš prenos podatkov v takšnih trgovinicah, kjer tudi popravljajo telefone. Plastike, ekrančkov, vezij in baterij kolikor hočeš. Foto: Jan Konečnik
Ura je sedem. Ljudje se odpravljajo na delo. Foto: Jan Konečnik
Vsi javni prevozi so v domeni zasebnih družb. Vozijo med vsemi večjimi mesti, ustavijo v manjših krajih. Vozijo na 45 minut. Foto: Jan Konečnik
Skozi okno avtobusa. Kraj Valdivia, tik preden se cesta loči od reke in začne vzpenjati proti Medellinu. Foto: Jan Konečnik
Radko me je dolgo čakal na križišču v hribih Guatapeja. No, saj mu ni bilo hudega. Foto: Jan Konečnik
Guatape. Jutranji pogled na okoliške zelene hribe. Lepo je tukaj, a hladno. Velika sprememba iz vroče karibske obale, kjer sem bil zadnji mesec. Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?






Več rezultatov iskanja