Brnenje med nogami in vonj po senu

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 15. del
Jan Konečnik|02.10.2017 ob 06:13
Managua - MMC RTV SLO
Travnikov ne manjka. Nikaragva je zelo zelena država. Foto: Jan Konečnik

Okoli poldneva sem pešačil do bližnje trgovine po plastenko vode, ko sem ob cesti zagledal dva verjetno najbolj legendarna popotniška motocikla vseh časov! Honda Africa twin. Možakar se je ravno v vročini svojega kombinezona naslanjal na očitno prepoln stranski kovček, da bi ga lahko zaprl. Registracija: Deutschland.

Stari moj! Takoj se mi je odvrtel film, kako sem pred nekaj meseci tudi sam razmišljal, da bi naredil izpit za motor, nabavil zverino in kovčke ter zabrnel proti neskončnosti cest tega sveta. Imel sem že ugledano 15 let staro afriko za tri jurje, pa če mi jo dečko za dobro vago da za dva in pol, pa če nabavim še vso potrebno opremo, peljem k mehaniku, da jo malo poštima, pa stroški bencina na mesec, popravila, pa zavarovanje, prehod meja z vozilom ... Nato sem pod številkami naredil črto, jo primerjal s svojim okvirnim proračunom in ugotovil, da mi bo po treh mesecih ostalo ravno še za rezervoar bencina in burek. Tako sem to namero opustil.

"Kako gre kaj mama Afrika," sem ogovoril Nemca. "Do zdaj vse brez težav. Dobro se drži," je odgovoril v smehu in si obrisal potne srage s čela. "Koliko sta že naredila?" sem nadaljeval. "Okoli 70 tisoč kilometrov. Veliko po Indoneziji, pa še nekaj drugje po Aziji, pol leta po Združenih državah, dva meseca tukaj po Srednji Ameriki," je razložil in z ljubeznijo pogledal proti svoji jekleni prijateljici. Za trenutek sem se že videl na motorju, kako z gromkim brnenjem skoraj tisočih kubikov brzim po razritih cestah. "Fant, kaj naj ti rečem, srečno na cesti," sem mu dejal in se poslovil. Takoj sem pozabil na vodo, zavil na levo v sosednjo ulico in spet na levo, kjer sem vedel, da neki fantè posoja motocikle. "Hola, amigo! Kaj imaš najceneje za dva dni?" Stopiva pred vozni park. "Jah, skuter imam in yamaho, 125 kubično, 40 dolarjev te bo stalo," pravi. Je.... skuter, hočem sklopko in menjalnik. Motor. Da brni med nogami. Tako sem se v mislih zmenil sam s sabo. "30 dolarjev ti dam za yamaho za dva dni, tako ali tako je že poldne. Roka?" Roka.

Dišalo je kot doma
Čez deset minut sem se bil na cesti proti El Ostionalu, oddaljenem kakih 30 kilometrov od San Juan del sura, kjer sem se nastanil za nekaj dni. No, yamaha je bolj yamahica. Ni ravno 750 kubična honda, chopper starega, ki vso svojo moč potisne skozi štiri cilindre, da se ti roke spotijo, rit zavibrira in v hlačah sproži premik. Doma sem mu jo včasih "sunil" in se zapeljal po vasi, tam ko po navadi ni policije. Ampak, tudi s to čebelico se peljem. Ceste in omejitve tako ali tako ne dopuščajo htrosti, višje kot 30 kilometrov na uro. No, po kaki ravnici ga lahko "pritisneš" do 60. Do El Ostionala namreč ni asfalta, pol ceste je tlakovane, pol pa je prevoziš po zbiti rdeči zemlji s precej luknjami. Pa še deževalo je včeraj in je polno kolesnic. Tudi počasi se daleč pride, mar ne?

Vožnja na motociklu je nekaj posebnega, sploh če si nekje, kjer je vse drugače kot doma. Če avto ponuja neko mikroklimo, kjer udobno sediš, poslušaš svojo glasbo in zreš ven skozi steklo, si na motorju del okolja. Bolj čutiš vse skupaj. Najprej sem zavil na neko stransko cesto in se vozil med pašniki, kjer so rogate krave in biki počivali pod krošnjami neznanih mi dreves ali na soncu ležerno trgali in prežvekovali travo. Nikaragva ima veliko živinoreje. Nekaj živine imajo tukaj, zahodu, večinoma pa na vzhodnih delih države. Prodaja goveda je menda dober biznis, vsaj tako mi je v hostlu v Managui razlagala Ruth, lastnikova sestra, ko sem ji razlagal, da bi se moral dobiti z eno punco, ki sem jo spoznal prek Tinderja, pa mi je dala košarico, ker je morala v Esteli na svojo farmo, saj je ravno neki kupec prišel pogledat živino. Sicer prodaja tudi solarne palene. Denar moraš razpršiti, mi je pozneje rekla.

Med vožnjo je potegnil veter in mi na nosnice prinesel vonj po senu, prav takšen, kot sem ga kot otrok doživljal v Dragučovi, vasi mojega očeta. Takrat smo še imeli krave in zatorej veliko travnikov. Poleti, pozno popoldne je dedek Rajko sedel na malega fergusona, domači smo se naložili na nakladalno prikolico in se peljali na Linigarovo spravljat seno. S sestrično Karin sva bila majhna in super se nama je zdelo, ko je prikolica poskakovala po vaški cesti in midva z njo. Grabili smo seno v vrste in dišalo je. Dišalo je tako, kot tukaj v Nikaragvi. Neverjetno kakšne spomine vonj privleče na dan. Za trenutek sem bil spet doma.

Bravo, Jan!
V Nikaragvi in tukajšnjih okoliških deželah dejansko poznajo samo zimo in poletje, nekih daljših vremenskih prehodov, kot sta pomlad in jesen, ni. Pa tudi zima tukaj ni zima. Zima pomeni, da bo vsak dan dve uri deževalo, a temperature so še vedno, sploh tukaj ob oceanu, okoli 20 stopinj Celzija. Zdaj gremo v poletje. Zatorej, ker je večinoma vroče, so hiše na tukajšnjem podeželju preproste in brez izolacije. Zidani so prostori za spanje, morda kuhinja, večji del gospodinjstva pa pa poteka zunaj, na velikih pokritih terasah. Ženske kuhajo, obešajo perilo ali se pozibavajo v visečih mrežah. (Pre)mlade mamice, nisem prepričan, da štejejo osemnajst let, pazijo na pamže, ki se igrajo pod različnimi listnatimi drevesi in palmami vseh vrst. Sredi ceste fantje igrajo bejzbol, šport, ki je tukaj verjetno številka ena. Drugi na nogometnem igrišču nabijajo žogo. V El Ostionalu sem zavil v napačno od dveh poti, tako kot marsikdaj v življenju, in čez kakšnega pol kilometra peščene ceste sta iz hiške skočila vojaka. V tistem trenutku sem se spoznal, da sem verjetno že čisto blizu meje, da nimam s seboj nobenega dokumenta, pa tudi papirje od motocikla sem pustil v hostlu. Bravo, Jan! No, tako kot marsikdaj v življenju poprej, se je tudi tokrat izteklo dobro. Sem ju prijazno pobaral, kje je plaža, pa sta mi razložila, kam in kako. Saj sta videla, da sem turist. V okolici 30 kilometrov sem bil namreč edini s čelado.

Ni nam hudega
Na ogromni zalivski plaži Estolito je bilo pet ljudi, neki fantje so ravno rinili čoln na pesek. Majhen psiček je kot zmešan tekal sem in tja po plitki vodi. Zaljubljen par je ravno tekel proti valovom. Tudi rakec pred mojim nogami jo je s svojo školjkico mahal proti oceanu. Zamikalo me je, da bi se namočil še sam, ampak je bilo že pozno in nisem sem hotel nazaj vozit po temi. Vdih, izdih. Pet minut miru. Zajahal sem motocikel, pognal motor in pogledal čez modrino v daljavo, kjer so se videli obrisi hribovja. Tam je že Kostarika.

Tik pred temo sem prišel v San Juan del sur. Ustavil sem se in snel čelado, da bi se skozi mestece pod večer počasi zapeljal z vetrom v laseh. No, naredil sem ravno trideset metrov, ko se sta se ob meni na motorju pojavila policista in mi z očitno kretnjo pokazala, da naj dam čelado na glavo. Dobro, se bom pač edini v mestecu vozil s čelado. Saj konec koncev res nikoli ne veš, ob vseh budalah na cesti, kaj se zgodi. Ustavil sem v trgovini gospe Sanchez, kupil špagete, čebulo in tuno. Olivno olje in curry še imam. Ko sem prišel v hostel, ni bilo nobenega. Ni še sezona. Pavzaprav sva že tri dni edina gosta jaz in mlad Američan iz Kalifornije, ki je ravno začel svoje enoletno potovanje. Dobra družba je. Ravno, ko sem poprijemal za elektronsko pero, je prišel iz bara in veselo potožil, da so mu neke Irke zlivale tekilo v grlo. Nato je sedel v naslonjač nasproti mojega, z nevajeno roko prižgal cigareto, se namuznil in dejal: "Ne gre nam slabo." Prižgal sem še jaz. Res je gringo, ni nam hudega.

P. S. Tako kot El Salvador je tudi Nikaragva na zahodni obali dober kraj za deskanje. Na plaži Maderas bodo letos tudi gostili tekmovanje deskarjev na vodi cele Srednje Amerike. Jaz jo bom počasi mahnil na vzhod, na Islas de maiz, Koruzne otoke. Končno se bom šel potapljat.

Moja pot: Managva—San Juan del sur—El Ostional.


V ozadju je že hribovje Kostarike. Foto: Jan Konečnik
Pristanišče v San Juan del suru. Foto: Jan Konečnik
Nemški motorist z legendarno hodno Amfrica twin. Foto: Jan Konečnik
Podeželske hiše so preproste. Foto: Jan Konečnik
Playa Ostionalito je bila skoraj prazna. Foto: Jan Konečnik
Tržnica v Managvi. Foto: Jan Konečnik
Fantje nabijajo žogo. Foto: Jan Konečnik
Geji v Nikaragvi še vedno bijejo boj za svoje pravice. Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Nikaragva Foto: Jan Konečnik
Kathleen igra na ukulele ob sončnem zahodu na playi Maderas. Foto: Jan Konečnik
Luč življenja počasi ugaša na playi Maderas. Foto: Jan Konečnik
Managva, avtobusna postaja. Foto: Jan Konečnik
Mestece San Juan del sur. Foto: Jan Konečnik
Na cesti proti El Ostionalu. Foto: Jan Konečnik
Na ovinku. Foto: Jan Konečnik
Na stranskih poteh. Foto: Jan Konečnik
Podeželska cesta. Foto: Jan Konečnik
San Juan del sur ima polno prijetnih barčkov.. Foto: Jan Konečnik
San Juan del sur. Foto: Jan Konečnik
Sobivanje živali. Foto: Jan Konečnik
Sunda Funday je znan nedeljski žur za turiste v San Juan del suru Foto: Jan Konečnik
Deskanje je glavna dejavnost za turiste na tihomorski obali. Foto: Jan Konečnik
Tržnica v Managvi. Foto: Jan Konečnik
Z Yamaho 125 na plaži Ostionalito. Foto: Jan Konečnik
Zeleno. Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?