Kje je Jan?

Frenki, za božič greva raje na toplo!

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 27. del
Jan Konečnik|25.12.2017 ob 07:05
Arboletes - MMC RTV SLO
Prva fotka s samospožilcem je vedno slaba. Vsi naredimo še drugo. Foto: Jan Konečnik

"Zakaj bi rinil na hladno za te decembrske praznike?! Trideset let si bil na mrazu. Idi raje na obalo, bukselj!" sem se vprašal in si hkrati tudi odgovoril na vprašanje, medtem ko sem mazal neko mešanico klobas, krompirčka, popečenega zelja in še nečesa na stojnici v vasi La Ye.

Bil sem ravno na križišču dveh cest, ena vodi v gore proti Medellinu, kjer je bolj hladno, druga proti Alborentesu, počitniškemu kraju ob karibskem morju. Malo sem pogledal po spletu, kako je videti. Zdravilno blatno kopel imajo ... zanimivo. Zajahal sem bicikel, usmeril navidezno sabljo naprej in zakričal: "Frenki, proti morju!" Zdaj bi moral Frenki napeti mišice in zahrzati, pa ni. Ker je bicikel. Pritisnil sem na pedala, zaslišalo se je tiho brnenje gum po razbeljenem asfaltu.

Na pot
Da sem odkolesaril iz Cartagene v nedeljo, se je izkazalo za pravilno odločitev. Je namreč razmeroma veliko mesto s kaotičnim prometom in tudi na Gospodov dan je bilo na cesti še vedno precej vozil. Po mestih, zabasanih s prometom, plini in prekomernim hupanjem, in tukaj so taka skoraj vsa, ni prijetno kolesariti. Po dobri uri sem prišel na manj prometno glavno cesto, kjer je šlo laže. Večina cest ima ob beli stranski črti še od pol metra do metra asfalta in tam je moj prostor. Hitro sem opazil, da se me vozniki vlačilcev, rečejo jim "mula", na široko izognejo, tako da me ne straši vseh šest parov koles, ko primeljejo mimo. Prvi dan sem uspel pregoniti dobrih 50 kilometrov. Za barskega lenuha niti ni tako slab dosežek. Opazil sem, da sem imel sedež nastavljen preveč naprej in navzdol, kar sem rešil drugo jutro z "imbus ključem" v neki obcestni mehanični delavnici. Zdaj se sedi bolje.

Ker je Frenki sestavljen iz dveh koles, ima spredaj pnevmatiko za gorsko kolesarjenje, kar mi na asfaltu ne dela ravno usluge, zadnja guma pa je "itak" napačno obrnjena. Dobro, "mamo kaj mamo", bom uredil v prihodnje. Sem kar precej naložen, ampak zdaj je prepozno, nahrbtnik je že nekje na poti v Ekvador. Po kakšnih treh urah kolesarjenja na žgočem soncu sem se tudi vprašal, zakaj si, cepec, nisem nabavil kakšnih sončnih očal. In vidiš, sreča, čez pol kilometra sem iz trave ob cesti pobral pikčaste kitajske "rejbanke". Čez desno podrsano lečo se sicer malo slabše vidi, ampak bolje je kot nič.

Trenutki, ki polepšajo dan
Rit me boli. Noge tako ali tako. Sonce neusmiljeno nažiga. Včasih kar napol sanjam kozarec s kockami ledu, po katerih steče pijača v moje grlo. Prvi dan se mi ni zdelo tako hudo, drugi dan pač. Na srečo je teren v teh krajih bolj položen. Mislim, večinoma so dolgi rahli klanci navzgor in dolgi rahli klanci navzdol. Taki hribci, bi se reklo. Dejansko bi s kakšno specialko brez teh torb odzadaj šlo hitro kot hudir! Pri neki gostilni sem ustavil, da počinem in spijem vode. "S kolesom si? Lepo, lepo. Iz Cartagene? Uh, to je pa daleč," je v spoštovanju mojega početja pokimal natakar in mi prinesel ledeno mrzlo vrečko vode. Voda v vrečki je najcenejša, tri in pol deci stane deset centov, preračunano v evre. Ni mi je hotel zaračunati. Za bicikliste je zastonj, je dejal. Ne gre za denar, gre za gesto.

Nasploh sem presenečen, kako te ljudje obravnavajo, ko pri vaški obedovalnici prisloniš kolo in sedeš za mizo. Ker se tukaj vsi vozijo z motorji, občudujejo ljudi, ki gonijo naloženo kolo v taki vročini. Vsi malo pobarajo, kam sem namenjen in dvignejo palec v odobravanje. Nekje pri Tolu vieju so popravljali cesto in delavec je odložil loparček, da sva lahko udarila petko, ko sem pripeljal mimo.
"Vau! A ti po svetu potuješ s kolesom?" me je pobaral pobič pri neki prazni gostilni, ko mi je prinesel plastenko vode in dodal, ali sem morda Američan? Ali Kanadčan? Sem mu rekel, da lahko cel dan ugiba, a ne bo zadel. "Iz Slovenije sem, tam pri Italiji," sem dejal in očitno mu je bilo, kljub morda 12 letom starosti, takoj jasno, od kod. Iz oči mu je silila iskra, ki jo vidiš zgolj pri pametnih otrocih. Vedoželjnost. Malo sva se pogovarjala, sem mu zabičal, naj hodi v šole. Iz tega fanta bo še nekaj. A sem ga moral razočarati, da nisem svetovni biciklist, ampak totalni amater, ki prvič pritiska pedala tukaj čez njegove klance. No, ali v Kolumbiji ali v Pernici, nekje je treba začeti, mar ne? "Naj te Bog varuje na poti!" je še zaklical v slovo in pomahal. Majhni trenutki, ki mi polepšajo dan.

Nevaren klanec
Gledal sem vse tovornjake in avtomobile, ki so se počasi prebijali proti vrhu hriba, nekaj kilometrov pred mestom Sincelejo. Res je bil strm in zelo dolg klanec. Kolesariti v hrib ni prišlo v poštev. Bil bi prepočasen, "mule" pa so vozile ena za drugo navkreber, na drugem pasu pa ena za drugo navzdol, tako da ni bilo prostora za izogibanje. Cesta je bila ozka. Kolo bi lahko potiskal po majhnem pasu trave, recimo. Nič, štopal bom, bo že kdo ustavil in me "potegnil" do vrha.

Po desetih minutah sva s Juanom Paolom že nalagala Frenkija na njegov poltovornjak. Ko sem iz "kripe" gledal na nabito cesto, sem videl, da sem se dobro odločil. Zapeljal me je celo do hotela v Sinceleju. Pravzaprav mi je naredil veliko uslugo, ker Sincelejo sploh ni tako majhno mesto, kot sem mislil, in promet v središču je grozen. "Veš, tudi jaz sem biciklist. Tisti ovinek tam navkreber je zelo nevaren, zato sem ti ustavil. Sem ga prevozil enkrat in nikoli več. Polno vlačilcev, izpušni plini ... ni za kolo," je dejal dobrosrčni Kolumbijec in mi dal še telefonsko številko, če bi šlo kaj narobe, da ga lahko pokličem. V hotelu so mi zjutraj, ko sem nalagal Frenkija, dali za na pot sadje in pijačo.

Proti obali
Iz kraja La Ye proti Arboletesu je za kolesarjenje odlična cesta. Večinoma položna, razen skozi nekaj vasic in mesto Monteria sem se večinoma vozil ob prostranih travnikih, na katerih so se pasli krave in biki. V obcestnih gostilnah tako postrežejo goveje meso v čebulni omaki, ki je izvrstno. Vode tukaj s seboj ne potrebuješ veliko, ker je povečini vsakih nekaj kilometrov kakšna majhna prodajalna ali kakšna gospa na stojnici ob cesti natoči hladen sok. Za vsak primer imam sicer vedno liter vode v torbi in nekaj suhe hrane, oreščke in to. Se je zadnji dan izkazalo za dobro imeti rezervo, kajti na 20 kilometrih po Monterii za čuda ni bilo nikjer nobene gostilne, niti prodajalne, jaz pa lačen in žejen kot volk.

Po kakšnih 70 kilometrih vožnje tisti dan sem ustavil taksi. Ura je namreč kazala pol petih, kar je kakšno uro in pol do teme. V tem času ne bi prišel do obale, saj je bilo še 50 kilometrov, v temi pa ne želim voziti. Frenkija smo naložili na prtljažnik. "Oprosti punca, ampak jaz res smrdim," sem že vnaprej dejal dekletu, s katerim sva se nato skupaj tiščala na sopotniškem sedežu majhnega Chevroleta.

Prazniki ob morju
"Si lačen? Boš pivo?" me je vprašal Juan, lastnik hostla EL Faro v Arboletesu, čeprav še nisem dobro odložil svojih reči. Sem edini gost, nastanitve ravno obnavljajo. Dodelili so mi sobo na vrhu, tako da imam blažen mir, tudi morje se vidi čez strehe, saj je plaža le streljaj stran. Prebivalci pokrajine Uraba slovijo po svoji gostoljubnosti in vsaj do zdaj se je to potrdilo. Ko kuhajo, me vedno povabijo k mizi. Zjutraj me Kamila, ki pomaga Juanu v hostlu, vedno vpraša, ali mi pripravi zajtrk.

Arboletes je sicer turistično mestece, a ne za tujce. Gostje tukaj so večinoma domači, iz Bogote ali Medellina. Juan se trudi privabiti več Evropejcev, saj je sam pet let živel v Nemčiji in ima rad družbo z druge strani luže. Mislim, da sem se pravilno odločil božične praznike preživeti nekje v manjšem kraju.

"V Medellinu je za božič norišnica, za novo leto prav tako! Nikamor ne moreš, vse je zabasano," so mi dejali trije fantje, ki so sem prikolesarili iz Medellina. Srečali smo se v hostlu, nekaj ulic stran, kamor sva šla s Juanom zvečer na pivo. Kje in s kom bom za Božič, še ne vem. Verjetno se bomo v hostlu kaj organizirali. V mislih bom pa pri družini in prijateljih, ki me čakajo doma.

Drugačna Kolumbija
Počasi, a nekam sem vendarle prilezel. 350 kilometrov sem pregonil. Od Goričkega do Pirana, recimo. Poleg tega, da se sam s seboj borim na tem kolesu - priznam, da mi je precej všeč, če kaj brni pod ritjo - je dejansko najboljša stvar sledeča: kar sem videl v teh nekaj dneh, to je druga Kolumbija! Tista, ki je ni moč videti v turistično obljudeni Cartageni, Palominu, Tagangi in drugih središčih. Možakarji v vaškem baru pred neizmerno glasnimi zvočniki vase tiho zlivajo pivo. Ni važno, kakšna je glasba, samo slišati se more do sosednje vasi. Motocikli brnijo z vseh strani, ljudje po cestah tiščijo cize s sadjem in zelenjavo, vsi nekaj vreščijo, prodajajo to in ono, zazvoni in gruča otrok pridrvi iz majhne vaške šole ... Tolu Viejo, San Onoforo, Sincelejo, Sahagun, La Ye, Monteria in konec koncev tudi Arboletes so kraji, kamor pride zelo zelo malo tujcev. Sploh na kolesu. Na celotni poti sva namreč v pozdrav dvignila roke le z enim norcem, ki je podobno naložen kot jaz pritiskal pedala v nasprotno smer.

Fotografije so kronološko. S telefonom, s kamero. Meni se zdijo dobre. Ni vse v resoluciji. Vse je trenutkih.

P. S. Ker se bomo brali ravno na 25. december, naj spomnim na Mlakarjevo Božično ..."Vesel božič vsim, vesel božič vsim, vesel božič vuoščim prou vsim!" Zavrtite si jo, zelo pomenljiva skladba. Priporočam predvsem nekoliko bolj zagrenjenim bralcem svojih zapisov.

Lepe praznike! Vsem.

Moja pot: Cartagena-Cruz del Vizo-San Onofre-Sincelejo-La Ye-Monteria-Arboletes


Evo. Pa sva. Drugič je vedno boljši posnetek. Foto: Jan Konečnik
Samo en ribič je bil. Foto: Jan Konečnik
Ko ti gre vse skupaj že malo na živce, pride most. In z mostu je lep razgled. Človek malo pozabi, se usede na kolo in gre naprej. Foto: Jan Konečnik
Res mi je všeč, da so tukaj bolj ravninski predeli. Hribec gor, hribec dol. Laže se utečeš in nisem izgubil motivacije že prvi dan. Foto: Jan Konečnik
Jezero, vidno z mostu, se imenuje Cienaga Aguas Claras. Jezero je dolgo skoraj 40 kilometrov, vendar ozko, široko le do pet kilometrov. Foto: Jan Konečnik
Ne vem, katere vrste je ta ptica. Čaplja verjetno. Na ptiče se res ne spoznam kaj preveč. Jih je pa veliko ob cesti, sploh tam, kjer je voda. Foto: Jan Konečnik
Pa še drugi ptič. Bi tudi lahko bila čaplja, saj jih je več vrst. Podobne imamo tudi na jezeru, tam, kjer sem odrasel. Foto: Jan Konečnik
10. Ravno ko sem slikal, je pripeljal mimo možakar. Zadaj pa vlačilec. Mula. Ne vem, ampak evropski tovornjaki se mi zdijo manj grozni, ko prihrumijo mimo. Foto: Jan Konečnik
Na novem mostu. Dobesedno. Neostra. Nisem videl. Telefon pa. Foto: Jan Konečnik
Značilna kolumbijska vas. Vas Gambote v tem primeru. Foto: Jan Konečnik
Verjetno so bolj ribiči v vasi, glede na to, da so zraven jezera in reke, bi rekel .... Foto: Jan Konečnik
Ti stari tovornjaki so mi v bistvu všeč. Ker po navadi vozijo počasneje. Pa še tako retro izgledajo. Z ruskim hlajenjem kabine. Foto: Jan Konečnik
Pridem mimo neke zapuščene, po domače bi se reklo pumpe. Hipijska družinica. Nekaj so nalagali v svoj flower power mobil. Čez kakšne pol ure so me prehiteli. Foto: Jan Konečnik
Vaška umetnost. To lahko vzamemo tudi kot provokacijo za mimovozeče. Ekološka zavednost in to. Verjetno ni, ampak vseeno. Foto: Jan Konečnik
Prigonim na hrib in se spustim dol po vasi. S slamo krite hiše vidim v vsaki vasi. Ponekod so naseljene, drugod služijo kot skladišče za kmete. Kakor kje .... Foto: Jan Konečnik
Foto: Jan Konečnik
Foto: Jan Konečnik
Foto: Jan Konečnik
Foto: Jan Konečnik
Meni se zdijo simpatične, te Kolumbijke. Veliko lepih žensk najdeš. Foto: Jan Konečnik
Lučke. Lučke morajo biti. Foto: Jan Konečnik
Všeč mi je, da lahko pri veliko hišah dejansko vidiš v notranjost, kaj ljudje počnejo. Kakšno stanovanje imajo. Kakšno božično drevo. Foto: Jan Konečnik
Zjutraj udari vate vročina podeželske ulice. In greš na pot. Foto: Jan Konečnik
Bajta za bajto. Bajta za bajto. Bajta za bajto ... Foto: Jan Konečnik
Pavza. Če verjamete ali ne, iz zvočnikov tako glasno cvilijo kolumbijski narodnjaki in šlagerji, da jih slišiš že za ovinkom pred vasjo. Slab kilometer daleč. Foto: Jan Konečnik
Spet goniš. Mimo travnikov, mimo krav. Pač goniš, goniš in goniš. Foto: Jan Konečnik
Lejga pujsa! Foto: Jan Konečnik
Goveji zrezek. Odličen. Tak, da ga požreš v minuti. Platana in riž nikoli ne manjkata. In zelenjava. Foto: Jan Konečnik
Juha z vampi a la colombiana. Vampe rad jem trikrat na leto. Zdaj je bilo tretjič letos. Foto: Jan Konečnik
Na poltovornjaku v Sinceleju. Juan mi je naredil veliko uslugo, zapeljal me je čez nevaren hrib in tako rekoč še do hotela v mestu. Je pa imel Juan težko nogo, metalo me je kot vrečo krompirja. Foto: Jan Konečnik
Zdaj mi je žal, da se nisem vrgel še jaz v mlakužo, ko sem se peljal mimo. Tudi mi smo se tako zabavali, na bazenu v Sladkem Vrhu. Kje so tisti časi! Foto: Jan Konečnik
Park Santander v Sinceleju. Lepo so ga zavili, gospoda, a! Foto: Jan Konečnik
To mi je bilo v Sinceleju res všeč. Ulica, polna hrane. Naročiš, se usedeš na stol. Lepo poješ. Greš do druge stojnice ... taka kolumbijska Odprta kuhna. Foto: Jan Konečnik
Kolo sem ustavil ob šanku in fanta, popotnika, sta mi brez besed dala kozarec hladnega soka. Zelo sem bil vesel tega soka. Foto: Jan Konečnik
Spet gonim. Veliko časa pač pritiskaš na pedala, ni neke filozofije ... Foto: Jan Konečnik
En, dva, tri, en, dva, tri .... Foto: Jan Konečnik
Pokrajina v Urabi je ravnina s prostranimi pašniki, posejanimi s širokokrošnjimi drevesi. Foto: Jan Konečnik
Vrata neke haciende. Pavza. Veliko je tukaj kmetij, ki imajo ob cesti portale, potem pa se po dolgem dovozu pelješ do hiše. Foto: Jan Konečnik
Ker se je bližala tema, smo Frenkija naložili na taksi in se odpeljali proti Arboletesu. Foto: Jan Konečnik
Vidiš, Jan, še govedo je šlo v senco, ti pa ... Foto: Jan Konečnik
S terase hostla je pomahal Juan. In takoj vprašal, ali bom pivo. Bom. Veš, da bom. Foto: Jan Konečnik
Arboletes. Tukaj ne potrebujejo sušilca. Foto: Jan Konečnik
Božična liga zvečer pred hostlom. Fantje so neutrudni. Foto: Jan Konečnik
Jutro. La Ye. Foto: Jan Konečnik
Zjutraj sem šel na obalo. Spet na morju! Se beremo drugo leto! Foto: Jan Konečnik
Vesel božič! Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?






Več rezultatov iskanja