Kje je Jan?

Juanchito. Janček.

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 24. del
Jan Konečnik|04.12.2017 ob 06:23
Palomino - MMC RTV SLO
Palomino Foto: Jan Konečnik

Naložili smo nahrbtnik, motocikel je zabrnel, pomahala je v slovo. Anja je morala nazaj, v resničnost. Odlično sva se imela te tri tedne. Ker se poznava že pol življenja, sem tako ali tako vedel, da večjih težav pri skupnem potepanju ne bova imela. Je pa potovati v dvoje drugače.

Če si sam, navežeš veliko več stikov z drugimi popotniki, predvsem pa z domačini. Ker se moraš z nekom pogovarjati. Konec koncev smo vendar družbena bitja. Zdaj, ko sva bila dva, in to dva Slovenca, se večinoma družiš med seboj. Saj sva imela veliko predebatirati.

Zadnji teden sva preživela v Palominu, ob kolumbijski karibski obali. Prve tri dni je Anja sicer še imela željo, da bi se premaknila, preden odleti za Bogoto in naprej v Evropo, zadnji dan pa se ji ni nikamor več mudilo. Tako ali tako sva prva dva dni preživela na stranišču, kot sem omenil v prejšnjem zapisu, pa deževalo je veliko, tako da za v okoliške planine ravno ni bilo, za na sever, v puščavo, so hoteli pa veliko denarja. Pa tudi tam okoli je bilo menda veliko deževja.

"Mater, zdaj mi pa res ni za iti domov, ravno sem se navadila. Zdaj sem posvojila tvoj način razmišljanja. Ni elektrike - pač ni elektrike. Ni vode v tušu - pač ni vode. Malo bereš, malo greš na plažo. K Barbariti na ribo in sok iz luluja. Ali pa iz plastenke, če ne dela mikser. Pa gre dan," je glasno razmišljala, ko je pakirala za na pot.

Vsak ima svoj način potovanja. Eni so ves čas na poti, menjavajo kraje na dva, tri dni. Potem imaš ljudi, ki pridejo recimo sem v Latinsko Ameriko, so dva meseca v Kolumbiji, gredo nazaj. Jaz sem nekje vmes verjetno. Zdi se mi, da potrebuješ nekaj dni, da se navadiš kraja in tako lahko tudi nekoliko globlje spoznaš domačine ali druge popotnike. Si dejansko zapomniš ime človeka, s katerim se pogovarjaš.

Barbarita in Alejandra
Preprost motelček San Sebastian je tik ob plaži. Okoli osmih zjutraj je že vse v pogonu. Upravnik Cristobal, prijazen možakar poznih petdesetih let, lopata zemljo in urejuje okolico, saj so bile pred nekaj dnevi male poplave. Trije fantje nekaj popravljajo streho. Sobarice in čistilke imajo svoje delo. Lepo počasi, saj se nikamor ne mudi in tudi gostov še ni veliko. Vsi se vedno pozdravimo in si podarimo nasmeh. Jutranji nasmeh marsikomu polepša dan.

"Pozdravljen Juanchito! Kako si? Si dobro spal?" veselo vpraša Barbarita, ki pripravlja sokove in prodaja pijačo v lesenjači tik ob morju. Odkar sem ji razložil, da je Jan v španščini Juan, sem za njo pač Juanchito. Janček. Ona pa zame Barbarita, čeprav je Barbara. V Kolumbiji imajo zelo radi pomanjševalnice, sploh pri imenih. "Vse v redu, Barbarita. Pa ti?" vrnem vprašanje.

"Razen tega, da se mi ne da več delati tukaj, sem dobro," odvrne. Vsak dan pove, da se ne vidi več v tem gostilniškem poslu. Ampak nima izbire. Barbara je Venezuelka, z bratom Victorjem sta prišla sem zaradi vsega sranja v bolivarski republiki. Šteje 23 let.

"Prišla sva s kovčkom in 20 tisoč pesi. To je sedem dolarjev. En teden sva bila pri nekem daljnem stricu, potem je pomagala ena prijazna gospa tukaj in nama na lepe oči za mesec dni vnaprej oddala sobo. Takoj sem šla iskat delo. Zdaj tu strežem. Saj ni slabo, pač, denar je denar," je razložila nekega večera, ko smo sami obsedeli ob šanku. Želi si v Španijo. "Moja starša sta po rodu Španca in rada bi si uredila španski potni list. Ampak za to potrebujem potni list oz. potrdilo o rojstvu iz Venezuele. Tam pa je tako, da greš na upravno enoto, zaprosiš za papirje, oni rečejo, da te bodo poklicali, ko boš na vrsti. Nikoli te ne pokličejo. Ne smejo izdajati potnih listov, da ne bi ljudje odšli," je še razložila in za svoja leta utrujeno potegnila cigareto. V Venezueli je delala pri znanem podjetju, ki se ukvarja s postavljanjem velikih odrov in tribun za koncerte. Vse je šlo v franže, ker zdaj tja od tujih glasbenikov nihče ne pride več.

V sosednjem bungalovu, pravzaprav imamo vsak svojo sobico s posteljami in zunanjo kopalnico, živi Alejandra. Producentka, ima svoje malo podjetje in se prav tako ukvarja z organizacijo koncertov, večinoma po Mehiki, pa Kostariki in Panami. Piše tudi knjige oz. ravnokar je dokončala drugo. Znanstvena fantastika je njen žanr. Stara je 35. Tukaj v Palominu bo ostala nekaj mesecev.
"Pet let nisem bila na dopustu, nonstop sem delala. Zdaj pa je z mojim podjetjem tako, da si lahko vzamem tudi več časa prosto. Ni neki bajni denar, lahko pa živim," je dejala. Vse, kar ima s seboj, so prenosnik za pisanje, telefon in cunj za polovico ročne prtljage, ki jo nesemo na letalo. "Vedno potujem tako. Tudi ko imamo turneje, imam s seboj res najnujnejše. Itak sem v zaodrju. Če pa res kaj 'rabim', si grem kupit. Stanovanja najemam vedno opremljena, tako tudi s tem nimam nobenih težav. Ne potrebujem veliko," je razložila svojo filozofijo. Če bi videla moj nahrbtnik! No, zdaj bo malo manjši, ker sem Anji dal nekaj knjig, ki sem jih nabral na poti, in druge drobnarije. Registrsko tablico iz Paname. Pa kamen z ognjenika. Opičjo masko.

"Slavna" Kati
Na plaži, tu pred motelčkom, je čez dan kar polno ljudi. V lesenem paviljonu posedata dva policista in buljita v telefon. Prodajalci zapestnic napenjajo vrvice in pletejo svoj izdelke. Turisti se pražijo na soncu. Mimo hodijo prodajalci pijače in vsake toliko časa malo požvenketajo s prazno pločevinko, kar je tonski znak za "A la orden. Cerveza, amigo?". Prijatelj, bi pivo? Neki tip prodaja veganske burgerje. Dve punci prideta s čokoladnimi kolački. Potem pride mimo kakšna staroselska družina. Oblečeni so v belo, imajo črne lase, so nizke postave in imajo povsem drugačen obraz od preostalih Kolumbijcev.

Po plaži hodi tudi maserka Kati oz. "slavna Kati", kot se je predstavila ta okrogla črnka z močnimi rokami in glasom, ki ga težko preslišiš. En dan naju je ujela z Anjo, ko sva posedala na pesku in zrla v morje. Ne da bi vprašala, naju je pomasirala po hrbtu. Anja najprej ni hotela masaže, potem sva se nekako zmenila za vsakega po pol ure. "Mucho nudos, amiga! Mucho nudos. Tu trabajas demasiado en oficina," ji je razlagala, da ima veliko vozlov in je preveč v službi. Zraven je delala takšne frise, da sem tudi jaz užival. Po desetih minutah je Anja le spregovorila: "Stari, kak je to fajn!"

Zvečer je popolnoma drugače. Ni glasne glasbe, ni ljudi. Če hočes, imaš lahko kilometer plaže levo in desno bolj kot ne zase. Jaz in valovi.

Nesreča
To našo obmorsko idilo je za kratek čas prekinil žalosten dogodek. Z Alejandro sva šla na bankomat v sosednjo vas Mingueo, 20 kilometrov daleč, ker ga v Palominu ni. Ker sva bila dva, sva plačala taksi, staro mazdo, ki se bo vsak čas sesula sama vase. 31 let šteje vozilo; sem vprašal. No, na poti nazaj smo naleteli na gnečo.

"Baje se je en turist ubil. Z motorjem sta se peljala z domačinom, ko sta zavirala, ju je od zadaj nabasal avto. Tipa je vrglo na drugi pas, pod avtobus. Takoj je bil mrtev. Drugega fanta so odpeljali," je hitro razložil mimoidoči. Sva morala peš nazaj do Palomina, mimo nesreče. Sredi gruče ljudi in nekaj policistov je ležalo napol pokrito truplo Evropejca, ki je nič hudega sluteč sedel na moped, da ga odpeljejo do bankomata. Vse skupaj se me je dotaknilo toliko bolj, ker sem bil pred petimi dnevi sam na enakem motorju z nekim dečkom, ki je štel ravno 15 let. Peljala sva se na isti bankomat. Oba brez čelade, vozil je med 70 in 90 kilometri na uro. Odkar sem v mladostnih letih imel z malo sestrično nesrečo na skuterju brez čelade, se nerad vozim brez nje. Tu je nima nihče. Fantu sem rekel, da naj vozi počasneje in mu razložil, da če hoče živeti še nekaj let, naj si nabavi "pisker" za na glavo.

Kakšnih 50 metrov stran od nesreče je neki možakar že postavljal stojnico s hrano in pijačo. To vse skupaj bo trajalo dolgo in ljudje niso radi lačni in žejni. Prižgal sem cigareto. Zdaj si, zdaj te več ni. Ko te nekje v Kolumbiji mladega povozi avtobus, je čisto vseeno, koliko čikov si skadil v življenju. O nesrečnem francoskem turistu iz hostla Escondido se pogovarjajo vsi v vasi.

P. S. Četrt ure po prometni nesreči naju je z Alejandro po telefonu poklicala Barbarita. Ali sva živa in zdrava? Lepo, da tako daleč od doma nekoga malo zaskrbi zate, čeprav se poznaš le nekaj dni.

Moja pot: Palomino


Anja je po treh tednih potepanja odšla domov. Foto: Jan Konečnik
Kokos. Bolj je zelen, boljše mleko ima. Foto: Jan Konečnik
Batman Foto: Jan Konečnik
Prijatelja Foto: Jan Konečnik
Tudi tukaj je ogromno potepuških psov. Foto: Jan Konečnik
Surferja Foto: Jan Konečnik
Alejandra in Anja Foto: Jan Konečnik
Otroci Foto: Jan Konečnik
Punca je fantu pozirala s kokosom. Foto: Jan Konečnik
Ljubezen ob morju Foto: Jan Konečnik
Prodajalec pijače Foto: Jan Konečnik
Reševalci iz vode Foto: Jan Konečnik
Barbarita Foto: Jan Konečnik
Razpadajoča mazda. Foto: Jan Konečnik
Alejandra Foto: Jan Konečnik
V stari mazdi se verjetno že 30 let ni nihče privezal. Foto: Jan Konečnik
Nesreča Foto: Jan Konečnik
Palomino Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?






Več rezultatov iskanja