Lepa, prijetna in malo nevarna. Gvatemala.

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 9. del

Gvatemalska mejna policistka si je pravkar našminkane ustnice ogledovala v majhnem ogledalu, ko sem se z belizejske strani meje v vročini privlekel do njenega okenca. "Brez skrbi, dobro ste videti," sem ji rekel z nasmehom. Vrnila ga je in se zahvalila. "Oh, Eslovenia. Takega potnega lista pa ne vidim pogosto," je rekla in si ga pozorno ogledala, preden je vanj stisnila žig. "Dobrodošel v Gvatemali, Esloveno," je še dodala.

21. avgust 2017 ob 06:27
Flores - MMC RTV SLO
Flores, majhno otoško mestece. Foto: Jan Konečnik

Spomnil sem se na dogodek izpred desetih let, ko smo s starši in bratom prišli na majhen mejni prehod med Kanado in Združenimi državami Amerike, tam nekje pri Montani ali Severni Dakoti. Ameriška policistka je držala naše potne liste v roki in ni prav vedela, kaj naj si misli. Potem jih je šla pokazat svojemu kolegu. Začel je listali po neki veliki knjigi, očitno s podatki o dvostranskih sporazumih med ZDA in drugimi državami. "Ja, obstaja. Slovenija je država in ne potrebujejo vize," se je zadrl izza pulta. Nasmejala se nam je in opravičila, da prvič sliši za našo državo.

Očitno se tudi zgodovinski spomin Jugoslavije izteka, vsaj tukaj v Srednji in Južni Ameriki. Če je v Afriki tako, da poleg tega, da si iz Slovenije, rečeš še ex-Jugoslavija, ljudje menda vedo. Tukaj se naše rajnke in v mednarodni skupnosti svojčas precej vplivne skupne države ne spomni nihče več.

Voziš se podnevi
Do gvatemalskega mesteca Flores, ki leži ob jezeru, smo se s colectivom vozili kakšne tri ure. Večino časa sem zrl skozi okno. Gvatemalska pokrajina je precej bolj raznolika od belizejske. Zeleni griči, pašniki, po katerih se sprehaja živina. Nato se pelješ skozi kakšno majhno vas. Res je težko verjeti, kje vse in v kakšnih okoliščinah nekateri ljudje živijo leta 2017! V napol kolibah. Pa verjetno je še kar nekaj držav sveta precej bolj revnih od Gvatemale.

Nemka Larissa, ki sem jo spoznal v Mehiki, me je opozorila, da se ni preveč pametno po Gvatemali voziti s t. i. "chicken busi", torej normalnimi starimi avtobusi, še posebej ponoči ne. Imela je precej slabo izkušnjo, ki se je, vsaj zanjo, dobro končala.

Ne spomnim se točno, kam v Gvatemali se je peljala, ko so naenkrat oboroženi moški ustavili avtobus. Poleg nje sta bili na njem še dve turistki, Nizozemki. Starejša gospa, domačinka, jim je takoj, ko je videla, kaj se bo zgodilo, začela kričati, naj vse, kar imajo vrednega, odvržejo stran od sebe. Larissa razume špansko in je takoj na tla vrgla potni list in bančno kartico, drugi dve punci pa ne. Vse tri so po hitrem postopku zvlekli iz avtobusa, vzeti so morale tudi osebno prtljago, velik nahrbtnik jih ni zanimal. Sleči so morale hlače, saj so hoteli nepridipravi preveriti, ali imajo morda za pasom tisto popotniško torbico, ki jo imamo s seboj bolj kot ne vsi. Ker ni imela nič pri sebi, tolovajem pa se je mudilo, so ji vzeli le okoli sto quetzalov, kolikor je imela v denarnici. Nizozemki sta ostali brez denarja, brez bančnih kartic, brez telefona in potnega lista. Praktično brez vsega.

Zato je pametno, če imaš na primer dober fotoaparat in podobne stvari, da vse skupaj spraviš v velik nahrbtnik in da imaš telefon ter potni list v kakšnem žepu, da lahko vse skupaj hitro skriješ, če pride do neljubega dogodka. Sicer imajo za turiste v Gvatemali dokaj dobro organiziran prevoz med mesti z manjšimi avtobusi. So nekoliko dražji, ampak če se malo pogajaš, te ravno ne olupijo pri ceni. Ti avtobusi vozijo le podnevi.

Flores, Lanquin in Semuc Champey
Gvatemala je precej cenejša kot na primer Belize. Spiš lahko za pet evrov, tudi hrana na ulici je poceni in okusna. Pri mostu, ki povezuje otoško mestece Flores s celino, je možakar na žaru pekel odlična rebrca, ki jih postrežejo s krompirjem in zelenjavo. Skupaj s pločevinko Gallota plačaš sedem evrov. Je pa ponoči, ko hodiš po mestu, kot na minskem polju, če se pošalim. Namreč, ptice se selijo in vsa električna napeljava, ki je prepredena povsod nad tvojo glavo, je polna nekih škorcem podobnih ptičev. Ko greš čez križišče, kar slišiš, kako majhni kakci padajo na tla.

Odpravil sem se tudi v Semuc Champey in Lanquin, vasici na polovici poti med Floresom in Antiguo Guatemalo. Semuc Champey je znan po rečnih jezerih, podobni so Plitvicam na Hrvaškem. Potem ko se povzpneš na hrib, kjer je razgledna točka, se je prijetno ohladiti v čisti in hladni vodi. Vse skupaj je precej odročno in cesta je slaba, edini prevoz do tja iz vasice Lanquin je na prtljažniku poltovornjaka.

So pa v teh odročnih krajih pravzaprav dokaj dobro razvili turizem. V Lanquinu je kar nekaj hostlov in hotelčkov ob reki z lepimi hiškami, kjer lahko prespiš za okoli šest evrov na noč. Čez dan sem se odpravil v vas, na tržnico. Ženske večinoma še vedno nosijo tradicionalna oblačila, moški ne. Vsi posedajo na majhnem trgu sredi vasi, obenem pa vsi nekaj delajo in nekaj prodajajo. Pravzaprav se mi zdi, da tukaj vsi vsem nekaj prodajajo. Ali so to tri čokoladice, ki jih imajo v roki, ali je to neka pijača ali hrana, cigarete. Nekaj.

Pametne novotarije
Na pločniku v Floresu so se šoferji tuktukov oz. mototaksijev skoraj stepli zame, pa še prav iz kombija nisem stopil. To mi gre precej na živce, da nas, popotnike, ponekod takoj napadejo z vprašanji, v kateri hotel naj te peljejo, ali že imaš rezervacijo, če ne, ti že takoj prodajajo neki prijateljev hotel … Rad bi zgolj normalno stopil iz avta, zložil na kup svojo kramo, v miru pokadil cigareto in razmislil, kaj in kako. Ne gre povsod. Nato se spokaš na tuktuk. V središču mesta poskušaš najti kakšno gostilno, kjer imajo brezžični internet. Spiješ pivo in na telefonu pogledaš, ali je v katerem hostlu še prosta postelja.

Vedno znova me preseneti, kako so nam telefon in podobne novotarije olajšale potovanja. Pred desetimi leti je bil za marsikaterega popotnika vodič, kot je Lonely Planet, nepogrešljiva knjižica v nahrbtniku. Danes ga skorajda ne potrebuješ več. Če se v mestu izgubiš, ti Googlov zemljevid in podobne aplikacije s pomočjo GPS-a povedo, kje si. Prek bookinga, hostelbookersa ali hostelworlda si spanje rezerviraš v treh minutah. Ko prideš na gvatemalsko mejo in ti preprodajalci deviz ponujajo quetzale za belizejske dolarje, samo pogledaš na pretvornik valut in takoj vidiš, kakšen je menjalni tečaj, da te ne naplahtajo preveč. Viber in WhatsApp, da se z drugimi popotniki dogovoriš, kje se dobite zvečer. V desetih minutah si na treh popotniških blogih o nekem kraju prebereš dovolj, da veš, kako priti tja in za koliko denarja, kako bo vse skupaj videti in kaj boš počel. Če nočeš biti odvisen od brezžičnega interneta v barih in hostlih, si lahko v vsaki državi na tem delu za okoli 20 evrov kupiš lokalno SIM-kartico in dovolj prenosa podatkov za cel mesec.

Tudi časi, ko si za tritedensko potovanje nesel ves denar s seboj, so, vsaj v večini držav, bolj kot ne mimo. Kartico mariborske banke potisneš v režo, natipkaš kodo, zaslišiš tisti znani zvok štetja denarja, si oddahneš in bankomat na drugem koncu sveta pljune ven gvatemalske quetzale. Kul, kajne?

P.S. V Gvatemali skorajda ni avtocest, prometa pa je ogromno. Tako se lahko na primer 300 kilometrov voziš osem ur. Šoferji avtobusov se ves čas pogovarjajo po telefonu, trobijo in vozijo, kot da se jim je zmešalo. Ampak očitno so dobri vozniki. Videl sem zgolj eno prometno nesrečo. Tudi motoristov je veliko. Čelado pa ima, se mi zdi, v celi državi le eden.

Moja pot: San Ignacio–Flores–Lanquin–Semuc Champey–Antigua Guatemala


Jan Konečnik
Fotogalerija:
Mototaksijev je po gvatemalskih mestih in vaseh polno. Foto: Jan Konečnik
Hostli v Semuc Champeyu večinoma ležijo ob reki in so sestavljeni iz več bungalovov. Foto: Jan Konečnik
Ženske v Lanquinu se večinoma še vedno oblačijo tradicionalno. Foto: Jan Konečnik
Semuc Champey. Foto: Jan Konečnik
Ceste v Gvatemali so slabe in polne prometa, hitrih cest skorajda ni. Foto: Jan Konečnik
Čez reko v Semuc Champeyu. Foto: Jan Konečnik
Guatemala Centro America Foto: Jan Konečnik
Gvatemala je precej zelena in ima res lepo pokrajino. Foto: Jan Konečnik
Na tržnici v Lanquinu Foto: Jan Konečnik
Ob jezeru v Floresu Foto: Jan Konečnik
Ob mostu v Floresu pečejo odlična rebrca. Foto: Jan Konečnik
Po devetih urah na avtobusu končno prihod v Antiguo Guatemalo. Foto: Jan Konečnik
Poltovornjaki so edina povezava med vasjo Lanquin in odročnim Semuc Champeyem Foto: Jan Konečnik
Ptice se selijo Foto: Jan Konečnik
Trg v vasici Lanquin Foto: Jan Konečnik
Vasica Lanquin Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?


Pot na Karibe

Revolucija je mrtva! Naj živi revolucija!

Postelja, vilice in nočne vragolije. Zgodbe iz hostla.

Brnenje med nogami in vonj po senu