Predsednik Jimmy, Izraelci in ponoreli avtobus

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 11. del
Jan Konečnik|04.09.2017 ob 07:02
San Pedro - MMC RTV SLO
San Pedro ob jezeru Atitlan Foto: Jan Konečnik

V San Pedru sem šel nekajkrat jest h Claudiu, ki ima ob križišču dveh uličic prijetno zanikrn lokalček in peče piščanca z rožmarinom ter rižem. Tri mize. Mizice. Dobro je, poceni tudi in Claudio, kot pač Italijan, rad razloži, kako je kaj v Gvatemali.

"Zdaj bo šel predsednik Jimmy Morales na sestanek v Združene narode zahtevat, da zamenjajo Ivana Velasqueza, šefa protikorupcijske komisije, ki jo ima ta svetovna organizacija tukaj v Gvatemali. Verjetno zato, ker so ravno njegovega brata obtožili korupcije," je dejal, obrnil piščanca na žaru, da je znova zacvrčalo, me pogledal, se hudomušno nasmehnil in dodal: "Jimmy je imel pred volitvami slogan: Brez kraje, za poštenost. Tako je tukaj. Vsak, ko pride na oblast, krade. Pol prebivalstva pa nima kaj jesti, zdravstvo propada, infrastruktura je zanič."

Pri Claudiu se vedno najde časopis. Medtem ko sem jedel, sem vzel v roke Prensa libre. Po dveh mesecih razumem špansko že dovolj, da lahko kaj preberem. Obrnem na komentarje. Gvatemalska novinarka je ravno pisala o tem, kako bo šel predsednik "Himi" (j se v španščini izgovarja kot h) v New York, jim povedal svoje ter zahteval, naj že tega tečneža Velasqueza, sicer Kolumbijca, odpokličejo. Da boste bolje razumeli, o čem se pogovarjamo, je pomenljivo povzeti zapis novinarke, kaj se dogaja v tej srednjeameriški državi. V zadnjih dveh letih so v protikorupcijski komisiji ZN-a zaradi korupcije na sodišče pozvali bivšega predsednika in podpredsednico, tri sodnike vrhovnega sodišča in petindvajset namestnikov, nekdanjega predsednika gvatemalske centralne banke, 25 podjetij, ki delajo z državo in okoli 350 uradnikov. To gre seveda tukajšnji politični eliti močno v nos.

Ljudstvo se opogumlja. Ko sem v Quetzaltenangu oz. Xeli, drugem največjem mestu v državi, stopil iz kombija na Ameriškem trgu, sem se znašel sredi gručice študentov, ki so vzklikali gesla proti predsedniku in zahtevali, da Velasquez obdrži svoj položaj in da je čas, da Jimmy gre. Ne v Nueva York, na sedež Združenih narodov, pač pa ven iz politike. Gvatemalcem vse skupaj ni več smešno, čeprav je bil "Himi", preden je postal predsednik, znan komedijant. Na ulici gre glas, da je šel zgolj v drug ceh, med lutkarje kapitala.

Želja po svobodi
"Boš tobak? To je sveti tobak, iz Svete dežele," je v smehu dejal Izraelec in prižgal smotko. Prijazni ljudje so Izraelci tudi sicer - in tudi šalijo se radi. Je pa res, tako kot mi je ob prihodu v očitno izraelski hostel v San Pedru ob jezeru Atitlan razložila švicarska prijateljica Franca, ki je na poti že od decembra: "Če so Izraelci na kupu, se boš z njimi težko kaj pogovarjal. Vprašal boš po angleško, odgovorili bodo po angleško in nadaljevali svoj haba-haba v hebrejščini." In točno tako je. A vendar mi je neki večer uspelo iz druščine izvleči besedo ali dve več. Vsi so bili mladi, 22 ali 23 let. Vsi po vojski. In vsak, ki se malo spozna na obramboslovje ali zunanjo politiko, ve, da v izraelskih obrambnih silah niso ravno taborniki.

"Prijatelj, veš, kako je. Pred vojsko sem imel načrte, kaj bi rad v življenju, vedel sem, kaj mi je všeč in tako naprej. Ampak tri leta služenja te čisto zmešajo. Zato imamo po vojski eno leto prosto, da lahko delamo, kar hočemo. In večina nas gre vsaj za nekaj mesecev potovat. Da malo razmislimo, kaj bi sploh radi. Pravzaprav hočemo le svobodo," je razlagal Itaman. Zato je razumljivo, da večino časa ležijo pijani in zadeti po hostlih. Vsaj na začetku potovanja.

Sem jih vprašal, kako gledajo zdaj, ko je vse skupaj mimo, na služenje vojaškega roka? Kaj je slabo, kaj je dobro? "Mislim, všeč mi je bilo to, da spoznaš res veliko ljudi iz celotne dežele. Pa tovarištvo in to. Ampak vse skupaj traja predolgo. Zame je bilo predolgo," je dejal fant, ki se je zibal na viseči mreži. Sem se spomnil na Gilli, visokoraslo, lepo Izraelko, ki sem jo spoznal v Mehiki. V šali sem jo vprašal, ali mi res lahko vrat zavije na 24 različnih načinov. Je rekla, da ja. Gilli je morala, tako kot vse tamkajšnje ženske, pri 19 letih v vojsko za dve leti. Pri nas so šli moški služit v jugoslovansko armado za toliko časa v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Na morje
Skoraj tri tedne se že vlačim po Gvatemali. Čas je za premik. "Keep on movin', baby." Moja zadnja postaja je Monterrico, na zahodni, pacifiški obali. Iz Xele do sem je dobrih 200 kilometrov. Da privarčujem kakšen evro, sem se odločil, da bom pot opravil z lokalnimi avtobusi, ne turističnimi. Trajalo je osem ur. Najprej kombi, nato dva avtobusa, potem kombi, potem drug kombi in še en avtobus. Ampak, je doživetje. Edini tujec med potniki.

Preden je možakar speljal, so prišli na avtobus različni prodajalci. Prvi z vodo, fanto in kokakolo. Drugi z ocvrtimi plátanami. Plátana in banana ni isto, zdaj vem. Plátana je večja. Potem gospod s čokoladicami. Karton jih ima. Gospa s piščancem na čilski način. Gospa s piščancem na milanski način. Fant s sendviči. Prodajalca pečene koruze. Prodajalca lizalk. Nato so na vrsti reveži. Slepec, ki prosi za denar. Gluhonema, ki prosita za vbogajme. Prišel je tudi oče z otrokom, starim recimo tri leta, ki je imel tumor ali nekaj takega na zunanji strani želodca. Vsem ga je pokazal. Lepo razloži, da potrebuje denar za operacijo. Grozno, res. Sem dal nekaj denarja. Vsem ne moreš pomagati, ampak včasih dam komu kak dinar. Saj ne veš, kam bo šel denar, tako pač je. Da si odkupim dušo ali kaj.

Ker je cesta polna pločevine, seveda avtobus veliko stoji. Vrata so tako ali tako vedno odprta, vsa okna tudi, ker je vroče kot hudič. Klime ni, ker gre za 25 let star ameriški šolski avtobus. Šofer divja, kot da lovi kakšno uro, ob kateri mora biti na naslednji postaji, čeprav tukaj urnika na postaji ni. Ko pride avtobus, pride. Pravzaprav tudi postaj ni, ljudje se zberejo ob cesti in ob križiščih in tam pač ustavi. Ceste so slabe ali pa v razsulu, avtobus razmetava in nas z njim, kot da smo vreče banan. Tudi zaradi "ležečih policajev", tu jim rečejo "reductor" ali "tope". Nasejani so vsepovsod, pred naseljem in po njem. Recimo, na razdalji 200 kilometrov jih je lahko tudi sto ali več. Ko smo šli v ovinek, smo se tako kot na motorju vsi s šoferjem vred nagnili v isto smer, da nas ne bi vrglo v koruzo ali vlačilec, ki pride naproti. Šoferjev pomočnik, neke sorte kondukter, se ves čas nagiba skozi vrata in kriči, da bi ljudje vedeli, kam pelje avtobus, in trobi na polno. Tudi šofer rad trobi. Res gre za star avtobus brez klime in s škripajočimi zavorami, ampak audiosistem je pa špica. Štirje zvočniki in tuba za bas, slednja je bila slučajno tik nad mojo glavo. Sony. Reggeaton, elektronika, cumbia … kar hočeš. Saj ne veš, kaj je glasneje, glasba ali šklepetanje ostarelega vozila, ki bo ravnokar razpadlo.

In potem pride na avtobus prodajalec neke čudežne maže za kožo. Šofer utiša radio. Četrt ure naklada o vseh učinkih tega zvarka. Danes je akcija. Drugače stane 30 kecalov, ampak zdaj je deset. Trije kupijo. Spet muzika na polno. Michael Jackson. Nato se vkrca človek božje besede. Jackson utihne. Tudi on si vzame dvajset minut in lepo razloži, da v časih pametnih telefonov in odtujenosti ne smemo pozabiti na zveličarja. Ljudje dajo nekaj denarja za cerkev. Na klopi za dva sedimo trije. Tako se peljemo na morje.

V temi smo zamenjali še zadnji avtobus. Bil je poln šolarjev. Razmajana škatla je brzela proti Monterricu. Vmes je zmanjkovalo elektrike in na stropu ni bilo luči. To so seveda glasno proslavili osnovnošolci. Parčki so se stiskali in zavzeto poljubljali na sedežih. Tako kot mi, ko smo se v temi vračali s kakšnega šolskega izleta in je šofer na avtocesti proti Mariboru pridušil luči. Zvečer sem ga po desetih letih spet slišal, kako glasno govori. Pacifiški ocean.

P. S. Všeč mi je bila Gvatemala. Veliko sem videl, veliko je še ostalo. A čakajo še druge države, drugi ljudje, druge dogodivščine. Naslednjič se beremo iz El Salvadorja, menda ene najbolj nevarnih držav na svetu. Sem srečal kar nekaj popotnikov, ki so tam že bili. Pravijo, da so se imeli super. Težave imamo z elektriko, luč na terasi tukaj v hostlu nekaj ugaša. Morda je čas za lahko noč. Lahko noč, otroci.

Moja pot: San Pedro de la Laguna, Quetzaltenango, Escuintla, Monterrico

Če jo dobro brcneš, žoga odleti v ocean. Foto: Jan Konečnik
Avtobus na relaciji Xela-Mazatenango Foto: Jan Konečnik
Avtobusna postaja v Xeli Foto: Jan Konečnik
Claudio s severa Italije v San Pedru živi že 20 let. Foto: Jan Konečnik
Grobnica na pokopališču v Xeli Foto: Jan Konečnik
Sto kecalov. Denar je dobil ime po kecalu (špansko quetzal), tropski ptici z dolgoperim repom smaragdne barve. Foto: Jan Konečnik
Juan Jose, odvetnik in nota Foto: Jan Konečnik
Mladi Izraelci iščejo svobodo Foto: Jan Konečnik
Na obali brez mreže za komarje in ventilatorja ne gre. Foto: Jan Konečnik
Obglavljeni angel Foto: Jan Konečnik
Pacifik Foto: Jan Konečnik
Perice Foto: Jan Konečnik
Playa de Moterrico Foto: Jan Konečnik
Pokopališče v Xeli Foto: Jan Konečnik
Potepanje po Quetzaltenangu oz. Xeli, drugem največjem gvatemalskem mestu Foto: Jan Konečnik
Potepuških psov je povsod po Gvatemali veliko. Foto: Jan Konečnik
Pri kablih, ki visijo stran od grelca, se mi vedno zdi, da me bo stresla elektrika. Foto: Jan Konečnik
Protesti proti predsedniku Moralesu Foto: Jan Konečnik
Siesta Foto: Jan Konečnik
Strehe Quetzaltenanga Foto: Jan Konečnik
Uličice San Pedra Foto: Jan Konečnik
V avtobus za 50 ljudi se jih nagnete tudi 70 ali še več. Na vsaki klopi po trije. Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?