Šef, jaz grem!

Popotniški dnevnik Jana Konečnika: 1. del

Bilo je februarja, ko sem sedel v svoji pisarni našega zavoda na Kolodvorski, gledal od vseh sendvičev in druge hitre hrane zamaščene tipke na tipkovnici in tuhtal: "Kdaj, če ne zdaj."

09. julij 2017 ob 13:28
Ljubljana - MMC RTV SLO
Jan Konečnik, (nekdanji) novinar TV Slovenija, bo o svojih prigodah s poti okoli sveta pisal za MMC. Foto: Osebni arhiv

Vstal sem in potrkal na vrata šefove pisarne. "Dejan, dal bom odpoved. Grem potovat po svetu." Malce začudeno me je pogledal in vprašal, ali sem dobro premislil. "Sem. Tako dolgo že premišljujem o tem, da ni več kaj razmišljati. To moram narediti." Ko sem to spravil iz ust, je bil občutek na plečih pol lažji in stvari so se začele odvijati same od sebe.

Sliši se enostavno. Odločiš se in greš. Morda je za koga tako, zame ni bilo. Že sam sebi sem šel na živce s tem govorjenjem in razmišljanjem, kako bom nekega dne pustil službo, prodal, kar imam, napraskal denar ter se podal na pot okoli sveta. Na živce nisem šel samo sebi, tudi bivšim puncam. Zato so bivše. Pa prijateljem, staršem in bratu. Že leta. V glavi sem se spomnil besed nekoč mi ljube osebe: "Naredi to ali pa za vedno obmolkni." Streha orehova, saj je res! Jan, odloči se že enkrat! Pa spet tuhtanje. Je zdaj res napočil čas, da to naredim ali pa bom pač eden izmed tistih, ki bo svet videl skozi vsakoletna dvotedenska potovanja?

Ne čakaj na pravi čas. Nikoli ni.
Tako ali tako za take stvari čas ni nikoli pravšnji, vedno se kaj najde. Zdaj služba, zdaj punca, potem nova služba, nova punca ... Magisterij bi lahko končal, preden odrinem. Lahko bi ga končal tudi že lani, pa se je zavleklo. Veliko stvari se v življenju zavleče. No, saj zdaj sem že pri zagovoru, tako da to kljukico lahko naredim. Punce nimam. Otrok tudi ne, kolikor vem. Kredit? Nimam. Služba? Ja, to imam. In rad sem novinar. Večinoma. Če sem odkrit, sem se zadnje čase vse bolj spraševal, ali res želim hoditi okoli z mikrofonom in kamero še naslednjih pet, deset let? Hm, lahko bi. Obogatel od tega našega žurnalizma ne bom, a tudi hodil z odporom na delo ne. Zaposlitev za nedoločen čas na RTV Slovenija. Na cesti jih je polno, ki bi dali prst za mojo službo. Hodiš po terenu, spoznavaš zanimive ljudi, se pogovarjaš. Včasih dobiš celo kaj dobrega za pod zob. Razgibano delo je, sooblikuješ javno mnenje, tudi nekaj poslanstva je v tem. Vedno manj, ampak je. Gospod novinar. Slabo delo ni. Ampak, če RTV do zdaj ni šel rakom žvižgat, tudi v letu ali dveh ne bo nikamor pobegnil. Saj ne more. Pa tudi, si bom čez deset res rekel: "Jan, hvala bogu, da si takrat pri tridesetih obdržal službo in nisi šel na popotovanje po neznanih krajih sveta, čeprav si si tako želel?" Če sam sebe dobro poznam, ne.

Ko se odločiš, je vse laže
"Slišal sem, da greš. Kaj res?" so bila pogosta vprašanja sodelavcev, prijateljev in znancev, ko se je razvedelo, da dajem odpoved in grem na pot. "Car! Jaz bi tudi, ampak, saj veš, služba in to. Pa ravno sva kupila stanovanje. Kredit. Otroci. Če bi imel denar, mogoče ..." sem pogosto slišal. Pravzaprav sem bil presenečen, koliko ljudi ima nekje v lobanji skrito željo, da bi za nekaj časa izstopili iz vsakodnevnega vlaka, ki vozi vedno po isti poti, in šli v svet. Ali pa so nezadovoljni na delu in bi vsaj zamenjali službo, poskusili kaj drugega. Si vzeli čas za razmislek, kam s svojim življenjem. Mnogi so v mladosti imeli podobno popotniško željo, ki je niso nikoli uresničili. Večini je za to žal. Odločitev seveda ni lahka. Starejši si, težja je. Vedno več je obveznosti. Ko imaš partnerja, družino, ne moreš več gledati samo nase, na svoje želje. Tudi banka ne pozna sobotnega leta pri plačevanju 25-letnega posojila za dvosobno stanovanje v Ljubljani. Vandrati je seveda laže, če imaš nekaj denarja privarčevanega. Upam, da ne pametujem preveč, vendar tudi po poti se najde priložnost za zaslužek. Koliko ljudi po nekaj mesecih v Aziji poprime za sezonsko delo v Avstraliji ali Novi Zelandiji, da si napolni proračun za naslednjih nekaj mesecev potepanja! Mislim, da je predvsem potreben pogum izstopiti iz udobja rutine, ki posamezniku morda ni najbolj povšeči, a mu daje finančno, družbeno in psihološko varnost. Narediti korak v neznano. Predvsem je za nas, nemirne duše, pomembno sprejeti odločitev in se z njo sprijazniti. Ali ostaneš ali greš, oboje je prav. Ko se enkrat odločiš, je vse laže.


Jan Konečnik

Kje je Jan?


Revolucija je mrtva! Naj živi revolucija!

Postelja, vilice in nočne vragolije. Zgodbe iz hostla.

Brnenje med nogami in vonj po senu

Slovenija proti Hondurasu in Dragić za tri!