Tujec na surfu

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 12. del

Odprl sem vrata kopalnice, ko je ravno lezel izpod korita. Ščurek. Tak, za palec dolg grdavs. Se je prestrašil in hitro smuknil nazaj v luknjo. Sem povedal puncam, ki so bile z mano v sobi, da imamo obiskovalca.

11. september 2017 ob 06:24
San Salvador - MMC RTV SLO
Tujec s surfom ... Valovi so pravšnji za deskanje. Foto: Jan Konečnik

"Ja, vem. Me je ravno prej uščipnil v rit, ko sem sedla na školjko," je rekla Norvežanka, ki je imela zaradi "bogega" ščurka celo noč bolj rahel spanec. In zdaj si vas polovica misli, kaj so to za eni raziskovalci sveta, da imajo težave s ščurkom. Ampak - kdo od vas ima v kopalnici ščurke, na steni v spalnici majhne kuščarje, pajke raznih velikosti, majhne hrošče pod posteljo, zvečer, na poti na stranišče, pa ob nogah šklepetajoče rakovice? Da krvoločnih komarjev, ki jih je tukaj res ogromno, sploh ne omenjam. Kljub mreži se moraš pred spanjem na debelo namazati s kremo, drugače ne boš spal. A počasi se navadiš, da je mrgolazen pač vključena v ceno za posteljo.

Pa tudi, standardi, kaj je lepa soba in kaj ni, padajo. "Hej, to pa ni videti slabo, pa kopalnica s tušem je. Še topla voda teče," sva pred tednom ali dvema s Franco ugotavljala, ko nama je v San Pedru receptorka pokazala sobo. "No, pravzaprav soba niti ni tako lepa, postelja je majhna in vzmetnica je res slaba, ampak glede na luknje, v katerih včasih spimo, je kot hotel s štirimi zvezdicami," sva se nato pogovarjala. Ponekod voda priteče iz zarjavele cevi, ki visi iz stene. Zgolj mrzla. Vzmetnice so bile v nekaj hostlih tako zanič, da sem se zbudil bolj utrujen kot sem legel. Vročina taka, da kljub ventilatorju na stropu ne moreš zatisniti očesa. Tako pajki za posteljo v nekem trenutku niso več glavna težava.

Glede oblačil ugotavljam, da bi bilo tudi pol manj stvari dovolj. Majico, ki je vsa prepotena, imaš za avtobuse, ker je jasno, da bo po treh minutah teklo s tebe. Nosiš bolj ali manj dvoje kratkih hlač. Spodnjic, kakorkoli se zdaj to sliši, ne zamenjaš vsak dan. Tudi puncam se vidi, da ravno ne hodijo okoli s sveže opranimi lasmi, dišečimi po sivki. Malo se zanemariš, bi celo rekel. Poleniš. Ampak vsi se in nobeden se glede tega ne sekira kaj preveč. Takšni smo. Popotniki.

Hotel de Paso
Vsak, ki je kadar koli prečkal mejo peš, z nahrbtnikom, ve, da je to težko opisljiv občutek. Avtobus je ustavil na gvatemalski strani. Pridem do carinika, da poštemplja potni list. Za vogalom pri črnoborzijancu zamenjam kecale v dolarje. El Salvador namreč kot valuto uporablja ameriški dolar, koloni niso več v obtoku. Nato jo peš mahnem proti salvadorski strani. Gledam okoli. Kaki mejni prehodi so to! Vsepovsod smeti, pritlehen smrad po urinu. Zarjavele ograje, uničeni pločniki. Tovornjaki, vse okoli tebe nekaj ropota in zrak je zanič. Pridem čez most k Salvadorcem, v senci pod drevesom stojita mejni policist in policistka. "Buenas tardes!" pozdravim in dam potni list. Ga pogleda in v smehu reče po špansko: "Iz katere vasi bogu za hrbtom pa si ti?" Vsi se zasmejimo. Gre preverit, ali je pravi. Se vrne skupaj s turističnim zemljevidom El Salvadorja in mi na hitro pokaže, kaj vse lahko vidim pri njih. Mi ponudi roko in reče: "Dobrodošel pri nas, Slovenec." Prijazna beseda in človek se takoj bolje počuti.

Bilo je že pozno popoldne in v El Salvadorju ni ravno priporočljivo potovati v temi. Je bil sicer neki motel tik za mejo, vendar sem se vseeno odločil, da poskusim še pred mrakom priti do mesta Sonsonate, ki je oddaljeno kakšno uro in pol vožnje z avtobusom. Tukaj se stemni precej hitro in okoli sedme ure, ko smo prispeli, je bila že tema. Stopil sem ven iz avtobusne postaje, pogledal levo in desno ter sam sebi rekel: "Jan, bravo! Kam si se pa ti privlekel!" Sonsonate je res luknja. Sem šel do taksista, naj me zapelje do kakšnega poceni in varnega motela. Casa Florencia. Soba je bila, razen da je bilo umazano po stenah in da je posteljnina smrdela po zatohlem, v redu. Vzamem. Saj nimaš izbire, se boš v temi vozil okoli po mestu in nekaj iskal. Se grem oprhat, pogledam v koš, zagledam uporabljene kondome. Saj se mi je zdelo. Prišel sem v t. i. "hotel de paso", pač, kamor pridejo ljudje povečini na seksualne užitke. Pridem ven, kupim pivo za dolar, se usedem na stopnice. In so začele prihajati precej okrogle in vse drugo kot mične prijateljice noči in za seboj vlekle mlade Salvadorce, ki se jim je v očeh videlo, da bi radi seks, ampak so sramežljivi in še ne vedo točno, kako se reči streže. Gospodarica, Florencia, Nemci bi ji rekli "Puffmutti", pa jih je spodbujala in razdelila ključe še prostih sob. Z ulice se je slišala hrupna glasba iz beznic, v katerih so pijano vreščali ljudje, ki so bili verjetno še od včeraj. Hecna scena!

Bum-bum!
Na ulici nedaleč od tega zanimivega hotelčka sem našel popuserijo, kjer pripravljajo tradicionalno salvadorsko hitro hrano, popusas. Kruhki, v katerih sta piščanec in sir, nanje pa deneš zelje in omako. Ni slabo, a nič posebnega. Ko sem pojedel, sem se zapletel v pogovor z možakarjem, ki sedel ob isti mizi. "No, kako je kaj tukaj, v Salvadorju. Varnost in to, vsi pravijo, da je ponekod res nevarno," sem ga pobaral. "Tukaj, kjer sva zdaj, je mirno, ni težav. Ampak jaz živim v predelu, kjer ne grem ven iz hiše drugače kot z avtom," je dejal, z roko naredil gesto za pištolo in dodal: "Bum, bum". V nasprotju z mojimi predvidevanji večina strelskih obračunov, vsaj tako mi je razložil, ni zaradi trgovine z drogo, temveč je še vedno posledica državljanske vojne, ki je v tej državici, veliki kot Slovenija, divjala do devetdesetih let. Še vedno so razdeljen narod. Velik del nasilnežev naj bi bili tudi Salvadorci, ki so živeli v ZDA, bili tam člani kriminalnih združb in so jih deportirali nazaj v domovino. Ponekod, v nekaterih krajih, prepredenih s kriminalom, naj bi bilo razmerje med mladimi ženskami in moškimi pet proti ena, saj veliko fantov umre v strelskim obračunih. El Salvador ima eno najvišjih stopenj umorov med vsemi državami na svetu.

Hej, Gringo!
Sem se pa v Sonsonatu prvič res počutil tujca. Namreč, mesto ni na turističnem zemljevidu in tistih nekaj popotnikov, ki pridejo tja, po navadi vidi zgolj avtobusno postajo, kjer prestopijo na avtobus za La Libertad, od koder nato nadaljujejo v El Tunco in druge kraje ob obali. Ko sem zjutraj hodil po cesti proti avtobusom, so nekateri žvižgali za mano, me vabili v bife na druženje in podobno. Neki fantje na poltovornjaku so se zadrli "Hey, how are you, Gringo?" in se začeli smejati. Sem se na njihovo presenečenje ustavil, jih nagovoril v španščini in smo se malo pogovarjali, kako je kaj življenje. Drugi te na ulici tudi lepo pozdravijo, čeprav drugega nič. Ker si tujec in ker drugih tujcev ni. Večini Salvadorcev tudi ni jasno, recimo, zakaj bi se sploh kdo hotel preseliti v njihovo državo oz. tukaj preživeti nekaj let, sploh če je iz Evrope ali Združenih držav. Ker bi se taista večina, če bi imela možnost, namreč takoj preselila iz Salvadorja. Vendar, turizem se po koncu državljanske vojne skokovito razvija in nekateri tujci vidijo v tem poslovno priložnost. Sploh na obali, kjer so lepe plaže in nešteto dobrih krajev za deskanje, zato sem pridejo jahat valove od vsepovsod. V El Cucu sem videl oglas združenja za turizem, da je Salvador lani obiskalo dva milijona turistov. Ko smo že pri valovih, tudi jaz grem zdaj deskat.

Moja pot: Monterrico (Gvatemala), La Hacharuda (Salvador), Sonsonate, La Libertad, El Tunco, San Salvador, El Delirio, El Cuco.


Jan Konečnik
Fotogalerija:
Dobrodošel v Salvador, Slovenec. Foto: Jan Konečnik
Pelikan po imenu Ruben se rad oprha po kopanju v morju. Foto: Jan Konečnik
Sonsonate Foto: Jan Konečnik
El Tunco zvečer Foto: Jan Konečnik
Adios Guatemala! Foto: Jan Konečnik
Avtobusna postaja na salvadorski strani Foto: Jan Konečnik
El Tunco Foto: Jan Konečnik
Evropsko-ameriška družina Foto: Jan Konečnik
Hotel de paso v Sonsonatu Foto: Jan Konečnik
Mangrove Foto: Jan Konečnik
Na drugi strani mostu je El Salvador Foto: Jan Konečnik
Na meji proti Salvadorju Foto: Jan Konečnik
Na metroju v Londonu ali na barkači proti Salvadorju, pametni telefoni so vsepovsod. Foto: Jan Konečnik
Pivo. Veliko piva. Foto: Jan Konečnik
Plaža v El Tuncu Foto: Jan Konečnik
Sobica pri Florencii Foto: Jan Konečnik
Spet ure in ure na avtobusu Foto: Jan Konečnik
Deskarji Foto: Jan Konečnik
Deskarke: Tal iz Izraela, Nadine iz Švice in Anna iz Norveške. Foto: Jan Konečnik
Deskarski kraj El Cuco na jugu Salvadorja. Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?


Revolucija je mrtva! Naj živi revolucija!

Postelja, vilice in nočne vragolije. Zgodbe iz hostla.

Brnenje med nogami in vonj po senu

Slovenija proti Hondurasu in Dragić za tri!