Vulkan v živo: nekaj najlepšega, kar sem videl v življenju

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 10. del

Zbudili sta me glasno bučanje in rahlo tresenje tal. Odprl sem zadrgo na šotoru in pogledal v mrzlo noč. Eden najlepših pogledov v mojem življenju. Pred mojimi očmi je Volcan de Fuego bruhal kot nor.

28. avgust 2017 ob 07:03
Antigua Guatemala - MMC RTV SLO
Lava!!! Foto: Jan Konečnik

Gvatemala je dežela ognjenikov. Več kot trideset jih je, trije so še vedno dejavni. Mesto Antigua Guatemala leži ob vznožju ugaslega Volcana de Agua, ob jasnih nočeh pa lahko, če si na kakšni terasi, v daljavi vidiš tudi obrise lave, ki bruha iz Volcana de Fuego. Antigua mi je precej všeč, saj ima idealno razmerje med turisti in domačini. Če se usedeš na klopco pod drevesom na Plazi Mayor, imaš še vedno občutek neke prave Gvatemale. Res je, posedajo in mimo hitijo tudi belci s slamniki in majhnimi nahrbtniki, vendar je večina še vedno domačinov. Mamice z otroki, ki se preganjajo mimo vodnjaka na sredini trga, gospod, ki pita golobe, prodajalke najrazličnejših spominkov.

No, ena si me je dobro nagledala, medtem ko sem listal zadnje strani Murakamijevega romana 1Q84, darila prijateljice Vide za slovo. Prvič sem jo še odgnal, da ne potrebujem ne šala ne torbe, pa tudi dekleta nimam, da bi ji kupil kakšno zapestnico. Ko je prišla nazaj čez kakšno uro, mi je bilo jasno, da bom nekaj kupil. Gospa se je z nevsiljivo odločnim namenom, da mi bo nekaj prodala, usedla poleg mene. Pa se je začela folklora. Lepo je povprašala, od kod prihajam in tako naprej. "In kako gre kaj posel, prodaš kaj?" sem ji vrnil vprašanje. "Joj, danes je res slabo. Ničesar nisem prodala, malo je turistov danes, domačini pa tako ali tako ne kupujejo," je potožila. Seveda, kakopak. Dejala je, da ima pet otrok in moža, ki je zbolel za rakom. "Hodijo v šolo, ampak veš, šola stane, pa še mož, ki ne dela. Težko je," je nadaljevala in počasi primaknila plastično škatlo z zapestnicami. "To je moje delo, vidiš. Zapestnice imam, pa verižice. Ta je 25 quetzalov, ta je 60, ker ima kamen." Kamen je bil seveda za srečo. Sem se nasmejal, ker sem njeno ročno delo videl dan prej viseti na vsaki drugi stojnici na veliki pokriti tržnici. Tam pravzaprav vsi ulični prodajalci množično kupujejo stvari, ki jih nato prodajajo tujcem kot svoje. Sem bolj iz srca kot želje kupil neko zapestnico, potem ko sem ceno zbil za polovico.

Le kako preživijo?
Mesto je udobno, ravno prav veliko, da lahko turisti tukaj prebijejo nekaj dni, brez da jim postane dolgčas. Vse je dosegljivo peš. Majhni muzeji, galerije, lično urejene restavracije in prodajalne, namenjene predvsem tujim obiskovalcem, kar se vidi tudi po ceni, se mešajo z lokalnimi gostilnicami, brivnicami, trgovinicami in malimi pekarnami, kamor gredo seveda tudi domačini. Vendar domačini vseeno večinoma hodijo jest in nakupovat na veliko pokrito tržnico, ki me je s svojimi neštetimi ozkimi prehodi, z vseh strani visečim najrazličnejšim blagom, mesnicami, kjer meso, polno muh, leži na keramičnem pultu, kupi zelenjave in sadja, spominjala na Medino v maroškem Fezu. V sredini je velik prostor, kjer so druga poleg druge nastreljane obedovalnice.

S Švicarko Franco sva šla neki dan tja jest. Jedla je pepian, tradicionalno gvatemalsko hrano, sestavljeno iz mesa, riža, malo koruze in seveda fižolove omake. Sam sem naročil nekaj, za kar ne vem imena - nasekljano meso v paradižnikovi omaki s kuhanim krompirjem in rižem. 15 quetzalov s pijačo vred, v gostilni v mestu je recimo 45. Turistov je ravno dovolj, da lahko v središču stvari prodajajo trikrat dražje, a za zahodnjake še vedno poceni. "Razumem, da so delovna sila in sestavine tukaj poceni, ampak obrok s pijačo vred za 1,75 evra? Res ne razumem, kako preživijo, da še vedno nekaj zaslužijo. Koliko šele zaslužijo tisti, ki jim prodajajo meso in druge sestavine?" se je spraševala Franca, ko sva iskala antikvariat, da bi kupila kakšno knjigo, saj sva oba ravno prebrala domačo zalogo. Očitno morajo nekateri ljudje res delati za drobiž, da preživijo.

Dva koraka naprej, en nazaj
Ker se po nekaj dneh potepanja po mestu spodobi, da pretegneš tudi telo, sem rezerviral turo na Acatenango, bližnji ognjenik, iz katerega se lepo vidi, ali je megla in ali se zemlja razjezi, bruhanje ognjenika Volcan de Fuego. Ko smo sedli v kombi, sem se počutil kot na vseh domačih piknikih zadnje čase. Trije pari in jaz. Nizozemca, Indijec in Angležinja ter Avstralec in Kitajka. Dobro, vsaj ne bo gneče v šotoru. V nahrbtniku sem imel hrano za dva dni, pet litrov vode, topla oblačila, šotor in toplo spalno vrečo s podlogo ter kameri in stativ.

Po petnajstih minutah hoje navkreber po nekakšnem melišču, kjer te za vsaka dva koraka naprej odnese enega nazaj, sem že razmišljal, česa vse bi se lahko rešil in težo na hrbtu zmanjšal za kakšen kilogram ali dva. Po pol ure je moral Avstralec oprtati še nahrbtnik svoje punce. Revež. Nogo za nogo, počasi in je šlo. Hvala bogu je pot po kakšni uri zavila v gozd. Gozd v Gvatemali je precej drugačen od našega, je taka napol džungla, vse je precej gosto, z ogromnimi starimi drevesi, prekritimi z mahom in prepletenimi z nekimi rožami plezalkami.

Po štirih urah smo se privlekli na, bi se reklo, bazni tabor, na okoli 3750 metrov. Res je sicer, da je relativne višinske razlike okoli 2000 metrov, saj že Antigua leži precej visoko. Se pa malo težje diha, seveda, saj je zrak na taki višini vedno bolj redek. Bil je lep dan in pred nami se je okoli dva kilometra stran med hitrimi meglicami dvigal mogočni Volcan de Fuego in ob glasnem bučanju pihal dim iz kraterja. Res imeniten pogled.

Noč na ognjeniku
Okoli druge ure ponoči me je zbudilo glasno grmenje, kot bi se male zemeljske plošče drgnile ena ob drugo. Pač vulkan, sem si mislil. Še dobro, da mi ni dal miru tudi mehur in sem končno nataknil gojzarje, oblekel toplo jakno, nadel kapo in odprl zadrgo na šotoru. Ko sem iztegnil glavo ven, me je pogled res šokiral. Volcan de Fuego je v sivini jasne noči izgledal še mogočnejše in bruhal je kot nor. Lava je tekla po pobočjih precej daleč v dolino. Sem nekaj fotografiral, vendar slika ne more opisati občutka in pogleda, ki sem ga imel v tistem trenutku.

Dve uri sem kot zaprepaden buljil v ta naravni pojav, ki ga še nikoli prej nisem videl v živo. Iz šotora je prilezel še vodič Rudy. "Oh, poglej kaj lave. Res imaš srečo, je jasna noč in da bruha. Nekateri pridejo sem gor in ne vidijo ničesar. Tudi sam ne vidim takšne erupcije pogosto," je dejal in s prstom pokazal na bliskanje treh luči v daljavi, na pobočju ognjenika, ter nadaljeval: "Jih vidiš? Nekateri tudi tam prebijejo noč. Ampak to je zelo nevarno. Tak izbruh, kot je zdaj … Valeča se lava jih lahko doseže." Znova je zabučalo, bruhnilo in oba sva se kot hipnotizirana zazrla v krvavi vrh ognjenika.

Okoli pete ure zjutraj, ko so se prebudili še ostali člani naše "ekspedicije", je vulkan že prekrila megla. Vsi po vrsti so bili malo jezni, ker se je ponoči verjetno vsem porodila ideja, da bi šli pogledat ven, kaj se dogaja, pa so raje ostali v topli spalni vreči. Razen Kitajke, ki je bolj kot ne bruhala celo noč, verjetno zaradi višinske bolezni in ji je bilo po moje ravno vseeno, če vidi lavo ali ne. V temni in megleni noči smo se odpravili še okoli 200 metrov višje, na vrh Acatenanga. Uro in pol bolj ali manj po melišču, naglavna luč mi je nekaj hirala, tako da še videl nisem skoraj nič. Še dobro, da sem prejšnji dan v dolini od deklice Angelice za pet quetzalov kupil leseno pohodno palico, ker ti na takšnem terenu res prav pride. Saj sem prehodil del slovenskih planin in se povzpel na nekaj vršacev, ampak nikoli nisem grizel kolen na takšni nadmorski višini v trdi temi in močnem vetru, tako da je bilo zame vse skupaj kar malo preizkušnja.

Ob svitu smo se privlekli na črni vulkanski vrh, 3976 metrov nad morjem. Prišlo je še nekaj skupin iz drugih taborov. Megla okoli in okoli, nič se ni videlo. A vendar, če se privlečeš tako visoko, je že sam pogled na črn vulkanski peščeni vrh, oblit z gosto meglo, nagrada. Po pol ure se še vedno ni zjasnilo, tako da smo sestopili z vrha. Sam se nisem kaj preveč obremenjeval z meglo, saj sem ponoči v tistih dveh urah buljenja v noč videl nekaj najlepšega v življenju.

P. S. Kaj pa to ... Prispel sem ob jezero Atitlan. Takoj je jasno, da gre za tako malo izraelsko utrdbo, saj je večina turistov iz Svete dežele. Sem se z enim nekaj pogovarjal in ko je slišal, da sem iz Slovenije, iz Maribora, se je malo namrdnil, pa vendarle razložil, da so v torek popoldne v skoraj vseh lokalih in hostlih San Pedra v Gvatemali skupaj z domačini gledali tekmo, na kateri ga je neki Viler njihovemu Hapoelu iz Beršebe počil za ena proti nič in neki Maribor je šel tretjič v Ligo prvakov. Gremo Maribor!

Moja pot: Lanquin–Antigua Guatemala–Acatenango–jezero Atitlan


Jan Konečnik
Fotogalerija:
Vrh Acatenanga, skoraj 4000 metrov visoko. Foto: Jan Konečnik
Prevozi Gonzalez. Foto: Jan Konečnik
Obok z uro, zaščtni znak Antigue Guatemale. Foto: Jan Konečnik
V Antigui je ogromno plesnih šol, seveda za salso in bachato. Foto: Jan Konečnik
Plaza Mayor v Antigui Guatemali. Foto: Jan Konečnik
Juana, spretna prodajalka. Foto: Jan Konečnik
Gvatemala ima 34 ognjenijkov. Pogled na Volcan de Agua, ki se dviga na mestom Antigua. Foto: Jan Konečnik
Nočni pogled na ognjenik je bil res izjemen. Foto: Jan Konečnik
Antigua Foto: Jan Konečnik
Na trżnici se dobro je. Franca je naročila pepian, gvatemalsko tradicionalno jed. Foto: Jan Konečnik
Na trżnici v Antigui. Foto: Jan Konečnik
Naša ekipa z vodiči. Foto: Jan Konečnik
Ostanki iz kolonioalnega obdobja. Foto: Jan Konečnik
Tudi konjič rabi pavzo Foto: Jan Konečnik
V brivnici. Foto: Jan Konečnik
Volcan de Fuego. Foto: Jan Konečnik
Za večerjo smo jedli gvatemalske špagete in črni fiżol. Foto: Jan Konečnik
Gvatemalska zastava na nekdanji kraljevi palači iz 16. stoletja. Foto: Jan Konečnik

Kje je Jan?


Revolucija je mrtva! Naj živi revolucija!

Postelja, vilice in nočne vragolije. Zgodbe iz hostla.

Brnenje med nogami in vonj po senu

Slovenija proti Hondurasu in Dragić za tri!